PROTICEPILSKA VERA

Proticepilstvo je vera. Kako, v kakšnem smislu?

Moj sosed je katoličan. Je popolnoma normalnen človek, duševno zdrav, razumen, visokoizobražen, v vsakem pogledu popolnoma prilagojen in konstruktiven državljan. Veruje v Boga in hodi v cerkev. Kot ateist mislim, da (tradicionalno pojmovanega) Boga ni. Moj sosed misli, da Bog je. Rečeš: Boga pojmujete kot osebo, z njim se pogovarjate. Kje je? Odgovori: Povsod. - Čakajte: če je oseba, ne more biti hkrati povsod. - Bog ni materialna oseba, je duhovna oseba. - Kaj to pomeni? Kakšna oseba je to, duhovna? - Pač ni materialna. Je pa vseeno. - Kako veste, da je? - Po učinkih, ki jih povzroča. - Kakšnih? - Vsakršnih. Na primer: bil sem hudo bolan in sem ozdravel, ker sem se priporočil Bogu. - Zdravniki so vas pozdravili. - Ja, tudi zdravniki. A bili bi nemočni, če ne bi tako hotel Bog. - Vam res ne pridem do konca.

Na obrazniku (fejsbuku) sem imel pogovor s svojo nekdanjo odlično študentko, inteligentno, zrelo žensko, ki opravlja odgovorno delo. Ona se ne namerava cepiti. Misli, da je cepljenje škodljivo in da je ves halo okoli epidemije prevara farmacevtske industrije in Njih, ki nam hočejo škoditi. Njen profil je poln linkov do besedil in videov, ki podpirajo njeno stališče. Objavlja jih, da bi nas prosvetlila, spravila na pravo pot.

Pogovor sva začela potem, ko je objavila grafikon, ki kaže porast okužb v Izraelu, kjer je baje prebivalstvo 90 odstotno precepljeno (v resnici 80%). Vedeti moramo naslednje: nihče ne trdi, da se cepljeni ne morejo okužiti, pač pa, da jih je med njimi manj, ki zbolijo, in še manj, ki umrejo. Ampak v Izraelu je okužb veliko in naraščajo, čeprav so ljudje cepljeni. Če bi bili vsi ljudje cepljeni, bi bili vsi okuženi cepljeni (Simpsonov paradoks); ne pa, seveda, vsi cepljeni okuženi. Če primerjamo okužbe med necepljenimi, ugotovimo, da je med njimi trikrat višji delež hospitaliziranih kot med cepljenimi (Washingtom Post). Tega ji ne razlagam.

Napišem ji: zame je pri nas relevanten odstotek cepljenih med obolelimi v bolnici in na intenzivni negi. Trenutno je med obojimi manj cepljenih kot necepljenih. Ko bo delež cepljenih v bolnici enak deležu necepljenih, bom verjel, da je cepljenje odveč.

Ona: Predlagajte, da odgovorni vzpostavijo to statistiko, korektno in strokovno in ne s prikrivanjem pod krinko pridruženih bolezni, ki se »pojavljajo«, enkrat so vzrok, drugič ne, oz. statistično pomemben dejavnik za nastanek in spremljanje pojava… (še več tega - ne berem)

Jaz: To statistiko lahko vsak dan slišite na RTV in berete v časopisih.

Ona mi pošlje link do videa, ki prikazuje britansko TV-voditeljico, ki je umrla zaradi strdka po cepljenju z astrazeneco. ...tole je več od vsake za lase privlečene statistike. Žalostno, res žalostno.😢 (Mislim si: ena na več milijonov.)

Jaz: Seveda je žalostno, a med cepljenimi je še vedno manj bolnikov kot med necepljenimi.

Ona: To preprosto ne drži. Uradno je predstavljeno sicer tako kot zagovornikom cepljenja ustreza, praksa pa kaže drugače, žal. Laži, vključno s statistiko, pa vsak dan bolj silijo na dan. Resnice ni in ne bo mogoče ustaviti. Ostanite zdravi!

Ona torej misli takole: Dejstva, ki jih poznam, kažejo, da cepljenje ni učinkovito. Oni (oblasti itd.) lažejo, ljudje jim pa nasedajo. Verjame, da bo prevladalo njeno stališče, ki ga ima za resnico. Dejansko pa 'dejstva' izbira, ali jih pa napačno interpretira.

