KAJ POMENI PRIVOLITI V SEKS?

 Razmišljam ob prikazu knjige Manon Garcia, Pogovor med spoloma, v Delu, 6. 5. 25. Prikaz z naslovom Privolitev kot filozofski koncept je podpisal Janez Markeš. Knjige nisem prebral, njen prikaz pa pozorno. Vendar se ne čutim kompetentnega razpravljati ne o knjigi sami, ne o njenem prikazu; ne čutim se dovolj podkovanega, da bi razpravljal filozofsko. Bo pač zdravorazumsko, brez Kanta in Focaulta, tudi brez Markeša.

Gre seveda za privolitev v spolni odnos v nasprotju od posilstva. Kontekst razprav o tej temi je naraščajoča emancipacija žensk po vsem svetu, posebno na Zahodu. Prodorna ost te emancipacije je gibanje "#jaz tudi". Širši pojav je nasilje nad ženskami sploh. Še širše ozadje je patriarhat. Posilstvo je torej ena od oblik nasilja nad ženskami, telesnega in duševnega, od katere je - po moji presoji - hujši samo še femicid.

Moje etično izhodišče za obravnavo tega vprašanja je - brez poglabljanja v filozofijo - spoštovanje dostojanstva osebe, moškega in ženske enako, njene/njegove avtonomije, njenega/njegovega doživljanja in dobrega počutja. To pomeni, da drugi,  v našem primeru ženska, ne sme biti sredstvo za dosego ciljev moškega, zadovoljitve moškega. 

Da ne bi razmišljanja preveč zapletli, izpustimo iz obravnave nasilje med zakoncema ali stalnima partnerjema in med moškim in žensko v siceršnjem odnosu nadrejenosti in podrejenosti (predstojnik-uslužbenka, profesor-študentka ipd.). Omejimo razmišljanje na odnos med znancema istega ranga ali osebama, ki se slučajno srečata in druga o drugi ne vesta nič drugega, kot to, kar vidita in kar sta zvedela v kratkem pogovoru, ko sta se seznanila. 

Moški napeljuje žensko na spolni odnos. Kaj pomeni, da ženska privoli? Da stvari ne zapletemo preveč, naj bo konstanta moška želja po trenutnem ali čimprejšnjem spolnem odnosu brez nadaljevanja in čustvenega odnosa. Njemu ne gre za nič drugega kot za trenutno zadovoljitev. Naj ponovim: privzemimo, da je tako in da moški nima drugih čustev, fantazij in namenov. 

Kaj pa ženska? Prva možnost je, da tudi njej ne gre za nič drugega, kot da "se da dol" in basta in adijo. V tem primeru besede niso potrebne, govorijo dotiki, zavzemanje teritorija in predajanje. Lahko so tudi besede. Moja domišljija ni dovolj bogata (tudi izkušnje ne tako pestre), a recimo, da bi se odvil takle dialog: Rad bi spal s tabo (rad bi se dal dol). - OK, jaz tudi s tabo. Zaradi večje jasnosti bi on dodal še: Brez obveznosti. Če je odgovor "OK", to pomeni privolitev. Še enkrat: pogoj je, da ženska nima v glavi "oblačka" (oblačka kot v stripu, skrite misli), fantazije, upanja, na kaj več kot "tu in zdaj in konec". Zdi se mi, pa ne morem podpreti s statistiko, da so taki primeri redki; morda še redki, morda pa redki na veke vekov. Vse drugo sodi pod pojem nesporazuma, neveljavne pogodbe ali zapeljevanja.

Do nesporazuma pride, če ženska fantazira, da je ta današnji seks samo uvod v nekaj trajnejšega. Samo, če ji je popolnoma jasno, da hoče ona sama samo ta današnji seks, je njena privolitev brez ostanka in obžalovanja (morda obžalovanje samo zaradi slabega seksa). V vseh drugih primerih ima ženska v glavi "oblaček", fantazijo, upanje, pričakovanje na nekaj več kot "tu in zdaj in konec". Ko jo on vpraša, "a bi", reče "bi". Privoli. Morda se spomni, da je "samo 'da' da in da 'ne' pomeni ne. In reče: "da", ne reče "ne". Toda, morda si misli: "Če bo obema pasalo, bi pa mogoče ponovila." On ne misli na to. On se hoče zadovoljiti in odjadrati naprej. Tudi, če mu bo pasalo, in ni hudič, da mu ne bi, bo šel svojo pot. Ne želi se vezati, noče se navezati. To se dobi povsod - ali karkoli že. Ženski ostane slab občutek. V redu mi je bilo in tudi on je bil zadovoljen, škoda, da je kar šel. Ja, ampak je privolila. Je to privolitev? Privolitev s posledično slabim občutkom. Lahko stopnjujemo vsebino "oblačka": "mogoče se bova ujela in bova začela 'hodit'" itd. 

Podprta s svojimi fantazijami, bo privolila. Rekla bo "da". Pravnik bo rekel: "Rekla je 'da'". Je z moralnega stališča to privolitev? Ne. Jo je izkoristil? Z njenega vidika da, čeprav se morda zaveda, da pri zadevi ni čisto nedolžna. Z njegovega vidika ne: vprašal je in privolila je. Z mojega vidika: če spoštuješ drugega kot osebo, se ne boš lovil na formalno privolitev, ampak boš malo bolj potipal. Nočeš je prizadeti, ne ker bi čutill kaj do nje kot osebe, ampak zato, ker je človek. "Meni res ni za nič drugega, kot da se dam dol, in da to noč uživam. Potem grem naprej in se ne vidiva več. Ti je to v redu?" Mislim, da bi statistika zabeležila  bolj malo primerov privolitev. A morda se motim.

Seks v primeru "privolitve z oblačkom", s skrito fantazijo o srečnem nadaljevanju, ni posilstvo. Tudi ni nepošteno z vidika vpletenega moškega; ni bral njenih misli. Morda je neobzirno, premalo občutljivo, ravnodušno. Ženske pa bi opozoril na njihove oblačke: radi se razblinijo.

Zapeljevanje pomeni, da moški pridobi žensko s sladkimi obljubami, ki jih ne izpolni. Privolitev ženske na osnovi lažnih obljub, četudi je privolitev izrecna, je nična. Take vrste zapeljevanje je moralno zavržno; moralo bi biti tudi pravno. Dokazati je pa težko.

*

Ko sem tole napisal, sem za razvedrilo vzel v roke Herodotove Zgodbe in naletel na opis, ki kaže, da smo vsaj na Zahodu v tisočletjih, ki nas ločijo od Babiloncev, vendarle napredovali. Govorimo o privolitvi žensk, Herodot pa takole opiše običaj Masagetov, enega od ljudstev v Babiloniji: ... ima pri njih sicer vsak svojo zakonsko družico, vendar so žene občinsko blago. ... Če dobi moški skomine po ženski, obesi svoj tul na voz in brez sramu opravi svojo reč.

Okrivljanje žrtve ali previdnost ni odveč

 Kot del kulture strpnosti-nestrpnosti (strpne nestrpnosti ali nestrpne strpnosti) se uveljavlja pravilo, ki je ponekod zadobilo že značaj brezprizivnosti (apodiktičnosti). Če rečeš, da je bil moški nasilen do partnerice, ker ga je izzivala, si pri priči prislužiš ukor ničelno tolerantnih, nestrpnih do kakršne koli strpnosti do nasilja. Za nasilje ni opravičila. To zadnje je res. Pritrdim. 

V reviji Psychology Today (feb. 2024) se J. Breines sprašuje, kako to, da okrivljanje žrtve ne preneha in se z njim še vedno srečujemo, kljub temu, da se v medijih in drugod v javnosti venomer ponavlja, da za nasilje ni opravičila in da je pripisovanje kakršne koli krivde žrtvi etično nesprejemljivo. 

Zakaj kljub temu okrivljamo žrtve? Iz naslednjih razlogov:

1. Da bi se sami počutili manj izpostavljeni. Mislimo si: verjetno je ona storila kaj narobe, česar mi ne bi storili. Zato se počutimo bolj varni, saj zaupamo vase, da ne bomo izzivali nesreče. "Ne praskaj se, kjer te ne srbi." "Ne vtikaj nosu ..."
2. Z okrivljanjem žrtve se moralno in socialno distanciramo od nje; čutimo se večvredni. Žrtev je verjetno nekako povezana s storilcem, oba pa pripadata istemu sloju, nad katerim smo vzvišeni. Mi smo bolje vzgojeni, bolj urejeni, disciplinirani, lojalni. "Gliha vkup štriha." 
3. Morda se celo čutimo bližje storilcu, se z njim identificiramo in mu pritrjujemo, ker "zna narediti red v hiši" (identifikacija z agresorjem). Tudi on je moški, je priseljenec; je reven. Pripadamo istemu spolu, etniji, kulturi. 
4. Nasilje se nam zdi upravičeno, če žrtev po naše ni čisto pravi človek (razčlovečenje); če je po našem manj razvita, manj kulturna, nevredna, parazitska, primitivna ipd. Zgodovina kaže, da je ob nasilju nad Židi, Cigani, Slovani, izdajalci, mogoče celo sadistično uživati.

Pripisovanje krivde za nasilje žrtvi torej služi vzdrževanju našega občutka varnosti, občutka večvrednosti in ohranjanju naše socialne identitete. Čeprav ni moralno sprejemljivo, se iz teh psiholoških razlogov okrivljanje žrtve ohranja.

Ob tem prihaja do nesporazuma, če hoče človek pojasniti, zakaj je prišlo do nasilnega izbruha ali maltretiranja. Po moji izkušnji tudi izobraženi ljudje pogosto v pravičniški zagnanosti ne razumejo razlike med pojmi "pojasniti" in "razumeti" na eni strani in "opravičevati" ali "zagovarjati" na drugi. Pred časom sem ob znani aferi skušal pojasniti, zakaj se je, po mojem, profesor do te mere zagledal v študentko, da jo je spolno nadlegoval. Novinarka, ki je prebrala moje pisanje, mi je očitala, da opravičujem storilca. Morda sem bil zapisal, da "je ona to doživela kot spolno nadlegovanje". S tem bi že relativiziral nasilje. Če tvoje ravnanje doživim kot nasilje, je nasilje. Ni objektivne opredelitve nasilja, samo subjektivna. Subjektivno je v tem primeru objektivno.

Tudi v omenjenem primeru nadlegovanja nikakor ne opravičujem. Toda etična maksima je eno, poskus pojasnitve, razlage nasilnega dejanja pa nekaj drugega. Ob tem, ko dejanje obsodim kot zavržno, ga vendarle skušam razumeti, ga pojasniti. Ko skušamo dejanje pojasniti, moramo rekonstruirati verigo dogodkov, ki so privedli do izbruha nasilja ali do za žrtev neznosnega ravnanja. In v tej verigi je žrtev udeležena s svojimi dejanji. Udeležena, ne kriva. Na tem razlikovanju temelji navsezadnje pravno zagovorništvo. Advokat zagovarja zločinca, katerega dejanje sam pri sebi obsoja, a vendar ga skuša razumeti in poiskati olajševalne okoliščine v prid klientu.

