Dončič

Nisem športnik; nikoli nisem bil. Moje oblike telesnega razgibavanja so: hoja (pohodništvo, planinarjenje), kolesarjenje in jutranja telovadba. Pred leti seveda tudi smučanje, tek in zavijanje navzdol, za silo. Poleti plavanje tisti počitniški mesec na morju. Nazadnje sem tekmoval v taborniškem mnogoboju pred približno 70 leti (orientacijski tek, postavljanje šotorov, signalizacija; še kaj?). Nekoč sem se udeležil tekmovanja v smučarskem teku za rekreativce in prišel v cilj, ko so že podirali šotor merilcev časa. Kot otrok in v šoli sem se igral med dvema ognjema, brcal sem žogo, poskusil odbojko in košarko - v okviru in na ravni šolskih zahtev. Sem in tja rad na TV pogledam odlomke tekem v odbojki, košarki, nogometu in druge. Rad vidim dober gol ali koš ali zabito žogo pri odbojki. Rad pogledam odlomke smučarskih skokov in alpskih voženj. Celih tekem že dolgo ne gledam, na TV seveda. Skoke v Planici sem nekoč videl v živo. Nekoč sem bil na nogometni tekmi, a tako daleč nazaj, da se ne spominjam več. Gledal sem tudi košarkaški nastop svojega najstniškega sina - menda edina košarkaška tekma, ki sem jo videl v živo. Na grozo svoje žene prav rad pogledam kak boksarski ali kikboksarski dvoboj na TV. Rad vidim, iz varne razdalje, da kdo komu kakšno pošteno primaže. Navsezadnje so tisti fantje pripravljeni, da kakšno "fašejo". Moja družica pa je bila v mladosti vrhunska namiznoteniška igralka. Vem nekaj o doživljanju pravih športnikov.

Vse to sem razkril hoteč povedati, da nimam nič proti športu, da je kakršno koli razmigavanje koristno; da se skozi trening in tekmovanja oblikuje osebnost; da pa te dejavnosti niso pomemben del mojega življenja (odštejem vsakodnevno hojo in redne pohode in drugo miganje). Načelo "zdrav duh v zdravem telesu" velja. Tudi olimpijsko geslo »Citius, Altius, Fortius« (hitreje, višje, močneje) odobravam: če se uriš v kaki dejavnosti, stremiš k vrhunskosti.

V mladosti so mi razložili, da se šport deli na amaterski in profesionalni. Pri nas, v socializmu, se zavzemamo za amaterski šport, so rekli. Moja žena za svoj ping-pong v jugoslovanski reprezentanci ni dobila nobenega plačila. Pokrili so ji stroške poti, bivanja med treningi in tekmovanji. Se je zgodilo, da ji je, ko se je vračala z zveznega treninga v Vojvodini, za vlak iz Maribora do Raven zmanjkalo denarja. Na Zahodu, v kapitalizmu, pa imajo profesionalni šport, so razložili. Tam športniki tekmujejo za denar, za dober denar. Na igrišče hodijo - v službo. To se mi je zdelo precej utrgano. Nekaj, kar naj bi bila postranska dejavnost, igra, ki človeka krepi za pravo delo, postane služba. Osem ur na dan ali več igraš košarko in tekaš po stadionu in za to dobiš plačo. Zdelo se mi je, da bi to še nekako šlo za boks, ker jih tam pošteno "fašejo", da je pa nogomet res samo zabavno brcanje žoge. Za plačo? Dajte, no. Čez čas sem uvidel, da so tudi druge dejavnosti, ki so samo za zabavo in veselje, in niso pravo delo, pa si ljudje s tem služijo vsakdanji kruh. Če igraš harmoniko na ohceti, zaslužiš, da nekaj dobiš. Tako tudi fuzbalist: če je drugim v veselje, ko ga gledajo, naj s tem kaj zasluži. 

V ozadju te moje dopustljivosti pa je vendar vztrajala starokopitnost. Če bi mi sin rekel, da bo služil z igranjem košarke, bi ga vprašal: Kdaj boš pa kaj resnega delal? Ne morem iz svoje kože. To sem napisal, da bi razumeli moje razmišljanje ob "primeru Dončič". 

Kot vsem Slovencem se tudi meni dobro zdi, da je tak košarkaški virtuoz naše gore list. Super se mi je zdela Tina Maze, super se mi zdijo tudi Prevci, še posebej Nika. Tako pišče pa tako daleč skoči. Naj drugih, ki krepijo moj nacionalni ponos, ne omenjam. Dončič veliko zasluži. Naj, nisem mu fovš - pač, taka so pravila igre. Jaz bi moral za objavo svojega raziskovalnega članka s področja družboslovne metodologije plačati mednarodni znanstveni reviji 2000 dolarjev, da bi mi ga objavili, potem ko bi ga odobrili. (Imam dokaze iz korespondence.) Seveda ne vem, če šteje članek več kot trojka z nasprotnega roba igrišča. Pač, taka so pravila igre. 

Pravila igre pravijo, da je klub podjetje, ki mora ustvarjati profit lastnikom. Šport je industrija kot vsaka druga. Igralci in osebje so naprave za ustvarjanje profita. Če se zatikajo, če ne tečejo gladko, se jih zamenja. Gladiatorji? Ja. Človeški odnos? Seveda, vljudno z nasmeškom. Pogajanja? Včasih ne bi nič spremenila in so zatorej odveč. Nečloveško so ravnali z njim, pravijo. Seveda, saj stroj ni človek. 

