Demokracija je nekaj čudovitega. Ljudi, ki imajo drugačen okus in drugačne nazore, imaš lahko za ljudi, ki imajo drugačen okus in drugačne nazore, ne za sovražnike družbe.
V zadnjem času se mi je ob razpravah na fejsbuku izkristaliziralo spoznanje, ki bi ga rad delil na tem blogu v upanju, da bo prispevalo k bolj strpni razpravi s širšim pogledom na položaj, kot je zagrizeno strankarsko psovanje.
Na politiko je mogoče gledati in v njej sodelovati na dveh ravneh, na strankarski ravni in na državniški ravni. Vsak človek, ki ga zanima politika, se nagiba na to ali ono stran med političnimi strankami: malo bolj na desno ali malo bolj na levo. So tudi oportunisti - ki jih ne obsojam, kajti to je lahko racionalno, politično tvorno ravnanje - ki so pač enkrat na levi, drugič na desni. Vsak človek ima svoje politične simpatije in taktiko. To je naravno in prav. Kadar sem v vlogi simpatizerja stranke, pač podpiram ravnanje stranke, kakor znam in zmorem. V javni razpravi se postavim na stran stranke, zagovarjam poteze stranke, argumentiram proti nasprotni stranki. V trenutnem položaju bi, glede na to, da so moje simpatije bolj na levi kot na desni, podpiral ravnanja levih strank in protestniških kolesarjev. Nastopal bi proti sedanji koalicijski vladi in še posebej proti njenemu premieru. Vendar tega ne počnem. Zakaj?
Lahko namreč pogledam na položaj z državniške ravni, z vidika države kot celote, z vidika podpiranja in razvijanja demokracije. Menim, da demokracija pri nas še vedno ni tako razvita, kot bi po tolikem času morala biti. Pod razvito demokracijo si predstavljam, poleg delovanja neodvisnih stebrov oblasti in drugih sestavin, medsebojno kontrolo levega in desnega bloka, ki sta približno enako močna. V idealnem primeru bi to pomenilo menjavo barve vlade na vsakih rednih volitvah. Če so vlade ene barve predolgo na oblasti, se spletejo mreže korupcije in nepotizma in uveljavi ideološka indoktrinacija, enoumje.
V tridesetih letih formalne meščanske parlamentarne demokracije pri nas so bile tri četrtine časa na vladi stranke levega bloka, ki so nastale iz nekdanje Zveze komunistov, Socialistične zveze in Zveze socialistične mladine. Tudi v gospodarstvu je ostalo veliko prejšnjih direktorjev ali njihovih naslednikov, sedaj kot menedžerjev državnih ali lastnikov in menedžerjev zasebnih podjetij. Ne razpravljam o tem, ali je tako prav in pravično. Ugotavljam dejstvo. Nekoč sem se hudo sporekel z nekom, ker sem dejal, da se mi zdi pravično in normalno, da socialistični direktorji, ki so dobro gospodarili, olastninijo podjetja, in da lastništva podjetij ni mogoče zvrha deliti desničarjem, da bi uravnotežili politično strukturo. Podjetje preživi, če dobro gospodari, kar ni v prvi vrsti odvisno od politične barve lastnika ali direktorja. Skratka, mislim, da se je vse do tridesetletnice države vlekla socialistična personalna in idejna kontinuiteta, ki se je preimenovala v liberalno in - z izjemami - zagovarjala liberalni kapitalizem. Prav je, da ni bila izvedena lustracija - najbolj izpostavljeni prejšnji kadri so se sami umaknili s političnih funkcij. A mnogi kadri iz prejšnjega režima so obdržali družbeno moč. Desni blok je nastal šele ob osamosvojitvi in je šele moral osnovati svojo mrežo in si pridobiti podporo. Zato ni v interesu celote, da se ga ovira pri zakoniti krepitvi v mejah ustave. Da bi prišli do stanja, ko bi imeli v državi dva enako močna nasprotna bloka, je treba desnici omogočiti, da pridobi izkušnje pri upravljanju države. Ponavljam: ob spoštovanju zakonitosti in ustavnosti. Ko je Spomenka Hribar objavila članek "Ustavite desnico", je to pomenilo: ustavite jo, ker ravna protiustavno. Če ravna zakonito in v skladu z ustavo, je, po mojem, ni treba ustavljati.
Dva dejavnika delujeta v smeri uveljavitve desnice poleg dejavnosti desnice same: politika predsednika republike, ki se zaveda gornjega cilja in s politiko vključevanja omogoča desnici uveljavljanje v okviru ustavnosti; in sodelovanje levo-sredinskih strank v vladni koaliciji, strank, ki se prav tako zavedajo pomena vključevanja in nevarnosti izključevanja manjšinskega dela volilnega telesa od dejanske oblasti. Koalicijske stranke so ravnale v interesu države kot celote, v interesu delujoče demokracije, čeprav so izneverile del svojih strankarsko zagretih volivcev, ki so volili stranko, ker je izobesila parolo "Ne z Janšo".
