VAVČERIJA V BOHINJU 2

 V nedeljo se nameniva na severno stran, skozi Staro Fužino v Voje. Rad bi šel na Uskovnico pogledat, če še stoji sirarna, kjer smo nekoč zimovali s taborniškim klubom Orion. Hotelir pravi, da se do tja pride tudi z avtom. Na koncu se odločiva za korita Mostnice. Tega še nisem videl. V Stari Fužini najprej zaideva. Pri kažipotu za Center Triglavskega narodnega parka trmarim, da morava tja. Kje naj vodi prava pot h koritom, če ne mimo tega centra? Center je središče vseh poti. Izkaže se, da si je Center izboril lokacijo, kjer lahko nemoteno deluje: stran od ceste, stran od vseh poti, na samem. Slepa ulica. Vrneva se, pešačiva skozi vas do konca, do cerkve sv. Pavla. Nedeljsko dopoldne, pravzaprav že poldne, precej kolesarjev, živahno. Povsod kažipoti do sob in apartmajev: Arh, Babič, Ceklin, Cerkovnik, Kovačič, Logar, Majer'ca, Planšar, Ražen, Štros, Urbanc, Urh, Vesna, Vihar, Žmitek ... 

Pripešačiva do Zoisove graščine; tam nama nekdo potrdi, da sva na pravi poti. Prideva do Mostnice in potem zložno navzgor ob vodi. Pogledi na ozka korita, ki jih je izdolbla voda, strme stene, pod katerimi se svetlika zelenilo vode; kotanje, skledice, slapiči ... Hudičev most. Zakaj je Hudičev? Ne vem. Najbrž se je tam prikazoval Hudič. Ali pa je koga potegnilo v korito. Struga se razširi, voda se preliva po kotanjah, skledah, čez prage. Kamnita izdolbena skulptura: Slonček. 

Koča na Vojah. Avtomobili. Avtomobili tukaj? Asfaltirana cesta. Predah za malico. Poiščeva prostorček na klopci na drugi strani ceste, stran od ljudi. Počijeva. S ceste sem me nekdo pokliče: Profesor Mesec! Ja, tukaj, osebno. Nekdanja izredna študentka, leto 1985. Kratek pogovor, ugotovimo, da imamo skupno znanko. Pravilo šestih korakov: od poljubnega stika preko drugih stikov v šestih korakih prideš do sorodnika. Med Slovenci gotovo še prej.

Pri lesenem, v deblo izdolbenem koritu natočiva studenčnice - in ko se odmaknem, se zazrem v znani obraz pedagoginje, ki sem z njo pri nečem sodeloval, ne vem več, pri čem. Z možem je; ugotovimo, da se bomo malo okužili, če ne z drugim pa z lepotami okoli nas. 

Nadaljujeva pot proti slapu Mostnice pod strmimi stenami, mimo senožeti. Nekdo s traktorjem obrača seno. Lepo razvrščeni mali seniki, zdaj najbrž vikendi; na nekaterih so sončni zbiralniki. Sanjarim, kako bi bilo, če bi človek imel tako počitniško hišico, tu zgoraj, na samem, v miru. Ob cesti tabla: LIZINA HIŠKA, dajemo v najem. Res je spodaj na loki, nedaleč od struge Mostnice hiša, pravzaprav so trije objekti. Na strehi sončni zbiralnik za nujno elektriko. Hm, bogve, koliko stane najem. Planinska koča je blizu, od nje pa asfaltirana cesta.

Pri Koči pod Slapom se ne ustaviva. Nadaljujeva navkreber do slapa. Slap je čudovit, zdi se mi lepši od Savice, le da je manjši. Ni mi žal, da sva se potrudila do sem.

Nazajgrede jo od koče naprej mahneva po asfaltirani cesti. Ko še ni bila asfaltirana, smo po tej cesti koračili proti Vodnikovi koči, ne mimo korit. Prehitevajo naju močni traktorji, ki so prej obračali seno. Ljudje ne bivajo več na senožetih, tudi začasno ne. Iz doline se pripeljejo s traktorji, postorijo, kar je treba, in se vrnejo v dolino. Časi so se res močno spremenili.

Na koncu ceste, nedaleč od jezera, veliko parkirišče. Če hočeš do Koče na Vojah, moraš plačati vstopnino, 3 €. Parkiranje tudi 3 €. Pri hišah malo negotovo zavijeva navzdol proti jezeru. Že prej, na prevalu naju je zajel topel zrak. Tu je še topleje. Zmajarje visoko nad dolino dviguje vzgonski veter. Topel vetrič naju boža, ko se čez travnik približava jezeru. Kopalci, odbojka na mivki, Kramarjev bife. Veliko ljudi. Kar hitro greva mimo, a pot do Janeza se čudno vleče. Malo sva le utrujena. In tudi lačna. Zavijeva proti hotelu; preden prideva tja, je gostišče, kjer sva videla, da ponujajo jedi na žlico. Kakšna juha ali ričet bi se prilegla. Zunaj je vse zasedeno. Fant pravi, da je notri prostor. Kaj pa imate? Samo še golaž in joto. Hvala, bova pogledala še pri sosedu. V sosednji gostilni se vzpneva po stopnicah; za mizo skupina starejših možakov. Zaprto je. Ob petih zapiramo. Lahko vam povem, kje boste dobili za jesti. Nakremžim se, bolj zato, ker je zaprto, kot zato, ker bi mi njegov predlog ne bil všeč. A Bohinc je užaljen: Če nečte, pa ne. - O, ja, ja, prosim, povejte. In nama da napotke, od Janeza naprej.

Spodaj se spogledava: kaj veliko korakov ne bi več naredila. Greva pod Skalco. Pod skalco, pod navpično steno, je restavracija. Nisem imel namena a govejo juho in naravni zrezek s solato sem kar hitro zmazal. Natakar naju je še prijazno fotografiral: "da se bo vidlo jezero". Pozabil sem naštimati bliskavico.

