Briga me, s kom spi - 2

Na moj prejšnji blog z istim naslovom se je odzvala neka bralka, ki piše: 

"... motile so me npr. vrstice, ko pišete, da ga po tem, ko ste videli, kako dobro izgleda Mia, bolje razumete - da se ni mogel zadržati. Kot bi bil njen videz kriv njegovega zločina (če mu bo dokazan ...). In to je zelooo blizu diskurza, s katerim predatorji opravičujejo svoje početje. Ženska je kriva, zakaj pa si je oblekla prekratko krilo. ... In ko ona govori o etiketi, ki se je več ne bo znebila, potem ko jo je M. M. outirala - o tem je govorila, kar pišete tudi vi - da jo bodo dojemali kot lezbijko, ki ji ni pasal moški dotik. In da je to poanta vsega. On je naletel na mino v podobi lezbijke. Kot bi nam, heteroseksualkam, pa moral vedno in povsod pasati šlatanje (da ne govorim o čem hujšem)."

To pismo me je navedlo k razmisleku? Sem ga res opravičeval? Sem res, ne da bi to zavestno hotel, zvračal krivdo na žrtev? Moški sem, mogoče sem nehote pristranski in si mislim, da zganjajo prevelik cirkus okrog normalne in naravne zadeve? Bom sposoben to razmisliti nepristransko po pravici?

1. Med gledanjem intervjuja je ves čas v meni tlelo vprašanje, kaj se je pravzaprav zgodilo, ali se je zadeva rešila oziroma se rešuje po človeško za obe strani. Pri vsej aferi me je motilo to, da se je o odnosu med dvema, odnosu, ki zadeva njuno intimo, govorilo javno, na televiziji. Čeprav sta oba javna delavca, ali delavca, ki sta profesionalno pred očmi javnosti, je njun erotični odnos zasebna stvar. Razumel sem, da je zadeva postala javna zato, ker noben drug način obrambe žrtve, ki je daljše časovno obdobje prenašala zalezovanje in vsiljevanje kot podrejena in odvisna v odnosu neenake družbene moči, doslej ni pripeljal do tega, da bi se nasilje nehalo, da bi bila žrtev zaščitena in se počutila varno. Razumel sem, da je bilo treba obvestiti javnost, kaj se dogaja, da bi se zganili tisti, ki so bili pred tem dolžni žrtev zaščititi. Razumel sem, da bi vztrajanje pri zasebnosti obravnave pomenilo ščitenje storilca in morda tudi potuho za nadaljevanje takega ravnanja. Motilo me je tudi to, da je razkritje tega dogajanja med njima sovpadalo z razkrivanjem te vrste nasilja drugod po svetu, ki je sledilo gibanju "Jaz tudi". Kot je po eni strani to gibanje prispevalo k razkrivanju tega nasilja in k obsodbi storilcev, kar je bistveno, je po drugi strani morda prispevalo - kot množičen pojav in neke vrste moda - tudi k neutemeljenemu posnemanju, pretiravanju, objavljanju zadev, ki bi se lahko rešile v ožjem krogu ali med obema udeleženima. Javna obravnava prizadene oba; celo sodišče pri takih obravnavah zapre vrata pred javnostjo.

2. V svojem zapisu sem skušal razumeti, kaj se je dogajalo med udeleženima, predvsem pa sem skušal razumeti, kaj je storilca kot razumnega in razgledanega umetnika navedlo do ravnanja, ki je povzročilo tako trpljenje od njega odvisne osebe in končno popolnoma onemogočilo njega samega. Skušal sem ga razumeti, ne opravičevati. Za nasilje ni opravičila. Razumeti in opravičevati sta dve različni reči. Če bi bili nekaj istega, noben forenzični psiholog ali psihiater ne bi smel izdelati poročila o osebnosti zločinca, o njegovih motivih, o psihološki logiki njegovega dejanja, o funkciji dejanja v njegovi osebnosti itd. Ne bi se smel vživeti v njegov položaj, da bi razumel. Ne bi smel, ker bi rekli, da opravičuje zločin. A to se ne dogaja, sodišče posluša njegovo ekspertizo, ker sodišče razlikuje oba pojma, obe stališči. Isto velja za zagovornika obtoženca. S tem ko ga zagovarja in skuša doseči oprostitev ali znižanje predvidene kazni, ne opravičuje njegovega zločina, ga pa skuša prikazati kot manjšega. Pri tem gre včasih tako daleč, da sodišče oprosti storilca, za katerega zagovornik sam ve, da ni nedolžen. Laiki v takem primeru protestirajo, a neupravičeno. Zagovornik ni sodnik; ne sme si lastiti pravice obsoditi, vzeti pravico v svoje roke. Moja vloga v tej zadevi je vloga tistega, ki skuša razumeti, kaj se je dogajalo, in ki poleg dejanja vidi tudi osebnost, človeka, ki je sposoben spremembe.

