Mladi belgijski teoretik prava in filozof Laurent de Sutter je v Ljubljani predstavljal svojo knjigo s povednim naslovom Končajmo že s samim sabo (Delo, 1. 7. 23, Mirt Bezlaj). De Sutter pravi sam zase, da je pravnik, ki sovraži pravo (očitno ima težave sam s seboj in svojo strokovno identiteto – socialnim sebstvom). Zavzema se za ukinitev »samega sebe« in pojma sebstvo. Zlohotno cinično bi mu lahko zabrusil, da lahko on kar konča sam s sabo, naj pa tega ne priporoča vsem. Preseda mu, da kar naprej govorimo o samih sebi, da skušamo »izraziti samega sebe«, da negujemo in treniramo samega sebe in da se utapljamo v poplavi priročnikov za samopomoč, da o uzakonjeni sebičnosti (zasebna lastnina) niti ne govorimo. Izvirni greh tega početja vidi v pojmu »sebstvo«, v pojmu torej. V začetku je bila beseda…
Njegovo razmišljanje se umešča v razpravo o odnosu med
individualnim in kolektivnim. Neizrečeno vprašanje, na katerega odgovarja, je:
ali individualno ali kolektivno. Njegova tehtnica se prevesi v korist
kolektivnega: on osebno se daje na voljo kolektivu. Odgovor na to in podobna
vprašanja, tj. psevdoprobleme, v načelu ni "eno ali drugo" ampak "eno in
drugo". Ne gre za to, da opustimo eno ali drugo, ampak da neprestano v
konkretnih okoliščinah vzpostavljamo ravnotežje med enim in drugim. Sem hkrati
individualno in kolektivno bitje; ali po Heideggerju: hkrati sem zaskrbljen
zase in za druge v svoji in njihovi biti; zaskrbljen za svoje in njihovo
življenje.
A poglejmo najprej, v čem je pravniškemu filozofu,
nagnjenemu k ukazovanju in strogemu zakonskemu dopuščanju in ukinjanju, treba
pritrditi.
Filozof se je občutljivo odzval na sodobno pretiravanje s
čaščenjem sebstva, oboževanje samega sebe, na samoidolatrijo in selfije. Gotovo
ni prav, da človek v ukvarjanju s samim seboj pozabi na druge, na bližnje, na skupnost.
In morda se res približujemo času, ko bomo morali omejiti ukvarjanje s samim
sabo in se posvetiti vprašanjem preživetja skupnosti: pestijo nas različne
krize, ki jih moramo obvladati kolektivno, če hočemo preživeti. Prav ima, ko ne
soglaša z odvrnitvijo posameznika od vsakršnega kolektivnega prizadevanja, od
sodelovanja v skupnosti.
Prav ima, ko kritizira pretirano in izključujoče ukvarjanje
sodobnega zahodnega človeka s samim seboj. Prav ima, ko kritizira »iskanje
samega sebe«, pojmovanje, da obstaja v vsakem človeku neko notranje bistvo, ki
ga mora v življenju najti, da bi bil srečen in spravljen sam s seboj, preden se
poslovi. To je postvarjeno, reificirano pojmovanje sebstva. To pa ne pomeni, da
je treba opustiti tako pojem sebstva kot tudi ukvarjanje s samim sabo.
Prav ima tudi, ko ponavlja Wittgensteinovo misel, da so meje
jezika meje mojega sveta. Nima pa prav, ko proglaša jezik za »fašizem« (kako
lahkotno etiketiranje, kot bi posnemal naše »antifajanšiste«; potem so pesniki,
mojstri jezika, fašisti par excellence).
Nima prav ko trdi, da nas jezik omejuje v razmišljanju o možnostih v
prihodnosti. Od kod potem vse utopije in razmišljanja o boljši družbeni
ureditvi, vključno z njegovim razmišljanjem o družbi brez sebstva in selfijev, od
Akvinskega, Moora, utopičnih socialistov in marksizma dalje? Morda so se utopije sfižile, ker so bile zaradi omejitev jezika slabo formulirane? Je večna usoda projektiranih možnosti?
Kaj je sebstvo? Ta pojem je prišel v slovenščino sorazmerno
pozno preko sociologije in psihologije. Psihologi ga v začetku sploh niso
slovenili in so ga pisali kar angleško »self«. Samostalniško izražanje je tuje
slovenščini, v nasprotju z germanskimi jeziki. Tudi De Sutterju je tuje. Jaz
pospravljam, moj sosed v kampu pa "macht Raum", dela prostor. De Sutter: "ko pa govorimo o samih sebe
kot o samostalniku, impliciramo, da v svetu obstaja neko bistvo, ki je
jaz". V slovenščini izražamo sebstvo, kadar uporabljamo oziralni zaimek
»se«: učim se, motim se, zabavam se. To pomeni, kadar govorim o sebi ali s
seboj, kadar sebe gledam in opisujem kot objekt.
Sebstvo je objekt opazovanja jaza. Jaz opazujem samega sebe,
opisujem samega sebe, govorim o samem sebi. Ta samorefleksija je sestavni del
človekove biti; brez nje ne moremo preživeti. Paleolitski lovec je nedvomno
opazil, kdaj je premalo napel tetivo loka ali napačno usmeril puščico, da se je
potem popravil: Ostrorogi Jelen slabo nameril - itd. skozi zgodovino. Belgijski
filozof ima prav: sebstvo je zgodovinski produkt. To pa ne pomeni, kot misli
on, da je ta pojem nastal sorazmerno pozno v zgodovini in da ga stari niso
poznali. »Grki niso poznali sebstva kot nečesa, kar naj bi posameznik
poosebljal«. Grki so res posameznika cenili po njegovi prosopon, to je, po njegovi »maski« ali, kot bi rekli danes, po
njegovi vlogi v polisu. Toda Grki so
bili tudi tisti, ki so zapisali na pročelje preročišča: gnothi seauton – spoznaj samega sebe. To filozof zamolči. Tu je
drobna pomenska razlika: ali »spoznaj samega sebe« pomeni isto kot »spoznaj
svoje sebstvo«? Čutimo, da ni isto. Morda je prav v tem osnovna težava in
nesporazum. »Spoznaj samega sebe« pomeni: opazuj se, spoznaj svoje nagibe, želje,
svoje reakcije v različnih življenjskih situacijah, da se boš vedel usmeriti,
da boš živel v skladu s svojo naravo. »Spoznaj svoje sebstvo« pa bi pomenilo,
da je v nas nekaj, neka struktura, ki se ji reče »sebstvo« in ki naj bi jo
spoznali. Grki niso mislili tega. To bi bilo postvarjeno pojmovanje samega
sebe. V kolikor se filozofova kritika nanaša na pojmovanje samega sebe kot
postvarjenega »sebstva«, je upravičena.
Pojem sebstva se skozi zgodovino spreminja. Spreminja se
človekov odnos do samega sebe. Previdni moramo biti in skrbno opazovati svoje
mišljenje in čutenje kot nekaj, kar teče kot Heraklitova reka, ki je in ni
venomer ista. Ko stopaš v isto reko, ne stopaš vedno v isto vodo. (To je še
boljše od Heraklita.)
Kar zgrozimo pa se ob neki drugi težnji, ki jo izraža De
Sutter. "Ko so me prosili, da bi na volitvah kandidiral zanje /za Gibanje za demokracijo v Evropi 2025, krajše Diem25/,
ker bi jim to koristilo, sem se jim prepustil kot orodje. Namerno sem postal le
lutka v njihovih rokah. V kolektivnem gibanju ne gre Zame, ... temveč sem zgolj
na razpolago gibanju...". Mož se je prepustil neki politični stranki (če
je v parlamentu, je stranka, ne glede na njen marketinški naziv »gibanje«) kot orodje. Ali to pomeni, da ne bo
odprl ust? Da jih bo odprl po nareku? Da se bo ubogljivo pokoril vsaki
strankarski neumnosti? Da bo skočil v tisto belgijsko reko, če bojo drugi
skočili vanjo?
Zgrozil bi se Erich Fromm in vzkliknil »Beg od svobode!« In ne pozabimo, da je v begu ljudi od teže svobode in samostojnga mišljenja in odločanja pod okrilje totalitatističnih "gibanj" in vodij videl vzrok množičnosti teh gibanj in njihove prevlade, ki je vodila v spopad svetovnih razsežnosti. Z
vso simpatijo pa bi njegovo držo pozdravili vsi, ki sebe in svet vdano prepuščajo
božji volji. Kdo sem? Božje orodje. To izročanje samega sebe kolektivu pomeni dopuščanje nadvlade kolektiva (in nujno modrega vodstva), kakršno so spoznali trsi, povezani v fascio, in drugi, ki so se izročili kot orodje totalitarističnim strankam in bili za njihove svetle smotre pripravljeni dati življenje.
Naj sklenem z mislijo Zorane Baković v isti številki Dela:
"Vse bolj se mi je zdelo, da od vsega kar na našem planetu odmira,
najhitreje izginja komunikacija. In to predvsem pogovarjanje s samim
seboj." (Delo, 1.7.23)
