Začel sem z obliko, ker je bilo to pač prvo, ob čemer sem užival. Za lepo obliko se skriva še lepša vsebina. "Lepa" seveda ni ustrezna beseda. "Ganljiva" bi bila morda boljša, kajti med platnicami je 30 prispevkov "o najlepših dneh našega življenja" in to so dnevi, ki se jih marsikdo - prav zato, ker so bili radostni, a so za vedno prešli - spominja s cmokom v grlu. Med temi platnicami sem spet srečal svoje tovariše in tovarišice: Bernarda, Muca, Radmilo, Natašo, Marto, Andrejo, Belindo (oj, Belinda!), Jerryja, Dakija, Roberta. Pogrešam še koga, a vendar - tudi ob tem zaigra srce.
Skoraj 30 članov rodu, od mlajših - eden od njih pravi, da je svojo "taborniško pot začel davnega leta 2009" - do najstarejših, ki se že pomikajo proti osemdesetim in so svojo taborniško pot začeli davnega leta 1952, sodeluje s svojimi spomini. Najbolje je razlog, zakaj smo se vsi, ki nas je starešina povabil k sodelovanju pri publikaciji, odzvali, razviden iz prispevka Luke Jana, nekoč načelnika in taborovodje, ki pravi: Taborniki so mi spremenili življenje in to utemelji z osmimi konkretnimi "koristmi" ali spremembami. Ena od njih je stik z naravo ali "nisem več tako mestno dete". "Rojen sem v Ljubljani in že celo življenje živim v blokovskem naselju. Taborniki so resnično preprečili, da bi odrastel kot čisti mestni otrok. Ko enkrat preživiš dolgo pot z ogromnim nahrbtnikom, postavljanje prenočišča, kuhanje čorbe in spanje sredi ničesar - z drugimi besedami bivakiranje, in nato prideš naslednje leto spet na tabor, ti nihče več ne more reči mestno dete." Nato našteje še druge koristne reči: znanje taborniških veščin, prijateljstvo ("skupaj smo odrasli, oblikovali eden drugega"), vrsto lepih drobnih doživetij, spoznavanje samega sebe, svojih sposobnosti, hotenj in meja, mreža poznanstev zanimivih ljudi ipd. "Morda je največ, kar sem dobil od tabornikov, priložnost za rast, razvoj komunikacijskih veščin, veščin vodenja projektov, organizacije, kreativnosti ... Upam si trditi, da sem dobil pri tabornikih več veščin, ki jih dnevno uporabljam, kot mi jih je dala moja formalna izobrazba." Skratka, taborništvo je nekakšna "garancija, da si kul človek", "garancija za nadpovprečnost". Dobro, Luka, snel si mi besede z jezika.
Pri tabornikih je pač tako, da zaslug za uspehe nikoli ne gre pripisati enemu samemu človeku, kar je lepo razvidno tudi iz uvodnika starešine, Marina Rovana, a vendar tudi ni mogoče spregledati, da mu je bilo veliko do tega, da bi napisali zgodovino rodu in da brez njegove vztrajnosti ni gotovo, da bi nastala ta "spominska knjižica" v čast "virusu Črnega mrava", kajti ko te "enkrat ta virus okuži, ostaneš z njim okužen vse življenje".
Ni komentarjev:
Objavite komentar