23 september 2021

Proticepilska (ne)etika

Ljudem, ki lahkomiselno propagirajo necepljenje v imenu svobode, bi morali preprečiti javna zborovanja, na katerih propagirajo necepljenje in slaboumne teorije.

Včeraj sem na fb objavil naslednji ironični izziv: "Imam hud problem. Zdravnik mi je predpisal, naj vsak dan jemljem aspirin. Tako takim ljudem, kot sem jaz, predpisujejo zdravniki po vsem svetu. Ampak mene muči vprašanje, ali je to ustavno ali ne. Naj vložim presojo ustavnosti?" To sem napisal, ker mi gre na živce, da se ljudje, ki odklanjajo cepljenje, sklicujejo na ustavnost in človekove pravice. 

Odgovori na to provokacijo so se razdelili na tiste, ki so prepoznali ironijo, in izjavo všečkali brez komentarja ali s smeškom in na tiste, ki so komentirali. Komentarji so dveh vrst: sočutni, ki mi svetujejo to in ono okrog jemanja aspirina, in tisti, ki so se odzvali na proti-proticepilsko ost. Teh drugih je več vrst. 

Eni menijo, da za vsem tem tiči profitarstvo farmacevtske industrije. "Jaz bi se raje vprašala, zakaj 'jim' je v interesu, da živiš brez bolečin." Temu sledi podpora: "Sledi denarju...". To pomeni: Meni tablete niso potrebne, vsiljuje mi jih farmacevtska industrija. Meni cepljenje ni potrebno, vsiljujejo ga tisti, ki imajo od tega finančno ali kako drugo korist. Kako naj to razumem? Nekomu drugemu je "v interesu", da bi jaz živel brez bolečin; od tega ima on korist. Ali to pomeni, da meni samemu ni "v interesu", da bi živel kolikor mogoče brez bolečin? Ali to pomeni, da sem pripravljen prenašati vse bolečine brez lajšanja? Ali to pomeni, da mi ni do tega, da bi mi kdorkoli drug lajšal bolečine, medtem ko si jih sam na svoje načine lahko? Kajti takoj ko mi jih kdo hoče olajšati, je to v njegovem "interesu", ima sam od tega neko korist (ki naj bi je ne imel), materialno, denarno, ali čustveno, psihično: zaslužek ali občutek nadrejenosti ali "dobre duše". Ali to pomeni, da nočem, da bi mi lajšali bolečine tako, da bi pri tem zaslužili? Ali nočem samo, da bi mi lajšali bolečine s proizvodi farmacevtske industrije? Recimo, da velja to zadnje. To je zdaj popularno. Ni pa zelo jasno, kaj se razume s pojmom "farmacevtska industrija"; vključuje tudi pripravke krajevne lekarne ali ne? Če to podrobnost zanemarimo, je to stališče jasno, ga je pa težko dosledno vzdržati. Slej ko prej se bomo znašli v bolnici, kjer jim bo "v interesu", da mi lajšajo bolečine s pripravki farmacevtske industrije, ne da bi me vprašali za odobritev sestavin vsake infuzije.

Na gornji komentar sem odgovoril: "Enim je v interesu, enim se pa smiliš, ko jamraš." Nekateri lajšajo drugim bolečine, ker pri tem zaslužijo, drugi pa delajo to iz golega sočutja. Ne samo to: ta dva motiva običajno nastopata skupaj: zdravnik zdravi zaradi zaslužka, a tudi zato, ker ti želi iskreno pomagati. Za svoj poklic se je odločil, da bi lajšal tegobe ljudem; od tega pa tudi živi v dvojnem pomenu: materialno in od zavesti, da koristi ljudem. Isto velja tudi za farmacevtsko industrijo. Res je, da tej niso tuje malverzacije, niso pa pravilo in ne osnovni motiv. Njeni proizvodi koristijo v medicini. Mnenje, da nam hočejo zdravniki in farmacevti škoditi, je bolno.

Drugim gre za človekove pravice, za svobodo. Na živce jim gre vsiljevanje in kontrola. "Nikjer pa seveda 'ne piše', da če je nekaj predpisano, da tudi zares jemljemo. Dokler nisi pod kontrolo, je to tvoja osebna odločitev..." - "Res je, nihče mi ne more preprečiti, da se uničim. That's my feedom, cheers!" sem odgovoril in povzel razpravo, ki je bila daljša in je imela še nekaj stranskih rokavov, ki za ta spis niso bistveni: "Krasna razprava! Ugotovil sem: 1. da nihče ne sme človeka siliti, da se ne uničuje. 2. da se ljudje siljenju upirajo, tudi če jim to škoduje. Avtonomijo (svobodo) imamo rajši kot življenje: Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svitlim solncem sužni dnovi." (Posebno, če gredo v črno zemljo drugi.)

Tako je, če postavimo absolutno nasprotje: svoboda proti sužnosti. A upoštevanje zdravnikovih navodil ni sužnost. Nošenje maske ni sužnost. Cepljenje ni sužnost. Je kvečjemu neudobnost. Dodal sem pomisel: "Mogoče se je pa včasih dobro podrediti kaki omejitvi, da si lahko svoboden pri stvareh, ki ti res nekaj pomenijo." To pomeni: upoštevati ukrepe in se cepiti, da lahko neovirano počneš druge reči. Absolutiziranje svobode tudi v odnosu do samega sebe ne vodi nikamor. Ne moreš početi vsega, kar si v nekem trenutku želiš. To je otročje. Moraš se omejiti, da bi bil lahko svoboden.

Sploh se nismo dotaknili še pomembnejšega argumenta. Tvoje ravnanje vpliva na druge. Tudi če imaš pravico škoditi sebi, nimaš pravice škoditi drugim. Tu se sklicevanje proticepilcev na svobodo in osebno pravico neha. Če se ne cepiš, ogrožaš druge. In ljudem, ki lahkomiselno propagirajo necepljenje v imenu svobode, bi morali preprečiti javna zborovanja, na katerih propagirajo necepljenje in slaboumne teorije.

V mojem ironičnem izzivu tiči še drugo vprašanje. Ali se pravosodje lahko vtika v odločitve zdravnika? Da, v primerih ravnanj, za katera je zdravnik kazensko odgovoren. Če bi mi zdravnik namesto aspirina predpisal strup in bi prišlo do zapletov, ne glede na to, ali bi to storil namerno ali iz malomarnosti, bi bil kazensko odgovoren. Dokler pa zdravnik zdravi z najboljšim namenom in predpisuje zdravila po v stroki veljavnih protokolih, se nima pravosodje kaj vtikati v medicino. Upam si trditi, da je epidemidemija v pretežni meri v pristojnosti medicine. Zdravniki svetujejo ukrepe, oblast mora zagotoviti, da se izvajajo. Pri tem se mora seveda držati zakonov; če obstoječi niso dovolj dobri, mora pač sprejeti nove. Če je pri tem prišlo zaradi nujnosti ukrepanja do tega, da je bil preskoćen zakonodajni postopek, tisti, ki odlokov niso upoštevali, seveda ne morejo biti kaznovani. Morali pa bi biti kaznovani, če okužijo druge. Žal je to težko dokazati. Če tako ravnanje že ni pravno pregonljivo, je vsekakor etično zavržno.

Ni komentarjev:

PO ČRNI GORI (4)

  5 . dan: Budva - Cetinje - Lovćen - Njeguši - Kotor - Budva Zjutraj smo se od recepcije Slovenske plaže vzpeli po serpentinah v smeri pro...