Pri taborniški koči Breza na Jančah

 Pred časom sva s kolegom, tudi nekdanjim tabornikom, prejela vabilo nekdanjega taborniškega sodruga, naj si prideva ogledat prenovljeno kočo taborniškega rodu Črni mrav na Kosilni ravni na Jančah. (Ta rod ima ime po gozdovniku Miroslavu Zoru-Črnem mravu, ki je deloval pred 2. svet. vojno, ko je v slovenščino prodrla tudi kaka druga slovanska beseda - "mrav" namesto "mravlja"; slednja ima v slovenščini ustreznico za moški spol "mravljinec", ki bi bilo nekoliko nerodno ime.*) Pripravljen naju je bil, starca, sam peljati gor. Vabilu sva se rada odzvala, saj sva pričakovala lepo doživetje.

Poseči moram precej nazaj, da bi razumeli, kaj nama je ta izlet pomenil. V drugi polovici sedemdesetih let smo v sodelovanju nekdanjega Inštituta za sociologijo in filozofijo, Pedopsihiatričnega dispanzerja Pediatrične klinike in kasneje Svetovalnega centra in tedanje Višje šole za socialne delavce izvajali več projektov socialnoterapevtskega prostovoljnega dela z mladino. Projekte smo pojmovali kot akcijske raziskave, to je raziskave, v katerih se je praktično delo z mladimi prepletalo z raziskovanjem. Namen teh projektov je bil pomagati mladim z motnjami vedenja in osebnosti in socialno prikrajšanim pri vključevanju v družbo. Začelo se je s socialnoterapevsko kolonijo na Rakitni (1975), kjer so prostovoljni vzgojitelji, večinoma študentje družboslovnih in humanističnih fakultet ljubljanske Univerze, pod vodstvom strokovnjakov s pobudnico, pedopsihitrinjo dr. Anico Kos na čelu, ob sodelovanju psihologa dr. Bernarda Stritiha, vodili skupine otrok in mladostnikov, ki so bili na zdravljenju v zdravilišču na Rakitni. V naslednjih letih je bilo še več socialnoterapevtskih kolonij, ena na Rakitni, nekaj na Pohorju. 

Drugi projekt pa je bilo delo s taborniki v okviru raziskave o Štepanjskem naselju. V tem novem naselju na obrobju Ljubljane je bilo tedaj veliko priseljencev iz drugih jugoslovanskih republik. Otroci teh družin so prihajali iz drugega kulturnega in tudi socialnega okolja, imeli so tudi jezikovne težave, zato je bila njihova integracija pomembna naloga. Delo osnovne šole v naselju naj bi dopolnili z vključevanjem teh in drugih otrok v taborniško organizacijo. Kakšne so težave integracije priseljencev in kam lahko skrenejo mladi, če so prepuščeni samim sebi, je lepo nakazal pisatelj Goran Vojnovič v svoji pripovedi o "čefurjih". Z namenom pritegniti to mladino in jo povezati z drugimi otroki, smo leta 1978 ustanovili taborniško enoto na OŠ Karla Destovnika Kajuha. Četa oz. družina Hudournikov je spadala pod okrilje odreda oz. rodu Črnega mrava. S taborniki so poleg dotedanjih vodnikov tega rodu delali tudi študentje, predvsem VŠSD, a tudi drugi, v okviru študijske prakse. Z njimi so delali med šolskim letom na rednih sestankih vodov in izletih, predvsem pa so bila pomembna taborjenja, ki smo jih v tem okviru priredili v letih 1979 in 1980 v Gozdu Martuljku in se jih je udeležilo tudi do 60 otrok.