Dončič se je instaliral v Dallasu in upal tam dočakati penzjon z dobro pokojninsko osnovo. Ustvaril si je dom, krog prijateljev, bil je zvezda, prepoznaven, ugleden meščan velikega ameriškega, naftarskega mesta. Zelo dobro se je počutil. V družbi je rad spil kakšno pivce. Udobje je prispevalo k nekoliko previsoki teži. Pa kaj, pravijo, še vedno je imel boljšo statistiko kot drugi. S težo, ki pritiska na gležnje, so prišle poškodbe. A te se pozdravijo, še vedno vodi v statistiki. Kaj pa v perspektivi? Vstopi lastnica kluba z računom: perspektiva ni dobra. 345 miljonov dolarjev za naslednjih pet let. Pet let česa? Dobre igre? Morda. Pa tudi vse več pivc, vse višja teža, vse več poškodb. Posledica: ne več tako dobra igra. Ni rečeno, možno pa je. Tveganje je preveliko. Torej: vložek bi bil previsok z negotovim jamstvom. Fant se bo morda zamislil, spoznal, da eno pivce vodi k drugemu; v novem okolju spet pridobil stamina. Osvežitev zanj in za biznis!

Nečlovečno? Z miljončkom na mesec, bi marsikdo lahko marsikaj naredil za svojo in drugih človečnost. Tudi Dončič daruje!

Solze so, po mojem, odveč.

Hočem reči: narobe bi bilo, če bi vse dejavnosti vrednotili po njihovi tržni ceni. Zame je delo vrhunskega kirurga, ki zasluži stotinko košarkarjevega honorarja, ali delo dramskega igralca, ki plemeniti duše gledalcev, pa je "samozaposlen v kulturi" s temu primernim zaslužkom, več vredno kot še taka virtuoznost žogobrca.

POLITIZACIJA ŠPORTA

Namen članka Lucijana Zalokarja (Kdor ni pripravljen govoriti o politiki, bi moral molčati tudi o športu, Delo 24.7.21) je kar pravi: zavzema se za spoštovanje človekovih pravic v športu in za več besede športnikov, proti samovolji in korupciji športnih vodstev, vključno z MOK. Z nekaterimi mislimi v članku pa se ne morem strinjati. To velja predvsem za zavzemanje za politični aktivizem na športnih igriščih in na olimpijskih igrah.

Protirasistična demonstracija nogometašev s poklekanjem mi je bila osebno simpatična. Vendar si dovolim pomisliti, kam bi vodilo več te vrste aktivizma v športu. Proti rasizmu v športu in drugim nezaželenim pojavom se športniki in drugi zainteresirani lahko borijo na druge načine. Po mnenju, izraženem v članku, so angleški navijači z izžvižganjem klečečih nogometašev in treh neuspešnih temnopoltih igralcev izrazili rasistično stališče ob slabo prikritem spodbujanju angleškega premiera in notranje ministrice. Morda so, nasprotno, v prvem primeru samo zavrnili vnašanje politike na stadion na račun nogometne igre ("Hočemo igro, ne maše"), v drugem pa kaznovali slabo igro. Bi belopoltim igralcem, ki bi slabo igrali, ploskali? Angleški navijači niso politično neobčutljivi, med njimi je tudi velik delež temnopoltih prebivalcev Anglije, razlikujejo pa šport in politiko. Ne pozabimo, da je angleški nogometni svet z navijači in klubi podprl Aleksandra Čeferina v boju proti snovalcem superlige, proti politiki podrejanja športa profitu. A Čeferin se ni pojavil z baklo sredi stadiona ob začetku tekme.

Če se uveljavi izražanje političnih stališč na športnih igriščih, bodo nekateri športniki demonstrirali proti zatiranju Ujgurov in Tibetancev, drugi pa za kitajski Tibet in enotno Kitajsko? Bodo eni za Izraelce, drugi za Palestince? Naj bi slovenski olimpijci prikorakali na stadion v narodnih nošah v skladu s trenutno vladno politiko ali z opozicijskima srpom in kladivom?

Prepričan sem, da so olimpijske igre, na katerih lahko nastopajo športniki vseh narodov, ras, ver in političnih prepričanj, najboljša demonstracija vrednot, ki jih imajo v mislih člankar in njegovi sogovorniki, in da na športnih terenih niso potrebne nobene druge akcije kot pošten športni boj in počastitev udeležencev in zmagovalcev.

Svarilo Thomasa Bacha, predsednika MOK, je umestno: olimpijske igre bi morale biti miroljubno tekmovanje, ki združuje ves svet, "kar pa se ne bo nikoli uresničilo, če bodo postale priložnost za razdor." Med antičnimi olimpijskimi igrami so prenehali vojni spopadi v vsej Grčiji; naj bi v igrah moderne dobe vnesli politične spopade na stadion? Špartanski športniki na OI niso – kolikor mi je znano – na stadionu pokleknili v spomin na žrtve, ki so padle v vojni z Atenci.

MOK je morda res korumpiran, in so zato besede njegovega predsednika, Thomasa Bacha, besede hinavca in nimajo nobene teže. Tako gledanje je zgrešeno. To niso samo besede nekega osebka, so načela olimpizma, ki presegajo koruptivnost konkretnih posameznikov in teles. Vsak pošten kristjan vam bo na očitek, da se ravna po pridigah pokvarjenih duhovnikov, odgovoril, da se ravna po Kristusovih besedah. Nezaupanje v vrednote, ki jih promovira korumpirano telo, je razumljivo. A to ne pomeni, da to niso več vrednote in da kodeks obnašanja ni potreben. Mogoče ga je treba spremeniti in prav možno je, da bi pri tem športniki morali imeti več besede. Našega olimpionika moti procedura: "Pred vsakimi olimpijskimi igrami podpišeš pravilnik. … Obnašati se moraš po njihovem kodeksu." To ni "njihov" kodeks, ampak kodeks olimpijskih iger! V takem primeru nezaupanja je naloga ozaveščenih ljudi, da se zavzamejo za vrednote in kodeks, ne da jih omalovažujejo. Vrednote, za katere si prizadeva MOK, ne opravičujejo njegove domnevne korumpiranosti, so pa vseeno vrednote, za katere se je vredno zavzemati. Za omejitev samovolje in korupcije MOK obstajajo načini protesta in pogajanj zunaj stadiona.