3. Metodološko sem pri tem svojem poskusu seveda na suhem. O primeru ne vem nič drugega, kot to, kar sem mimogrede pobral iz medijev. Nobenih privilegiranih informacij nimam. Torej se lahko oprem samo na sklepanje iz tistega, kar sem slišal, in na svoje oddaljeno vživljanje v drugega. To vživljanje v bistvu pomeni sklepanje o tem, kako bi se morda jaz odzval v taki situaciji. Tvegam, da me proglasite ne samo za nekoga, ki ščiti "zločinca", ampak za nekoga, ki to je v svojem bistvu, samo pokazalo se še ni! Prvo opažanje v tej zadevi je, da možaku ni šlo samo za seks. Če bi mu šlo samo za to, bi ubral krajše poti. Profesionalne spolne storitve so danes na voljo. Za zadovoljitev potrebe niso potrebna čustva, ni zelo pomemben videz spolne partnerice. Ta mož pa je hotel prav to osebo, nanjo se je prilepil in jo dolgo vztrajno nadlegoval. To pomeni, kot sem bil zapisal, da je "ponorel" za njo. Vzbudila mu je čustva. V mojih očeh ga to dela bolj človeškega, kot zgolj nasilnika ali posiljevalca. To ne pomeni, da opravičujem njegova dejanja, ampak da ga imam za človeka, sposobnega čustev, vnetljivega in ranljivega.

4. "Ženska je kriva..." Ženska ni kriva. Ženska ni kriva za to, da je, kakršna je, in da je bila v tistem času tam, kjer je bil on. Ženska ni kriva, če si obleče mini krilo. Vedeti pa mora, da si ga ne obleče na samotnem otoku ampak v družbi, kjer so tudi moški. Ni si ga oblekla zato, da bi izzivala; morda v nedolžni želji, da bi bila lepa; morda, da bi vzbudila pozornost. Tudi živali se naperijo in našopirijo, samci in samice. Riti se jim pordeče. Vsekakor s tem vzbudi pozornost moških. To mora dekle vedeti; to vedenje je del vzgoje, socializacije, prevzemanja spolne vloge. Fant mora vedeti, da si bo želel ženske, ampak da tisti, ki je vzbudila njegovo pozornost, ne sme kar seči pod krilo. O tem so nas poučili celo pri vojakih ob prvem izhodu v mesto. In vedeti mora, da se od fanta pričakuje, da bo storil prvi korak. Fant se mora naučiti veščine zapeljevanja in dekle veščine zavračanja, popuščanja in predajanja. Seveda je najlepše, če se to dogaja "mic-po-mic", neopazno, ko se ne ve, kdo je storil kak korak. Večna igra, ples plamencev. To ni lahko in zato imamo danes fante, ki raje, kot da bi se spustili v ženski svet, čemijo pred računalnikom. Ker se od moškega pričakuje prvi korak, to pomeni, da sodi k ženski vlogi, da bo nagovorjena. Temu potem nekatere ženske rečejo, da so "objekt moških". Naredite moške za svoje objekte, kaj vas ovira? Ko govorim o vlogi, ne mislim, da je to nekaj statičnega; ne, vloge se spreminjajo, mogoče se že pogosteje dogaja, da dekle stori prvi korak, povabi na kavo, ga prime na sprehodu za roko, se pod mizo slučajno podrgne ob njegovo nogo, reče "a veš, da si mi všeč"... Ženska se mora naučiti tudi zavrniti moškega, storiti to mirno, nežaljivo a odločno. Od "bodiva raje prijatelja" do "oprostite, ne maram tega" in še ostrejših. (Nekoč sem slišal: A bi rad fukal? Goni se!)