Kolega Bernard Stritih in pisec tega bloga sva bila takrat izvoljena na vodilni funkciji v odredu; nisva bila samo mentorja-svetovalca ampak tudi operativni vodji. V obstoječi taborniški odred so tedaj prišli študentje, ki prej niso bili vključeni v Zvezo tabornikov Slovenije, in niso poznali taborniških načel, organizacije in programa. Vodili pa naj bi vode tabornikov. Razumljivo je bilo, da je pri "starih tabornikih" to vzbudilo odpor do "neukih novincev" in tudi do novoizvoljenih vodij, ki sta to zagovarjala in njunih sodelavcev. Ne le to; vodja in drugi strokovni sodelavci, psihologi, pedagogi, socialne delavke, smo zagovarjali slog dela in življenja, ki ni bil naklonjen bolj strogemu, skoraj "vojaškemu" slogu poveljevanja, kot je bil v veljavi pred tem. Prizadevali smo si uveljaviti slog, ki bi omogočal vključitev "neprilagojenih" in "težavnih" otrok, obstrancev, ki so jih druga okolja zavračala. Ta slog so nekateri dojemali kot bolj "mehkega", dopustljivega, z veliko pogovorov, prijetnih dejavnosti, iger, ustvarjalnih dejavnosti, z manj ubogljivega pokoravanja poveljem vodnikov in drugih starejših. (Podrobneje v pojasnjevanje tega drugačnega sloga tu ne moremo poseči.) Stari taborniki so se čutili zmanipulirane. Namesto, da bi se družbeno ugledna mentorja, profesorja, držala svoje vloge odraslih očetovskih figur, ki navznoter zagotavljata varnost mlajšim, navzven pa predstavljata organizacijo, sta začela voditi svojo "politiko" in uvajati neke nove navade. Razvila se je zelo živahna dinamika, pravzaprav kar resen spopad "starih" in "novih" tabornikov, "pravih tabornikov" in "socialcev", ki se je razrešil tako, da so v naslednjih letih taborniki organizirali svoj tabor po starih načelih organizacije, "socialci" pa socialnoterapevtski tabor, vsak na drugi lokaciji. Poskus, da bi "težavne" otroke vključili med druge, pravzaprav ni bil uspešen. Od vseh, ki bi radi vključili "težavne" otroke, bi to zahtevalo dodaten trud zaradi odpora bolje prilagojenih otrok samih in starejših vodij, napor, ki si ga nismo bili pripravljeni naložiti. Vse to je obširno opisano v raziskovalnih poročilih.

Najin prijazni taborniški sodrug je bil na teh taborih eden od mladih vodnikov, članov Črnega mrava, ki je prav tako kot mnogi obstranski otroci tudi sam izviral iz skromnih socialnih razmer, a je v taborništvu našel privlačnost, zanimanje, dejavnost, ki mu je ustrezala, in nazadnje "samega sebe". Razvil se je v odgovornega mladeniča, ki so mu v rodu zaupali različne funkcije in kasneje v moža, ki zdaj - poleg tega, da skrbi za družino - skrbi tudi za taborniško kočo Brezo.

Sedanjo kočo so pred desetimi leti postavili taborniki sami. Najprej so morali podreti staro, manjšo kočo in na istem mestu postaviti novo, nekoliko večjo. Leseno ogrodje so obdali z deskami vmes pa plast izolacije, to je, glino iz bližine, pomešano s slamo. Na strehi je vetrnica, ki proizvede nekaj malega elektrike za eno žarnico za prvo silo. Spodaj je en prostor, razdeljen na kuhinjo z ognjiščem na drva in dnevno sobo z dvema mizama, za okoli petnajst tabornikov. Zgoraj pod poševnino je prostor za spanje. Po tleh so v dveh vrstah položene blazine, nad njimi pa domiselne police, kamor lahko taborniki pred spanjem  odložijo uro, telefon in druge potrebščine iz žepov. Ko se v peči zakuri, je v koči vroče. Pod delom napušča zunaj je prostorček za majhno delavnico. Za nujne potrebe pa je latrina zunaj, kakih 20 m od koče. Po vodo hodijo k nekaj sto metrov oddaljenemu izviru.

Pred kočo je prostor za taborni ogenj, obdan s klopmi, kamor se ob večerih posedejo taborniki in zapojejo Ob ognju našem... Ob koči sta dve gredi, obmejeni z opekami in deskami. Na njih naj bi gojili začimbe in dišavnice. Naš oskrbnik sam goji in nabira rože za čudovito dišeč čaj, ki nama ga je podaril v lično izdelanih in opremljenih vrečkah.