Člankar v podporo političnemu aktivizmu poseže na področje književnosti in umetnosti. Fiktivni osebi Bernhardove pripovedi Regerju, ki govori, kot bi prišel iz kumrovške šole, kjer so ga poučili o partijnosti znanosti in umetnosti, ko očita umetnikom, da so se "pajdašili z vladarji in cerkvenimi veljaki", odgovarjam s Cankarjem: Šentflorjancem ni pomembno, kakšna so jajca, ampak ali je petelin moralen.

Čudi me, od kod po tolikem času večstrankarske demokracije kumrovški glasovi totalne pravičniške politizacije. Imajo danes človekove pravice podobno vlogo, kot jo je imela predstava brezrazredne družbe nekoč, da namreč spodbujajo fundamentalizem in skrajni aktivizem?

To besedilo je bilo 25. 7. 21 poslano Delu kot pismo bralca. Do zdaj ni bilo objavljeno.

Na Volnik

Burja je kar pošteno vlekla, ko sva v soboto (17. 11.) okoli desetih pripeljala na Opčine. A burja ni ovirala tržaških kolesarjev, ki so ji, primerno oblečeni, pridno kljubovali. Na parkirišču pod obeliskom sva se dobila z najinima prijateljicama, sestrama Lauro in Marijo, ki sta nama razkrili svojo namero: na Volnik. Prvič slišim, sem zinil. Nič hudega, vsaka reč je enkrat prvič, sta odvrnili. Zapeljali smo se nazaj skozi Opčine in sredi naselja zavili na levo proti vasi Repen. Čeprav smo videli skalo in na njej nekakšno trdnjavo, nismo imeli časa, da bi se ustavili in razgledali. Pa bi bilo vredno.

KLIKNI NA SLIKO ZA POVEČAVO

Vas Repen (Rupino) je del občine  Repentabor (Monrupino) v tržaškem zaledju. Meji na občino Sežana. Občina Repentabor ali Veliki Repen (Rupingrande) je primer razpršene občine (comune sparso), v kateri je več naselij, njeno ime pa ni povzeto po imenu nobenega naselja v njej in figurira samo kot ime celotne občine. V tej občini so naselja (po velikosti) Repen, Fernetiči in Col, zaman pa bi iskali naselje, ki bi se imenovalo Repentabor (Veliki Repen) ali Monrupino. Sedež občine je v naselju Col. V občini je skoraj 80% prebivalcev Slovencev. Kasneje smo na poti srečevali skoraj same Slovence.

Vir: wikipedia.it - Monrupino, Veduta

Nessun autore leggibile automaticamente.

Zanimivost občine je repentaborska skala s cerkvijo na njej, vidna od daleč s slovenske in italijanske strani. Na ruševinah rimske utrdbe na griču nad Colom, ki je služila v bojih proti Histrom, je bila že ok. leta 1000 zgrajena cerkvica. Na njenih ruševinah pa so v 16. stol. postavili novo cerkev Marijinega Vnebovzetja, ki jo je l. 1513 posvetil tržaški škof Peter Bonomo, Trubarjev učitelj. On je zaslužen, da je naš veliki "oče slovenščine" sklenil pisati slovensko. Kasneje so cerkev obdali z obzidjem, saj je bil ob njej protiturški tabor. Ob cerkvi je skala, na kateri je po legendi odtis stopala Device Marije. Priprošnja Mariji z dotikom te skale pomaga k plodnosti. Pravzaprav so se ženske kar  ulegle na skalo in s trebuhom podrsale po njej, da je pomagalo.

V Repnu si je možno ogledati kraško hišo. Zadnjo nedeljo v avgustu pa se vsako leto tam odvija kraška ohcet. V občini je tudi fojba, v katero naj bi - po italijanski wikipediji -  ob koncu 2. svetovne vojne po bitki za Občine v maju 1945 med jugoslovansko in nemško vojsko zmetali nekaj trupel nemških vojakov in tudi tri italijanske železničarje.

Poleg cerkve na skali je Repen znan po nogometnem moštvu Kras Repen, ki je znano po svoji borbenosti in za katerega igra (je igralo) tudi več Slovencev (Jan Pahor, Erik Salkić, Jaka Štromajer, Anton Žlogar, Dalibor Radujko).

Na tem območju sta od leta 1996 dalje dve zavarovani naravni območji (riserva naturale) in sicer Veliki Medvedjak (Monte Orsario) v občini Repentabor in Volnik (Monte Lanaro, 544 m; volna = lana, it.) v občini Zgonik, ki je tudi pretežno slovenska. V tej občini je Briška jama (Grotta gigante), ki se ponaša z dvorano, največjo na svetu (po Guinessovi knjigi rekordov). Tudi te si nismo ogledali.

 

Tabla je poškodovana

Krenili smo mimo Repna do konca naselja, kjer je parkirišče s pregledno usmerjevalno tablo. Potem pa smo se po zložno vzpenjajoči se poti mimo bivšega vojaškega poligona začeli vzpenjati v hrib po tipično kraškem gozdnatem ozemlju. Gozd sestavljajo graden (hrast), cer (hrast z zelo hrapavo skorjo in bodičasto želodovo skledico) in črni bor.

Na živali nismo naleteli, če pa bi, bi najbrž srečali kaj kozjega, kakšno družino divjih svinj ali pa risa. Rjavi medved se priklati s slovenske strani.

Pot  vodi mimo starih oznak, da se bližamo italijansko-slovenski meji in da smo na meji. Table so stare, najbrž še iz časa Jugoslavije.  Okrog poldne je posijalo sonce in sedli smo na deblo na odprti jasi in pomalicali.

