POLITIKA NA TRIGLAVU

Protest je bil nedostojen, nespoštljiv in nečlovečen.

Kar pomnim, se še ni zgodilo, da bi pod vrhom Triglava prišlo do političnega obračunavanja kogar koli proti komur koli ali do političnega spopada dveh skupin. Na Triglav so nosili različne zastave, se fotografirali s takimi ali drugačnimi simboli, manifestirali to ali ono, navadno v soglasju z večino v dolini, na prostranstvih naše lepe male. Tokrat se je pač zgodilo. Ni pomembno, ali je bilo srečanje naključno, v obojestransko presenečenje, ali namerno in načrtovano. Ni pomembno, kdo je komu v petek sledil, kdo je bil obveščen o turi drugega, kdo je bil presenečen in kdo ne.

Presenečen sem bil jaz. Nisem mogel verjeti, da se dogaja kaj takega. Pod vrhom Triglava. Bili so gor, več njih, skupina, in verbalno napadli - drugače temu ni mogoče reči, saj so kričanje podkrepili z žvižganjem s piščalkami in medklici - predsednika vlade in notranjega ministra, tako da so ju morali varnostniki zaščititi s svojimi telesi, preden "sta se pobrala" v dolino. Protestniki so se zgrnili v gruči pred njima, sedečima ob steni koče, glavna govornica se je povzpela na mizo in zviška spustila svojo tirado na predsednika vlade. Potem so se na družabnih medijih prepirali o tem, ali je kričala, ali samo glasno govorila; o tem, da protestirati ne moreš šepetaje itd.

Da se izognem nesporazumu: nisem podpornik SDS, ne njenega predsednika. Ne pišem s strankarskega vidika, ne desnega ne levega bloka. Gre mi za demokracijo in za delovanje slovenske države. Svoje poglede sem izrazil v prejšnjem blogu. Protest zunaj parlamenta je po ustavi ena od demokratičnih svoboščin. Ustava ga krajevno ne omejuje, razen v kolikor ščiti vdor v nekatere prostore, npr. stanovanje in varovane prostore.

Nasprotniki in zagovorniki napada so svoje lamentacije speljali v napačne vode. Nasprotniki so se obesili na to, da je "kričala histerična ženska". Zagovorniki protesta so se potem na dolgo in na široko razpisali o desničarski mizoginiji in o tem, da je pojem "histerije" zastarel in zgolj še psovka. Meni je prav vseeno, ali je tam s povzdignjenim glasom nadirala predsednika Tea Jarc, ali bi to počel Tadej Jarc. Tudi vsebinsko se z govorom v marsičem strinjam. Kaj boste storili po v referendumu izraženi "nezaupnici" itd. To je legitimno vprašanje. Triglavskemu protestu nasprotujem iz drugih razlogov. Protest je bil nedostojen, nespoštljiv in nečlovečen.

NEDOSTOJNO. V gimnazijskih letih sem bil vsako leto na Triglavu, kakšno leto celo dvakrat. Tja nas je velikokrat vodil profesor Pavel Kunaver, starešina taborniške Triglavke družine. On nas je učil obnašanja v gorah. Tišina, spoštljivost, občudovanje, še glasnega govorjenja ne; ne trgajte rož, ne krušite kamenja. O nedostojnosti pijančevanja, celo kvartanja, ob katerem se ljudje zagrejejo in kričijo, sploh ni treba govoriti. Da se planinci pozdravljajo, so drug do drugega prijazni, kar pomeni, da so v vsakem trenutku pripravljeni drug drugemu pomagati, je samoumevno. Sam je bil vernik Narave, Gora. Pa tudi brez njegove vzgoje vsakdo, ki ima nekaj dojemljivosti in občutka, začuti, da je v gorah v "nebeškem kraljestvu"; v okolju, ki je ne le geografsko visoko ampak privzdignjeno in odmaknjeno od dolinskega vrveža in zdrah. Zato je moja prva zamera protestnikom, da so v ta sveti kraj zanesli dolinsko politiko. V svojem strokovnem življenju sem branil in še branim avtonomijo stroke pred politiko. Sem proti vnašanju politične agitacije v šport, v umetnost itd. Kot cerkev ni prostor za politično agitacijo; kot ni dostojna taka agitacija v univerzitetnih predavalnicah, tako je nedostojno, če to vnašamo v planine. Pojem "svetega" se ne nanaša samo na zadeve povezane z religijo in cerkvijo. Vsakdo od nas lahko čuti, kaj mu je sveto - če čuti. Kdor se vede svetoskrunsko, nima dostojanstva. Razočaran sem nad generacijo, ki nima več tega občutka, ampak jo preveva zgolj uporniška napadalnost, ki ne pozna meja ne v sebi, ne v odnosu do drugega, ne do sveta. Občutljivemu naj bo dovolj!