To je bolno, bi rekli. Ne, ona je duševno zdrava. Ona pač verjame, da je vse skupaj Njihova potegavščina. Veruje, da Oni obstajajo in nam škodijo v svojo korist. Dokazov je polno. Oni so si izmislili virus. Farmacevtska industrija lepo služi s cepivi. Ljudje kljub temu umirajo, s tem se zmanjšuje populacija na Zemlji. Komu to koristi? Njim. To je Njihov končni namen.

Pri proticepilcih ne gre za individualno psihopatologijo, ampak za socialno patologijo.

Kako je mogoče, da je ta patologija nastala in da se širi. Imam hipotezo, ki ni prijetna. V Titovi diktaturi kaj takega ne bi bilo mogoče. Nobene tovrstne histerije nismo doživeli. V starem režimu so nam poleg vere v Boga postregli z novo vero: v Tita in lepšo bodočnost. Postavili so nas v vrsto in cepili proti črnim kozam. Tiste, ki bi izražali dvom v bolezen in cepivo, bi spravili izpred oči javnosti, če bi bili.

Proticepilska vera je nadomestek neke druge vere; ne nujno vere v Boga ampak vere v Nekaj. Je neke vrste malikovanje, vera v Zlatega teleta, ali bolje: v nasprotje zlatega teleta. Verujejo v obstoj Njih, poosebljenega Pohlepa na eni strani (Satana) in v Resnico (Boga), ki se bo nazadnje le izkazala in nas vse odrešila. Odrešila česa? Tega, da smo lutke v rokah Manipulatorjev. E, tu smo.

V sedemdesetih letih sem se veliko ukvarjal s skupinskodinamičnim usposabljanjem, tako imenovanimi senzitivnostnimi treningi. Na takem treningu se skupina nekako do 15 oseb odstrani za nekaj dni v odmaknjen prostor, se posede okrog mize in začne pogovarjati. Pravzaprav ne takoj. Skupino vodi trener, profesor, svetovalec, formalni vodja. Njegov (skriti) namen je, da bo pomagal vzbuditi proces ustvarjanja skupinske strukture in dinamike, ki bi jo udeleženci sproti reflektirali in se tako na svoji koži učili, kako delujejo skupine. Tega udeležencem ne pove. Sede z njimi za mizo in molči. Molči, ker čaka, da se bo kdo oglasil in da se bo skupina začela razvijati BREZ njegovega posredovanja, naravno, sama od sebe. Člani ga pogledujejo, kdaj bo kot vodja začel srečanje in kaj rekel. Čakajo. On molči, jih gleda in z mimiko, ki izraža pričakovanje, skuša spodbuditi koga, ki ima besedo na koncu jezika. Po dolgem mučnem molku, ko z vodjo ni nič, se kdo oglasi: "Kaj je zdaj to, a bomo kar tiho?" Ali pa: "To je brez veze, a sem zato tukaj, da bom gledal u luft!" In podobno. Potem se oglasi drugi in nekako se razvije pogovor. V pogovoru si včasih zastavijo vprašanje, zakaj "stari" molči; kaj hoče s tem. Včasih pa si to vprašanje zastavijo šele v odmoru, šepetaje, ali pa takrat, ko se "stari" za nekaj časa (namenoma) odstrani iz skupine. Takrat izbruhne pogovor o tem, kaj se dogaja, kaj hoče "stari". Takrat se pojavijo fantazije o manipulaciji. Resnici na ljubo, nekaj manipulacije je prisotne. Vodja ne izda svojega namena vzbuditi skupinski proces, ampak s tem, da umolkne, "zmanipulira" člane, da začnejo s pogovorom. Skupinski čas ni namenjen njegovemu predavanju ampak temu, da se razvije pogovor med člani in začnejo oblikovati skupinski odnosi. (Celoten postopek posnema začetek psihoanalitske seanse prostega asociiranja. Psihoanalitik spodbudi klienta k pripovedovanju, on pa molči.)

Ko ni vodje, ko ni pravega vodje, ko so ljudje prepuščeni sami sebi, v nekem smislu zapuščeni, prepuščeni svoji svobodi (Fromm), se odpre prostor za fantazije o manipulaciji. V teh fantazijah si ljudje omislijo manjkajočega vodjo, čeprav Satana. Boj proti njemu osmisli njihovo bivanje. ON (formalni vodja) preizkuša našo "toleranco do molka", hoče videti, kdo je bolj agresiven, kdo GA bo prvi napadel ipd. V prvi fazi izraža skupina odvisnost od vodje in razočaranje nad njegovim "odstopom".

