Po bitki moj zapis ne more več vplivati na izid. Morda bo koristil raziskovalcem volilnega vedenja. Volil sem Alenko Bratušek. Presenetil sem samega sebe. Tako sem sklenil dan pred volitvami, po zadnjem soočenju na POPTV. Imela je tako lep rumen kostim. Ko sem sedel v intimi volilnega kotička in imel pred seboj volilno plahto in v poduk njeno listo, sem sicer podvomil v pravilnost svoje odločitve. Nikogar nisem poznal. Počutil sem se kot pri socialističnih volitvah. A sem vendarle obkrožil Alenkino stranko.
Moje preference so se razvijale takole. Edini res karizmatičen je nesporno J.J. Od njegovega obraza, ko govori, ali ko posluša, ne morem odvrniti pogleda. Če ne bi mož uveljavljal politike, ki mi ni po volji, bi bil jaz njegov tako kot mnogi drugi. Zanj sem glasoval, ko je prvič dobil volitve. Takrat me je razjezila hipokrizija liberalcev oziroma »levičarjev«, predvsem glede medijev. Imeli so absolutno premoč v medijskem prostoru, pa so se spravili na »desni« brezplačnik, ob tem ko so sami izdajali svojega (Dobro jutro). Vidni medijski teoretik pa je razglašal, da so mediji - mediji kar tako in nasploh - in levica naravni zavezniki. Kakšna demokracija! Še bi lahko našteval. Zadnja levičarska hinavščina je bil včerajšnji zbor »proti sovražnemu govoru«. Pri tem so seveda navajali primere sovražnega govora desnice, izbrali pa so si trenutek, ko so ankete nakazovale možno volilno zmago SDS. Pri tem pa na levici ni nič manj sovražnega govora, uperjenega proti J.J., in obžalovanja, da »domosrancev« niso bolj temeljito iztrebili. - Moje preference so se razvijale takole.
Cerar. Sem konservativen. Če spremembe niso zares nujne, jim nisem naklonjen. Plus ça change, plus c'est la même chose. V začetku sem vzel »zdravo za gotovo« vse, kar je navajal v prid svoje ponovne izvolitve. Vse o dobrem gospodarskem položaju, o pomiritvi političnega prostora, o ponovni pridobitvi zaupanja v mednarodnem prostoru, zaupanja bank ipd. Ob tem sem upošteval, da je izobražen, pravnik, profesor na fakulteti, skratka kultiviran (kar je v kampanji potrdil!); da si je v štirih letih pridobil izkušnje z vodenjem vlade, izkušnje v mednarodnem prostoru, in da je tudi doživel »ognjeni krst« v spopadu s politično realnostjo. Še več tega, tako kot je upravičeno navajal. Med njegovimi slabostmi je dejstvo, da ni karizmatičen. A tudi to sem mu štel v dobro. Mislim, da ne potrebujemo karizmatičnega vodje. Ne potrebujemo alfa-vodje ampak beta-vodjo. Demokratična država, ki temelji na vladavini prava, potrebuje uradniškega vodjo. Ne potrebujemo vodje, ki vodi z močjo svoje Osebnosti, ampak vodjo, ki vodi s močjo Zakona – če poenostavim, kajti v resnici je potrebno eno in drugo a v različni meri. V resnici lahko dvomimo o karizmatikovem spoštovanju zakonov, tako kot nam ni všeč osebna nekarizmatičnost služabnika in snovalca zakonov.
Potem me je več glasov, med drugimi predvsem Mencingerjev, prepričalo, da ima Cerarjeva vlada bolj malo zaslug za dober položaj gospodarstva. Da je zdravstvena reforma obtičala, je priznal sam premier. Da so Magno postavili na plodni zemlji, je odmik od dolgoročne ekološke perspektive, ki jo zagovarjam. Preveč očitno je, da so to perspektivo žrtvovali kratkoročnemu reševanju nezaposlenosti na Štajerskem, torej pridobivanju glasov. Vlada je morala po vsej sili narediti nekaj »uspešnega« in zdelo se je, da ji je z Magno padla sekira v med. Padla ji je na gozd in njive. Tudi drugi tir je ekološko problematičen, a se pri tem zanašam na znanje in iznajdljivost inženirjev, da ne bodo uničili kraškega podzemlja in vodnih virov. Vlada se je zadeve lotila tako nespretno, da smo imeli dva nepotrebna referenduma, namesto da bi zasadili lopato. Poleg vsega tega še žica, pri kateri zamenjava »rezilne žice« z »nerezilno« ne spremeni dosti. Na soočenjih sem sicer občudoval Cerarjevo vztrajnost in kondicijo, ne pa njegove neiznajdljivosti. Ves čas je samo ponavljal zasluge. Vse, kar je treba, smo že začeli, zdaj bi radi samo nadaljevali. S tem geslom ne moreš prepričati. Nove volitve so nove volitve; nova kampanja je nova kampanja. Govoriti moraš, kot da je vse na novo in prepričati vsebinsko.