Večina nasilja se dogodi med znanci ali partnerji. To pomeni, da gre za dejanje, ki sledi običajno dolgotrajni interakciji, izmenjavi dejanj med storilcem in žrtvijo. To sta lahko dolžnik in upnik; kupec in prodajalec; odvisnik in diler, družabnika v pijači ali pa, pogosto, moški in ženska v partnertvu. Je prodajalec nedolžen, če ga napade kupec, ki se čuti ogoljufanega?  Nekaj je pri transakciji gotovo zelo ujezilo kupca. (Je v tem primeru subjektivno tudi objektivno?) Je kriv samo odvisnik, ki je napadel dilerja, ta pa je pri vsem poslu brez trohice krivde? Ali samo diler, ki je napadel odvisnika zaradi dolga; ta pa je čist kot solza?

Ni korektno trditi, da je ženska kriva, da jo je napadel partner. Gotovo ni etično, če moški na katerokoli dejanje ali besedo, ki mu ni všeč, odgovori z nasiljem. A nasilno dejanje moškega običajno ni enkraten, izjemen dogodek; nasprotno, običajno se ponavlja ali stopnjuje. Žrtev ga dolgo prenaša. Morda ga kaka druga ženska ne bi prenašala ali sploh ne takega moškega izbrala za partnerja. Naivnost, čustvena in morda ekonomska odvisnost, upanje na izboljšanje, otroci in drugi razlogi, ki zadržujejo žensko ob nasilnežu, seveda niso njena "krivda", pomagajo pa razumeti, zakaj vztraja v nasilnem odnosu in s tem "podpira" nasilneža. 

Študentom sem ob vprašanju "žrtve" dal naslednji primer. Recimo, da greste sredi dneva iz šole s torbico na rami po širokem pločniku z mešanim prometom proti centru mesta. Nenadoma se mimo vas pripelje nekdo na kolesu ali mopedu in vam iztrga torbico. Ste kakor koli krivi? Nikakor; ste nedolžna žrtev tatu. Pa recimo, da se pozno ponoči vračate s srečanja s prijateljicami skozi slabo razsvetljen neobljuden podhod na periferiji mesta. Ob podhodu vas nekdo napade. Ste krivi? Niste bili dovolj previdni. Morda bi morali iti po drugi poti, morda bi si morali zagotoviti spremstvo, morda raje naročiti taksi. Za napad na vas seveda ni opravičila. Žalostno je, da se to dogaja. Se pa dogaja.

Če žrtvi rečemo, da bi lahko bila bolj previdna, jo okrivljamo; ji pripisujemo del krivde za nasilje nad njo. In vendar je res, da se ji nesreča ne bi zgodila, če bi bila bolj previdna. To pomeni, da strogo vztrajanje pri pojmovanju, da žrtev "ni kriva", vodi do neupoštevanja realnih okoliščin in previdnostnih ukrepov. Maksima "žrtev ni kriva" se dojema kot neke vrste urok. Če si ga vbijemo v glavo, slepo zaupamo, da se nam ne more nič zgoditi, ker smo "nedolžni". To se lahko izkaže za daleč od resničnosti in nevarno.

https://begotnice-blazx.blogspot.com/search?q=briga+me

https://begotnice-blazx.blogspot.com/2021/12/briga-me-s-kom-spi-2.html

Ženske, objekt kapitalističnega izkoriščanja

 

 

ŽENSKE,

OBJEKT KOZMETIČNE INDUSTRIJE IN FARMACEVTSKIH MULTINACIONALK

 

 

          

  

EGIPT ok. 4000 p.n.š.

Prešeren zlorabil mladoletnico?

 V petek, 9. 9. 2022, je  Mojca Pišek začela svojo kolumno v Delu takole: 

"Umetnik z velikim U, v srcu poet. Študira na prestižnem programu v eni od srednjeevropskih prestolnic, giblje se v visokih krogih, njegovi prijatelji so pomembneži in umetniki. Širijo se govorice o zlorabi substanc. Njegov najboljši prijatelj naredi samomor. Na pragu zrelih let se zaljubi v 17-letnico, na vrhuncu obsesije se odloči, da jo vključi v svoje umetniške projekte. V časopisu ji objavi pesem s posvetilom. Meščanstvo se zgraža nad njegovo dekadentno umetnostjo in nespodobnostjo. Vsa Ljubljana ve za čustveno nedoraslega moškega, ki se slini po nedoletnem dekletu, a nihče nič ne reče, vsi se prestopajo, mencajo, gledajo v tla. ... Ta zapis ni o Dušanu Smodeju ali Romanu Uranjeku. - Zapis posvečam spominu na Julijo Primic, ki je bila najstnica, ko se je vanjo zaljubil 33-letnik in ji potem še več let namenjal pozornost, ki je ni želela in jo je s tedanjo družabno etiketo in bontonom zavračala."

"Julija Primic sodi na emblem slovenskega feminističnega gibanja. Kot žrtev ni bila le utišana, nato pa pozabljena - kot žrtev nikoli ni bila prepoznana."

xxx

Presvetljenemu od duha te kolumne so se mi črke rimačeve slinaste sramotilne pesmi, znane kot sonetni venec, ob srečanju z njegovo dušo sestavile v naslednje stihe, ki jih v njej odkrije samo pogled čiste duše.

Za P. J.

O, bognja moja, muza mojga petja,

prepozno sem se greha svojega ovedel,

že luč sveta je venec moj ugledal.

Je rimoklepca prevzetnega bahavost,

podoba sebičnosti je moje moške.

Sem z njim te v zobe bab čvekavih

in moške srenje nevošlivcev te izročil,

bol neizmerno ti povzročil, ime oblatil

nedolžno. Le ena je tolažba moja:

ko duša moja se na ražnju korektnosti*

bo cvrla, bo duša tvoja zrla v obličje

pravične, vseh žrtev ženskih maščevavke.

Frencè

*Geschlechtsprüderie, pretirana spolna občutljivost in sramežljivost

Prešeren je po mnenju kolumnistke z akrostihom Sonetnega venca onečastil dobro ime Julije, ki še ni natanko dopolnila 18 let, jo torej kot zapit advokat zlorabil, saj je ni prosil za dovoljenje za objavo in Julija ni rekla "da in samo da". Po zlorabi s strani 33-letnega moškega se je Julija na vztrajno materino pregovarjanje 23-letna poročila z 31-letnim dozorelim pravnikom, predsednikom sodišča, mu rodila 4 hčere in sina ter na srcu bolna 48-letna umrla.

Predlagam, da se na Prešernovem trgu (ime trga naj se nemudoma spremeni) s spomenika pesniku Francetu Prešernu, nedozorelemu moškemu, ki je verbalno zlorabil in družbeno osramotil nedoletno dekle, odstrani statua pesnika in nadomesti s simbolom feminističnega gibanja P. J., s postavo trpeče mladenke s spuščenimi lasmi, upadlih lic, trpečega a ponosnega izraza, zaradi spoštovanja ženskosti le z delno razgaljenimi prsmi. Muzo z razgaljenimi prsmi naj se odstrani (kar je bilo iz razlogov spodobnosti predlagano že takoj po odkritju spomenika), s podstavka Muze naj se k trpeči ženski nagiba karikirana postava pesnika-vampirja, ki ji pije kri in zabada kremplje v trup. Razmisliti je treba o primernosti vključevanja Prešernovega sonetnega venca ali njegove poezije sploh (omenja tudi nezakonsko mater namesto samooplojene samohranilke) v učne programe šolajoče se mladine. 

MEJTE SE!

Se sme v šoli govoriti o več spolnih usmeritvah?

Pred dobrim mesecem se je na čivkaču (twitter) spet razvnela debata o tem, ali se sme v osnovni šoli govoriti o več spolnih usmeritvah. Vanjo se je vmešal predsednik vlade Janez Janša. Pred kratkim je svojo tezo ponovil v drugem kontekstu.

Razprava o tem se je začela že konec avgusta preteklega leta. Neka uporabnica čivkača je prizadeto čivknila: "Pa kakšna transspolnost, pa kakšna legebitra za otroke!? Kaj delate!? Kdo je tu nor?" Na to se je odzval predsednik Janša: "Če ta objava /nanaša se na neko prejšnjo objavo/ ni fake, potem gre za ustavno sporno prakso, ki se jo nikakor ne sme dovoliti. Ustava RS, člen 41. daje staršem izrecno pravico, da vzgajajo otroke v skladu s svojim prepričanjem. Poleg tega ustava izrecno določa, da mora biti vzgoja primerna starosti otroka." Druga uporabnica pojasni: "Jaz razumem, da gre za izobraževanje učiteljev in profesorjev. Cilj pa je, tako razumem, njihovo večje razumevanje otrok in mladostnikov, ki niso heteroseksualno usmerjeni. To pa verjetno ni kršitev 41. člena." Z apelom na predsednika se oglasi še tretja uporabnica: "Prosim, da se vlada res zavzame, da se ne predava takih stvari mladim otrokom. Šola ni prostor za to. Odgovornost naj prevzamejo starši v intimnem krogu, ne pa učitelji." Konec letošnjega januarja Janez Janša pribije (29.1.22): "Oče je moški in mama je ženska! Po ustavi RS ter Evropski konvenciji o človekovih pravicah samo starši lahko odločajo o moralni, vrednotni vzgoji svojih otrok."

Kako je torej s to rečjo? Ima Janez Janša prav? Imajo njegove podpornice prav?

2. člen Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin določa, da mora država pri izvajanju nalog, ki so v zvezi z vzgojo in izobraževanjem spoštovati pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim verskim in filozofskim prepričanjem.

Ustava RS v 54. členu določa, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. ...

To ne pomeni, da imajo samo starši to pravico, ne pa tudi drugi ljudje (skrbniki, sorodniki, sosedje, znanci), vrtec (vzgojno-varstveni zavod), šola, cerkev in druge institucije, recimo vzgojni zavodi. To pravico ima tudi šola, sicer osnovna šola ne bi bila obvezna. V šoli sta vzgojna in izobraževalna funkcija neločljivi. Ni si mogoče zamisliti izobraževanja, ki ne bi bilo hkrati vzgoja. Verouk je prav tako neločljiv od moralne vzgoje, a verouka ne izvajajo starši, čeprav bi ga morda lahko, "v intimnem krogu". Starši, ki želijo za svojega otroka drugačno vzgojo, kot so je deležni v javnih šolah po javnem programu, lahko otroka vpišejo v druge šole (Montessori, waldorfska šola, škofijska gimnazija). To jim zagotavlja država in s tem izpolnijo dolžnost obveznega šolanja svojih otrok. Lahko ustanovijo ali si prizadevajo za ustanovitev ne samo Steinerjeve (waldorfske), ampak tudi platonske, Avguštinove ali marksistične šole, ki pa mora izvajati javni šolski program poleg posebnega avguštinskega. 