Vso pot smo odkrivali rastišča dežnikaric (marel) in nismo se mogli vzdržati, da jih ne bi nabrali vsak svojo boršo. Ne poznam italijanskih zakonov, a lahko si mislim, da je tako početje na naravovarstvenem območju, če že ne prepovedano pa vsaj zelo omejeno. Marija je nekaj omenjala gozdarsko stražo, guardio forestiero - mogoče je bilo gob toliko prav zato, ker jih domačini in "normalni" izletniki ne nabirajo. Saj tudi mi nismo ne vem kakšni gobarji, a tokrat se nismo mogli upreti zapeljivim lepoticam. Kakorkoli, prinesli smo jih domov, ne da bi nas kdo oštel.

 

 

Vrh Volnika je odprta, neporaščena ploščad, kjer danes stoji dvignjena lesena konstrukcija razgledne ploščadi, včasih pa je bilo tu poslopje italijanske karavle, ki so jo podrli, kar je trdno znamenje novega časa v medsebojnih odnosih. Na tistem mestu je samo nekakšno znamenje. Na vrhu lesene konstrukcije je informativna tabla, na kateri je slika beloglavega jastreba, ki ga poznamo z izleta na Cres. Tu je ena njegovih postojank. Iz zemljevida je razvidno, da je vrh Volnika na jastrebovi običajni poti s Cresa in nazaj. Precej je pihalo, zato smo tako odeti, čeprav ni bilo mraza. Z vrha je razgled daleč okoli; pod nami so bile slovenske kraške vasi, Komen, Tomaj, Dutovlje in druge; v ozadju Nanos. Na drugo stran pa Nabrežina, Tržič (Monfalcone), vse tam okoli in morje.

Nazajgrede bi lahko šli po makadamski cesti, ki so jo za vojaške namene zgradili anglo-američani v času STO, Svobodnega tržaškega ozemlja. A vzelo bi nam preveč časa, zato smo se po isti poti, po kateri smo se vzpeli, tudi spustili. S počitki in malico vred smo upokojenci zložno pohajkovali kake 4 ure. Kak tekač bi vse skupaj zmogel prej kot v eni uri.

Za slovo smo skupaj popili kavo na bloku na Fernetičih. Prijateljicama sva se zahvalila za zanesljivo vodstvo in odkritje novih-starih slovenskih pokrajin.

Življenjsko usmerjanje (life couching)

V zadnjem času sem se po literaturi seznanil z nekaj primeri tako imenovanega "life couchinga" ali življenjskega usmerjanja. Ti tečaji so v glavnem koristni za usmerjanje v življenju in osebnostno rast, vsebujejo pa različne poudarke in pri konkretni izvedbi lahko prevlada eden ali drugi. Mislim predvsem na to, da so eni bolj površni, drugi pa bolj poglobljeni. Poglejmo si to razliko.

Pri prvem poudarku je tečaj življenjskega usmerjanja (TŽU)  sredstvo ali pomoč pri doseganju klientovih želja, kot jih ta izraža. Želi postati smučarski prvak, torej mu pomagajmo, da bo to postal. Dekle si želi voziti motor, torej ji pomagajmo, da si bo upala kupiti motor, se naučila voziti ga in se odpeljala na potovanje z motorjem. Odstranimo ji pomisleke in zadržke, dajmo ji tehnike, da se osvobodi zavor, postrezimo ji s primernimi "afirmacijami", da zapusti svojo "cono udobja", se nauči voziti motor in tvega potovanje z njim.

Pri drugem poudarku pa v tečaju reflektiramo izraženo željo klienta. Ali res želi postati smučarski prvak, ne glede na svoja globlja nagnjenja in naravne darove? Se morda ne skriva za to njegovo željo le želja ustreči staršem, ki bi radi videli sina-šampiona? Čigavo željo uresničuje? Kam ga v resnici vleče? Vprašamo se, kaj pomeni želja dekleta ali ženske, ki si želi voziti motor? Morda je ta želja izraz globlje želje po svobodi, po begu iz utesnjenosti, po samostojnem obvladovanju svojega življenja. Potem ko se zave pomena svoje želje po motorju, to je globlje želje, ima na izbiro več možnosti: še vedno lahko vztraja v želji po motorju, lahko pa svojo željo po svobodi in obvladovanju svojega življenja uresniči na druge načine: lahko se odseli od staršev, loči od partnerja, preseli v drug kraj ipd. 

V sedanjem času, v času narcistične kulture, imamo opraviti z narcisističnimi željami. Vsak bi rad postal pevec, plesalec, igralec, športni šampion; da bi se pokazal na televiziji, da bi mu ljudje ploskali in ga občudovali. Poleg njih pa so ljudje, ki nikoli niso doživeli soja žarometov, in ga nikoli ne bojo, pa jim ob prvih snežinkah zaigra srce in takoj ko je na pobočju dovolj snega, odhitijo na dričanje. In ljudje, ki ob prvih taktih muzike zaplešejo, če jih kdo gleda ali ne. Seveda je naravno, da si tisti, ki mu gre to dobro od nog, zaželi, da bi svojo veščino pokazal tudi drugim in se v njej izpopolnil do vrhunca.

Dober tečaj življenjskega usmerjanja ni samo pomoč pri "uresničevanju sanj" ampak osvetlitev teh sanj. Dober tečaj pomaga človeku, da se zave, kaj so njegove prave naravne težnje, kaj pa izkrivljene težnje ali posnemanje drugih ali izpolnjevanje njihovih pričakovanj. 

Na sliki je primernejši poudarek TŽU prikazan s krepkejšo črto.

Bi življenjskemu usmerjanju ali 'life couchingu' lahko rekli 'ortobiotika', veda in praksa pravilnega življenja?

Bos

Zadnji teden svojih dolgih morskih počitnic sem se odločil, da bom hodil bos. Pravzaprav se nisem odločil. Zaradi okoliščin sem si mislil, da je to še najboljša varianta; ali vsaj varianta, ki jo velja preizkusiti.

