Cepljenje: Odgovorni in neodgovorni

Avgusta 2021 sem v Pismih bralcev v Delu podprl zdravnika dr. Janeza Jančarja, ki se je zavzel za obvezno cepljenje. Izhajal sem iz etične presoje. Življenje je najvišja vrednota. Življenje drugega je višja vrednota kot moje življenje, kajti svoje življenje sem pripravljen žrtvovati za življenje drugega, morda bližnjega, morda za domovino, kar pomeni za svobodno življenje mnogih drugih. Ko rečem "življenje" seveda ne mislim na životarjenje, na "golo preživetje", ampak na človeka vredno njegovo, samolastno življenje, po njegovi presoji. Če on rad živi, se - v izjemnih okoliščinah - žrtvujem zanj. Ubiti drugega, je smrtni greh, ne samo v krščanstvu. Zlato pravilo (Ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi) je del svetovnega etosa. Ne okuži drugega.

Zato sem zapisal: "Tisti, ki se cepi in upošteva tudi druge varovalne ukrepe, ki sta jih na osnovi izkustvenih podatkov priporočili stroka in vlada, s tem zavaruje sebe in vsakogar, ki se z njim sreča v zasebnem ali javnem prostoru. Tisti, ki se ne cepi in (v skrajnem primeru) tudi ne upošteva varovalnih ukrepov, ogroža sebe in druge. ... Če človek že ima pravico, da škodi samemu sebi (»nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju« piše v Ustavi), nima pravice, da bi škodil drugemu ali celo več drugim."

Predpostavka tega razmišljanja je bila, da je cepivo precej zanesljivo in da cepljeni ne prenašajo virusa oziroma je ta manj virulenten, manj kužen.

Potem so se v moji neposredni (odnosni ali čustveni) bližini pojavili ljudje, bližnji, ki se ne želijo cepiti, čeprav nimajo zdravstvenih kontraindikacij. Ne zaupajo cepivu, bojijo se posledic za rodnost ipd.

To nezaupanje ni brez osnove. Poznamo primer smrtnih zapletov po cepljenju. So stranski učinki, v glavnem nenevarni, včasih pa tudi nevarni.

Potem so sporočili, da tudi cepljeni prenašajo virus, ki je sicer res morda manj kužen, a vendar. Necepljeni pa, če se izolirajo, se ne okužijo in ne prenašajo virusa. Če se pred srečanjem z drugimi testirajo, so morda bolj varni za druge kot cepljeni, ki se pretirano zanašajo na učinke cepljenja in svojo nekužnost.

Že prej sem pomislil na to, da sta etična zapoved in argumentacija sicer jasni in nedvoumni, a da je praktično upoštevanje te zapovedi lahko zapleteno. Kako izvesti obvezno cepljenje? Naj tiste, ki se nočejo cepiti, na cepilno mesto privleče policija? Moraliziranje je na slabem glasu ne samo zato, ker ljudje neradi ubogajo, ampak zato, ker popolnoma spregleduje psihološko raven problema. Ljudje se bojijo cepit. Ne gre samo za to, da se ne bi hoteli, ker ne marajo oblasti, čeprav je ravno pri nas ta vidik, sovražno razpoloženje do vlade, bil še posebej poudarjen.

Zdaj je piko na i postavil mlajši kolega, psihoterapevt Izidor Gašperlin, v Nedelovi kolumni (23. 12. 21) s povednim naslovom O odgovornih necepljenih in neodgovornih cepljenih. Ne delimo se na cepljene in necepljene ampak na odgovorne in neodgovorne. V nadaljevanju pravi: "Ni treba, da se v vsem strinjamo. Se pa moramo nekako naučiti, kako kljub različnim pogledom priti do enotnega delovanja družbe." To velja pa tudi za politiko zunaj epidemije.

In še zadnja dopolnitev. Ko govorimo o obveznem cepljenju, ne mislimo na prisilno cepljenje. Prisilno cepljenje je tisto, ob katerem pomislimo na prisilno privedbo na cepljenje. Obvezno cepljenje pomeni, da gre za pogoj, brez katerega ni mogoče priti do raznih ugodnosti. Nihče te ne sili, a če nisi cepljen, ne moreš v ... pustimo domišljiji prosto pot.