Predsednik Janša torej nima prav, če meni, da samo starši lahko odločajo o moralni, vrednotni vzgoji svojih otrok. "Izrecna pravica" staršev, kot navaja Janša ustavo, ni izključna pravica. Omenjeni tviti in razprava, ki se je ob tem razvila, se nanašajo na informiranje otrok o nebinarnih spolnih usmerjenostih (legebitra). To je informacija o razlikah med ljudmi, informacija, ki je bolj pomembna od informacije o botanični ali zoološki taksonomiji. Ni propaganda za homoseksualno usmerjenost ampak apel na sprejemanje različnosti doživljanja spola, da bi preprečili stiske, ki spremljajo razvoj otrok, ki se čutijo drugačne od prevladujočih usmerjenosti.

Samoumevno je, da je stvar pedagogov in avtonomne pedagoške vede, ki naj ne bi bila dekla politike, da spolno vzgojo načrtujejo in izvajajo po strokovnih načelih, primerno otrokovi starosti. Zato je strah pred tem, da bi pohujševali "mlade otroke", odveč.

Še besedo o tvitu, da je oče moški in mati ženska. Biološko je to res, psihološko in socialno pa ne. Koliko je otrok, katerih socialni oče ni njihov biološki oče ampak očim ali pa sorodnik ali skrbnik, ki ni v sorodstvu. Koliko je otrok, sirot ali posvojenih, ki jih ni vzgajala biološka mati ampak druga ženska, ki je postala njihova socialna mati! Koliko je otrok, ki jih vzgajata dve ženski, recimo mati in njena sestra ali druga sorodnica ali prijateljica. Ko smo se pred leti vračali s potovanja po Kitajski, je bil z nami na letalu tudi španski gejevski par, ki je na Kitajskem posvojil dojenčka. Vso pot sta se mu/ji posvečala bolj pozorno ljubeče kot kak "normalen", heteroseksualen par, da ne omenim kakega, ki je "normalen", a otroka zanemarja. Koliko nevzgojenih, motenih, nesrečnih otrok izvira iz heteroseksualnih družin, kjer so očetje moški in matere ženske! Le kakšni očetje in kakšne matere!

Janšev tvit ni spodrsljaj, izhaja iz splošnih ideoloških premis njegove stranke. Je izkrivljeno navajanje ustave in deklaracije o človekovih pravicah. Janševi ideološki pristaši zagovarjajo idealno normo. Idealno bi bilo, po njihovem, ko bi bila starša vedno biološki oče, moški, in biološka mati, ženska, ali vsaj kateri koli moški in ženska. Zato ta ideal proglašajo za normo: samo moški je pravi oče, samo ženska je lahko prava mati. Kaj pa številni primeri nefunkcionalnih heteroseksualnih družin; moških in žensk, ki zaplodijo in rodijo otroka, a ga ne vzrejajo in ne vzgajajo ali pa ga vzgojno zavozijo? In na drugi strani številni primeri vzgojno povsem ustreznih dopolnjenih družin in družin "krpank", ki so sestavljene iz staršev in otrok z vseh vetrov, družin, ki niso sestavljene idealno, vendar dobro opravljajo svojo vzgojno funkcijo.

Norme, za katere si prizadevamo, naj bi olajševale življenje ljudem, kakršni so v resnici, ne kakršni naj bi bili po idealni predstavi tega ali onega.

Tradicionalisti Janševega kova imajo seveda pravico do obstoja in razglašanja svoje ideologije. O njihovem prodoru v zakodajno sfero bodo odločale volitve.

***

Sicer pa bi mamici, ki jo skrbi, da se otroci ne bi pohujšali, lahko odgovorili s tvitom neke ameriške feministke: "Če so tvoji otroci dovolj stari, da se jim lahko pove, da je 12-letna devica Marija zanosila, ob tem ko je bila zaročena s 30-letnim tesarjem Jožefom, se jim lahko pove tudi, da ima Janez dve mami."

Briga me, s kom spi - 2

Na moj prejšnji blog z istim naslovom se je odzvala neka bralka, ki piše: 

"... motile so me npr. vrstice, ko pišete, da ga po tem, ko ste videli, kako dobro izgleda Mia, bolje razumete - da se ni mogel zadržati. Kot bi bil njen videz kriv njegovega zločina (če mu bo dokazan ...). In to je zelooo blizu diskurza, s katerim predatorji opravičujejo svoje početje. Ženska je kriva, zakaj pa si je oblekla prekratko krilo. ... In ko ona govori o etiketi, ki se je več ne bo znebila, potem ko jo je M. M. outirala - o tem je govorila, kar pišete tudi vi - da jo bodo dojemali kot lezbijko, ki ji ni pasal moški dotik. In da je to poanta vsega. On je naletel na mino v podobi lezbijke. Kot bi nam, heteroseksualkam, pa moral vedno in povsod pasati šlatanje (da ne govorim o čem hujšem)."

To pismo me je navedlo k razmisleku? Sem ga res opravičeval? Sem res, ne da bi to zavestno hotel, zvračal krivdo na žrtev? Moški sem, mogoče sem nehote pristranski in si mislim, da zganjajo prevelik cirkus okrog normalne in naravne zadeve? Bom sposoben to razmisliti nepristransko po pravici?

1. Med gledanjem intervjuja je ves čas v meni tlelo vprašanje, kaj se je pravzaprav zgodilo, ali se je zadeva rešila oziroma se rešuje po človeško za obe strani. Pri vsej aferi me je motilo to, da se je o odnosu med dvema, odnosu, ki zadeva njuno intimo, govorilo javno, na televiziji. Čeprav sta oba javna delavca, ali delavca, ki sta profesionalno pred očmi javnosti, je njun erotični odnos zasebna stvar. Razumel sem, da je zadeva postala javna zato, ker noben drug način obrambe žrtve, ki je daljše časovno obdobje prenašala zalezovanje in vsiljevanje kot podrejena in odvisna v odnosu neenake družbene moči, doslej ni pripeljal do tega, da bi se nasilje nehalo, da bi bila žrtev zaščitena in se počutila varno. Razumel sem, da je bilo treba obvestiti javnost, kaj se dogaja, da bi se zganili tisti, ki so bili pred tem dolžni žrtev zaščititi. Razumel sem, da bi vztrajanje pri zasebnosti obravnave pomenilo ščitenje storilca in morda tudi potuho za nadaljevanje takega ravnanja. Motilo me je tudi to, da je razkritje tega dogajanja med njima sovpadalo z razkrivanjem te vrste nasilja drugod po svetu, ki je sledilo gibanju "Jaz tudi". Kot je po eni strani to gibanje prispevalo k razkrivanju tega nasilja in k obsodbi storilcev, kar je bistveno, je po drugi strani morda prispevalo - kot množičen pojav in neke vrste moda - tudi k neutemeljenemu posnemanju, pretiravanju, objavljanju zadev, ki bi se lahko rešile v ožjem krogu ali med obema udeleženima. Javna obravnava prizadene oba; celo sodišče pri takih obravnavah zapre vrata pred javnostjo.

2. V svojem zapisu sem skušal razumeti, kaj se je dogajalo med udeleženima, predvsem pa sem skušal razumeti, kaj je storilca kot razumnega in razgledanega umetnika navedlo do ravnanja, ki je povzročilo tako trpljenje od njega odvisne osebe in končno popolnoma onemogočilo njega samega. Skušal sem ga razumeti, ne opravičevati. Za nasilje ni opravičila. Razumeti in opravičevati sta dve različni reči. Če bi bili nekaj istega, noben forenzični psiholog ali psihiater ne bi smel izdelati poročila o osebnosti zločinca, o njegovih motivih, o psihološki logiki njegovega dejanja, o funkciji dejanja v njegovi osebnosti itd. Ne bi se smel vživeti v njegov položaj, da bi razumel. Ne bi smel, ker bi rekli, da opravičuje zločin. A to se ne dogaja, sodišče posluša njegovo ekspertizo, ker sodišče razlikuje oba pojma, obe stališči. Isto velja za zagovornika obtoženca. S tem ko ga zagovarja in skuša doseči oprostitev ali znižanje predvidene kazni, ne opravičuje njegovega zločina, ga pa skuša prikazati kot manjšega. Pri tem gre včasih tako daleč, da sodišče oprosti storilca, za katerega zagovornik sam ve, da ni nedolžen. Laiki v takem primeru protestirajo, a neupravičeno. Zagovornik ni sodnik; ne sme si lastiti pravice obsoditi, vzeti pravico v svoje roke. Moja vloga v tej zadevi je vloga tistega, ki skuša razumeti, kaj se je dogajalo, in ki poleg dejanja vidi tudi osebnost, človeka, ki je sposoben spremembe.

3. Metodološko sem pri tem svojem poskusu seveda na suhem. O primeru ne vem nič drugega, kot to, kar sem mimogrede pobral iz medijev. Nobenih privilegiranih informacij nimam. Torej se lahko oprem samo na sklepanje iz tistega, kar sem slišal, in na svoje oddaljeno vživljanje v drugega. To vživljanje v bistvu pomeni sklepanje o tem, kako bi se morda jaz odzval v taki situaciji. Tvegam, da me proglasite ne samo za nekoga, ki ščiti "zločinca", ampak za nekoga, ki to je v svojem bistvu, samo pokazalo se še ni! Prvo opažanje v tej zadevi je, da možaku ni šlo samo za seks. Če bi mu šlo samo za to, bi ubral krajše poti. Profesionalne spolne storitve so danes na voljo. Za zadovoljitev potrebe niso potrebna čustva, ni zelo pomemben videz spolne partnerice. Ta mož pa je hotel prav to osebo, nanjo se je prilepil in jo dolgo vztrajno nadlegoval. To pomeni, kot sem bil zapisal, da je "ponorel" za njo. Vzbudila mu je čustva. V mojih očeh ga to dela bolj človeškega, kot zgolj nasilnika ali posiljevalca. To ne pomeni, da opravičujem njegova dejanja, ampak da ga imam za človeka, sposobnega čustev, vnetljivega in ranljivega.

4. "Ženska je kriva..." Ženska ni kriva. Ženska ni kriva za to, da je, kakršna je, in da je bila v tistem času tam, kjer je bil on. Ženska ni kriva, če si obleče mini krilo. Vedeti pa mora, da si ga ne obleče na samotnem otoku ampak v družbi, kjer so tudi moški. Ni si ga oblekla zato, da bi izzivala; morda v nedolžni želji, da bi bila lepa; morda, da bi vzbudila pozornost. Tudi živali se naperijo in našopirijo, samci in samice. Riti se jim pordeče. Vsekakor s tem vzbudi pozornost moških. To mora dekle vedeti; to vedenje je del vzgoje, socializacije, prevzemanja spolne vloge. Fant mora vedeti, da si bo želel ženske, ampak da tisti, ki je vzbudila njegovo pozornost, ne sme kar seči pod krilo. O tem so nas poučili celo pri vojakih ob prvem izhodu v mesto. In vedeti mora, da se od fanta pričakuje, da bo storil prvi korak. Fant se mora naučiti veščine zapeljevanja in dekle veščine zavračanja, popuščanja in predajanja. Seveda je najlepše, če se to dogaja "mic-po-mic", neopazno, ko se ne ve, kdo je storil kak korak. Večna igra, ples plamencev. To ni lahko in zato imamo danes fante, ki raje, kot da bi se spustili v ženski svet, čemijo pred računalnikom. Ker se od moškega pričakuje prvi korak, to pomeni, da sodi k ženski vlogi, da bo nagovorjena. Temu potem nekatere ženske rečejo, da so "objekt moških". Naredite moške za svoje objekte, kaj vas ovira? Ko govorim o vlogi, ne mislim, da je to nekaj statičnega; ne, vloge se spreminjajo, mogoče se že pogosteje dogaja, da dekle stori prvi korak, povabi na kavo, ga prime na sprehodu za roko, se pod mizo slučajno podrgne ob njegovo nogo, reče "a veš, da si mi všeč"... Ženska se mora naučiti tudi zavrniti moškega, storiti to mirno, nežaljivo a odločno. Od "bodiva raje prijatelja" do "oprostite, ne maram tega" in še ostrejših. (Nekoč sem slišal: A bi rad fukal? Goni se!)