Naj takoj povem, da se za to nisem odločil iz idejnih razlogov, na primer zato, ker bi verjel v eno tistih teorij o povezanosti podplatov z možgani. Ta teorija pravi, da je vsaka občutljiva točka na podplatu povezana z določenim organom v telesu in/ali z določenim centrom v možganih.
Če hodiš bos, stimuliraš torej te organe ali pa kar možgane, ki s tem zaživijo in se čisto prerodijo.
Te razlage so pospremljene z živopisnimi risbami, kjer so pripadajoče točke na podplatih in v možganih označene z isto barvo, tako da je vse silno prepričljivo. A vidiš: tale rdeča točka na podplatu stimulira tole rdečo točko v možganih. Ne moreš, da ne verjameš. Po takem prikazu moraš postati vernik te navidezne znanosti. Gotovo obstaja tudi povratna zveza od možganov k podplatom. Tedaj podplati delujejo kot nekakšni ta spodnji možgani. Če so možgani fuč, bi si mogoče lahko pomagal s podplati. Pravzaparav to kar naprej počnemo, saj pravi ljudska modrost: kdor nima v glavi, ima v petah. Te nauke si kar zataknite za klobuk. Nisem začel hoditi bos, ker bi verjel v take marnje.

Z ženo sva se vsako jutro po jutranji telovadbi odpravila na pohod okoli bolj naravnega, zelenega dela kampa. Rahlo oznojenima je potem prijalo zaplavati v mirnem in čistem jutranjem morju, zaradi rane ure skoraj brez kopalcev. Sezula sva superge in zokne in se spustila v vodo. Ko sem odplaval svoj dnevni pensum, se stuširal in obrisal, bi moral spet obuti zokne in superge. Naporno in brez zveze. Torej sem sklenil, da vzamem superge v roke in se napotim gor bos. Od obale do naše prikolice je kakih štiristo metrov. Položno navzgor. Po kamnitih ploščah ob pomolu je šlo seveda prav lepo, tega sem bil vajen. Potem sem imel na izbiro, ali stopim na asfaltirano pot ali naj grem po travi ob njej. Nizka travica mi je prijetno pobožala podplate. Po taki podlagi bi lahko hodil kilometre daleč. A tu se je pot končala po nekaj metrih. Moral sem stopiti na grobi asfalt, zjutraj še ni bil razgret in hoja po njem kar udobna. Potem nekaj metrov po široki cesti z gladkim asfaltom. Je udobno, ampak občutek na podplatih ni tako prijeten kot na travi. Potem pa se je začela kalvarija. Kakih petdeset metrov navzgor po poti, kjer ob deževju dere majhen hudournik, ki je po sredini razgalil koničaste kamne, ob straneh pa je pot posuta s peskom. Stopam po pesku, čutim groba zrna in konice, a proti pričakovanju ni boleče in se kar zdrži. Če se le da, poiščem otočke rdeče zbite zemljine, ki je gladka; pa spet po pesku. Ko stopim z bolj gladke poti na bolj robato, zadržim dih v pričakovanju kakšnega zbodljaja. Pa ni nič takega. Ko spet stopim na asfalt, se sprostim, a ta umetna gladkost je zahrbtna. Na asfaltu so zrca peska; tisto te pa res zbode. Previdno polagam stopinje. Nato pridem do borovega gozda: visoki, močni borovci, pod njimi pa prostrana igličasta površina. Le kako bo šlo to, po iglicah. Presenetljivo gladko. Nič me ni zbodlo. Iglice so očitno shojene, lepo položene. Užitek. Še travnat pas in sem pri prikolici. Ta prva izkušnja z bosonogo hojo me je opogumila, da sem nato ves teden hodil bos gor in dol, postopoma vse pogumneje in hitreje. Nisem več zaostajal za ženo, ki je hodila v natikačih. Počutil sem se prizemljenega. Moja hoja je postala bolj pokončna. Počutil sem se korajžnega, pokončnega, trdno na tleh.

Zadnji dan sva pospravljala. Prenašala sva reči sem in tja, treba se je bilo kar podvizati, če sva hotela pospraviti do odhoda domov. Torej sem si spet nadel natikače; tudi ko sem se šel v morje shladit. Hoja v natikačih je gladka, mehka, ni ti treba paziti na vsak kamenček, skratka, udobna. Tistega živega spremljanja koraka, iskanja najustreznejše stopinje, pospešenja in upočasnjenja dihanja, skratka, življenja, pa ni več.

Se mi zdi, da je moj poskus bosonoge hoje metafora za to, kar je udobje prineslo v naše življenje: pridušilo ga je. Vse gre gladko, ni izzivov, ne izmenjuje se prijetno z neprijetnim, grobo z gladkim, napetost s sproščenostjo, bolečina z mirom in zadovoljstvom. Vse je isto.

Skok z elastiko: preizkus svobodne volje

Berem o nevroznanstvenem poskusu, ki naj bi dokazoval, da se človek odloča s svobodno voljo in da ga ne vodi nezavedno. Gre za dilemo, ali se človek odloča na osnovi svobodne volje, ali pa so njegove odločitve determinirane z nezavednimi motivi. Osebam, ki so stopile na rob prepada, kamor naj bi se pognale, privezane na elastično vrv, so nadeli čelado z elektrodami in merili akcijske potenciale v njihovih možganih. Če se človek zavestno, to je, s svobodno voljo, odloči za skok, če ga torej predvideva in da povelje mišicam, se poveča električna napetost v možganih. Če pa dejanje sledi samodejno pod vplivom nezavednega dogajanja, se napetost ne poveča. Pri večjem številu skokov so dosledno ugotovili povečanje napetosti. Sklep bi torej bil: za tako pogumno dejanje, kot je skok v globino, sicer zavarovan a tudi tvegan, se človek odloči zavestno in ne pod vplivom nezavednih motivov. Ali res?