VAVČERIJA V BOHINJU 1

 Ne vem, če bi se odločila za ta izlet, če ne bi bilo treba zapraviti vavčerjev. Čeprav naju vleče ven in večkrat sanjariva o potovanjih in izletih, se kar težko odpraviva kam za več kot kako popoldne, posebno še zdaj, ob tem virusu, ko se doma varneje počutiva in ko zdaj tega zdaj onega vedno kaj boli: te kolk, te koleno, te križ ... V mislih sva preletela več možnosti: v Kranjsko goro, na Roglo, v Belo krajino, na Kras, v Brda, v Prekmurje itd. Na koncu je padel predlog "Bohinj" in kar takoj sva soglašala. Malo sem pobrskal in preračunal in izbral hotel Gašperin v Ribčevem Lazu. Spanje in zajtrk, za malico bova vzela s seboj, zvečer bova že kje kaj pojedla. Vreme je obetalo sončne dni. 

Menda sem bil zadnjič v Bohinju v devetdesetih letih, ko sva s kolegico Pavlo peljala tja našega nizozemskega gosta Jana van Dyka. Takrat sem zgrešil pot in prebijali smo se skozi neko grmovje proti Savici. Jan si je mislil: domačin pa tak. V mladih letih pa sem kot tabornik preživljal tam vsako poletje in se večkrat povzpel na Triglav. Tudi na Pršivcu sem bil in na Rodici.

Da ne bi v petek prišla samo spat, sva se odpravila od doma tako, da sva bila okrog enajstih dopoldne pri hotelu. Dovolili so nama parkirati, čeprav se še nisva mogla prijaviti. Potem pa, po dolgem času, pot pod noge. Namenila sva se okrog jezera, po severni strani, pod Pršivcem tja, do slapa, in po južni strani nazaj. V spominu sem imel precej ozko razdrapano stezo, zdaj sem pa presenečeno hodil po prav široki poti, ki se je zožila le ob prečkanju hudourniških strug. Kmalu sva prišla do malega polotoka, kjer se sredi poletja v zavetju kopajo nudisti. Kmalu sva bila pri mostu čez Savo. Tam sva zavila po desni poti proti slapu Savice. Kar presenečena sva bila sama nad sabo, da sva kar zmogla pot navkreber do koče, potem pa po stopnicah, ki nam bi jih zavidali celo Kitajci, do slapa. Tam je bilo nekaj gneče, a vse na varni razdalji. Nekaj fotk sem po prenašanju v računalnik pomotoma poslal v nepovrat. Nekaj jih je še ostalo:

Nazajgrede sem se čudil, da me kolena nič ne opominjajo, kajti spomnil sem se na težave pri zadnjem spustu s planine Vogar pred mnogimi leti, ko bi me morala še prav dobro nositi. Kaže, da sem jih potem z redno vadbo kar utrdil. 

Pri koči nama je prijala prav dobra goveja juha z nudelci in korenčkom. Do jezera je bilo še kar nekaj poti. Nekaj časa sva hodila po cesti, potem zavila po poti čez Blato in se znašla pred zaprtim in razpadajočim hotelom Zlatorog. Zagledala sva avtobus, bilo je četrt ure do odhoda, in prvotni namen, da greva tudi nazaj peš, je padel v jezero. Starejši izletnici sta naju poučili o brezplačnih upokojenskih vozovnicah - si jih bo treba omisliti. Še odlična kava z mlekom v bližnjem bifejčku, maske gor, in "upadaj". "Do Janeza", sem zinil šoferju. "Kamo?" je vprašujoče pogledal. "Do hotela Jezero". To je šlo skozi. 

Tistih nekaj sto metrov do najinega hotela je bilo pa težkih - s trdimi nogami.

Sončna, svetla soba, dovolj prostorna, z balkonom. Udobne sanitarije, kar je prej izjema kot pravilo v sodobnih hotelih. Hotelir daje na "bookingu" na izbiro: soba s pogledom na gozd ali soba s pogledom na goro. Označil sem "s pogledom na goro". To v resnici pomeni poleg pogleda na goro, na ves venec bohinjskih gora, od Rodice do Črne prsti in Koble, tudi "pogled na cesto", po kateri je kar živahen promet. Nič ni idealno, a bo dovolj dobro. 

Naročila sva se na pozni zajtrk, zelo realistično, po deveti uri. "Pridite kar malo kasneje, da ne bo gneče", je svetoval maskirani hotelir. Ob pol desetih sva res prišla takoj na vrsto. Koronski režim samopostrežbe: del zajtrka, jajca, kavo ali čaj in sok postrežejo kar na oštevilčeno mizo, potem ko to ob pomoči gospodinje izbereš iz ilustriranega jedilnika; drugi del pa "ostentativno", s kazanjem jedil daješ navodila gospodinji, ki ti jedila nalaga na pladenj. Prijazna gospodinja je govorila z naglasom, a nisem mogel ugotoviti, katere gore list je; morda Avstrijka, morda kaj slovanskega. Skratka, zajtrk je bil kar organizacijsko doživetje; preobilje je prvi dan samoumevno. Velika izbira, velike oči.

Obiskati nameravam taborni prostor, kjer smo običajno taborili v petdesetih letih - ob Suhi, pod hotelom Bellevue. Pod pečinami Gradu, kjer je hotel Bellevue - pri pečinah plezalna šola. S poti zagledam stopnice na jaso, kjer smo postavili šotore. To so znamenite "Kunavererosionsstenge". To svojo skovanko moram pojasniti. Prvotno je bila tam zajeda, ki jo je voda pridno poglabljala in širila. Profesor Kunaver, naš starešina, je velel, da je treba erozijo preprečiti. Tako smo naredili stopnice in skrbno pazili, da ne bi odstranili preveč ruše. Sedanje stopnice so naredili zanamci iz močnih železniških pragov. 