5. Morda je v naši zgodbi prav to umanjkalo. Ker se je nadlegovanje tako dolgo vleklo, domnevam, da dekle ni jasno in odločno zavrnila njegovega približevanja že takoj v začetku. Slišim: "Spet njo krivite!" Seveda, on ne bi smel v svoji vlogi narediti niti koraka k njej. To je v pogojih usposabljanja za igralstvo težko, ker se dogaja neopazno. Ko pa je njegov namen postal jasnejši, ona svojega parta ni odigrala tako, da bi se zavarovala. To je razumljivo najmanj zaradi dveh okoliščin: 1. on je bil njen profesor. Tak položaj vzbudi ambivalentna čustva. Po eni strani ji njegovo zanimanje godi, po drugi strani se ga boji zavrniti, če ji ne godi, ali ne godi več; 2. ona ima težave sama s seboj, s svojo spolno identiteto: me privlači ali ne? V tej negotovosti in razdvojenosti teče čas in on ponavlja svoje napade. Jasno je: on se ni naučil osnovne lekcije, da se to ne dela. On je napadalec, on je krivec, če nam je že toliko do tega, da določimo krivdo. A tudi ona se ni naučila svoje lekcije: ni se uprla jasno in odločno. Kaj bi bilo, če bi ona, potem ko je nedvoumno zaznala njegovo željo, rekla: "Profesor, oprostite, zelo vas cenim, a tega ne maram." Kaj bi tvegala? Da ne bi naredila faksa? Malo verjetno, en profesor ni faks. Če je to preračunavala, pomeni, da ni bila v sebi trdna. Lahko bi rekla: "Oprosti, mene moški spolno ne privlačijo." Bi on še silil? Seveda je on še v večji meri kriv, ker se je spravljal na podrejeno, šibko, negotovo, nedozorelo dekle. Hkrati pa ni dobil jasnega znamenja, naj odjebe.

6. "On je naletel na mino v podobi lezbijke". Ja, on ni vedel za njeno spolno opredelitev ali spolno negotovost, ali spolno fluidnost. Negotovost, ki jo je izražala, ambivalentnost, je spodbujala njegovo zatelebanost v krhko, negotovo, zaščite potrebno deklico deškega obraza. Mogoče celo mesijanska nagnjenja: ob meni boš spoznala, kaj je ljubezen, ob meni se boš prebudila v žensko, spoznala boš, kaj je moški itd. Pravzaprav tudi meni ni jasno, kakšna je njena spolna usmerjnost. Sodelovala je na okrogli mizi o lezbijkah v upodobitveni umetnosti in se tam javno izpostavila kot lezbijka. Pred tv-intervjujem se je dogovorila z voditeljico, da se to lahko pove. Potem je bila presenečena in prizadeta, ko se je to povedalo. Boji se, da bi jo etiketirali z lezbijko. Si želi pustiti odprta vrata za morebitno drugo usmeritev, drugačno občutje?  Ne želi biti lezbijka? Bi se rada uvrstila med "normalne"? Res je, etikete so po svoje nujne, da družbeno življenje teče, v bližnjih odnosih pa postanejo moteče. Saj je dobro vedeti, da je nekdo profesor, drugi zdravnik, tretji alkoholik? Ja, a ko se približaš, je alkoholik samo človek, ki ima neko težavo; tudi profesor noče biti profesor ampak "kar Janez mi reci". Tudi "zločinec" je etiketa, zelo omejujoča. Mio razumem: ona je ona, živa oseba; trenutno jo bolj privlačijo ženske, ampak, kaj se ve. Ima globoko prav: etikete človeka zamejijo, ustavijo, postane objekt ne proces. Naj se bori za to nedoločenost. Trenutno me privlačijo ženske, a mogoče ne bo tako vse življenje. Sem Mia, samo Mia, dovolim ti, da me obzirno spoznavaš, če hočeš.

Dodatek 13.3.22. potem ko so ji na RTV ukinili oddajo intervjujev:

Slovenske novice (12.3.22):

"Konec lanskega leta je voditeljica doživela nekaj ostrih napadov gledalk in gledalcev, in sicer po oddaji, v kateri je gostila mlado igralko Mio Skrbinac in z vprašanjem razkrila njeno spolno identiteto.

Na očitke, da je Mio stisnila v kot in da se je morala ves čas intervjuja braniti, je Molkova odgovorila, da je samo dala vedeti, v kako zakisani družbi živimo. Pozneje je še pojasnila, da se je igralka v celoti strinjala z objavo intervjuja in da je tudi po prespani noči še vedno stala za njim in bila pripravljena na objavo in vse, kar bo sledilo. Kakšna bo usoda Molkove, še ni znano, a zagotovo bo kmalu razkrila, kam jo bo peljala televizijska pot."

Briga me, s kom spi

Prebral sem kolumno v Nedelu o intervjuju Miše Molk z Mio Skrbinac na TV SLO1 (27.11.21), v katerem je M. M. razkrila M. S. kot lezbijko (Anja Intihar, Briga me, s kom spi Mia, Nedelo, 4.12.21). Mia je "pred leti sodelovala na okrogli mizi Lezbijke v upodobitvenih umetnostih in se tako - vsaj v ožjem krogu - javno izpostavila", ugotavlja Intihar in nadaljuje: "Molkova si javnega linča vsekakor ni zaslužila, vsekakor pa (najmanj) javno razpravo o tem, kako se je obnašala do svoje gostje." "Srčika teh vrstic je vprašanje, zakaj se celotna Slovenija zadnji teden ukvarja s tem, s kom spi neka igralka." Kolumnistka odgovarja: "Voajerstvo pač." Manjka "široka misel"."Zakaj iz tega delati zgodbo?" Šlo naj bi za "trk generacij"."Vse, kar ni po merilih, ki jih je vzpostavila patriarhalna in ozka, vase zagledana slovenska družba, nosi etiketo."

1. Tudi sam sem menil, da je šla M.M. predaleč, kar sem sklepal po očitni zadregi gostje, ki se je zdela "razkrinkana" proti svoji volji. Glede na to, da se je bila že prej sama v ožjem krogu izpostavila kot lezbijka in da je mogoče res šlo za dogovor, da se to lahko omeni, bi bila ta njena zadrega nerazumljiva. Mogoče je pri "dogovoru" pred oddajo prišlo do nesporazuma, kar se rado zgodi. Vsekakor je tudi tak nesporazum napaka spraševalke.

2. Zakaj se ukvarjamo s tem? Voajersko naslajanje? Ozkosrčnost? Patriarhalno zavračanje "drugačnosti"? Tudi meni in mnogim drugim je vseeno, kdo s kom spi. Res me ni zanimalo, s kom spi M. S. Tudi sicer ne berem tračev in me tudi ne zanima, s kom spi Kardashian on ali ona ali Bernarda Marovt (saj se spomnite, ne?). S tem se ukvarjamo, ker je M. S. razkrila, da jo je nadlegoval človek, ki si tega ne bi bil smel dovoliti, sam javna osebnost. Ne gre le za M.S. ampak tudi za M. T. V zraku je vprašanje: kaj je ta človek sploh storil in zakaj, saj bi vendar moral vedeti, se obvladati, zadržati. Zdaj je tu vsaj del odgovora, vsaj zame. Najprej o nadlegovalcu. Med gledanjem intervjuja me je M. S. skoraj očarala, kolikor sem pri teh letih še dovzeten za te reči. Ima zelo poseben obraz, izraz, oči, zelo poseben način govorjenja, mimiko. Ima deški obraz. Ko jo je M. M. "izdala", se mi je posvetilo: to je to! To je za moške določene psihične konstitucije (nekoliko infantilne, biseksualne?) dinamit. V vsakem človeku so sledi istospolnosti. Tudi meni so bila nekoč všeč dekleta, ki so imela očarljivo mešanico fantovskih in dekliških potez. Skratka, začel sem razumeti M. T. Razumel sem, da je ponorel za njo. Do kod natanko je seglo njegovo nadlegovanje, seveda ne vem. Vendar se je s tem razkritjem moja obsodba njegovega dejanja ublažila. Nadlegoval je dekle, ki je bila zanj posebno očarljiva, noro privlačna, hkrati pa, na njegovo nesrečo, posebej občutljiva za moško približevanje in nadlegovanje; dekle, ki mogoče ne čuti posebne afinitete do moškega spola in ga ne "razume" po žensko. Nekoč sem v Cosmopolitanu prebral nasvet stalne svetovalke te revije Kleinove (če se ne motim v priimku), ki je svoj nasvet neki bralki takole sklenila: Če se znajdete v dvigalu z moškim, ki se spravlja nad vas, ga brcnite v piščal; ne kličite takoj policije. Seveda je to težje storiti, če je ta moški vaš profesor, bi dodal za našo rabo. V tej zagamani patriarhalni kulturi namreč ženske od moškega pričakujejo, da stori prvi korak in morda še kakšnega naslednjega. In da potem pokasira, kar je zaslužil.

3. Ne kličite policije in, naj dodam, ne pojdite takoj s tem na TV. Seveda, če gre stvar predaleč, če predolgo traja, če je neznosna, če si v odvisnem razmerju, je že treba o zadevi obvestiti še koga pristojnega, in če si zaradi neodzivnosti v stiski, obvestiti o tem javnost. In tu smo pri drugem delu odgovora na vprašanje, zakaj se cela Slovenija ukvarja s tem. Zato, ker je bilo razglašeno celi Sloveniji. Ne briga nas, kdo s kom spi, ampak nas zanima, ali je bila vsa zadeva urejena po človeško. Ni bilo druge poti za zaščito osebne nedotakljivosti M. S. kot poklicati televizijo? Mogoče bi bila, a tu ni šlo samo za osebno nedotakljivost M. S. Brali smo, da so tudi druge javne osebnosti, posebno televizijci (Mario Galunič), imeli neprijetne izkušnje z nadlegovalci in zasledovalkami, pa so se jih (ali se jih) branijo na druge načine. Tu namreč ni šlo samo za osebo M. S., šlo je za pojav, ki ga je treba obsoditi: moško zlorabo moči nad žensko za zadovoljitev njegove erotične in/ali spolne sle. Šlo je za "Tudi Jaz". Bil je narejen preskok iz zasebnosti v javnost - z dobrim namenom, a ne tako dobrim izidom. M. S. je sama sebe izročila v korist občestva kot orodje te moralne obsodbe, ki je zadela M. T. kot poseben primerek tega pojava, poseben primerek, ki pa je tudi oseba, ne abstrakcija, in ki ni dobil samo moralnega nauka. Zdaj oba predelujeta posledice.