Zgodba se je začela prej. To je zgodba o "potencialu pripravljenosti". Zgodba ima dva dela, za katera ni jasno, ali pomenita isto, in sklep. Prvi del. Neki nevrolog je pri laboratorijskem poskusu ugotovil, "da se kakšno sekundo in pol pred hotenim gibom v možganih sproži električni potencial. Raziskovalci so... (opazujoč krivuljo potenciala na ekranu) ... z veliko verjetnostjo napovedali, da bo sodelujoči v raziskavi kmalu premaknil prst. To se je potem res zgodilo.¨ Drugi del. "Poznejše meritve so ... dokazale, da se šele približno sekundo po pojavitvi potenciala pripravljenosti testiranci zavejo, da bodo kmalu premaknili (ali hoteli premakniti) prst." Sklep. "To zakasnitev ... štejejo za dokaz, da je svobodna volja le pobožna želja in da nas v resnici vodijo nezavedni procesi." (Global 4, 18, 10-11; po Spieglu)

Prvi del zgodbe govori o nečem pričakovanem, normalnem. Če hočem pomigati s prstom, si moram dati zavestno povelje: "Premakni prst!" Ta misel se nevrologu pokaže kot povišana električna napetost v možganih. Drugi del zgodbe je presenetljiv. Povišani potencial se pojavi pred mislijo, preden si človek da povelje, naj premakne prst. Neko dogajanje v možganih, ki se kaže kot povišan potencial, je torej povzročilo misel oziroma povelje, ki mu je sledil premik prsta.

Sklep pravi, da je vzrok te zavestne misli nezavedno. Neki nezavedni impulz je povzročil gib, ki se ga človek šele kasneje zave.Človek torej nima svobodne volje, vodi ga nezavedno. Ali res?

Omenjeni nevrološki poskus, ki je odkril "potencial pripravljenosti", tega ne dokazuje. Prvič: gre za očitno protislovno sklepanje. Prva trditev: Pri hotenem gibu se električna napetost poveča. Če se gib pojavi, napetost pa se ne poveča, naj bi to dokazovalo, da je gib nehoten,  povzročila naj bi ga zunajzavestna  sila, nezavedno. Druga trditev: Človek se zave giba šele po povišanju napetosti, ki ji sledi gib. Torej: električna napetost se pojavi, če je gib zavesten in električna napetost se pojavi, preden je gib zavesten. To je protislovno.

Lahko razmišljamo tudi takole. Nimamo podrobnega opisa poteka poskusa, zato naj si pomagamo z domišljijo. Preiskovanec, ki bo pomigal s prstom, pride v laboratorij. Recimo, da je "naivni subjekt", študent, ki so ga potegnili noter in posedli na stol. Kaj se plete v njegovi glavi? Kaj so mu rekli? "Izvajamo nek nevrološki poskus. Na glavo vam bomo dali tole čelado z elektrodami, ki registrirajo možganske potenciale." Kako naprej? Kako človeka pripraviti do tega, da bo pomigal s prstom? On nič ne ve, sedi tam kot klada. En način je, da mu ukažemo: "Skrčite kazalec na desni roki!" Takoj se mu, domnevamo, vzbudi predstava o zaukazanem dejanju. Nevrolog registrira povišan potencial. Trenutek zatem preiskušanec "da povelje" kazalcu, naj se zgane. Tisto prvo povišanje potenciala je sledilo nevrologovemu ukazu, ki mu je sledila preiskovančeva misel ali ukaz samemu sebi in temu gib prsta. Kje je tu nezavedno? Drugi način, manj direktiven, je, da nevrolog reče: "Merili bomo potencial, ki bo nastal, ko boste premaknili kazalec na desni roki. Ko boste pri volji, skrčite kazalec na desni roki!" Preiskovanec si misli "ok", malo počaka, v glavi se mu vzbudi predstava giba, ki ga namerava izvesti - potencial se poviša - da si povelje in izvede gib. Sklep je enak kot prej. 

Preiskovancu se prst ne more skrčiti samodejno, preden bi si preiskovanec zavestno ukazal, naj se skrči. Mišice, ki skrčijo prst, so del voljnega mišičja, ki se krči pod vplivom zavestnih, hotenih ukazov subjekta. Nehoten gib kazalca, bi se zgodil v primeru živčne ali psihične bolezni (epilepsija, tiki ipd.), sicer pa samo v primeru, če bi nevrolog direktno stimuliral možganski center za gib kazalca oziroma ta gib povzročil s kakim drugim dražljajem brez vednosti preizkušanca. Misel na gib prsta, zavest o tem, da hočem skrčiti prst, ali da ga bom skrčil, ne more priti potem, ko sem prst s svojo voljo skrčil. To je protislovno. "Potencial pripravljenosti" je to, kar pomeni ta beseda: je registracija potenciala, ki se poviša ob misli na gib. Tej misli pa sledi gib. "Potenciala pripravljenosti" ne povzroči neznana sila nezavednega ampak zavestna misel-predvidevanje giba. 

Miganje mojega kazalca ne kaže na nezavedno.

Ali zvišanje možganskega potenciala pred skokom v globino, ki se pojavi ob enakem predvidevanju in zavestnem ukazu samemu sebi, naj skočim, pomeni, da to dejanje ni nezavedno motivirano? Ko človek stoji na robu in se odloči, da bo skočil, je to nedvomno res zavestna odločitev na osnovi svobodne volje. Torej z nezavednim ni nič? Ga ni?

