To drugo pojmovanje sem zagovarjal sam in tu bi rad navedel razmišljanje v prid tezi, da sta "karakter" in "osebnost" dva različna pojma. Drugotno je vprašanje, v kakšnem odnosu sta. Morda se delno prekrivata, morda sta v odnosu nadrejenosti-podrejenosti oziroma vključenosti.
Pomudimo se najprej pri etimologiji. Beseda karakter izvira iz grške besede haraktér (iz glagola haratto ali harasso, katerega tretji pomen je vdolbem, vrežem, vtisnem) in pomeni 1. kov, vtisk, pečat, podoba, znamenje. 2. izrazita lastnost, značaj, bistvo, kakovost, posebnost, znak. (A. Dokler, Grško-slovenski slovar).
SSKJ navaja 11 gesel z osnovo karakter-, to je kar obsežna družina pojmov. Geslo karakter ima tri pomene: 1. kar označuje človeka kot posameznika, zlasti v odnosu do ljudi, okolja, značaj. 2. oseba kot nosilec s prilastkom določenih negativnih lastnosti (razdvojen karakter, slab karakter) ali pozitivnih lastnosti (v tej družbi je malo karakterjev, ona ima karakter). 3. kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste, narava (določiti karakter reke, pesmi). Iz Velikega slovarja tujk, CZ, navajam samo tisto, kar je navedno drugače kot v SSKJ. Karakter je v 2. pomenu: nrav, nravni lik, značaj človeka. -
Karakter torej pomeni značaj s poudarkom na nravnih (moralno-etičnih) značilnostih. Vidimo, da samo na osnovi etimologije ne moremo razsoditi, katera od prej omenjenih dveh teorij ima prav. Lahko pa zaznamo, da karakter izvorno etimološko pomeni tisto, kar je v človeka z vzgojo vtisnjeno, ne kar mu je po naravi dano. Tu smo pri starem problemu, kaj oblikuje človeka, "vzgoja ali narava" ("nature vs. nurture"), ki je načelno rešen s formulo: oboje plus samoaktivnost.
Zanimivo je, da se je psihološki študij osebnosti začel kot študij karakterja, ki pa so ga pojmovali ravno nasprotno od pojmovanja, ki ga zagovarjamo tukaj. Štirje klasični karakterji (značaji) so kolerik, sangvinik, flegmatik, melanholik. V resnici so to naravni temperamenti, ne z vzgojo oblikovani značaji.
S prej navedeno formulo "narava + vzgoja + samoaktivnost = osebnost" se je težišče raziskovanja preneslo na študij osebnosti. Ta pojem - v angleščini personality - etimološko izvira iz latinskega persona, ki pomeni maska, to je, človeka, kakršen se kaže drugim, ne kakršen je v resnici sam pri sebi. To nadalje komplicira raziskovanje osebnosti. Vendar kaže, da je z omenjeno formulo uspelo vsaj nominalno prevladati dilemo "narava vs. vzgoja", kar se je izrazilo v tem, da se je nekdanje raziskovanje karakterja skoraj povsem umaknilo raziskovanju osebnosti. Karakter je postal zastarel pojem. Pogledal sem v dva učbenika psihologije osebnosti s konca devetdesetih let (Carver & Scheier, 1988; Pervin & John, 2001) in v indeksih nisem našel pojma karakter (character). To morda pomeni, da je psihologija kljub zatrjevanju, da je osebnost enotnost naravnih dispozicij in vzgoje, zanemarila vzgojni vidik osebnosti, tisto, kar imenujejo Nemci "Prägung", oblikovanje, vtisnjenje (moralnih vrlin).
Susan Cain (Tihi, MK Ljubljana 2014, str. 39) odločilno povzame družbeno-kulturno spremembo, ki se je zgodila v preteklem stoletju. "Kot se je izrazil vpliven kulturni zgodovinar Warren Susman, je Amerika od "kulture značaja" prešla h "kulturi osebnosti"... Citira Susmana: "Moderno pojmovanje osebnosti se je izoblikovalo v začetku 20. stol. in se uveljavilo v obdobju po prvi svetovni vojni. Okoli leta 1930 je po besedah Gordona Allporta, enega zgodnejših psihologov osebnosti, zanimanje za "osebnost" doseglo "osupljive razsežnosti" (Susman (2003). Culture as History (str. 277), cit. po Caine 1968 /2014/). Caine nadaljuje: "V kulturi značaja je bil idealen posameznik resen, vzgojen in spoštovan. Pomemben ni bil vtis, ki ga je napravil človek v javnosti, temveč njegovo ravnanje v zasebnosti. Angleščina pred 19. stoletjem ni poznala besede "osebnost"; in pred 20. stoletjem o ljudeh niso govorili, da so "prijetna osebnost" (str. 39).
V novejšem času se je spet obnovilo zanimanje za moralno-etični vidik osebnosti, torej za človekov značaj ali karakter. Ponovno lahko beremo opredelitve, ki so bile izginile iz knjig o psihologiji osebnosti in so menda ostale le še v učbenikih pedagogike.
Značaj ali karakter bi lahko opredelili kot tisti del osebnosti, ki človeku omogoča kontrolo impulzov in odlašanje zadovoljitev; oboje je bistveno za moralno ravnanje in za uspešnost pri delu in v življenju. Za oblikovan (dobro skovan) značaj naj bi bili značilni empatija in samokontrola (Q. Wilson 1991). V tem pomenu se s študijem karakterja kot moralnega značaja danes ukvarjata "pozitivna psihologija" ("emocionalna inteligentnost") in psihologija morale (Kohlberg).