4. Ker sem starejša generacija, še o "trku generacij". "Mlajše generacije gledajo na spolnost in intimo bolj neobremenjeno kot starejši, ne ukvarjajo se s tem "na silo", ne delajo iz tega drame", piše Intihar. Dva vidika razlikujem: odnos do spolnosti in odnos do "gender", do spolov. Glede spolnosti, sproščenega spolnega občevanja v najširšem smislu, bi prej rekel, da smo prišli od "seksualne revolucije", ki je bila tema naše generacije, do "novega puritanizma", ki je značilnost sedanjih generacij. V Woodstocku se je na širni poljani, kjer so križem-kražem sedeli in ležali parčki pred rockovskim prizoriščem, dogajalo marsikaj. To je bil čas komun s svobodnim križem-kražem občevanjem in pogumnim golim fotografiranjem cele posadke pred- ali potem. Na lipom Jadranu je bilo več deset nudističnih kampov, ki so potem eden za drugim ugašali. Itd. Ko se je pojavil aids, je prišlo do prve streznitve, da ni dobro kar z vsakim in vse počez. Potem se je na različne načine širila "nova zvestoba". Sedanje generacije so veliko bolj všečne pra-konzervativcem (če odštejemo poli-amorijo, ki pa je samo preimenovan "odprti zakon" iz šestdesetih let). Drugi vidik, "gender", se nanaša na priznavanje spolne nebinarnosti, sprejemanje vseh tistih 30 spolov, ki jih je naštel neki poslanec evropskega parlamenta, in spolne fluidnosti, nedoločenosti in spremenljivosti. V tem smislu je zdaj "vse dovoljeno", dovoljena je cela pahljača spolnih občutij in praks, prej pa smo sprejemali samo "straight" seks. Danes pač ne veš, kdo se skriva za videzom moškega ali ženske, kakšna duša, in pride do usodnih zamenjav. V takem primeru se pa začne ukvarjanje "na silo" in se delajo iz tega resnične drame. Ni več pomemben organ, pomembna je nadvse občutljiva duša. To pa zahteva rahločutnost, ki je stari res nismo vajeni.

ŽUPANOVA NESPODOBNOST

 Na sprejemu olimpijcev na Kongresnem trgu (10.8.21) je ljubljanski župan prek ramen pokroviteljsko objel Janjo Garnbret. Pri tem se mu je zgodila erekcija, kar se je videlo na izboklini na hlačah, ki so jo fotografi zabeležili. (Verjamem, da ni fotomontaža.) Gospa Katjuša Bašič (v nadaljevanju K. B.), ki se čuti poklicano bdeti nad spolno nedotakljivostjo državljank in državljanov, kar je hvalevredno, se je odzvala najprej s ponovno objavo fotografije na fejsbuku in pozivom k delitvi slike, nato s prijavo okrožnemu državnemu tožilstvu in s pozivom k podpisovanju. Slika še ni umaknjena – naj se vidita, si verjetno misli K. B., nesramni župan in njegova nič hudega sluteča žrtev - podpisovanje poteka. Županu očita zlorabo položaja s telesno vsiljivo pokroviteljsko gesto do olimpijke, gesto, ki jo je spremljala erekcija. »Opisano spolno reakcijo je župan Zoran Jankovič izzval pri sebi sam z vsiljeno telesno bližino in izkoriščanjem svojega položaja za utrjevanje lastne moči. Ker se je to zgodilo v javnosti, ima dejanje tudi konotacijo ekshibicionizma.«

Mislim, da je ta ovadba pretirano dejanje s konotacijo javnega razkazovanja in razširjanja moralizatorske zgroženosti ob neupoštevanju javne izpostavljenosti in morebitne prizadetosti obeh oseb na fotografiji v prepričanju, da plemenit namen posvečuje vsako sredstvo. 1. »Pokroviteljski objem« prek ramen si lahko dobrohotno razlagamo kot prijateljsko in zaščitniško gesto starejšega moškega do petdeset let mlajšega dekleta. Res je: taka gesta je lahko neprijetna osebi, ki ji je namenjena. Kako jo bo doživela, je v veliki meri odvisno od kulturnega okolja, trenutne situacije in siceršnjega odnosa med osebama. V dani situaciji izraža pretirano domačnost, narejeno bližino in je upravičeno lahko dojeta kot vsiljiva. Ali jo je olimpijka dojela kot tako, ne vemo, kar navaja tudi K. B. Lahko se županu pripisuje tudi politična preračunljivost, češ da si s to gesto neupravičeno pripisuje zasluge za uspeh olimpijke. Lahko pa kot normalno čuteč človek z objemom izraža le iskreno veselje in navdušenje nad izjemnim dosežkom olimpijke. Kljub temu, da je ženska, lahko moški ob njej pomisli na kaj drugega kot na seks in čuti iskreno navdušenje in hvaležnost. Seks in ljubezen nista daleč vsaksebi. Vsekakor se od župana na slavnosti v čast olimpijcev pričakuje bolj slovesno, zadržano, poštirkano vedenje, čeprav mož prihaja iz kulturnega okolja, kjer je bratenje običajno in se ne interpretira zlovoljno, in čeprav je politik, ki si skuša instinktivno dvigovati rejting z izkazovanjem topline in bližine z ljubljenci občinstva. Kljub vsemu tega objema čez rame ne bi imenoval »zloraba položaja«, prej "pridobitev ugodnega položaja".

2. Erekcija je na fotografiji očitna. Gre za reakcijo organa, ki ni popolnoma podložen hotenemu nadzoru. Nekdo na fb navaja, da je taka nehotna reakcija lahko posledica zdravila za erektilno disfunkcijo, ki pri sedemdesetletniku ne bi bila nič neobičajnega. To zdravilo naj bi potemtakem povzročilo pretirano vztrajno ali pogosto nehotno erekcijo, oziroma erekcijo ob minimalnih spodbudah, kar bi lahko bil dotik s privlačno osebo nasprotnega spola. Tudi pri povečanju prostate, ki je pogosto pri starejših moških, pride do erekcij, katerih izvor ni poželenje (wasserstand). Zdravilo in bolezen gor ali dol, res je, da lahko misel na spolni odnos s konkretno osebo v bližini sproži tak odziv organa tudi brez zdravila, posebno še, če se človek s tako mislijo vsiljivo približa »objektu« in želeno osebo celo kvazi-pokroviteljsko objame. Ali je župan »opisano spolno reakcijo izzval sam«? Kaj pomeni "izzval"? Izzval hote ali nehote? Hote bi jo izzval, če bi si v mislih dejal: »Pazi, pazi, kakšen cukrček. Ob tejle se bom pa malo požgačkal« in bi se nato nameraval javno, na odru na Kongresnem trgu, samozadovoljevati, vsaj do slastne erekcije, če že ne dalje, z namenom, da bi vsi Ljubljančani videli potenco svojega župana, to je, z namenom ekshibicionizma! Močno dvomim, da je imel župan to v mislih. Zgodilo se mu je nehote. Ali tudi nevede, bi ugotovili s posnetkom »tik za tem«. Kaj se je dogajalo z županom po tem »seksualnem objemu«? Kam je šla zadeva? Je mogoče uplahnila ali, nasprotno, kulminirala in pustila sledove kot pri Clintonu?

Trditev, da je Jankovič hote demonstriral erekcijo, in hote »spolno napadel« ubogo dekle, bo K. B. težko dokazala. Misli pa - na srečo - še niso kazensko pregonljive. Tudi nehotne, refleksne reakcije ne.

V vsakem primeru ta fotografija meče neprijetno luč na župana. Je nespodobna. Se pa take reči zgodijo. So človeške, ne monstruozne. Kaj storiti? 1. Onemogočiti kroženje fotografije v javnosti za zaščito obeh prizadetih in javne morale. 2. Prizadeti osebi bi se moral župan za neprijetnost opravičiti, posebno še zdaj, ko se to ni spregledalo in se skuša dvigniti halo. Tako bi storili, če bi se kateri koli javni osebnosti zgodilo kar koli drugega podobnega. Starejšim uide voda, jim steče slina ali izpade zobna proteza, temu ali onemu postane slabo. Sem in tja se kdo spotakne in pade, ali pa dobi jajce v glavo. Posnetkov takih dogodkov se ne ponavlja v nedogled in ne razširja. Takih pripetljajev se ne obeša na veliki zvon. Vsak človek ima svoje dostojanstvo. 3. Župan se lahko počuti prizadetega zaradi javne objave in razširjanja neprijetne fotografije in s svoje strani kaj ukrene. Podobno velja za druge varuhe javne morale. 4. Kdor dela iz zadeve senzacijo, pretirava, ali pa ima slabe namene. Moralizatorsko zgražanje več pove o tistem, ki se zgraža, kot o osebi, nad katero se zgraža. Vsi smo ljudje in vsakemu se lahko pripeti kaj takega. Od kod torej moraliziranje, to novo puritanstvo, ta hiper-korektnost?

ZOOM-BURKA

                                            Poslušajmo mlade in se pogovarjajmo z njimi. 

                                                                                            Razumeli jih bomo bolje, kot jih razumemo 

                                                                                                    prek branja ugotovitev psihologov ..."

                                                                                                                                        - U. Galimberti

Včeraj sem imel prvo predavanje o kvalitativni metodologiji na drugi šoli. Na daljavo, po spletu. Tam ne uporabljajo zooma ampak MSTeams. Je pa podobno. Ker še nikoli nisem uporabljal tega programa, me je nemalo skrbelo, kako se bom znašel. Obljubljena pomoč uslužbenca faksa je (v soboto dopoldne) odpovedala, na dano telefonsko številko ni bil dosegljiv. Pred tem sem si vsaj trikrat zavrtel posnetek uvajalnega predavanja v to čudo pedagoške tehnike, vseeno pa sem bil zelo negotov. Potem se je vse dobro izteklo. Odprl sem program, si nadel slušalke. Študent, ki se je prvi pojavil na mojem zaslonu, mi je pomagal, da sem pritiskal prave tipke. 

Osem študentov je. Njihova imena so navedena v pasu na desni strani mojega zaslona. Ni mi jih bilo treba priklicati. Kvadratki, v katerih so vpisane začetnice njihovih imen in priimkov, so se, lepo razvrščeni v preglednico, sami od sebe pojavili na zaslonu. V kvadratku desno spodaj se je pojavila moja živa slika. Dan prej sem tvegal vzajemno okužbo in šel k frizerki, da mi je odstranila eremitsko pričesko, da ne bi ustvaril lažno umetniškega in poduhovljenega vtisa. Obril sem se in si oblekel svežo srajco.Veliko mi je do tega, da me imajo ljudje za spodobnega, urejenega človeka. Navsezadnje, se mi zdi, da s tem izkažeš spoštovanje do drugih, do poslušalcev, v mojem primeru. Stopiš v vlogo z javno odgovornostjo v zasebnosti svoje študijske sobe.