 

Jasa je še tam. Celo nekaj šotorov. Ob robu jase pa lesene hišice, ki jih prej ni bilo: ena, dve, tri in stranišče. Ob šotorih razpadajoč štedilnik, zgrajen na prostem; razpadajoča krušna peč, nepospravljena kuhinja z razmetano posodo. Bogve, če je to še taborniško. Žive duše nikjer. Obilni zajtrk pritiska. Stranišče na štrbunk je prav vzorno urejeno, celo vedro z vodo s skodelico za izplakovanje. Kot naročeno. Označil sem teritotij s svojim vonjem. 

Nadaljujeva pot ob Suhi. Pot je lepo označena, markacije so na pravih mestih. Odlično. Prideva do mosta in majhnega slapa. Rad bi prišel vsaj do planine Suha pod Rodico, kajti do vrha Rodice je predaleč. Svojčas smo šli do vrha. Nad mostom ne vidiva več markacij. Sva zašla? Ni mogoče. Tu je struga, voda. Ob vodi morava gor. Ko skreneva stran od struge, se znajdeva v brezpotju. Vrneva se. Nadaljujeva ob strugi. Vse težje, vse več je podrtega drevja. Podor, plaz zapreči pot. Nadaljujeva čezenj, a potem se ustavi. Nima smisla. Na zemljevidu je pot, a očitno sem gor nihče več ne hodi. Poti ni, ni vzdrževana; ali pa bi morala iti čisto drugje. Ne verjamem. Vrneva se.

Spodaj spet zavijeva na taborni prostor. Pri ličnem vikendu neka ženska trebi grmovje. Glasno pozdravim, odzove se, pride dol na škarpo. Pogovarjava se od zgoraj navzdol. Je to še taborniško? A je še od Zmajevega rodu? Ne, ne. Tamle nekdo še izposoja bivanje v šotorih. A je bila tu Kunaverjeva koliba? Ne vem, mož bi vedel, je bil tabornik, a zdaj je šel dol. Ničesar ni več. Razprodali, razparcelirali. Trije, štirje vikendaši, mogoče nekdanji taborniški velmožje. Žalosten sem.

Nikamor nisva prišla. Spodaj za hotelom Jezero pomalicava. Potem se premakneva pod Skalo in opazujeva otroke, ki plezajo po steni. Visoka, dokaj gladka stena, ki omogoča plezalne smeri različne težavnosti. Prodajajo plezanje. Majčkena punčka se naveže; droben fantič. Spretno plezajo, spodaj vsakega varuje njegov "trener" in mu kliče navodila: "bolj na desno", "levo nogo upri v razpoko" ipd. Priplezajo visoko in se z sonožnim odrivanjem od stene sunkovito spuščajo po vrvi. Spodaj aplavz opazovalcev. Otrok se srečno in malo začudeno posmeje. Koliko je stara punčka? Šest let. In fant? Devet. Ko bi le bilo to takrat ... 

Prehodila sva slabih 7 km, vzpon, spust, tri ure in pol. Vsega skupaj sva se zadržala kakih pet ur. Dovolj za danes. Kako se prileže tuš v hotelu!

"KRASNI NOVI SVET"

To je odzvi na kolumno Urše Zabukovec, Krasni novi svet, v današnjem Delu (5.5.20).

Verjamem, da je težko prenašati omejitve v času pandemije; mladim težje kot starim, ki tako ali tako raje tičimo doma. Če bi se omejevali samoiniciativno in po svoji volji na osnovi smernic epidemiologov, bi omejitve prenašali lažje. Ker pa samo na zaupanje te reči ne delujejo, saj se vedno najdejo ljudje, ki jim ni mar zase, še manj za druge, je potreben državni nadzor. Tega je težje prenašati, posebno če so državni uslužbenci preveč zagreti in zavzeti, in če pri izpolnjevanju svojih dolžnosti prekoračujejo zdravo pamet in meje človeško sprejemljivega. Še težje je, če se med ljudmi začne ovajanje. Preveč vdane in agresivne samozvane izpolnjevalce oblastnih zapovedi težko prenašamo. Preziramo jih in bojimo se jih. Ogrožajo naš občutek povezanosti z drugimi ljudmi, občutek solidarnosti, ki nas varuje pred "onimi", pred oblastjo, pred državo, ne glede na to, kako legitimna je oblast.

Spadam v ogroženo skupino prebivalcev; ne najbolj ogroženo, ker še nisem v domu, pa vendar. Enkrat sem se že srečal z Minljivostjo in mislil sem, da se je odtlej ne bojim več. Pride, ko pride, "jest sm prpravlen". Pa mi vseeno ni vseeno. Rad bi še živel. Zato mi ni vseeno, kako v ogroženosti od virusa ravnajo ljudje okoli mene. Vem, da je mladim težko, zato kolikor mogoče sam skrbim, da se ne izpostavljam. Ostajam doma, samo s kolesom šinem po praznih cestah. Tudi v hiši, kjer živiva z ženo skupaj s sinovo družino, smo žalostno disciplinirani. Ne objemamo se, ne približujemo se preveč, samoiniciativno, ker ne želimo drug drugega okužiti. Tega ni kriva oblast, ampak narava; ne morem ji reči maščevalna, ker ni oseba. Res je, da je že tudi čas, da se počasi umaknem. A skrajno žalostno bi bilo družbeno vzdušje, ki bi mi nakazovalo, da je to od kogar koli zaželeno. Glede na prekomerno družbeno bogastvo, ki je daleč od skrbi družbe in mojih bližnjih za preživetje, bi bilo tako moje preudarjanje prav izdajalsko defetistično. Ne mislim se umakniti vse blaginje in svobode deležnim razvajencem. Govorim tudi v imenu tistih, še živih ali pokojnih, za katere pravijo, da "bi itak umrli". To pomeni: ker "bi itak umrli", jih pustimo umreti, nam pa pustite svobodo. Tako mišljenje ni vredno človeka.