Vidim dva dejavnika, ki ovirata tak inkluziven razvoj. Prvi je politika predsednika vlade in njegov slog vodenja in drugi splošna politična mobilizacija na levici proti vladi in njenemu predsedniku, vključno s permanentnimi uličnimi protesti. Predsedniku vlade očitam dvoje: kulturni boj in neprimeren slog vodenja. Pod kulturnim bojem razumem prizadevanje za spremembo narodnega značaja v smeri retradicionalizacije (domoljubje, krščanske vrednote itd.). Priznavam pravico vsakogar, da "moli svojega boga", zavračam pa vsiljevanje vere in ideologije drugim z indokrinacijo in političnimi sredstvi. Zavračam projekt spreminjanja naroda. Neprimeren slog vodenja ima dva vidika: nespodobno komunikacijo z državljani in slog politike, ki daje prednost manipulaciji s pritiskanjem na vzvode moči pred odkritim pogovorom in pogajanjem s političnimi akterji in državljani. O obeh teh vidikih je bilo že dovolj povedanega. Sodelavci v vladi nimajo za predsednika vlade slabe besede glede odnosa do njih.
Žal se večina simpatizerjev levo-sredinskih in levih strank ne zaveda državniške dimenzije političnega delovanja in deluje izključno strankarsko napadalno in destruktivno. Od trenutka, ko se je formirala koalicijska vlada, so vse sile v parlamentu in zunaj njega, v medijih in civilni družbi, usmerjene k njenemu zrušenju. To je legitimno, a v danem položaju (ne glede na epidemijo) pomeni dolgoročno politično destruktivno uveljavljanje enoumja. Med nami je (po anketah) okoli 25 % državljanov, ki volijo oziroma bi volili SDS, NSi, in SNS in okoli 35 % tistih, ki volijo SD, Levico, LMŠ, SAB in druge stranke levega bloka. Jasno je, kdo je večina in kdo manjšina. Z izključevalno politko do manjšine, ta ne bo nikoli prišla niti do sodelovanja pri oblasti v obliki sodelovanja v koalicijski vladi. To pomeni, glede na vse prej povedano, postopno odvrnitev državljanov, ki ne delijo nazorov levičarjev ali liberalcev, od upravljanja države in popolno prevlado liberalnega enoumja.
Reakcija na proslavo Dneva državnosti mi je odprla oči za to, kaj se dogaja. Proslava je bila izvedena po okusu desnice s poudarjanjem desničarskih vrednot. To ni moj okus, niso moje vrednote. Vendar sem si mislil: tako moji sodržavljani, ki so ob takih prilikah redko prišli do besede, izražajo svoje vrednote. Nič me ne stane, če jim pustim veselje. Jasno mi je, da je proslava služila tudi Janševemu "spreminjanju naroda". A vem, da bo prišla druga vlada, ki bo priredila proslavo po mojem okusu. Zame, ki sem odraščal v socializmu, je sedanja demokracija nekaj čudovitega. Ljudi, ki imajo drugačen okus in drugačne nazore, imaš lahko za ljudi, ki imajo drugačen okus in drugačne nazore, ne za sovražnike družbe. Nekaterim je šla drugačna proslava tako na živce, da so jo poskušali motiti ob polni podpori liberalnega bloka. To obnašanje mi je razkrilo izključevalno, agresivno uveljavljanje večinskega "prav". Razkrilo mi je neliberalnost liberalizma. Ker pa liberalizem pravi, da je vse dovoljeno, razen fašizma, so prizadevanje za uveljavljanje desničarskih vrednot imenovali fašizem, da je vse logično in pokrito. Nekemu komentatorju, ki je dokazoval, da Janša ravna enako kot Mussolini, ko je prevzemal oblast, sem poslal pozdrave in pripisal: Naslednji korak je napad na Abesinijo.
No, do tega napada še ni prišlo. Še vedno delujejo neodvisni stebri oblasti in svobode je toliko, da meji na popolno razpuščenost. Vtis imam, da vlada v težkih okoliščinah epidemije in neprestanih napadov opozicije ne dela slabše, kot bi katera koli druga. Vlada ni samo Janez Janša. Vlado sestavljajo ministri, večinoma so mladi, ki resno delajo in se trudijo, da bi v času, ki jim je na voljo, naredili kaj za napredek države. Tako se širi sloj mladih ljudi različnih prepričanj, ki bodo sposobni upravljati državo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar