Starostnik in morje ali hiringirani mladarec

V Novicah Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani, sem prebral naslednji prispevek:

“Mlajših ne imenujemo mladostniki, zakaj bi torej starejše imenovali starostniki? - Bi sami sebe poimenovali starostnik ali starostnica? Ne bi. Bi sprejeli strokovno poimenovanje starejši odrasli? Ni vam blizu, nesprejemljivo pa tudi ni. Novinarji naj raje uporabijo samostalnika moški ali ženska ter dodajo starost, če je potrebno. Izraz senior je slabšalen, kažejo rezultati raziskave Mednarodnega centra dolgoživosti.”

No, počasi. Mlajše v določenem starostnem  obdobju seveda imenujemo mladostniki in mladostnice. To je v psihologiji uveljavljeno poimenovanje (glej Psihologijo otroka in mladostnika). Zato je poimenovanje starostnik / starostnica po analogiji prav ustrezno, če se nanaša na osebe v definiranem starostnem razponu.

Bi samega sebe poimenovali starostnik? Kaj pomeni “poimenovati samega sebe”? Najprej pomeni dobesedno, ali se nazivam tako, kadar se pogovarjam sam s sabo. Kadar se tiho, a vse pogosteje tudi polglasno, pogovarjam s samim seboj, si praviloma rečem: ti bedak, ti neroda. Kadar sem posebej ljubezniv, si rečem: Blažek moj, ne lomi ga. Sebi torej nikoli ne rečem: Ej, ti, starostnik! Ej, ti, zakonec! Ti uporabnik! “Samega sebe poimenovati” lahko, dalje, pomeni, da se strinjam s poimenovanjem kategorije, v katero spadam. Ali se strinjam, da se kategoriji, v katero spadam, reče “starostniki”, ali bi bilo bolje reči “starci, starejši moški /ženske, starejši občani, seniorji, starejši odrasli” itd.? Rekel bom: kakor vam drago. Če pisatelj napiše, da “so starci ob večerih posedali pod lipo”, ne bom protestiral in zahteval naj napiše “starejši odrasli”. Tudi Hemingwaya ne bom popravljal v "Starostnik in morje". In ne bomo korigirali vse stare literature. Če policija sporoči, da so občani videli “starejšega moškega, ki je oprezal okrog banke”, ne bom protestiral. Tako izražanje je za policijo popolnoma primerno. Sam sem nekoč pisal o anketi med “starejšimi občani mesta Ljubljane”. Če se boste, sociologi, dogovorili, da je bolje reči ““anketa med “starejšimi odraslimi””, pa naj bo, se bom prilagodil. Če kino prijazno sporoči, da imajo ob torkih “seniorji” popust, me to samo razveseli. Nikakor se ne čutim užaljenega, prej počaščenega. “Junior”, “senior” je uveljavljeno razlikovanje v športu. Nič žaljivega ne vidim v tem. “Živko Leben, senior” ali “starejši”; dostavek k imenu je uveljavljena navada. “Živko Leben, starejši odrasli” ne bi šlo. Če mi žena reče “Ej, stari, a greva ven?” mi to zveni ljubkovalno. Če pri vstopanju v avtobus mlada mula reče “Ej, stari, kam se rineš”, me pa ima, da bi ji zabrusil kaj na isti ravni. Skratka, različne instance, v različnih okoliščinah in z različnimi nameni uporabljajo različna poimenovanja za starejšega človeka. To me ne moti, to daje življenju pestrost.

Na živce mi gre ta novodobna težnja k pretirani obzirnosti, k ublaženemu izražanju, k eufemizmom vseh vrst in povsod. Da ne bi koga prizadeli? Da bi bilo življenje videti lažje? Da bi bila človeku njegova težava lažja? Da se ne bi komu zamerili? Svoj čas smo se jezili na socialistični “novorek”, zdaj prizadevno uveljavljamo “politično korektni”, superobzirni novorek.

Zadnjič sem imel vnetje srednjega ušesa in, ko sem ga prebolel, sem se oglasil pri otologu, to je, pri otorinolaringologu. Na izvid je napisal “presbiacusis senilis”. “Presbiacusis” izvira iz grškega “presbys”, kar pomeni star, in “akouo”, kar pomeni slišim; po slovensko dobesedno pomeni starostni sluh ali, bolje, starostna naglušnost. V dno duše me je zabolel tisti povsem nepotrebni pleonastični latinski dostavek “senilis”. Prmejduš, saj (še) nisem senilen. Kakšna grobost! Hotel sem poklicati Medicinsko fakulteto, Slovensko zdravniško društvo in vse dohtarje, kar jih poznam. Tako vendarle ne gre, da človeka takole stigmatizirajo. Senilis. A ni kakšne lepše besede? “Slaboslušen” je preveč direktno in še besedo “slabo” vsebuje. To stigmatizira. Slušno-frekvenčna posebnost, slušna ublaženost, posebna slušnost, slušna fenomenalnost? Mogoče bi po zgledu “hendikepiranih” uvedli angleški izraz “hiringirani”? Naj poobzirimo vse medicinske diagnoze, ki so nesramno konkretne: amputatio - odrezali so mu... Kako grobo! Če bi rekli vsaj "skrajšali so mu..."

No, prenesimo to na področje starih. Vsekakor moramo opustiti besedo “star”, jo nadomestiti z bolj pozitivno: “žedolgomlad”, “večnomlad”. “karšemlad”, “mladarec”, “mladečnik”. “mladejšnik”, “dolgovečnik”, “dolgoživec”. “Univerza večnomladih”. Mogoče bi šlo z grščino: geront / geronta, geronec / geronka, geroni, geronci. Latinsko: senes - se ustavi pri ženski obliki: "senka", "senica". Ne gre. Sploh pa tisti Mednarodni center dolgoživosti ugotavlja, da koren "sen-" ne gre dobro v ušesa. Stari nočejo biti sen-iorji. Nočem biti sen-ilen!

Opomba:
Prevod naslova v staroslovenščino: naglušen starec