Pozorni moramo biti na morebitne skrivne namere oblasti po prekomernem poseganju v državljanske svoboščine pod krinko skrbi za zdravje naroda. Tudi namere o preoblikovanju »narodnega značaja« po podobi ene stranke so pretirane in ne upoštevajo usode takih metafizičnih poskusov izboljševanja ljudi v naši nedavni zgodovini. Vlade imajo povsod v demokratičnih deželah opozicijo: v parlamentu in na ulici, legalno in legitimno. Opazujte vlado, vsako vlado, protestirajte proti njej in vsem nečednostim in sprevrženostim, ki se zaredijo v njej in okoli nje, a izpolnjujte tiste njene ukrepe, ki varujejo življenje vseh, v tem času še posebej nas starcev. Zavedamo se vaše žrtve in jo spoštujemo.

VIRUSNE

Statistika obiskov mojega bloga v zadnjem času je porazna. Ni čudno. Zadnje obiskovalce sem odgnal s traktati o Bogu, potem pa nisem nič več objavil. Naj vsaj malo nadoknadim z re-fejsi (to je neologizem, ki se zgleduje po retvitih), viralnimi, pardon, virusnimi, od zadnjega nazaj.

***
OB SVETOVNEM DNEVU POEZIJE
Nina, nana, nano
strl si Milano,
skočil v Ljubljano.
Bi igral se z mano
rad?

***
z Maribora poročajo, da nekateri okuženi v samoizolaciji hodijo naokrog in se hvalijo, da jim nič ni. Strokovnjaki so takim, ki so okuženi, pa "jim nič ni", nadeli imenitno ime "superprenašalci". Ob tem sem se spomnil na pripoved učiteljice, ob kateri so se zbirali učenci in se po otroško hvalili: "mi imamo pa novo hišo", "moj ata ima pa nov mercedes" in tako naprej. Zadnji revček pa: "Učiteljica, jaz pa v postlo lulam." Tako nekako, če nimaš nič drugega, da bi se pohvalil.

***
Trenutno je zame najpomembnejše vprašanje, ali se virus oprime regrata. Če se, potem je bil pravkar pokončan z želodčno kislino.
***
O čem razmišljam? Kako je, ko se zadnja možnost, možnost nemožnosti, zelo približa. Enkrat mi je že zastalo srce. Potem, ko je bilo najhujše za mano, sem vprašal zdravnico: Se je pa nitka že skoraj pretrgala, kajne? Ja, je rekla, se je že pretrgala, za trenutek, pa se je spet ujela. Bil sem v komi, nekaj dni. Ko sem to razlagal, me je nekdo vprašal: Si videl svetlobo na koncu tunela? Nič nisem videl. Potem pa nisi bil dovolj daleč, je razočarano odvrnil. Naj kar bo razočaran še naprej. Ko sem bil pred tem, ko se je vse začelo, začutil mravljinčenje v levi roki, me je oblil mrzel pot. Takrat sem se zavedel, da je konec. Se mi je odvil film življenja? Nič se mi ni odvilo. Rekel sem ženi: Pokliči rešilca! In potem se je odvijalo, kot je poznavalsko hotela stroka - in narava. Prijatelji so molili zame. Hvaležen sem jim za sočutje. Od tedaj sem vsak dan pripravljen. Ne tako, da bi imel napisan testament in vse pošlihtano. Nimam. Grem po cesti in pomislim: Kako bi bilo, če bi zdajle tukajle omahnil? Bi mi bilo na tleh ležečemu s temle regratom v očeh v redu? In si odgovorim, da bi mi bilo. Pač Pomirjen sem s svojim življenjem. Ni bilo nič posebnega, nič velikega in pomembnega, daleč od filma. Spomnim se srečanja s študentko, ki se je po več letih vrnila, da nadaljuje študij. Rekla je: A vi ste pa še zmeraj tukaj? Tak sem. Kaj hočem povedati? Zdajle si ne želim drugega, kot to, da bi še nekaj časa čutil sonce, veliko Življenje gor ali dol, sem zadovoljen z malo začetnico. Tako. Za prijatelje, z upanjem.

***
Lahko se šališ, lahko smejiš. Ne moreš je odgnati. Pride, ko najmanj pričakuješ. Po večerji sem začutil, kako mi žarijo lica. Menda ja nimam vročine? Jedel si vroče. Tud ušesa so vroča. Od slušalk. Kdaj sem bil nazadnje s študenti? V soboto bo 14 dni. To je znotraj obdobja. Al pa že skoraj zunaj. O hudiča, zobni rentgen. Pred enim tednom. Jbnti. Zakašljam. A vidiš? Pa ne kar naprej brskat po nosu. A misliš, da kapljice za nos, ki jih jemlješ, preprečijo; al ga not potisnejo? V trebuhu me nekaj tišči. Pravijo, da je tudi v blatu. Če je v blatu, je v trebuhu. Ne seri, to je od ričeta. Saj še ni prišel do dol. S kolesom si šel ven. Pretnar pravi, da so tudi v zraku. Aerosoli. V križišču si stal za onim. A je blo osem metrov? Je, ampak potem si ga prehitel in si bil tik ob njem. Pa ni kihal. Kaj veš. Hudi boji. A naj molim? Boli ga.

***
Omrtvičenje družbe in izolacija vplivata name blagodejno. Nikamor mi ni treba iti, nihče me ne nadleguje. Ni trgovine, ni šole, ni uradov, ni obrtnikov, še zobozdravnika sem upravičeno prestavil. Nobenih skrbi, nobenega pregovarjanja. Časopis mi dostavijo, smeti odpeljejo. Normalno sem nastopil svoj delovni dan pri fejsbuku. V ozadju slišim glas: Pejva kam ven. Nobena sreča ni popolna. Srečno!
***
Kdor ne ve, kam bi sam s sabo in svojim življenjem, se kar naprej trese in išče krivce in zarote, ki ogrožajo njegovo praznino. Živi, dokler si živ, dolgo itak ne boš. Naposlušal si se slabih novic, zdaj se pa loti česa prijetnega. A ne?
***
Sem vesel. Na priporočilo svojcev sem zjutraj izvedel test okuženosti. Globoko sem vdihnil, zadržal dih za 10 sekund (še več) in - nisem padel v depresijo.