V zahvalo za vabilo in vodenje in na skrbnikovo željo bosta v koči kmalu viseli dve sliki, več pa ne obljubim.

* Pred drugo svetovno vojno sta pri nas, kot tudi drugod po svetu, delovali dve taborniški organizaciji: gozdovniki s "praočetom", ameriškim pisateljem in slikarjem Ernestom Thompsonom Setonom, in skavti, ki jih je posredno po zgledu Thompson-Setona ustanovil angleški general Robert Baden Powel, uspešen poveljnik v burski vojni. Prvi so zagovarjali bolj sproščeno bivanje v naravi po vzoru Indijancev, pri drugih pa je bil večji poudarek na vojaških redu in disciplini. Po vojni so se pripadniki obeh nekdanjih organizacij združili v enotni Zvezi tabornikov Slovenije (ZTS), ki je prevzela nekaj gozdovniških in nekaj skavtskih vrednot, predvsem pa naj bi se člani zgledovali po partizanih, ki so nam priborili svobodo izpod okupatorjev. Po osamosvojitvi Slovenije delujeta spet dve organizaciji: sekularna Zveza tabornikov in krščanska Združenje slovenskih katoliških skavtov in skavtinj. 

Bos

Zadnji teden svojih dolgih morskih počitnic sem se odločil, da bom hodil bos. Pravzaprav se nisem odločil. Zaradi okoliščin sem si mislil, da je to še najboljša varianta; ali vsaj varianta, ki jo velja preizkusiti.

Naj takoj povem, da se za to nisem odločil iz idejnih razlogov, na primer zato, ker bi verjel v eno tistih teorij o povezanosti podplatov z možgani. Ta teorija pravi, da je vsaka občutljiva točka na podplatu povezana z določenim organom v telesu in/ali z določenim centrom v možganih.
Če hodiš bos, stimuliraš torej te organe ali pa kar možgane, ki s tem zaživijo in se čisto prerodijo.
Te razlage so pospremljene z živopisnimi risbami, kjer so pripadajoče točke na podplatih in v možganih označene z isto barvo, tako da je vse silno prepričljivo. A vidiš: tale rdeča točka na podplatu stimulira tole rdečo točko v možganih. Ne moreš, da ne verjameš. Po takem prikazu moraš postati vernik te navidezne znanosti. Gotovo obstaja tudi povratna zveza od možganov k podplatom. Tedaj podplati delujejo kot nekakšni ta spodnji možgani. Če so možgani fuč, bi si mogoče lahko pomagal s podplati. Pravzaparav to kar naprej počnemo, saj pravi ljudska modrost: kdor nima v glavi, ima v petah. Te nauke si kar zataknite za klobuk. Nisem začel hoditi bos, ker bi verjel v take marnje.

Z ženo sva se vsako jutro po jutranji telovadbi odpravila na pohod okoli bolj naravnega, zelenega dela kampa. Rahlo oznojenima je potem prijalo zaplavati v mirnem in čistem jutranjem morju, zaradi rane ure skoraj brez kopalcev. Sezula sva superge in zokne in se spustila v vodo. Ko sem odplaval svoj dnevni pensum, se stuširal in obrisal, bi moral spet obuti zokne in superge. Naporno in brez zveze. Torej sem sklenil, da vzamem superge v roke in se napotim gor bos. Od obale do naše prikolice je kakih štiristo metrov. Položno navzgor. Po kamnitih ploščah ob pomolu je šlo seveda prav lepo, tega sem bil vajen. Potem sem imel na izbiro, ali stopim na asfaltirano pot ali naj grem po travi ob njej. Nizka travica mi je prijetno pobožala podplate. Po taki podlagi bi lahko hodil kilometre daleč. A tu se je pot končala po nekaj metrih. Moral sem stopiti na grobi asfalt, zjutraj še ni bil razgret in hoja po njem kar udobna. Potem nekaj metrov po široki cesti z gladkim asfaltom. Je udobno, ampak občutek na podplatih ni tako prijeten kot na travi. Potem pa se je začela kalvarija. Kakih petdeset metrov navzgor po poti, kjer ob deževju dere majhen hudournik, ki je po sredini razgalil koničaste kamne, ob straneh pa je pot posuta s peskom. Stopam po pesku, čutim groba zrna in konice, a proti pričakovanju ni boleče in se kar zdrži. Če se le da, poiščem otočke rdeče zbite zemljine, ki je gladka; pa spet po pesku. Ko stopim z bolj gladke poti na bolj robato, zadržim dih v pričakovanju kakšnega zbodljaja. Pa ni nič takega. Ko spet stopim na asfalt, se sprostim, a ta umetna gladkost je zahrbtna. Na asfaltu so zrca peska; tisto te pa res zbode. Previdno polagam stopinje. Nato pridem do borovega gozda: visoki, močni borovci, pod njimi pa prostrana igličasta površina. Le kako bo šlo to, po iglicah. Presenetljivo gladko. Nič me ni zbodlo. Iglice so očitno shojene, lepo položene. Užitek. Še travnat pas in sem pri prikolici. Ta prva izkušnja z bosonogo hojo me je opogumila, da sem nato ves teden hodil bos gor in dol, postopoma vse pogumneje in hitreje. Nisem več zaostajal za ženo, ki je hodila v natikačih. Počutil sem se prizemljenega. Moja hoja je postala bolj pokončna. Počutil sem se korajžnega, pokončnega, trdno na tleh.

