O "zrcalnem svetu"

Ob mnenju prof. dr. Andreje Gomboc z naslovom Zrcalni svet (Delo 8. 3. 18). V svojem članku si je kot astronomka zamislila planet, na katerem so med spoloma odnosi, ki so zrcalna, se pravi obratna slika odnosov na Zemlji. Moški so podrejena vrsta, ki ji vladajo ženske: imajo nižje plače, manj jih je v politiki, med znanstveniki itd. Prikazala je obratno sliko, a popolnoma verno. Vendar pa sem, ko sem prebral članek, pomislil: Čakaj, čakaj, a mi niso vse življenje komandirale ženske? V Delov PP29 sem namenil naslednje pismo.

Oglašam se iz zrcalnega sveta, v katerem so ženske nadrejene moškim, kot to opisuje prof. dr. Andreja Gomboc. Ta svet je zame realen. Vnaprej se zahvaljujem spoštovani gospe urednici PP29, če bo moje pismo objavila; če pa ne, se ji zahvaljujem za to, da sem ji mogel pisati. Želim ji veliko uspeha pri urejanju. Vse svoje življenje sem preživel v nesebičnem pa tudi preračunljivem varstvu žensk. Marsikdaj sem jim bil izročen na milost in nemilost. Mama je bila alfa in omega v naši družini, tudi za ata je bila alfa. Da bi me socializirali, so me zaupali nunam, ki so priletele iz nebes, pardon, vesolja, saj so imele na glavah letalne naprave s plahutajočimi krili. Tako sem se bal teh črnih žensk, da sem se ves dan drl in me potem niso več peljali tja. Kmalu pa sem prišel v roke učiteljic, strumnih, milih, ihtavih, razumnih, kakor je pač naneslo. Te so krojile mojo usodo v tedanji štiriletni osnovni šoli in jo dobro ukrojile. Bil sem jim všeč, ker sem "dal gmah" in sem znal. Vzgoja k pridnosti je vzgoja k pokornosti. Ko sem se začel voziti v mesto, v nižjo gimnazijo, so vsako jutro množično pričvekale na tramvaj moje sošolke, ki so se norčevale iz mene, ker sem bil fant. V gimnaziji je bilo ženskih oblastnic malo manj, med njimi tudi kakšna nekompetentna. V glavnem sem jih uspel voziti s skrbnim proučevanjem njihovih spraševalnih navad, s pohlevnostjo in fingiranim občudovanjem. V resnici sem trepetal pred njimi, saj so ti lahko uničile življenje. Na faksu res ni bilo veliko profesoric, če sploh kakšna, so me pa poniževale demonstratorke s svojo pretirano natančnostjo in storilnostnimi zahtevami in nemalo zavisti (kaj pa misliš, da si, če si moški). Na srečo me je moška naveza spravila skozi diplomski izpit. Že v prvi službi sem naletel na šefico, ki sem ji bil neposredno podrejen. Bila je razumna in me je marsičesa naučila (o hormonih ne bi govoril), ni pa me mogla obvarovati pred naslednjo službo. Tam sem padel v pravo žensko cesarstvo. Nazorno vam lahko predočim: pred mano polna predavalnica žensk s pričakujočimi očmi, tudi po sto in več, okoli mene kolegice, nad mano direktorica ali dekanica, kar koli že, tajnik (ženska je vztrajala, da je tajnik, ne tajnica), referentka, računovodkinja, administratorka - vsem sem moral streči in jim ugajati. Izpustil bom opisovanje domačih razmer. Mislite, da sem vsaj tam alfa? Haha. Še avta, edinega zatočišča avto-nomije, večinoma ne morem upravljati brez nadoblasti na desnem sedežu. Šele čisto pri koncu svoje poklicne kariere sem se dokopal do spodobnega položaja in nekaj oblasti. Navidezne. Naj ne mislijo, da jih nisem prečital: to, kar so počele, se imenuje izvajanje šibke moči (naj bo spredaj, saj smo ME za njim): podpisal sem, kar so mi prinesle na mizo, kaj pa naj bi drugega. Vse tiste številke so izračunale same med sabo, jaz sem pa podpisal. Lahko bi me peljale... Po upokojitvi sem se vpisal na tretjo univerzo, ki jo vodijo same ženske. Imam čudovito mlado profesorico in prijazne sošolke. Primerki moje vrste so že skoraj vsi izumrli. Zdaj samo čakam, kdaj bom prišel v roke kakšni strumni, žensko ozaveščeni in opolnomočeni negovalki. A so sploh še pripravljene negovati moške, izvajati ta tradicionalno ženski, torej preživet, slabo plačan in neugleden, skrbstveni poklic? Morda me dobi v roke Ahmed.