Potovanje po Umbriji (4)

8. april 2019.  Dan četrti. Perugia - Gubbio - Ljubljana. 
Zadnji dan je vedno nekaj nervoze. Smo vse spakirali? Smo kaj pozabili? Zajtrk je bolj na hitro. Zanemariti moramo vse obilje hrane, ki se ponuja, in se osredotočiti na najnujnejše. Vseeno se ob pravem času spravimo iz hotela. Če pa je kdo kaj pozabil, ima še eno šanso. Še malo se bomo zadržali v Perugi - v ravnini. Ustavili se bomo v znani čokoladnici. Tu delajo in prodajajo čokoladne izdelke. Mogoče je to prilika, da kupiva kaj za domače. V prodajalni gneča - seveda, če navali cel avtobus. Zagledava se v pravkar ulite plošče čokolade z mandlji. Direkt iz kuhinje. Dve plošči skupaj - vsaka pol kile. Ne vprašava za ceno. Prej se nisva odločila za majšo ploščico, ker se nama je zdela predraga. Predraga glede na to, da je tukaj narejena; je tako rekoč v tovarniški prodajalni, "outlet". No, ko plačava najini dve sveže uliti plošči, debelo pogoltneva slino in se bojiva spogledati. Kot tisti kuža, ki ima slabo vest. Naja, saj prej nisva nič zapravljala. Ta pametni pustijo čokolado pri miru in se zunaj odteščajo s kavo, ali pa s toplo čokolado.

  

Do Gubbia je kaka ura vožnje. Ko stopimo iz avtobusa, se znajdemo pred bronasto skulpturo svetega Frančiška - s psom. Ne, ni pes. To je strašni volk, ki je tod okoli žrl ljudi in ki ga je Frančišek s svojo milino in vero pomiril in udomačil in tako odrešil strahu tamkajšnje ljudi. Frančiškanski vir takole opisuje srečanje med zverjo in Frančiškom: "Frančišek je nad njim naredil znamenje presvetega križa, ga poklical k sebi in rekel: 'Pridi sem, brat volk, zapovedujem ti v Kristusovem imenu, da ne delaj hudega ne meni ne komu drugemu.' In zgodil se je čudež. V trenutku, ko je sveti Frančišek naredil znamenje križa, je strašni volk zaprl gobec in se ustavil. In ko je bila dana zapoved, se je volk približal, krotko kot jagnje in se sklonil k nogam svetega Frančiška, da bi legel."

Če pomislim, kako se je spremenil naš odnos do živali, do domačih in hišnih še posebej, bi rekel, da smo osvojili Frančiškove vrednote. Da se svet vendarle nekoliko spreminja na bolje. Da vidimo v živalih svoje brate - razen Notranjcev, ki so jezni na volkove, ki jim žrejo ovce. Bi tudi njim dobro delo nekaj več mirnosti in preudarnosti. Mah, blebetam. V strmem pobočju pred nami: prastaro umbrijsko mesto Gubbio (umbrijsko Ikuvium ali Iguvium),

               

Sv. Frančišek z volkom                                                   Gubbio

Po ravninskem delu v podnožju hriba se mimo tržnice mimo kamnitih starih hiš napotimo do "ascensore", do javnega dvigala, ki nas bo dvignilo na prostran trg pred konzulsko palačo.

Palača je danes muzej, v njem je shranjenih sedem bronastih tabel z besedilom v umbrijskem jeziku, delno v umbrijski in delno v latinski pisavi (tavole eugubine), odkritih v 15. stol.

  

To je središče mesta. Tu se dogaja vse. Tu je vse za turiste. Vlakec, na primer. In kavarna Terence Hill. Tu so snemali tisti film, serijo "Don Matteo", tu so sedele zvezde. Tako pravijo moji sopotniki. Nisem je gledal, nič ne vem o tem. Mogoče sem kdaj videl kakšno epizodo, prav megleno se spomnim tistega obraza, Terence Hill (Mario Girotti). Mož se je izšolal pri špageti-vesternih in igral z Budom Spencerjem. Pa ker bo mogoče koga zanimalo - evo dve fotke. Mora biti prav grozno, ko ti v lokal navali množica "gostov", pa vsi samo gledajo fotografije na stenah in ne prodaš več kot dve kavi. Če. Če ne bi bilo tega, pa mogoče še dveh ne bi. 

  

  

Poglavitna atrakcija nas še čaka: vzpon na vrh gore, v katere pobočju se je usidralo mesto, na vrh Monte Ingino. Do tja vodi lepo urejena, dovolj široka, a ne prav položna pot. Ta je prihranjena za posebno priliko. Nas bo potegnila vzpenjača. Na vrhu je namreč bazilika svetega Ubalda, patrona Gubbia. 

             

 Gubbio z žičnice                                                   Žičnica na Mt. Ingino

  

Bazilika                                                        Vitraži

Zgornji fotki prikazujeta atrij pred baziliko in enega od oken, vitraž s prizori iz življenja sv. Ubalda.

V baziliki sv. Ubalda hranijo najsvetejše in najznamenitejše rekvizire Gubbia, tri sveče, "tre ceri". To niso običajne sveče, to so tri lesene, podolgovate škatle, vsaka razdeljena na dve neodvisni, osmerokotni škatli vretenaste oblike, v njih so kipi svetnikov: sv. Ubalda, sv. Jurija in sv. Antona Padovanskega. Čemu? Vsako leto 15. maja, na rojstni dan sv. Ubalda, se v Gubbiu odvija "praznik sveč" (La festa dei ceri). Tri lesene "sveče" so osnovni rekvizit tekmovanja, ki pritegne množico domačinov in turistov in je ena osrednjih folklornih prireditev v Italiji. Vsako "svečo" pritrdijo na nosila, dovolj razsežna, da si jih lahko na ramena naloži 20 nosačev, "svečarjev" (ceraioli). Vsaka sveča je namreč približno 4 m visoka in težka nekaj manj kot 300 kg. Na praznični dan zjutraj prinesejo najprej sveče iz bazilike v mesto, kjer se nato ves dan odvijajo različne slovesnosti, na večer pa se začne poglavitno: tekma "svečarjev". Tri ekipe, ki nosijo imena po treh svetnikih, tekmujejo, katera bo prej prinesla svečo nazaj na hrib v baziliko. Sveče nosijo na nosilih v teku navkreber po ozki in ponekod prav strmi poti, skozi podhode in ožine ob navdušenem vzpodbujanju vsega prebivalstva. Če ne bi bili spretni, bi sveča lahko padla, kar bi bila velika sramota.  Posameznega moštva ne sestavlja samo 20 nosačev, ki so vsakokrat ob nosilih, ampak okoli 400 mladeničev in moških, ki se izmenjujejo in ki so se vse leto pripravljali na tekmo. Poleg tega je potek tekme odvisen od ogromnega števila pomočnikov, trenerjev, organizatorjev in drugih posrednih sodelavcev. Okrog te prireditve se je razvila sestavljena družben struktura tega mesta, ki se je razvijala skozi stoletja, vse od 11. stoletja, ko so predstavniki srednjeveških cehov darovali sveče mestnemu patronu. 