Zadnji dan sva pospravljala. Prenašala sva reči sem in tja, treba se je bilo kar podvizati, če sva hotela pospraviti do odhoda domov. Torej sem si spet nadel natikače; tudi ko sem se šel v morje shladit. Hoja v natikačih je gladka, mehka, ni ti treba paziti na vsak kamenček, skratka, udobna. Tistega živega spremljanja koraka, iskanja najustreznejše stopinje, pospešenja in upočasnjenja dihanja, skratka, življenja, pa ni več.

Se mi zdi, da je moj poskus bosonoge hoje metafora za to, kar je udobje prineslo v naše življenje: pridušilo ga je. Vse gre gladko, ni izzivov, ne izmenjuje se prijetno z neprijetnim, grobo z gladkim, napetost s sproščenostjo, bolečina z mirom in zadovoljstvom. Vse je isto.

O profesorju Pavlu Kunaverju

V: V petek, 16.3., je bila v Slovanski knjižnici za Bežigradom predstavitev knjige Jurija Kunaverja o njegovem očetu profesorju Pavlu Kunaverju. Menda ste se udeležili tega dogodka?
O: Zaradi družinskih obveznosti sem prišel samo toliko, da sem pred začetkom kupil knjigo in pozdravil Jurija in druge svoje taborniške tovariše. Ničesar ne morem povedati o prireditvi.
V: Ste pa poznali profesorja Pavla Kunaverja?
O: Seveda. Bil je moj profesor zemljepisa v drugem razredu Klasične gimnazije in starešina Triglavske taborniške družine. Hodil sem z njim na izlete in večkrat taboril na taborih, ki jih je vodil.
V: Kakšen profesor je bil?
O: Pravzaprav je bil predmetni učitelj. Po učiteljišču je naredil še enoletno pedagoško akademijo na Dunaju. Ni imel možnosti, da bi študiral na univerzi. Mene je učil, mislim, v šolskem letu 1952-53.  Takrat je bil star že okrog 63 let. Zame  je bil dober učitelj. Je živahno razlagal, nazorno, uporabljal je episkop. Z episkopom je projeciral na platno slike iz National Geographic. Takrat te revije ni bilo v prosti prodaji. On je bil najbrž naročen nanjo, mogoče je moral za to imeti posebno dovoljenje. Skratka, kazal nam je slike, takrat ko še niti televizije ni bilo. Dal nam je risati zemljevide. Pri tem sem se posebej potrudil in me je pohvalil. On je najbrž želel, da bi narisali pregledne skice, na katerih bi označili poglavitne značilnosti površja: gorovja, reke, jezera, morja ipd. Jaz sem pa natančno prerisal in celo povečal zemljevid iz atlasa. Čeprav sem s tem najbrž zgrešil njegov didaktični smoter, me je moral pohvaliti.
V: To vam je prijalo?
O: Veste, da. Zelo sem ga spoštoval. Njegova pohvala mi je veliko pomenila. Bil je zahteven in strog. In iznajdljiv pri spraševanju.
V: Kako? Lahko navedete kak primer?
O: Nekoč je poklical k tabli sošolko in jo vprašal, kako se imenuje morje med Japonsko in Kitajsko.
V: Ni posebno težko, ne?
O: Če si vedel, ne. Če si lahko pogledal na zemljevid, bi tudi lahko prebral. Ampak mož je rekel: ne glejte na zemljevid. Ampak zemljevid je visel tam na tabli.
V: Je sošolka poškilila na zemljevid?