Potem sem začel govoriti - v kamerco z mikrofonom na moji desni, na skladovnici knjig, da je približno v višini oči. Imam starejšo škatlo s samostojnim zaslonom, ki nima vgrajene kamere. Ugotovil sem, da je tako še bolje, kajti kamero lahko premikam, da me snema v ustreznem kotu in oddaljenosti. Pri notesnikih z vgrajeno kamero vidim običajno vrh pleše ali čopa in strop nad sogovornikom ali sogovornico. 

Študente prosim, da se mi predstavijo in povejo nekaj o svoji dosedanji študijski poti. Šest se jih oglasi, se predstavi. Vidim obraze treh moških, ženskih obrazov ne vidim, niso vključile kamer. Na koncu se predstavim še sam. Dveh očitno še ni. Ikonice ob njihovih imenih kažejo, da nimajo vključenih ne mikrofonov ne kamer. Nič ne de, bodo malo zamudile. Vseeno lahko začnemo. 

Predavam. Ves čas vidim na zaslonu obraz tistega študenta, ki se je oglasil prvi in mi pomagal. Včasih me kaj vpraša; deluje kot posrednik med menoj in skupino, si mislim in sem zadovoljen, da imam vsaj enega vidnega poslušalca, ki komunicira z mano. Za nekaj trenutkov se posveti še obraz drugega bradača, ki nekaj reče, tudi obraz tretjega, in za stotinko sekunde zažari prijazen dekliški obrazek. Za stotinko sekunde. Toliko, da sem zaznal hudomušno radoveden, nežen, skoraj otroški obrašček. Aha, to so moje poslušalke. Trije fantje, pet deklet. Tri so se pri predstavitvi tudi oglasile. Njihovih podob nisem videl. Dve uri in pol so ostale skrite za ploščicami z začetnicami svojih imen in priimkov. 

Lani, pri predavanjih v živo, sem imel vse študente pred seboj v vsej njihovi veličini, res da nekatere boječe stisnjene v zadnji vrsti. Zdaj pa nič. Kvadratki z začetnicami. Kaj to pomeni?

Poslušalcem sem omenil, da se mi zdi, da ta program udejanja totalni nadzor. Vse, kar se dogaja v teh dveh in pol urah, se beleži, lahko tudi snema (saj res, sploh nisem pomislil na to!). Vsak njihov ali moj klik, vsaka beseda, vsaka črka njihovih "assignments" bo zapisana: čas, ko je dobil nalogo; ko jo je pogledal; ko jo je oddal. Itd. Vse, vsaka "action". To je totalni nadzor, ne tista preteča diktatura, proti kateri nekateri protestirajo na ulici. Naj se vrnem k vprašanju, kaj pomeni to, da je pet študentk ostalo mojim očem nevidnih ves čas predavanja?

Vsekakor ta totalitarni program omogoča izbiro: vključiš kamero ali pa ne. Čemu bi se kazala? Ni se mi treba naličiti, ne drugače urediti. Lahko ostanem v trenirki, celo v pižami. Ni mi treba govoriti. Spraševati itak ne nameravam. Itak bomo dobili paverpointe. Itak me to ne zanima kaj dosti. On naj fura svojo, jaz bom pa svojo. - Pride mi asociacija na burko. Pokrile so se s črnim ogrinjalom, se skrile pred pogledom moškega, ki je v svoji civilnosti razgaljen pred njimi.

Kaj mi je? Zakaj se mi to ne zdi normalno? Bi se, starec, rad naslajal nad mladostjo? Nad ženskostjo? Pravzaprav - ni treba: naj se imajo; naj bojo same, saj itak #niso same. Tudi meni ta enostranska komunikacija kar paše. No drama. V tole mehansko očesce nasproti odrecitiram svoje, pokasiram in - eto, to je to. 

Kje sem že slišal, da je univerza skupnost učečih se, skupnost učiteljev in študentov v pogovoru, v dialogu? 

Koronska in postkoronska realnost? Novi Človek? Utopija? Ali navadna nevljudnost?

Ej, Galimberti, jaz sem si nadel slušalke!

ODPISANI CASANOVA

 Habent sua fata libelli in Butale

Pozimi, še pred epidemijo, sem v Knjižnici Jožeta Mazovca v Španskih borcih na mizi, kamor bralci in knjižničarji odlagajo rabljene knjige, ki jih lahko zastonj odnesemo, opazil knjigo z naslovom Giacomo Girolamo Casanova, Zgodba mojega življenja. Prerasel sem že leta testosteronskih vrhuncev - po pravici povedano je tega hormona pri meni najbrž še komaj kaj zaslediti - a nekaj zanimanja za spolno življenje je še ostalo. Takrat, ko bi bilo treba, Casanove nisem bral, saj njegovi spisi še niso bili dostopni v slovenščini. Bil je tudi na tako slabem glasu, da bi se mi, pridnemu fantiču in zavednemu mladincu, zdelo za malo, da bi segal po takem pohujšljivem čtivu. Zdaj mi pa že nihče nič ne more, niti moja vest - torej sem segel po knjigi in jo odnesel domov. 

Izdala jo je leta 2006 Študentska založba v Ljubljani (kasnejša založba Beletrina), prevedla in duhovito, skrbno raziskano in ubesedeno spremno besedo z naslovom Razsvetljena skribomanija ali strah pred staranjem napisala Maja Novak, ki je najbrž prispevala tudi pojasnilne opombe. Neobsežna knjiga, ki ima le slabih 250 strani, prinaša izbor zgodb iz posameznih etap zapeljivčevega življenja, najbrž najbolj poučnih ali žgečljivih.

Knjiga je potem več kot pol leta ležala doma, zadnjič sem jo pa le vzel v roke in z zanimanjem prebral. Casanova je bil res tič, nastopač, ki mu je bilo zapeljevanje nežnega spola poklic, konjiček in poslanstvo. Gospem in gospodičnam je s praktičnimi vajami odpiral prelestna obzorja spolnega življenja in ob tem sam, kolikor ni sam sebe varal, neznansko užival, dokler ga ni srečala starost. A tega ne bom zdaj opisoval. Opisi so sicer dovolj določni, da človek ve, zakaj gre, a daleč od pornografije, na kakršno naletiš danes. Elegantni so, v izbornem jeziku in slogu, predvsem pa zelo odkritosrčni; ponujajo tudi vpogled v navade in kulturo tiste dobe tako plemstva kot ljudstva. Casanova je bil pravi Evropejec, saj se je srečeval z ljudmi vseh stanov v deželah, kjer se je zadrževal v svojih "večnih potovanjih po vsej Evropi" (str. 236). Prevajalka pravi v spremni besedi, da "... je knjiga neizčrpen vir podatkov o Evropi od Rige do Londona in o evropski družbi 18. stoletja" in da bi "... moral Zgodbo mojega življenja prebrati vsak zgodovinar 18. stoletja, ki da kaj nase." (str. 241)

Kot "sestra feministka" pravi prevajalka, da je bil Casanova "... že takrat rudimentaren feminist". Kot človeka ga ne ceni preveč, saj je po njenem povprečnež, snob, egocentričen nastopač, ki se je bahal, da občuje z Voltairom (poleg številnih drugih veličin), a mu je zameril, ker ni bil navdušen nad njegovim prevodom Ariosta v francoščino in si je nato upal celo polemizirati z velikim razsvetljencem (str. 239). 

Seveda njegovo početje odpira etične dileme, psihološka in sociološka vprašanja. Po mnenju prevajalke je s svojim ravnanjem prikrival svoj strah pred staranjem, neuspešno iskanje osebne identitete in občutje nesmiselnosti življenja. Kakor koli, njegovo življenje in pisanje je dobro izhodišče za razmišljanja in razprave te vrste.

Knjiga ima zanimivo usodo. Po navedbah wikipedije (v globlja raziskovanja se pač ne morem spuščati) je Casanova pri šestdesetih letih, proti  koncu svojega življenja, začel pisati spomine v francoščini, ko je bil v ponižujočih okoliščinah knjižničar na gradu grofa Waldsteina v Duškovu na Češkem leta 1789. Pisanje je sklenil leta 1798, ko je umrl v starosti 73 let. Kot knjiga so spomini izšli po njegovi smrti, okoli leta 1825, pod naslovom Histoire de ma vie, Memoires de J. Casanova de Seingalt, ecrits par lui-meme (Zgodba mojega življenja, spomini J. C. S., ki jih je napisal on sam). Ta prva izdaja je bila cenzurirana. Leta 1834 je delo pristalo na seznamu prepovedanih knjig, Index librorum prohibitorum, hkrati z naslovi drugih spisov tega pisca. 

Knjiga je - ko je duh časa postal prijaznejši - doživela dve izdaji v več delih v francoščini v letih 1960-1962, in v letih 2013-2015. V italijanščino, Casanovov materni jezik, je bila 1926. leta prevedena cenzurirana izdaja; prav taka je izšla še v letih 1961-1963. V treh delih, razširjena in dopolnjena s komentarji, je izhajala od 1983-1989; nato v dveh delih v letih 1999-2017. 

Originalni rokopis, 3700 strani formata folio, to je približno A3, se je znašel v rokah nemškega založnika Friedricha Arnolda Brockhausa. Leta 2010 ga je Francoska nacionalna knjižnica (Bibliotheque National de France) s pomočjo mecena, ki je želel ostati anonimen, odkupila od potomcev Brockhausa za 7,25 milijona evrov. Delo, ki ga imajo za francoski nacionalni zaklad, je skrbno spravljeno v Francoski nacionalni knjižnici. 

Če pobrskate po Amazonu, boste odkrili, da prodajajo lahkoživčeve spomine v eni knjigi (verjetno izbor) v luksuzni vezavi po okrog 100 evrov.

Navajam vse to, da bi poudaril, kakšen pomen pripisujejo temu delu kulturni krogi v državah, kjer se je Casanova največ gibal.

Lepo prevedeni in opremljeni skromni izbor njegovih zgodb sem torej našel v javni (ne šolski) knjižnici na mizi rabljenih gratis knjig z žigom ODPISANO (in knjižničnimi etiketami in žigi). Namesto, da bi se zahvalil za zastonjsko čtivo, sitno sprašujem: zakaj so to knjigo odpisali; zakaj je ne bo več na knjižnih policah ene naših javnih knjižnic? Knjiga je bila več kot deset let izposojana, nato pa je napočil trenutek, ko so jo odpisali. Ne poznam kriterijev odpisovanja knjig. Možni kriteriji so: obrabljenost ali poškodovanost; starost, posebno pri knjigah, ki doživljajo nove izdaje; zastarelost (podatkov, teorij). Nič od tega ne velja za to knjigo. Možen kriterij je moralna oporečnost, politična nekorektnost - tako kot že prej v zgodovini te knjige. Ta je v tem primeru najbolj verjeten razlog za odpis, saj je to delo v našem času spet postalo politično nekorektno. Liber prohibitus. Ali pa, kar je tudi mogoče, samo čtivo za slinaste starce, kajti mladim vse te figure, ki jih opisuje Casanova, niso več zanimive; to so že vse predelali. Danes ni več treba odpirati prostorov naslade. Povsod se nam ponuja, da smo se je že naveličali. To bi bila za knjigo res huda usoda. Nepomembnost. Za odpis.