    

Sveče                                                       Tekma                                                        Sv. Ubaldo

     
Gubbio je znamenit še zaradi nečesa. Tega nam, kolikor vem, naš vodnik, zgodovinar ne naravoslovec, ni povedal. V bližini Gubbia, v soteski Bottaccio, "vodnjaku", kjer teče rečica Camignano, je izredno dobro viden glinen geološki sloj, ki pomeni mejo med obdobjema krede in triasa, oziroma med geološkim paleogenom in neogenom, starim in novim geološkim vekom (K-T boundary); se pravi najpomembnejša geološka ločnica. V tem sloju je na nekaterih mestih znatna količina iridija in drugih kovin, ki so na Zemlji redke. Velja teorija, da je to sloj prahu, ki je legel na Zemljo po padcu meteorita na polotok Yucatan. Ali drugače: sloj, ki označuje čas pred 66 milijoni leti, ko so izumrli dinozavri. To je zanimivost svetovnega pomena. V priznanje tega dejstva so neko primitivno mikroskopsko bitje, ki so ga našli nad tem slojem, imenovali po Gubbiu - globigerina eugubina. Primitivno bitje, kajti Zemlja je tedaj začenjala obnovo po velikem izumrtju vrst, ab ovo, jovo na novo.

Z avtobusa smo samo bežno uzrli prav tako pomebno znamenitost mesta, ki smo ga zapuščali, to je rimsko gldališče iz 1. stol. p.n.š. (55 do 27 p.n.š.). Tudi to gledališče so Rimljani postavili prej kot mi novo NUK.

Tudi tokrat nas Italija ni razočarala (če odštejem zuppo).

Potovanje po Umbriji (3)

7. april 2019.  Dan tretji. Spello - Spoleto - Montefalco - Bevagna.
Točno ob osmi uri zjutraj se je naš avtobus premaknil izpred hotela v Perugi in odpeljal proti jugovzhodu, v smeri Ternija. Kmalu se je na naši levi odprl pogled na goro Subasio (1290 m). Čeprav za naše pojme ni prav visoka, se zdi njen podolgovati hrbet prav mogočen. Na enem od gričev v njenem predgorju se je vgnezdilo slovito Frančiškovo mesto Assisi. Ne bomo ga obiskali, ker je tam najbrž prevelika gneča turistov in romarjev.

     

Assisi                                                                       Spello

Naša prva postaja bo mestece Spello, po številu prebivalcev primerljivo z našo Vrhniko. Naredi pa seveda čisto drugačen vtis, saj so hiše nagrmadene na griču druga ob drugi, iz te kopice štrli zvonik cerkve Svete Marije (Santa Maria Maggiore). Mesto so ustanovili že starodavni Umbri, potem pa so se v njem menjavali gospodarji in prebivalci v skladu s tokom zgodovine na teh prostorih. Že pri prvih hišah nas je v tihem in hladnem nedeljskem jutru pozdravilo cvetje v številnih lončkih, razpostavljenih povsod: ob robu ulice, ob portalih, v atrijih, na oknih. Spello je najodličnejše italijansko mesto cvetja. Slovi po posebnem cvetličnem običaju, okrasitvi mesta s cvetjem - Infiorate di Spello. Za praznik Svetega rešnjega telesa (Corpus Domini, 9. nedelja po Veliki noči) naredijo iz svežega in suhega cvetja preprogo v dolžini 1,5 km in širini ulic, po katerih bo šla procesija, v kateri nosijo simbolično Kristusovo telo. Prvič so ulice tako okrasili leta 1831, ko se je po preprogi sprehodil novi škof. Poslej pripravijo preprogo vsako leto. V preprogo so vključene tudi "slike" s posebno tematiko, prav tako iz cvetja. Da preproga ne bi bila preveč enolična, se izmenjujejo deli preproge, ki morajo biti dolgi vsaj 12 m, s "slikami", ki morajo imeti površino 24 m2. Uporabijo lahko le domače naravno sveže ali suho cvetje, brez kakršnih koli umetnih dodatkov ali pobarvanih oblancev. Krasitelji - zdaj povezani v posebnem društvu - prinesejo cvetje v noči pred procesijo in vso noč "tkejo" preprogo. Zasloveli so tako, da so pripravili cvetlično preprogo tudi za papeža, za predsednika republike, pa tudi v Lurdu in Betlehemu. Mesto je za ta svoj običaj prelo medaljo predsednika republike Italije. Žal smo prezgodnji, da bi lahko prisostvovali temu običaju.

    

 Poleg cvetja pa prebivalci častijo oljko in oljkarstvo. Opazili smo, da raste oljka na vrhu enega mestnih stolpov;  poleg tega pa je oljarstvu v čast postavljena skulptura olive z dvema figurama, ki se prepletata in iz katerih poganja drevo.

Sprehodili smo se do vrha griča, kjer sta trdnjava in kapucinski samostan, potem pa se vrnili do cerkve Svete Marije (Santa Maria Maggiore), da bi si ogledali Pinturicchijevo fresko.