Včasih se pri skupinsko dinamičnem usposabljanju skupina zbere okrog novega neformalnega vodje in zafunkcionira v odprto, delovno, konstruktivno skupino. Včasih povede skupino uporniški vodja ("največji pretepač") in skupina, zbrana okrog njega, uporabi svojo svobodo za upor proti formalnemu vodji in ustanovi, v kateri se trening dogaja. "Kdo se je to spomnil; a zato hodimo v šolo oziroma plačujemo?" Včasih se v takem primeru skupina razcepi na "upornike" in pridne "konformiste" (če uporabim izraze z vidika upornikov). Pride do konflikta."Konformisti", ki ne protestirajo proti "vodstvu", "upravi", ampak slutijo, da imajo svobodo, da se sami organizirajo, skušajo to dopovedati "upornikom". "On očitno ne bo predaval o skupinski dinamiki, ampak nas prepušča nam samim, da bi bili skupina." V učni situaciji se konflikt običajno konstruktivno razreši, ker formalni vodja vodi proces refleksije, ki ji je namenjen vsak dan določen čas, in v kateri tudi "uporniki" pridejo do uvida, da ima skupina svobodo, da se sama organizira in dela nekaj, kar jim bo koristilo. Na primer: domenijo se, da bo vsakdo povedal kaj o sebi, svojem življenju, doživljanju študija, strokovnih zagatah ipd. V mnogih primerih se ustvari tako zaupno in delovno vzdušje, da skupina res prispeva spoznanja, ki koristijo vsem, in da se člani razidejo kot prijatelji.

Bralec je verjetno že sproti ugotavljal analogije z družbeno situacijo pri nas. Teh analogij ne gre prenapenjati, naj služijo zgolj kot hevristično pomagalo. Družba ni skupina, tudi ne množica skupin, ima svoje institucije. Hotel sem povedati, da se fantazije o manipuliranosti pojavijo, če v realni situaciji ni pravega vodstva (ne vodje!); če je na mestu urejevalne instance praznina, obojestransko nezaupanje. V družbi so ljudje prepuščeni samim sebi v obdobjih anomije, brezvladja, brezzakonja. To praznino zapolnijo fantazije o skrivnih vodjih, ki mešajo karte. To je družben pojav, ne individualen, socialnopsihološki ne individualno psihološki.

Pri nas imamo v ozadju - zgolj kot podobo - zgodovinskega vodjo, Milana Kučana, ki je speljal miren prehod iz starega režima v novega. Poleg tega imamo vodjo, ki kot posameznik nima večinske podpore, in njegove pristaše, ki so v manjšini. To so uporniki proti "kontinuiteti", to je, proti temu, kar pojmujejo kot ostanke prejšnjega režima, ki niso izmišljotina. Na nasprotni strani so "protestniki" proti temu vodji, ki imajo večjo ali manjšo oporo v levem bloku. Konstruktivnim naporom vlade ("pretepača") ne verjamejo in nočejo, da bi ti napori uspeli, ker bi utrdili položaj njihovega nasprotnika. Protestirajo proti vsem, ki niso z njimi, tudi proti predsedniku republike, češ da podpira "fašističnega vodjo". Delujejo po načelu: kdor ni z nami, je proti nam. Sredinske sile, ki so zaiteresirane za konstruktiven razvoj, nimajo in ne vidijo človeka, ki bi mu nedeljeno zaupale vodstvo. Predsednik republike deluje kot zunanji, formalni vodja, ki ga večina (glej ankete) sprejema kot legitimnega, ki skupaj s sodstvom (US) zagotavlja okvir tej dinamiki in dopušča refleksijo, ki jo izvaja del medijev. Celotna situacija je taka, da jo lahko del populacije dojema kot anomično, se pa, objektivno gledano, še vedno giblje v okvirih zakonitosti in ustavnosti.

Vrnimo se k proticepilcem. Hud afront proti vladi sredi vzpona epidemije je marsikdo lahko dojel kot pravico do manifestiranja česar koli in protestiranja proti čemur koli in kadar koli in kjer koli. Ljudje, ki bolj mislijo na to, komu ali čemu bi se uprli, kot kako bi uredili svoje osebno in skupnostno življenje, se bodo uprli - če ne proti resnični figuri, pa proti izmišljeni. Beg od svobode - v imenu svobode.