O: Sošolka je poškilila na zemljevid, toda zemljevid je bil v cirilici. Bili smo v Jugoslaviji in kakšen tak učni pripomoček je bil v cirilici. Mož je namenoma prinesel tak zemljevid.
V: Kaj je bilo potem?
O: Sošolka škili na zemljevid, profesor se muza za katedrom. Sošolka črkuje: žu- žu- žu-to mo- mo- mo-re. Žuto more, zaključi.
V: Najbrž v splošno veselje, razen njeno. Kakšen je bil profesor Kunaver kot taborniški vodja?
O: Naj povem še to, da mi je bilo pri njem všeč to, da ob ponedeljkih ni spraševal tistih, ki so bili v nedeljo z njim na izletu, ker je vedel, da se niso mogli učiti. Takrat smo imeli pouk tudi ob sobotah in je bila nedelja edini prosti dan. Ja, taborniški vodja. S tem v zvezi je kar nekaj dogodkov, ki so mi ostali v spominu, a naju bi predaleč odvedlo, če bi vse to pripovedoval. Zame, pa tudi za mnogo drugih je bila ta njegova vloga izredno pomembna; vzgojno pomembna, pomembna za naše odraščanje. On je bil očetovska figura, ki so mu zaupali tudi starši. Poznate taborniško organizacijo?
V: V glavnem.
O: Potem veste, da so osnovne enote vodi, ki se združujejo v družine ali čete itd. Profesor kot starešina ni vodil neposredno. Neposredno so nas vodili vodniki. Vodi so bili avtonomne osnovne enote. Tako je še zdaj. Starešina je skrbel, da je šla zadeva v glavnem v pravi smeri. Bil je moralna avtoriteta. Podobno je bilo tudi na taborjenjih. Življenje je temeljilo na samoorganizaciji, starešina je bil nekakšen varuh osnovnih načel in osnovnega reda.
V: Se spominjate kakšnega značilnega dogodka?
O: Saj pravim, tega je veliko, a naj navedem samo spomin na njegove slovite nagovore o hrani. Saj veste, takrat ni bilo izobilja, hrana na taborjenju je bila precej enolična. Kuhala nam je profesorjeva žena Henrietta-Jeti. Osnovne sestavine smo dobili iz zalog ameriških ali mednarodnih organizacij za pomoč deželam, prizadetim od vojne: mleko v prahu, riž, "Trumanova jajca" v prahu, marmelado ("pekmez") in podobno. Od časa do časa se je med taborečimi pojavilo nezadovoljstvo zaradi enolične hrane. Takrat je običajno na večernem zboru sledil nagovor starešine. V njem nas je najprej spomnil na to, kaj so jedli "naši partizani", nato pa tistim, "ki bi radi jedli zrezek", svetoval "naj kar grejo v hotel in plačajo".
V: Je zaleglo?
O: Seveda. Kaj pa naj bi. Mene hrana ni motila, tudi doma smo živeli skromno.
V: Najbrž se bova še vrnila k tej temi. Kako bi ocenili pomen profesorja Pavla Kunaverja?
O: Njegova zasluga za vzgojo mladine je ogromna. Zase lahko rečem, da mi je dejstvo, da sem bil pri tabornikih v njegovem okrilju v razvojnem oziru zelo koristilo, koristilo pri socializaciji. To je bila prava šola samostojnosti in odgovornosti, šola solidarnosti, kolektivnega življenja, varovanja narave da ne omenim mnogih znanj in veščin, ki mi še danes koristijo pri hoji in bivanju v naravi.