     

                              Trdnjava in kapucinski samostan                       Santa Maria Maggiore                        

Pinturicchio, Kristusovo rojstvo (La Natività)

Di Pinturicchio - Opera propria Gunnar Bach Pedersen Periodo dello scatto: giugno 2007, Pubblico dominio, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=2317662

V mesto smo vstopili pri drugih vratih, zato nismo videli dveh mogočnih rimskih dvanajsterokotnih stolpov na vsaki strani drugih vrat.

V bližini Spella je mestece Foligno, kjer prirejajo tekmovanje, podobno sinjski alki. Še dalje proti vzhodu, na meji province Perugia, je Norcia (srednjeveška Nursia) ob robu narodnega parka Sibilinske gore (Monti Sibilini), rojstni kraj svetega Benedikta (roj. ok. 480 n.š. Benedikt iz Nursije), ustanovitelja benediktinskega reda. Vodnik nas je opozoril še na bližino slikovite doline Valnerina, doline reke Nero. V dolini te reke so v bližini Ternija Marmorni slapovi (Cascatte delle Marmare), ki v treh stopnjah padajo v globino 167 m in so med najvišjimi v Evropi. Svoje ime so dobili po belini apnenčevih skladov, preko katerih padajo, in so podobni marmorju. Kakorkoli, veliko bo še ostalo za drugič.

Na poti v Spoleto se najprej ustavimo ob akveduktu Ponte delle Torri (most med stolpi), ki prečka ozko tektonsko dolino hudourne rečice Tessino. Akvedukt je znamenit zaradi svoje velikosti: v dolžino meri 230 m, visok pa je skoraj 80 m. Zgradili so ga v 13. stol., verjetno na rimskih temeljih. Tako ime je dobil, ker sta na obeh njegovih skrajnih koncih stolpa trdnjav. Pod cesto, po kateri smo se sprehodili mimo viadukta, je v strmem skalnem pobočju hotel, mislim da na mestu nekdanjega mlina - res slikovita in drzna umestitev.

      

Ponte delle torri                                                        Rocca Albornoziana

Ob cesti poleg akvedukta je kovinska spominska plošča in na njej komentar Johanna Wolfganga Goetheja, ki je občudoval to mogočno in koristno zgradbo in jo primerjal s kapricioznimi, kičastimi stvori svojih nemških sodobnikov, "ki niso nič in ne služijo ničemur". S ceste smo nad pobočjem na desni že opazili tudi drugo znamenitost: grad, ki kraljuje nad Spoletom na griču sv. Elije, to je, trdnjavo Rocca Albornoziana iz 14. stol. (1367). Zgrajena je bila za španskega kardinala Egidia Albornoza. Trdnjava pravokotnega tlorisa s šestimi kvadratnimi stolpi je razdeljena na dva dela: del, ki je bil namenjen vojaški posadki, in del, v katerem so bili upravni prostori in bivališča mogočnikov. V času kuge se je sem zatekel tudi papež, da Lucrezio Borgio samo omenimo.

Mi vstopimo v mesto mimo sodobne, kovinske paličaste strukture poloble, ki najbrž simbolizira globalizacijo, in se znajdemo pred starim rimskim amfiteatrsko oblikovanim gledališčem (Teatro romano). To je bilo res gledališče, namenjeno uprizarjanju tragedij in komedij, kajti amfiteater za "reality shows", za dirke in krvave boje, je bil drugod. Gledališče iz 1. stol. n.š. je del cerkvenega zemljišča in samostana, cerkev (sedaj je v njej arheološki muzej) je tudi zasedla prednjo skeno in odrsko ozadje. Gledališče služi svojemu prvotnemu namenu: različnim kulturnim prireditvam pod milim poletnim nebom.

       

             Rimsko gledališče                                 Katedrala Marijinega vnebovzetja

Sprehodili smo se mimo vodnjaka Fontana di piazza del mercato v samem strogem središču mesta,  na mestu nekdanjega rimskega vodnjaka. Nad vodnjakom je "kazalnik ur" (mostra delle hore), to je, javna ura. Po nekaj korakih se znajdemo na vrhu prostranega stopnišča, ki se spušča na trg pred katedralo Marijinega vnebovzetja (Sta. Maria Assunta). Prišli smo v času maše. Poleg tega hitijo v mesto oddelki skavtov, najbrž po letni blagoslov; bliža se dan tabornikov! Počakamo, da se položaj malo umiri in si v cerkvi lahko ogledamo fresko Pinturicchia iz leta 1497, Marija z detetom med svetima Janezom Krstnikom in Štefanom (Madonna col Bambino tra i santi Giovanni Battista e Stefano), v kapeli škofa Costantina Erolija.

Pinturicchio (1497), Marija z detetom...

Počasi se je trg pred cerkvijo spraznil, na njem pa se je zbrala skupina odraščajočih dečkov s kolesarskimi čeladami in z gorskimi kolesi oziroma kolesi za kolesarske vragolije. Levo od cerkvenega pročelja vodi navzdol do ulice spodaj kakih deset metrov dolgo, široko stopnišče. Onstran ulice je drevo in prazna peščena površina pred nekim paviljonom. Namera fantov je postala kmalu jasna. Spuščali se bojo po stopnicah. Spusti se prvi, dokaj previdno odposkakuje po stopnicah in razjaha onstran ulice, levo od drevesa. Spusti se drugi, pogumneje, hitreje, in se zaleti s kolesom v drevo. Glavo pravočasno odmakne, odskoči s kolesa. Vse se srečno konča. Tako se spusti še tretji in četrti. Na vrsto pride fantič, ki na prvi pogled ni imel kakega posebno dobrega kolesa. Spusti se, močno poskakuje, kolesa ne obvlada, krmilo mu suka sem in tja in mu ga preti iztrgati iz rok. Nekje v zadnji tretjini stopnišča so se, kot kaže, zlomile prednje vilice kolesa. Fant pade in obleži na stopnicah. Zastane nam dih. Sekundo, dve, vse otrpne. Potem tovariši priskočijo in se ukvarjajo s fantom. Čez čas fant vstane. Oddahnemo si. Gre po stopnicah proti drevesu, očitno mu postane slabo in se ob zidu spusti na tla. Čez nekaj minut pripelje rešilec, fanta položijo na nosila in odpeljejo. Igre je konec.