NESPOŠTLJIVO Vem da marsikoga moti, ker ves čas pišem, da so napadli predsednika vlade, ne, da so napadli Janeza Janšo. Janez Janša je predsednik vlade. Predsednik vlade je funkcija, je ustavno določena državna institucija. Ne glede na to, kaj kdo čuti do Janeza Janše, mora spoštovati funkcijo, institucijo predsednka vlade. To je institucija naše mlade nacionalne države. Če hočemo biti vredni svoje države, moramo spoštovati njene institucije. Pika. Timothy Snyders v svoji knjigi O tiraniji navaja med pravili boja proti tiraniji: Spoštuj institucije! Demokratične institucije so branik pred tiranijo. Tudi branik pred tiranijo Janeza Janše. Njega kot nosilca te funkcije je dovoljeno opominjati, naj jo opravlja v dobro države. Institucijo predsednika vlade lahko branimo pred Janezom Janšo. A to pomeni v prvi vrsti, da moramo spoštovati digniteto institucije, tudi če je on sam ne spoštuje. Spoštujdemo jo tako, da ga nagovarjamo kot predsednika vlade, in se do njega tudi vedemo tako kot do predsednika vlade, ne kot do osovražene osebe - spoštljivo.

NEČLOVEČNO. Predsednik vlade je bil na Kredarici v svojem prostem, ne službenem času. Šel je v hribe, da bi se sprostil in si nabral moči za opravljanje svoje nelahke naloge. Protestniki so ga grobo zmotili med oddihom po vzponu. Bil je presenečen in v prvem trenutku zmeden. Potem se je izvil z neprimerno cinično in žaljivo izjavo. Po svoji navadi, bi rekli. Takega njegovega vedenja ne odobravam, a bil je izzvan med počitkom. Vsakogar bi tako motenje ujezilo. Komentatorji so ugovarjali, da je predsednik tudi v gorah predsednik vlade. Seveda je tudi v gorah predsednik, a ni v službi. Ni samo funkcionar, nosilec državne funkcije, je tudi oseba, človek. Naj je tudi človek, ki žali druge, naj je cinik, naj je tudi "bivši zapornik" itd., je človek. (Penologija uči, da je človek po prestani zaporni kazni polnopraven državljan in ne sme biti diskriminiran. In očitek, da je bil v zaporu, je stigmatizacija in diskriminacija.) Prav imajo tisti, ki so komentirali: "kar je sejal, to žanje". Brzdati bi bil moral svojo ironijo, cinizem, sarkazem, a v tej slabo prikriti agresiji tako uživa, da ne more nehati. Vendar! Vendar to ne pomeni, da smo upravičeni vračati milo za drago, zob za zob, saj s tem sami sebe ponižujemo na isto raven.

Na misel mi pride utopičen scenarij. Protestniki opazijo predsednika vlade. Obstopijo ga in spregovorijo: Gospod predsednik, veseli smo, da vas vidimo tukaj. Veste, mi smo tisti, ki vsak petek krožimo okrog parlamenta in protestiramo proti vam in vaši vladi. A tule smo planinci, tako kot vi. Če boste kdaj imeli čas, bi se radi pogovorili z vami in povedali, kaj nam ni všeč, česa ne odobravamo. Zdaj vas pa vabimo, da skupaj popijemo čaj v dobro naše lepe domovine in Triglava. - A bi se v predsedniku kaj zganilo?