V Srbijo, 1. dan: Zagreb, Avtocesta

Zaradi velikosrbske politike Miloševićevega režima se mi je Srbija zamerila. Vem, neupravičeno. Režim ni isto kot narod, še manj isto kot ljudje, ki sem jih poznal, kolegi, prijatelji. A takrat sem se zaklel, da v Srbijo ne grem več. Odobraval sem NATOovo bombardiranje, ki je končno ustavilo neskončne kolone albanskih beguncev, ki so bežali pred srbsko vojsko. Zdaj sta me dve besedi v najavi potovanja premotili, da sem požrl besedo: Petrovaradin in Krušedol. Tam sem bil služil vojake v letih 1965-66. Te kraje bi rad obiskal.

Tako sem se pridružil izletu. ki naj bi potekal v znamenju sledenja spomenikom Meštrovića in Plečnika (od 9. do 13. maja 2018). Oba mojstra, kipar in arhitekt, sta zapustila svoja dela v Zagrebu in Beogradu. Deset let starejši Plečnik je podpiral in opogumljal mladega Meštrovića - dokler ni prišlo do zamere. Umetniki pač, občutljive duše.

Zagreb. Velikokrat sem bil tam. Menda me je prvič, ko sem imel kakih 10 let, peljala tja teta Mici, da bi mi pokazala, kje je bila med vojno v službi in me nato peljala v Maksimir, v živalski vrt. Spominjam se samo tega dejstva, vse ostalo je utonilo v pozabo. Potem sem hodil tja s šolo na "zagrebški velesejem", na razne sestanke, na obiske h kolegom, na fakulteto, pred kakimi 15 leti sem celo predaval socialnim delavkam. A nikoli nisem šel z namenom, da si ogledam mesto in njegove spomenike. Nikoli tudi nisem povezal vseh točk, kjer sem bil, v celoto, da bi imel jasno prestavo o mestu. Savska cesta, Ilica, Gornji grad, železniška postaja, Maksimir, Kljajićeva ulica. Vse to so posebne, ločene točke v mojem spominu. In zdaj Meštrović in Plečnik.

 

Najprej smo se ustavili ob Umetniškem paviljonu, zagrajenem z gradbenimi mrežami - prenavljajo okolico - in si ob njem ogledali Meštrovićev vodnjak. (Slika na levi je menda Glasbena akademija.) Ekspresivne, z divjo energijo nabite figure, razporejene po obodu kot relief, a zaradi svoje moči delujejo kot tridimenzionalne skulpture. Osebno mi je bližje sodobno, modernistično, ludistično kiparstvo in mi vsa ta čustvenost deluje patetično, a to je pač občutek človeka, ki ga čustva motijo, ker se jih boji.

V neki stranski ulici se avtobus ustavi ob samostanu frančiškanov (in Bernardkinih sester?). Prebijemo se čez dvorišča do cerkve, ki jo še gradijo. V njeni kleti je kripta - Plečnikova. Prostran prostor naredi vtis z mogočnimi stebri, katerih kapitlji posnemajo poganski slog. Zanimivi ornamenti, nezgrešljivo Plečnikovi pridatki - verige, svečniki in drugo. Pater, ki nam je razlagal, nam v preddverju pokaže slike sobratov, "mučenikov komunizma" in na dvorišču vzidano spominsko ploščo "nedolžno obsojenim". "Nekateri nedolžni, nekateri krivi", komentirava s sopotnico. Seveda nič ne veva o teh bratih. Veva pa, da jih ni obsodila kolaborantska Nezavisna država Hrvatska, so ji bili torej lojalni, in da komunistična sodišča niso bila pretirano tankovestna.

 

Potem se sprehodimo čez trg bana Jelačiča in povzpnemo na Gornji grad, kjer so vse poglavitne institucije hrvaške države. Sprehodimo se po trgu in ogledamo Markovo cerkev.

 

Po opoldanskem premoru, v katerem si tik pod živilskim trgom privoščiva eno malo karlovačko (ali je bilo ogulinsko?), obiščemo Meštrovićev atelje. Skupaj z njegovo stanovanjsko hišo je na ogled - čutim, da smo privilegirani, da lahko vstopamo v umetnikovo delavnico in celo v stanovanje. S svojimi monumentalnimi deli si je prislužil lepo hišo, neskončno bolj upravičeno kot kakšen sodoben profitar s proizvodnjo ali prodajo plastike ali orožja.

 

Sledila je vožnja do Beograda, dolga, a smo jo kar uspešno preživeli.