POLITIZACIJA ŠPORTA

Namen članka Lucijana Zalokarja (Kdor ni pripravljen govoriti o politiki, bi moral molčati tudi o športu, Delo 24.7.21) je kar pravi: zavzema se za spoštovanje človekovih pravic v športu in za več besede športnikov, proti samovolji in korupciji športnih vodstev, vključno z MOK. Z nekaterimi mislimi v članku pa se ne morem strinjati. To velja predvsem za zavzemanje za politični aktivizem na športnih igriščih in na olimpijskih igrah.

Protirasistična demonstracija nogometašev s poklekanjem mi je bila osebno simpatična. Vendar si dovolim pomisliti, kam bi vodilo več te vrste aktivizma v športu. Proti rasizmu v športu in drugim nezaželenim pojavom se športniki in drugi zainteresirani lahko borijo na druge načine. Po mnenju, izraženem v članku, so angleški navijači z izžvižganjem klečečih nogometašev in treh neuspešnih temnopoltih igralcev izrazili rasistično stališče ob slabo prikritem spodbujanju angleškega premiera in notranje ministrice. Morda so, nasprotno, v prvem primeru samo zavrnili vnašanje politike na stadion na račun nogometne igre ("Hočemo igro, ne maše"), v drugem pa kaznovali slabo igro. Bi belopoltim igralcem, ki bi slabo igrali, ploskali? Angleški navijači niso politično neobčutljivi, med njimi je tudi velik delež temnopoltih prebivalcev Anglije, razlikujejo pa šport in politiko. Ne pozabimo, da je angleški nogometni svet z navijači in klubi podprl Aleksandra Čeferina v boju proti snovalcem superlige, proti politiki podrejanja športa profitu. A Čeferin se ni pojavil z baklo sredi stadiona ob začetku tekme.

Če se uveljavi izražanje političnih stališč na športnih igriščih, bodo nekateri športniki demonstrirali proti zatiranju Ujgurov in Tibetancev, drugi pa za kitajski Tibet in enotno Kitajsko? Bodo eni za Izraelce, drugi za Palestince? Naj bi slovenski olimpijci prikorakali na stadion v narodnih nošah v skladu s trenutno vladno politiko ali z opozicijskima srpom in kladivom?

Prepričan sem, da so olimpijske igre, na katerih lahko nastopajo športniki vseh narodov, ras, ver in političnih prepričanj, najboljša demonstracija vrednot, ki jih imajo v mislih člankar in njegovi sogovorniki, in da na športnih terenih niso potrebne nobene druge akcije kot pošten športni boj in počastitev udeležencev in zmagovalcev.

Svarilo Thomasa Bacha, predsednika MOK, je umestno: olimpijske igre bi morale biti miroljubno tekmovanje, ki združuje ves svet, "kar pa se ne bo nikoli uresničilo, če bodo postale priložnost za razdor." Med antičnimi olimpijskimi igrami so prenehali vojni spopadi v vsej Grčiji; naj bi v igrah moderne dobe vnesli politične spopade na stadion? Špartanski športniki na OI niso – kolikor mi je znano – na stadionu pokleknili v spomin na žrtve, ki so padle v vojni z Atenci.

MOK je morda res korumpiran, in so zato besede njegovega predsednika, Thomasa Bacha, besede hinavca in nimajo nobene teže. Tako gledanje je zgrešeno. To niso samo besede nekega osebka, so načela olimpizma, ki presegajo koruptivnost konkretnih posameznikov in teles. Vsak pošten kristjan vam bo na očitek, da se ravna po pridigah pokvarjenih duhovnikov, odgovoril, da se ravna po Kristusovih besedah. Nezaupanje v vrednote, ki jih promovira korumpirano telo, je razumljivo. A to ne pomeni, da to niso več vrednote in da kodeks obnašanja ni potreben. Mogoče ga je treba spremeniti in prav možno je, da bi pri tem športniki morali imeti več besede. Našega olimpionika moti procedura: "Pred vsakimi olimpijskimi igrami podpišeš pravilnik. … Obnašati se moraš po njihovem kodeksu." To ni "njihov" kodeks, ampak kodeks olimpijskih iger! V takem primeru nezaupanja je naloga ozaveščenih ljudi, da se zavzamejo za vrednote in kodeks, ne da jih omalovažujejo. Vrednote, za katere si prizadeva MOK, ne opravičujejo njegove domnevne korumpiranosti, so pa vseeno vrednote, za katere se je vredno zavzemati. Za omejitev samovolje in korupcije MOK obstajajo načini protesta in pogajanj zunaj stadiona.

Člankar v podporo političnemu aktivizmu poseže na področje književnosti in umetnosti. Fiktivni osebi Bernhardove pripovedi Regerju, ki govori, kot bi prišel iz kumrovške šole, kjer so ga poučili o partijnosti znanosti in umetnosti, ko očita umetnikom, da so se "pajdašili z vladarji in cerkvenimi veljaki", odgovarjam s Cankarjem: Šentflorjancem ni pomembno, kakšna so jajca, ampak ali je petelin moralen.

Čudi me, od kod po tolikem času večstrankarske demokracije kumrovški glasovi totalne pravičniške politizacije. Imajo danes človekove pravice podobno vlogo, kot jo je imela predstava brezrazredne družbe nekoč, da namreč spodbujajo fundamentalizem in skrajni aktivizem?

To besedilo je bilo 25. 7. 21 poslano Delu kot pismo bralca. Do zdaj ni bilo objavljeno.