5. Morda je v naši zgodbi prav to umanjkalo. Ker se je nadlegovanje tako dolgo vleklo, domnevam, da dekle ni jasno in odločno zavrnila njegovega približevanja že takoj v začetku. Slišim: "Spet njo krivite!" Seveda, on ne bi smel v svoji vlogi narediti niti koraka k njej. To je v pogojih usposabljanja za igralstvo težko, ker se dogaja neopazno. Ko pa je njegov namen postal jasnejši, ona svojega parta ni odigrala tako, da bi se zavarovala. To je razumljivo najmanj zaradi dveh okoliščin: 1. on je bil njen profesor. Tak položaj vzbudi ambivalentna čustva. Po eni strani ji njegovo zanimanje godi, po drugi strani se ga boji zavrniti, če ji ne godi, ali ne godi več; 2. ona ima težave sama s seboj, s svojo spolno identiteto: me privlači ali ne? V tej negotovosti in razdvojenosti teče čas in on ponavlja svoje napade. Jasno je: on se ni naučil osnovne lekcije, da se to ne dela. On je napadalec, on je krivec, če nam je že toliko do tega, da določimo krivdo. A tudi ona se ni naučila svoje lekcije: ni se uprla jasno in odločno. Kaj bi bilo, če bi ona, potem ko je nedvoumno zaznala njegovo željo, rekla: "Profesor, oprostite, zelo vas cenim, a tega ne maram." Kaj bi tvegala? Da ne bi naredila faksa? Malo verjetno, en profesor ni faks. Če je to preračunavala, pomeni, da ni bila v sebi trdna. Lahko bi rekla: "Oprosti, mene moški spolno ne privlačijo." Bi on še silil? Seveda je on še v večji meri kriv, ker se je spravljal na podrejeno, šibko, negotovo, nedozorelo dekle. Hkrati pa ni dobil jasnega znamenja, naj odjebe.

6. "On je naletel na mino v podobi lezbijke". Ja, on ni vedel za njeno spolno opredelitev ali spolno negotovost, ali spolno fluidnost. Negotovost, ki jo je izražala, ambivalentnost, je spodbujala njegovo zatelebanost v krhko, negotovo, zaščite potrebno deklico deškega obraza. Mogoče celo mesijanska nagnjenja: ob meni boš spoznala, kaj je ljubezen, ob meni se boš prebudila v žensko, spoznala boš, kaj je moški itd. Pravzaprav tudi meni ni jasno, kakšna je njena spolna usmerjnost. Sodelovala je na okrogli mizi o lezbijkah v upodobitveni umetnosti in se tam javno izpostavila kot lezbijka. Pred tv-intervjujem se je dogovorila z voditeljico, da se to lahko pove. Potem je bila presenečena in prizadeta, ko se je to povedalo. Boji se, da bi jo etiketirali z lezbijko. Si želi pustiti odprta vrata za morebitno drugo usmeritev, drugačno občutje?  Ne želi biti lezbijka? Bi se rada uvrstila med "normalne"? Res je, etikete so po svoje nujne, da družbeno življenje teče, v bližnjih odnosih pa postanejo moteče. Saj je dobro vedeti, da je nekdo profesor, drugi zdravnik, tretji alkoholik? Ja, a ko se približaš, je alkoholik samo človek, ki ima neko težavo; tudi profesor noče biti profesor ampak "kar Janez mi reci". Tudi "zločinec" je etiketa, zelo omejujoča. Mio razumem: ona je ona, živa oseba; trenutno jo bolj privlačijo ženske, ampak, kaj se ve. Ima globoko prav: etikete človeka zamejijo, ustavijo, postane objekt ne proces. Naj se bori za to nedoločenost. Trenutno me privlačijo ženske, a mogoče ne bo tako vse življenje. Sem Mia, samo Mia, dovolim ti, da me obzirno spoznavaš, če hočeš.

Dodatek 13.3.22. potem ko so ji na RTV ukinili oddajo intervjujev:

Slovenske novice (12.3.22):

"Konec lanskega leta je voditeljica doživela nekaj ostrih napadov gledalk in gledalcev, in sicer po oddaji, v kateri je gostila mlado igralko Mio Skrbinac in z vprašanjem razkrila njeno spolno identiteto.

Na očitke, da je Mio stisnila v kot in da se je morala ves čas intervjuja braniti, je Molkova odgovorila, da je samo dala vedeti, v kako zakisani družbi živimo. Pozneje je še pojasnila, da se je igralka v celoti strinjala z objavo intervjuja in da je tudi po prespani noči še vedno stala za njim in bila pripravljena na objavo in vse, kar bo sledilo. Kakšna bo usoda Molkove, še ni znano, a zagotovo bo kmalu razkrila, kam jo bo peljala televizijska pot."