Kako pa, da se je odločil priti sem na ta rob prepada? Zakaj nekatere ljudi ta avantura privlači, drugih pa ne. Zakaj raje sedim doma za računalnikom, kot da bi šel na bungie-jumping? Zakaj nekateri fantazirajo in sanjajo o skokih v globino, drugi pa o čem čisto drugem? Zakaj hoče fant s skokom dokazati, da je pogumen? Komu hoče to dokazati? Mogoče ga nekje v nezavednem žene spomin na to, kako je mamica zažarela, ko je storil kaj pogumnega. Zakaj bi dekle rada doživela telesne občutke ob prostem padu? Ji mogoče kje v nezavednem utripa spomin na to, kako jo je ljubljeni očka metal v zrak in nato, ko je padala dol, ulovil in stisil v varen objem?  Nevrološki poskus ne eliminira možnosti, da je skok z elastiko nezavedno motivirano dejanje; ne hotena mobilizacija telesnih mišic za sam skok, ampak vse dogajanje, ki človeka pripelje na rob globine, v katero bo skočil. 

Za eliminiranje nezavednega in ustoličenje absolutne vladavine svobodne volje bi si morali nevrologi izmisliti bolj inventivne poskuse. V resnici pa to sploh ni nevrološki problem. Naj se držijo tkiva; naj se ne spuščajo v snovi, iz katerih so sanje. 

Pilatovstvo ob zastavonoši

Jakov Fak je "zaradi številnih kritičnih odzivov javnosti in nekaterih medijev" odstopil od kandidature za zastavonošo slovenske reprezentance na zimskih olimpijskih igrah v Pjongčangu.

Še en dosežek tega zgodovinsko prehlajenega podalpskega plemena! Dosežek, ki pomeni, da so v tekmovanju v zaplankanosti, ozkosrčnost in ksenofobiji zmagali njegovi najbolj prehlajeni pripadniki.Vendar krivde za tak izid ne gre v celoti pripisati tem primerkom. Povzemimo dejstva.

Delo 21. 1. poroča: "Olimpijski komite Slovenije (OKS) je izbral tri kandidate, ki se bodo potegovali za nosilca slovenske zastave na olimpijskih igrah v Pyeongchangu. Kandidati so biatlonec Jakov Fak, smučarska tekačica Vesna Fabjan in hokejist Mitja Robar.

Nosilca zastave bodo izbrali uporabniki facebook strani Vala 202 tik pred predstavitvijo olimpijcev, ki bo v ponedeljek, 29. januarja.

»Kandidate so v bistvu predlagale panožne zveze. Vsekakor je bil pogoj, da ima športnik uspehe in da je v času odprtja sploh na prizorišču,« je način, kako so prišli do kandidatov, pojasnil Blaž Perko, predsednik Sveta za tekmovalni šport OKS."

Delo 24.1. navdušeno dodaja: "Prvič doslej bodo o zastavonoši odločali ljubitelji športa. Na dan predstavitve slovenskih potnikov za Pjongčang, v ponedeljek 29. t. m., bo namreč radijsko glasovanje izbralo zmagovalca med tremi kandidati – biatloncem Jakovom Fakom, tekačico Vesno Fabjan in hokejistom Mitjo Robarjem. ...

Glasovanje prek radijskih valov bo zagotovo odmevno, sledile si bodo razprave, kaj je prav in kaj ne, pravzaprav tako kot pri slehernem izboru."

Delo 26.1. precizira način glasovanja ob okrnjenem številu kandidatov: "zastavonošo bodo določili med 17. in 18. uro z glasovanjem na facebookovi strani Vala 202" 

Panožne zveze so predlagale kandidate, kandidati so se strinjali s kandidaturo, OKS je potrdil kandidature in predvidel glasovanje na fejsbukovi strani vala 202. Sledili so "kritični odzivi javnosti in nekaterih medijev", beri: nacionalistična histerija zaradi Fakove narodnosti. Fak je, upravičeno užaljen, odstopil. Sledila je lamentacija OKS, v kateri "izraža zaskrbljenost in ogorčenje nad odzivi športne javnosti" in opisuje kvalitete Jakova Faka, kot "športnika od glave do peta".

OKS je do sedaj sam določal zastavonošo. Tokrat se je odločil prevaliti to odločitev na ramena "športne javnosti". Odločitev, ki je na videz bolj demokratična. Toda OKS ni poveril izbora kakemu reprezentativnemu forumu javnosti, ampak samoizbranim "poslušalcem vala 202" oziroma "obiskovalcem fejsbuk-strani tega radia" - to je zanj "športna javnost", so "ljubitelji športa". Zakaj se je OKS tako odločil? Odločitev OKS je bodisi naivna bodisi preračunljiva. 

1. Možno je, da je OKS res želel večjo demokratičnost odločanja in se je odločil za javno glasovanje. Vendar bi v tem primeru moral zagotoviti vsaj približek reprezentativnega preseka javnosti. Ne morem in nočem verjeti, da je slovenska javnost, ki jo zanima šport, tako ozkosrčno nacionalistična, da bi odličnemu športniku in dobremu človeku, ki se že več let bori pod slovensko zastavo in je osvojil simpatije Slovencev, odrekla čast zastavonoše, zato ker je po rodu Hrvat in ker je v preteklosti tekmoval pod hrvaško zastavo. OKS je torej ravnal naivno, nespretno, nestrokovno, nevredno visokega statusa, ki ga ima v slovenskem športu.