Sovražnik žensk na knjižnem sejmu

Rad berem kolumne gospodične Mojce Pišek, ker pogleduje na ta podalpski vrtec iz drugih, širših in pomembnejših svetov, čeprav ne vedno tudi bolj prosvetljenih. A v zadnji kolumni (Delo, 13. dec. 2019) me je zbodlo njeno mnenje o knjižnem sejmu. Očita, da je "napaberkovan iz vseh vetrov in nepregleden...". Zame je ta sejem, tak kot je, najljubša prireditev v vsem letu; vedno ga nestrpno pričakujem. Je tak, kot sejem mora biti. SSKJ definira sejem kot "prireditev, na kateri se prodaja in kupuje raznovrstno /dodajmo "knjižno"/ blago". Je tudi "živahen" in včasih kot pravi "babji sejem". Raznovrstnost knjižne ponudbe po vsebini in kakovosti je njegova odlika. Ni ga mogoče vsega pregledati, a je hkrati dovolj pregleden za tistega, ki približno pozna usmeritev posameznih založb. Knjige so razporejene v treh etažah po pomembnosti in/ali velikosti založb. Najmanj si želim, da bi kaka vsevedna komisija predhodno izbrala knjige po kriteriju "politične korektnosti" ali kriteriju kakšne druge pravovernosti. Kdo mi bo, zrelemu človeku, knjigo odsvetoval, jo dal na indeks? Kaj pomeni, če uprava odstrani iz razstavnih prostorov likovno provokacijo, opisuje druga kolumnistka, Ženja Leiler (Delo, 14. dec. 2019) ob primeru Duchampovega pisoarja v galeriji. Izid: avtor se je s to postavitvijo za vse čase vpisal v zgodovino umetnosti.

Bistvo kritike v kolumni je nastop "znanega slovenskega sovražnika žensk" (ki sicer menda v protislovju s svojo teorijo kot moški živi z žensko, a mogoče gre prav to danes v nos), kontroverznega psihoanalitika, ki mu kolumnistka očita sovražni govor proti ženskam, feministkam in LGBT. Tega človeka po njenem mnenju ne bi smeli spustiti na podij. To je prvi greh, greh vodstva sejma. Drugega greha smo, po njenem, krivi vsi, ki nismo protestirali, predvsem pa pisatelji, ki bi bili morali biti družbena vest, pa se v tej zadevi niso oglasili in so s svojo tiho podporo nastopu druge ubili (sic!). "Zakaj Slovenci v resnici ne marajo pisateljev", se sprašuje kolumnistka in - če povzamemo - odgovarja: Zato, ker se niso postavili v bran ženskam itd., ko jim je neki obskurni individuum odrekal njihove pravice. 

Prvič, pisatelji zame niso nikakršen enovit družbeni "objekt ali subjekt", ki bi ga imel ali ne imel rad; celo, če jih imam pred očmi kot družbeno "telo", kot člane Društva pisateljev. Drugič: rad imam ali pa nimam rad, kar kak pisatelj napiše. Bolj malo me zanima politično udejstvovanje Dostojevskega. Je kot pikica proti vesolju njegovega dela. Handkejevo politično stališče je madež na njegovi osebnosti, njegovo delo lahko kljub temu berem kot literaturo kogar koli drugega. Cankar je dejal, da kakovosti jajc ne gre soditi po moralnosti petelina. Torej zadržanje pisateljev ob morebitnih obrobnih provokacijah tega ali onega subjekta vsaj zame nikakor ni merilo, ki bi odločalo, ali bom bral in kupoval knjige, ali ne. 

Moža, o katerem je beseda, nisem poslušal, a če je res psoval in ščuval proti posameznikom, skupini ali kategoriji ljudi, nagovarjal k zlim dejanjem, ga je treba nemudoma vreči ven. Če je komu odrekal človekove pravice, pravico do samolastnega življenja v skladu z njegovim nagnjenjem in občutkom, če je pravice "teptal" (kako je to videti?), je bil njegov nastop neprimeren in je na taki prireditvi nezaželen.

Če pa je razvijal svojo teorijo ali "teorijo", magari teorijo o idealnotipskima moškem in ženski, o idealni družini, o ojdipskem kompleksu in motnjah spolnosti in kar je še tega – to so aktualna vprašanja duševnega zdravja - se je treba z njim spopasti na teoretski ravni in z empiričnimi raziskavami: v neposredni razpravi ali teoretičnem članku, ne pa mu prepovedati nastopa. Kategorija "sovražnega govora", na kateri temelji zahteva po prepovedi nastopa, je hudo zmuzljiva in napihljiva reč. Nedavno smo dokazovali, da je "fašist" faktografska oznaka in ne psovka; oznaka osebe, katere politično delovanje ima te in te konkretne značilnosti, opažene v politični zgodovini. Tako tudi izjave, da gre pri kom za "nerazrešen ojdipski kompleks" ne bi smeli vzeti za psovko, ampak za psihološko dejstvo (če je utemeljena). (Je imenovati nekoga proti njegovi volji "sovražnik žensk" sovražni govor?) Navsezadnje: kaj me briga, kaj si o meni ali o Ljubljančanih misli neki kvazi-psiholog. Ali pa me morda v živo prizadene? Če je mož različice doživljanja spola in spolnih opredelitev ocenjeval z vidika predpostavljene "normalnosti", mu je pač treba povedati, da je za časom; da je danes spoštovanje človekovega samodoživljanja in samoopredelitve na tem področju vrednejše od kakršne koli "objektivne" opredelitve in ocene njegove osebnosti. Vendar pa to ne pomeni, da je iskanje družbenih in osebnostnih pogojev ustvarjalnega in izpolnjenega življenja odveč in prepuščeno posameznikovi samooceni.  Psihiatrični bolnik ima drugačno menje o sebi kot psihiater o njem, a je zanj in za druge bolje, da se podvrže psihiatrovi obravnavi. Če je "normalnost" zastarel pojem, zdravje posameznika in družbe to ni in razprave o tem ne bi smeli imeti za končano in ovirati njeno nadaljevanje.

Lahko, da možak naklada; lahko da zagovarja zastarele nazore; tedaj teoretski obračun z njim ne bi smel biti težak. Lahko da so ga spustili na podij kljub temu, da so nasprotniki že obračunali z njegovimi nazori. Kaj pa zagovorniki? Tudi teh je kar nekaj. Se mora vodstvo sejma strankarsko opredeljevati? Audiatur et altera pars! Kot obiskovalec ne bi rad poslušal samo ene stranke, naj bo še tako napredna.

Saj so podobni demokratični sentimenti tudi na oni strani luže, ali pa so tam že vsi podlegli ene vrste ideologiji in "čistijo" predavalnice?

Lev in mravljice

Z odobravanjem sem prebral kolumno Urše Zabukovec v Delu (24.9.19) Si res želimo vzgajati v duhu ultraliberalnega družbenega konstruktivizma, kjer je edino, kar velja, samoidentifikacija. Njen naraščaj bere v šoli v Španiji basen o levu, ki se je počutil kot mravljica, pa mu tega druge živali niso hotele priznati, ker je bil pač videti kot lev, dokler jih ni modra kača prepričala, da ga je treba vzeti kot mravljico, če se on sam počuti kot mravljica. Zabukovec zaključi, da je tradicionalno kača lažniva, torej basen spodkoplje samo sebe. Mi je všeč, ker to konstruktivistično pretiravanje tudi meni ne gre v račun in ga doživljam kot nasilje. Taka samoidentifikacija je sicer možna, a naj bo izročena rahločutnosti intimnega kroga levovih najbližjih, ne pa poziv vesoljni družbi, naj temu prilagodi svoje institucije. Naj mravlje spustijo leva v mravljišče? Prilagodijo mravljišče levu? Vsak človek ima kakšno posebnost, nekateri tudi zelo posebne identifikacije, prepričanja o tem, kdo so in kaj so, ki jih lahko v osebnih stikih rahločutno upoštevamo, ne gre pa, da bi zaradi njih spreminjali navade in strukture celotne družbe. Vidim jasno vzporednico z zahtevami po spreminjanju jezika, uvajanju novoreka z novimi zaimki, ki bi ustrezali medspolnim in transspolnim, zahtevami, ki se jim je uprl kanadski profesor psihologije Jordan Peterson. Če mi poveš, da se imaš za eno od nebinarnih različic spolnega doživljanja, bom to upošteval pri najinem občevanju v zadevah spolnosti; upošteval, če mi poveš, kako naj te imenujem - "Metka, Metek", tudi "hej, zi" ali "hej, ši", čeprav se mi zdi, da se s tem ponižuješ na raven hišnega ljubljenčka. Tvoji težnji po spreminjanju slovenske slovnice, da ti bo bolj po duši, se pa ne bom pridružil. Bi se mi zdelo, da se imaš za preveč pomembnega, pravzaprav za prevelikega leva za eno mravljico. So meje prilagajanja posameznika navadam okolja, pa tudi meje spreminjanja okolja po željah posameznika ali skupine ljudi.

Dve nenavadni ljubezni: druga

V isti številki Sobotne priloge Dela kot zgodba o pornodivi Stoyi je intervju Patricije Maličev z usmiljeno setro Ancilo, Danijelo Kladnik, Korošico, redovnico Družbe hčerk krščanske ljubezni Vincencija Pavelskega, ki se je pred nedavnim upokojila po štiridesetih letih dela usmiljenke, a pri tem delu še vedno vztraja, srečna v svoji odločitvi za redovništvo. 

Izvira iz revne družine s sedmimi otroki, družine, ki jo je oče zapustil. Skozi življenje se je prebijala s skromnostjo, pridnostjo, in s pomočjo sorodnikov skupaj z družino. Končala je gimnazijo, čeprav se je težko učila, in po maturi po zgledu sošolke, ki se je odločila za uršulinke, vstopila v red usmiljenih sester. Privadila se je redovniškemu življenju in ubogljivo sprejela vse omejitve in dejstvo, da o pomembnih stvareh, na primer o bolečih premestitvah, ni odločala sama. Spoznala je, da je po vsaki ločitvi od privajenega prišla v novo, zanimivo okolje. "V mojih enainpetdesetih letih kot sestra usmiljenka sem bila dvanajstkrat premeščena. Premestitev je podoba smrti. Zamajejo se tla pod nogami. Posloviti se je treba in odmreti in narediti prostor novemu."  Redovniška pot jo je vodila najprej v Beograd in nato na Goriško. Končala je Teološko fakulteto. 

Mladostnih zaljubljenosti ne omenja. Njen prvi vzgib je bila želja po materinstvu. Rada bi bila mama. "V času razmišljanja o svoji življenjski poti po maturi sem imela tudi željo postati mama šestih otrok. Torej mama in žena in medicinska sestra, pa še župniku bi pomagala učiti verouk, ker sem videla, da potrebuje pomoč. In notranji glas sem slišala: Če boš vse to, pa ne boš nič! - Odrekla sem se možu in naravnemu, fizičnemu materinstvu in kot usmiljenka zaživela v širino in globino duhovno materinstvo."