Mesec. Načelno sem za spremembo družbenega sistema, saj je očitno, da je sedanji kapitalizem že dolgo v dvojni zagati: ekološki, saj uničuje planet, in družbeni zaradi neznosne neenakosti, ki ogroža kohezijo posameznih družb in svetovni mir. Tudi ne drži več, da je kapitalizem pogoj za demokracijo. Toda pametne alternative ni še nihče ponudil. V krvavo revolucijo ne zaupam. Demokratični socializem je – po moji izkušnji in teoretični definiciji socializma - protisloven pojem in utopija. Posamezne korake v pravi smeri – ekološki in egalitarni – pa delajo tudi druge politične usmeritve (npr. omejitev avtomobilskega prometa ipd.). Všeč mi je poudarjanje sovisnosti gospodarstva in družbenih služb (da je Boscarol tako kratkoviden, si nisem mislil). Najbrž je v programu »Levice« še marsikaj, s čimer bi se strinjal. So pa v kampanji tudi slabosti. Vtis imam, da je Luka včasih preveč doktrinarski. Tako npr. je res, da na mejah ne prevladujejo več begunci z vojnih področij ampak ekonomski migranti iz Pakistana, Alžira in celo Kosova, kjer ni vojn, tako da z obrambo beguncev ne vem kaj početi, čeprav bi bilo mogoče treba spremeniti zakonodajo glede migrantov. Verjamem tudi, da si vsaj ti ugledni lastniki proizvajalnih sredstev, ki so nastopili na soočenju, ne prisvajajo dobička za osebni luksuz, a vendarle bi ga Luka »podružbil«. V načelu sem tudi jaz za to, a ob jasnih in vzdržnih izračunih, ki upoštevajo kapitalistovo tveganje. Je pa dobro odgovoril kapitalistom, kako se delavcem razdeli ne le dobiček ampak tudi izguba – tako, da izgube delo. Druga slabost je Lukova mladost, nežnost in kultiviranost. Nisem dobil vtisa, da bi lahko vodil vlado – še ne. Je treba včasih udariti po mizi in koga opsovati (bolj dostojno kot Berdajs). Torej: Luka, še ne. Tolažim se, da so vsi okoli mene za Luko.
Bratušek. Potem ko je z rumenim kostimom vzbudila mojo pozornost, sem takole premišljeval. Je razumna, realna ženska z izkušnjo dela v državni upravi (direktorica za proračun!) in pri vodenju vlade. Svoje misli sicer počasi oblikuje (ali vsaj izreka), a s pomočjo strokovnjakov bi znala sprejeti prave odločitve. Pogumno se je takrat postavila proti vpletanju trojke (ki jo je želela SDS) in obvarovala suverenost države. Šlamastiko s kandidiranjem za komisarko sem ji odpustil. Bogve, kako bi se jaz zadržal, če bi mi hofirala, recimo, Mogherinijeva. Upam, da jo je ta izkušnja opozorila na meje in jo izučila. A tudi to njeno napako je mogoče interpretirati pozitivno. Pokazala je, da zna preskočiti okvire, običaje, pričakovanja in se podati v neznano; celo tvegati hud poraz. To jo na neki ravni približa Luki Mescu, ki misli, da je možno spremeniti svet in si tudi prizadeva za to. Mogoče je moja odločitev tudi posledica razprave o novem pravilniku FF in ženskem novoreku, ki mi gre neznansko na živce. In da ne bi bilo videti, kot da sem, zato ker zavračam feministična pretiravanja, proti ženskam, sem volil žensko. Zaupam v ženske voditeljske sposobnosti. V družbi žensk se dobro počutim, tudi če je ta družba samo virtualna.
xxx
Izid: Stranka SAB je prišla v parlament, Alenke pa v njem ne bo. Nič več rumenega kostima na zaslonu. Stran vržen glas. Nauk: malo bolj resno bi pa volitve že moral vzeti. A kdo jih je mogel vzeti resno ob tej ponudbi?
Ni komentarjev:
Objavite komentar