2. Druga možnost je, da je OKS ravnal preračunljivo. Naj si dovolim nekaj sklepanja, ki ga ne morem podpreti z materialnimi dokazi. Ko so na OKS prispeli predlogi področnih zvez, je bil med predlaganimi za vlogo zastavonoše tudi Jakov Fak. OKS-ju so se prižgale lučke, če niso gorele že ves čas priprav na to odločitev. Člani OKS se zavedajo, da je del javnosti zaradi zunanjepolitičnih zapletov s Hrvaško naperjen proti vsemu, kar je hrvaškega. Hrvat Fak naj kar teče za Slovenijo, si mislijo nacionalisti, naj nosi dres Slovenije (in naj bo vesel, da mu to velikodušno omogočamo), naj pridobi kolajno za Slovenijo (navsezadnje tudi zamorci igrajo za Slovenijo), a da bi Hrvat nosil slovensko zastavo - to pa ne. Če bo OKS izbral Faka za zastavonošo, razmišljajo – domnevno - njegovi člani, bo padlo po OKS. Nacionalistov ni malo, imajo močno zaslombo; prišlo bo do politične debate, lahko da se zatrese stolček tega ali onega v OKS. Zadevo je treba preložiti na nižjo raven. Zgodovinski zgled je Poncij Pilat, ki je umno preložil odločitev o Kristusovem križanju na Jude in si potem umil roke. OKS (v nasprotju z dosedanjo prakso): "Ljubitelji športa, kandidati za zastavonošo so vaši, vi odločite, kdo zasluži to čast!" In ko so "ljubitelji športa" (hvala lepa za take ljubitelje) pognali svoja gobezdala, se je zgodilo edino možno: Jakov Fak je odstopil od kandidature. OKS si je umil roke nad njegovo usodo in pozvonil po toči. Ne samo, da "na njem ne vidi krivde", ogorčeno ga brani, povzdigne ga v zgled – upravičeno – namesto, da bi ga sam izbral in svojo izbiro ter s tem športne vrednote pogumno branil pred napadi skrajnežev.

Potem pa vse tiho je bilo. Eksekucija je končana. Čistost slovenske zastave obranjena. Stolčki OKS zavarovani. Hoteli smo samo dobro, večjo demokracijo, pa so jo nekateri zlorabili. Zelo žal nam je. Za Faka je itak bolje, da se posveti pripravam na boj za Slovenijo.

Naj velja prva ali druga možnost, OKS je zakuhal grdo kašo. Bo kdo odgovarjal?

*

Je odgovarjal: včeraj (29.1.) v Odmevih, predsednik OKS, Bogdan Gabrovec. Kot pričakovano je zadevo minimiziral in ji celo dal pozitivno konotacijo. Najprej je dejal, da so se Faku opravičili za ta zaplet. Potem pa je dejal, da so "želeli preko družbenega omrežja dati možnost odločanja o zastavonoši slovenskemu narodu" (sic!); da se med narodom vedno najdejo ljudje, ki to jemljejo negativno; da pa ocenjuje, da bo to na Jakova Faka vplivalo pozitivno in se bo še bolj potrudil. Za predsednika OKS so klikači fejsbukovega portala vala 202 - slovenski narod. Popolna odsotnost uvida v napako, ki jo je storil OKS! Glede na zadovoljstvo predsednika nad to "demokratizacijo" lahko pričakujemo ponovitve "glasovanja slovenskega naroda" na valu 202 v podobnih zadevah v prihodnje. Mogoče bi "slovenski narod" v prihodnje glasoval tudi o sestavi OKS? Sklep glede Jakova pa: fant je očitno preveč občutljiv za izjave "ljudi, ki se pač vedno najdejo" Še dobro, saj ga to spodbuja k večjim dosežkom.

Če Tina joka...

Zakaj se mi utrne solza, če Tina joka?
Moj odnos do športa je čuden. Po eni strani se mi zdi, da bi se lahko proglasil za mizagona (miseo, sovražim; agon, tekmovanje, boj), sovražnika tekmovanja, sovražnika boja. In vendar od vsega športa, v grozo moje domače športnice, najraje gledam boks.
Rekel bi, da sem dokaj ravnodušen do športa. In vendar mi je bilo silno všeč, da je bila dekle, ki sem jo vzel za ženo, aktivna športnica in prvakinja.
Navijaštvo se mi zdi zapravljanje življenja, na tekme ne hodim, in nikoli nisem bil del kake druščine, ki za šankom vneto komentira izide tekem; nedelje ne maram prebiti ob televizijskih prenosih tekmovanj. In vendar redno spremljam športno pot svoje vnukinje in, če je prilika, gledam njene nastope.
Tako moje zadržanje je glede na prevladujoče nagnjenje pri ljudeh in tudi glede na moje lastne kriterije čvrstega značaja, značajska pomanjkljivost. V življenju se je treba vsej miroljubnosti navkljub včasih boriti in si prizadevati zmagati. Šport je šola značaja. Vse to podpišem.
Od kod to protislovje v meni? Pripisal bi ga svojemu temperamentu in pogojem, v katerih sem preživel otroštvo. Po naravi sem miren. Vse do vstopa v šolo pravzaprav nisem imel stika z drugimi otroki. Potem sem sicer prešel ves proces športne socializacije, običajen za fanta pri nas, tudi kdaj kaj tekmoval, brez omembe vrednih uspehov; se naduševal nad nogometnimi zmagami jugoslovanske reprezentance, nad košarkaškimi uspehi Olimpije, dolgimi skoki smučarskih skakalcev in slalomskim uspehom Jureta Franka, pardon, veleslalomskim, vidite... Križaj je bil pa za slalom, ne?
Prvake spremljam in jim želim vse najboljše. Se mi zdi fino, da so Slovenci; da so naši, tudi če niso Slovenci. Nas predstavljajo. En delček mene so. Temu pravijo identifikacija in narodna zavest. A je to domoljubje? Pa že.
Tako sem tudi Tino gledal, kadar koli se je spustila dol. In Tina se je zalezla vame. Nečloveško se je matrala, ko bi jaz že zdavnaj pobral tiste jurje in si kupil oskrbovano stanovanje ali kaj podobnega.
In potem se ji je vse tako napletlo, da ni šlo. Ni šlo po podobi našega perfekcionizma: a je še kje kak pokal, kakšna vaza, kakšen globus - vzem'mo ga!
Potem smo jokali in bili ponosni, da tudi to še zmoremo! Potolažili so nas fantje in Fak vse skupaj!