Mravljinček naših generacij

Pravkar me je obiskal starešina taborniškega rodu Črni mrav, Marino Rovan, in mi izročil jubilejno številko Mravljinčka, glasila tega rodu ob njegovi, rodovi, 60-letnici. Tega skromnega darilca sem se res zelo razveselil. Na pogled je publikacija skromna, 120 strani A5-formata, v mehki vezavi z  nelakiranimi platnicami. Besedilo je stavljeno v dveh stolpcih in bogato opremljeno s črno-belimi risbami in fotografijami. Na pogled živahno, lepo urejeno, v roki prijetno. Naslovnica prav primerno spominja na tisto davno naslovnico WEEKENDA Iva Zora, Črnega mrava. Bravo, oblikovalka Tadeja Vidmar, kdor koli že si, ne vem, če te poznam.

Začel sem z obliko, ker je bilo to pač prvo, ob čemer sem užival. Za lepo obliko se skriva še lepša vsebina. "Lepa" seveda ni ustrezna beseda. "Ganljiva" bi bila morda boljša, kajti med platnicami je 30 prispevkov "o najlepših dneh našega življenja" in to so dnevi, ki se jih marsikdo - prav zato, ker so bili radostni, a so za vedno prešli - spominja s cmokom v grlu. Med temi platnicami sem spet srečal svoje tovariše in tovarišice: Bernarda, Muca, Radmilo, Natašo, Marto, Andrejo, Belindo (oj, Belinda!), Jerryja, Dakija, Roberta. Pogrešam še koga, a vendar - tudi ob tem zaigra srce.

Skoraj 30 članov rodu, od mlajših - eden od njih pravi, da je svojo "taborniško pot začel davnega leta 2009" - do najstarejših, ki se že pomikajo proti osemdesetim in so svojo taborniško pot začeli davnega leta 1952, sodeluje s svojimi spomini. Najbolje je razlog, zakaj smo se vsi, ki nas je starešina povabil k sodelovanju pri publikaciji, odzvali, razviden iz prispevka Luke Jana, nekoč načelnika in taborovodje, ki pravi: Taborniki so mi spremenili življenje in to utemelji z osmimi konkretnimi "koristmi" ali spremembami. Ena od njih je stik z naravo ali "nisem več tako mestno dete". "Rojen sem v Ljubljani in že celo življenje živim v blokovskem naselju. Taborniki so resnično preprečili, da bi odrastel kot čisti mestni otrok. Ko enkrat preživiš dolgo pot z ogromnim nahrbtnikom, postavljanje prenočišča, kuhanje čorbe in spanje sredi ničesar - z drugimi besedami bivakiranje, in nato prideš naslednje leto spet na tabor, ti nihče več ne more reči mestno dete." Nato našteje še druge koristne reči: znanje taborniških veščin, prijateljstvo ("skupaj smo odrasli, oblikovali eden drugega"), vrsto lepih drobnih doživetij, spoznavanje samega sebe, svojih sposobnosti, hotenj in meja, mreža poznanstev zanimivih ljudi ipd. "Morda je največ, kar sem dobil od tabornikov, priložnost za rast, razvoj komunikacijskih veščin, veščin  vodenja projektov, organizacije, kreativnosti ... Upam si trditi, da sem dobil pri tabornikih več veščin, ki jih dnevno uporabljam, kot mi jih je dala moja formalna izobrazba." Skratka, taborništvo je nekakšna "garancija, da si kul človek", "garancija za nadpovprečnost". Dobro, Luka, snel si mi besede z jezika.

Pri tabornikih je pač tako, da zaslug za uspehe nikoli ne gre pripisati enemu samemu človeku, kar je lepo razvidno tudi iz uvodnika starešine, Marina Rovana, a vendar tudi ni mogoče spregledati, da mu je bilo veliko do tega, da bi napisali zgodovino rodu in da brez njegove vztrajnosti ni gotovo, da bi nastala ta "spominska knjižica" v čast "virusu Črnega mrava", kajti ko te "enkrat ta virus okuži, ostaneš z njim okužen vse življenje".