Vendar je prišla pri svojem delu v stik z moškimi, sicer duhovniki, pa vendar. "Moje sodelovanje z duhovniki kot katehistinje se je začelo pri mojih osemindvajsetih letih v Mirnu pri Gorici in okolici. Večkrat sem doživela različne poglede med menoj in njimi." Bili so pogledi, nič več. Odnos ni šel v tej smeri, raje jih je doživljala kot sodelavce in mnenjske sogovorike ali nasprotnike. "Sodelovala sem s petimi duhovniki, župniki. Moška glava in žensko srce sta se večkrat kresala. Sem se pa prav od njih učila logičnega mišljenja. Veliko znanja sem pridobila prav kot njihova sodelavka." Z moškimi je torej vzpostavila stik na spoznavni ravni, na ravni stvarnega sodelovanja, pri tem pa ohranila distanco glede spolnosti. "Spoštljivo razdaljo in bližino do mene pa so ohranjali oni in jaz. Duhovniki so bili na ta način očetovski varuhi mojega devištva in jaz njihova vesela, navdušena sodelavka."

Tako je s pomočjo moških, doživetih kot očetov, mentorjev in sodelavcev ohranila devištvo, ali rečeno drugače: dosegla in obvarovala sublimacijo spolne energije v predstavo idealiziranih likov vesoljne ljubezni, Jezusa in Marije, ki ji zdaj sijeta iz obraza slehernega človeka, s katerim se sreča. Njena ljubezen je duhovna ljubezen, agape, ljubeča skrb in predanost drugemu brez spolnih odnosov.

"Vsak človek je moj, sem ga vesela, mu rada prisluhnem, mu rada pomagam, rada zanj molim, ga izročam Jezusu, Mariji, Jožefu. Še več. Iz vsakega obraza sijeta Jezus in Marija. Vsak obraz je Jezusov in Marijin obraz. Z Jezusom v tabernaklju skupaj z Marijo sem v imenu vseh ljudi, sem z vsemi ljudmi. V teh dveh osebah so vse človeške oblike življenja in ti dve osebi, Jezus in Marija, jih plemenitita."

Lahko bi analizirali tovrstne predstave, ki so v jedru religioznega doživetja, in jih primerjali z vlogo predstavnosti, domišljije, vživljanja v imaginarno in realnih učinkih tega na bolj -mesenih- področjih življenja. Iz spoštljivosti do Ancile tega ne bomo storili, ker za njeno življenje in življenje vseh, ki jim je pomagala, to ni bistveno. Kajti tudi Ancila je v popolni predanosti likom svoje vere našla sebe, svojo življenjsko lego, ki je tako različna od življenjske lege (ali leg) Stoye. O tem priča njena sproščena, neusahljiva energija pri žrtvovanju za Drugega.

Različni smo, a vsak išče izpolnitev svojih edinstvenih teženj, vsak se umiri šele, ko -najde samega sebe-, svojo življenjsko lego, svoj metier, svoj dom. To sem napisal ob premišljevanju o svojih, precej mlajših, znancih, ki že drugo desetletje živita skupaj v skladnem in ljubečem partnerstvu brez ožje pojmovanih spolnih odnosov. Razmišljanje starca. Amen.

Dve nenavadni vrsti ljubezni: prva

Ni bilo Valentinovo, ne osmi marec, ne kakšen mednarodni dan ljubezni, se je pa približeval praznik Marijinega vnebovzetja, ko je Sobotna priloga Dela objavila, verjetno ne da bi uredniki sami hoteli, da bi kak bralec to prepoznal in povezoval, dve zgodbi o dveh različnih vrstah ljubezni ali vsaj zaljubljenosti. Sprejemanje obeh brez predsodkov nam širi dušo.

Prva je zgodba pornozvezde Stoye, Jessice Stojadinović, Američanke srbskega rodu, ki si je ustvarila ime in slavo z nastopanjem v hardcore porničih, prostodušnim opisovanjem odnosa do svojega dela in prizadevanjem za detabuizacijo spolnega dela v blogih in kolumnah znanih časopisov, celo New York Timesa. Seveda je bil čas, ko sem gledal porniče na spletu in v poznih letih nadoknadil pomanjkljivosti svoje spolne izobrazbe. Kaj sem si mislil o ljudeh, ki to uprizarjajo in snemajo? Nisem mislil, kot nekateri pravoverni levičarji, da so ti ljudje v to prisiljeni, če hočejo preživeti. Gotovo to velja za nekatere in ponekod, predvsem v revnejših predelih sveta in v deželah, kjer vlada množična revščina, tako kot to velja sicer za prostitucijo. Gotovo pa je, posebno v razvitejših deželah, možna tudi izbira. Gotovo je tudi, da nekateri v tem uživajo. Stoya je začela z golimi fotografijami za preživetje in nadaljevala s porniči (za boljši standard?), a sama priznava, da v tem uživa in da bo to počela, dokler bo šlo. Mislil pa sem, in mogoče je to v večini primerov res, Stoya pa je le izjema, da gre pri tej reči za "goli seks", ogoljen vseh čustev, mehanično porivanje, verjeto pod vplivom kakšnih substanc. Mislil sem tudi, in mogoče je tudi to v glavnem res, da so ti ljudje "prazne osebnosti", na meji psihopatije, s skromnim čustvovanjem in nesposobni "normalnih" odnosov. To svoje mnenje sem spremenil potem, ko sem prebral intervju Vesne Milek s Stoyo (Delo SP, 11. 8. 2018). Morda je ta ženska izjema, toda zame pomembna izjema, ki dokazuje, da so tudi od puritanske morale zavržene oblike spolnosti oblike ljubezni: ne zgolj telovadba ampak odnos z drugim in užitek, ki razsvetljuje življenje - tistih, ki izvajajo, in tistih, ki gledajo. Najbrž pa je tako, da so dobri in slabi porniči in da to, kar pišem, velja za dobre porniče, ne za slabe.

Stoya ni prisiljena, da dela, kar dela. Lahko izbira. »Toda sama, sploh ker prihajam iz pornoindustrije, zelo pazim, s kom to delam, zakaj in kako. Ker če jaz nisem srečna, se to na kameri vidi. Gledalec to občuti.« (Vsi citati so iz intervjuja z Vesno Milek.) Vedno lahko sama izbira, s kom je in kaj počne. Sama izbira partnerja, partnerico, s katerim posname določen prizor. »To je bil moj pogoj, ko sem podpisala triletno pogodbo. Da sama odločam, kdo bo moj partner na snemanju, kaj bom počela in česa ne.« Doda, da tako lahko ravna tisti, ki ima ob tem še drug vir dohodkov. Stoya je pri tem delu srečna, doživlja "kemijo", privlačnost med partnerji. »V trdopornografske prizore vstopam samo takrat, ko že preverim, da kemija med nami deluje. » Ne le, da doživlja privlačnost, vsakič znova se zaljubi v partnerja/e. »Gre za to, da se zaljubiš vsakič znova. … V soigralce, vsakič znova. Najbrž je podobno z igro. Ko si pred kamero, v določenem prizoru, čutiš resnično radost, resnično bolečino, žalost, jezo, vse to, kar nosiš nekje globoko v sebi, vse to, kar ti si. Pri pornografiji je podobno, paleta čustev je morda malo bolj omejena…, toda strast, poželenje in oboževanje, ki jih čutiš med seksom, so pristni. Sicer, vsaj zame, to ne deluje.« Ko se je pri 21-tih odločala za poklicno pot, je bila ena od možnosti tudi ples, a izbrala je seks. "To je bilo v času, ko sem ravno odkrila, kako zabaven je lahko seks. Tako da sem si rekla, okej, torej ne bom postala vrhunska plesalka, lahko pa s svojim telesom počnem drugo zabavno stvar. Ples in seks imata veliko skupnega, veste.« »... z goloto seveda nimam težav. Moje telo sprejemam takšno, kot je, in to že zelo dolgo časa.« »Čeprav se je takrat moja odločitev zdela precej nerazumljiva, zdaj, po štirinajstih letih v tem poslu, lahko rečem, da je bila to res dobra odločitev.«

Odklanja oznako, da je igralka. Ona to, kar dela, živi. »…  jaz nisem igralka, jaz ne igram. Jaz sem zares v stvari, seksam z ljudmi, s katerimi si to res želim, in to delam zares. To ni igranje. In nihče me v to ne sili.« Orgazma ni nikoli zaigrala. »Drugače ne bi bilo zabavno…« »… rada delam to, kar delam … Jaz snemam porniče. Rada snemam porniče in uživam v seksu pred kamero. … Jaz se na vsakem snemanju zaljubim... To se ne izključuje, biti zaljubljen in snemati porniče.«

To kariero namerava nadaljevati. »Gotovo so določeni praktični zadržki /glede nadaljevanja kariere/  imam dvaintrideset let, in snemanje pornografije zahteva določene fizične sile, energije, sploh pa elastičnost telesa. Sama upravljam s kamero, in to med spolnim aktom, tako da je to fizično precejšen izziv. »V pornografiji se lahko veliko naučiš o lastni seksualnosti. Na porno setu lahko počneš stvari, ki jih v resničnem življenju ne moreš, hočem reči, da je veliko bolj zapleteno. /Na primer/ »Dvojna penetracija. Ki je, to moram reči, res boljša kot analni seks. V realnosti zelo težko najdeš dva penisa, ki lepo reagirata na to, da sta zelo blizu drug drugega.«

Stoya je zaslovela tudi zaradi tega, ker je prijavila svojega življenjskega partnerja, tudi pornozvezdnika,  zaradi posilstva. "Nikoli, nikoli do tistega trenutka /ko jo je posilil / me nihče ni prisilil v spolni odnos. Ni spoštoval moje besede stop, dovolj. In to je bila zame boleča in ponižujoča izkušnja.« 

Stoya ima življenjskega partnerja in, če izvzamemo naporna potovanja in njeno delo, živi "normalno" življenje, je s svojim razmišljanjem in pisanjem o tem poklicu, družbeno angažirana intelektualka. Živi pristno življenje, kar se odraža tudi na njeni figuri, kot jo opisuje Vesna Milek: 

"Prvo, kar opaziš na Stoyi, je kontrast med stereotipom, ki ga imamo o pornodivah, in to neobičajno, delikatno podobo; porcelanasta, skoraj prosojna koža, zadržana gracilna figura, lasje, speti v figo, nič ličil, kot lik iz francoskega novega vala. Z enako retorično spretnostjo in nekakšno nedolžnostjo, pospremljeno z navihanim nasmeškom, govori o knjigah, Foucaultu ali dvojni penetraciji."

Ta zgodba mi ni povedala samo, da "seks ni nič grešnega", ampak da tudi pornoigralka doživlja pri svojem delu zaljubljenost, kar je celo nujen pogoj dobro opravljenega dela, in da v svojem poklicu resnično uživa. 

Potem je firbec pogledal dva Stoyina videa (vtipkaj "you porn" in "stoya"). Nista za sramežljive duše, sploh ne za moraliste, pa tudi ne zame. Pri teh letih ni več pravega užitka, sicer pa: ja, punca je pristna, najbrž res uživa, je simpatična, ima luštno mucko, ki jo darežljivo razkazuje. Bog ji požegnaj.