Ta pripetljaj je po mojem argument zoper teorijo o družbeni konstrukciji spola. Jasno kaže naravno pogojeno moško norost. Si predstavljate namesto fantov skupino deklet? Seveda je šlo za pritisk skupine, za konformnost, za željo po dokazovanju in strah pred izločitvijo; za družbene dejavnike. Seveda se je to zgodilo v italijanski patriarhalni družbi. Vendar: si pri tem početju lahko predstavljamo skupino holandskih ali švedskih deklic? Ali katerih koli deklic, razen tistih, ki bi podlegle konstruktivistični propagandi?

Tudi v Spoletu smo se z mesta v dolino zapeljali po tekočih stopnicah. Ko smo se pripeljali do Montefalca, naslednje postaje našega raziskovanja Umbrije, je bil čas, da nekaj pojemo. Večina skupine se je prijavila za rezervirano skupno kosilo, nekaj pa nas je menilo, da bo kosilo preobilno in smo šli po svoje. S kolegicama smo zavili v manjšo restavracijo na glavnem trgu. Onidve bosta pašto. Nama bi prav prišlo kaj toplega, kakšna juhica, potem pa magari eno margerito za oba. Zuppa? Vorremo prendere una zuppa. Zuppa? Hm. Nimamo. Zelenjavno? Karkoli? Aha, fave, bob. Bobovo juho lahko dobite. Krasno. OK. Prosimo. Čez čas prinese v prostranih krožnikih na dnu zajemalkico nečesa, kar se izkaže za kupček bobovih zrn. Hm. Pokusiva. Saj je okusno. Sol naredi svoje. Bob je skuhan po italijansko - al dente. Ni bila juhica - kako bi se prilegla domača zelenjavna ali goveja - bilo je prgišče na pol skuhanega boba s trdo lušino v žlici vode. Tudi margerita je v ljubljanski Parmi boljša. Sploh naju je slovita italijanska kuhinja spet razočarala. 

 

                                                       Vrata sv. Avguština

                                              

Po kosilu se prileže kavica, tokrat v drugem lokalu v dopolnjeni sestavi. Malo se je kazalo sonce, zato smo se kljub mrazu odločili, da posedimo zunaj. Skozi odprta vrata se je videlo v notranjost bara. Za mizo je sedela službujoča in se basala s solato iz velike sklede (na sliki se žal ne vidi). Kdo je rekel, da Italijani ne poznajo solate v taki obliki kot mi? Mogoče je solata v nedostojen, zaseben užitek?

In spet na delo: v cerkev sv. Frančiška, spremenjeno v prestižen muzej, kjer si bomo ogledali freske o življenju svetega Frančiška. Te so name res naredile vtis. Morda zato, ker prikazujejo vsakdanje prizore in ne le v nebo zazrtih svetnikov v togih in standardnih pozah. Teh sem imel te dni dosti. Tudi barve so žive in nežne. Krasen strip. Ob teh podobah bi rad zastal in si jih podrobno ogledoval. Žal je ogled bežen in ljudje povsod okoli. 

   

Benotto Gozzoli, Prizori iz življenja sv. Frančiška (Storie della vita di San Francesco), odlomek

Montefalco, gora sokolov. Ime je mestu, ki se je prej imenovalo Coccorone (Cors coronae), dal sam cesar Rimsko-nemškega cesarstva, Friderik II, ljubitelj sokolarstva, ki je o tem športu napisal celo knjigo. Legenda pravi, da so prebivalci dali Frideriku sokole, ki jih je bilo veliko v okolici, da ne bi napadel mesta. Mladi Friderik je mestu res prizanesel in ga prekrstil v "goro sokolov" ali "sokolji grič". 

V cerkvi sv. Avguština smo se sprehodili mimo vitrine z mumificiranim "blaženim romarjem" (Beato Pelegrino). Po legendi je mož priromal iz Španije, da bi počastil truplo svete Klare (v istoimenski samostanski cerkvi). Potem se je zatekel v cerkev sv. Avguština, kjer so ostanki še dveh svetnic (Chiarella in Illuminata). Naredil je dolgo, izčrpujočo pot, da bi videl ostanke pokojnih svetih žensk. Tam so ga zjutraj našli v spovednici mrtvega. Njegovo truplo so balzamirali in ga v istem položaju, kot so ga našli, razstavili v vitrini, blaženega. Iz kute moli dokaj ohranjena, sklonjena glava. Precej srhljivo. Posebno mirnega počitka nima. Še dobro, da nas ni videl. 

O Montefalku bi se dalo še kaj povedati in obiskati še kakšno izmed mnogih cerkva, a mi smo sedli na avtobus. Upal sem, da bomo šli naravnost v hotel in si privoščili malo počitka pred včerjo. Pa ne. Zapeljali smo se čez nekoč poplavno planjavo do mesteca Bevagna (rimska Mevania od 90 p.n.š.). Tudi to je staro križišče Umbrov, ki je ostalo tako tudi pod Rimljani. Kasneje je postalo znano, ker so tu tkali posebno cenjeno platno, tako da so rjuham rekali kar "bevagne".

        

S. Michele (iz l. 1070)                                          S. Silvestre (iz l. 1195)

Sprehodili smo se po starodavnem trgu Piazza Silvestre, znanem tudi po tem, da so tu snemali več italijanskih filmov. Kuliserija je res primerna za vrnitev v prastare čase. Kolegica arhitektinja je rekla, da se je tu, sredi teh čistih linij in starodavne pristnosti, počutila prav vzhičeno v spokojnem nedeljskem popoldnevu. Pogledali smo v to in ono cerkev, nato pa nas je obcestni poster zapeljal, da smo zavili v neki atrij in si ogledali v njem postavljeno razstavo proti rasizmu in diskriminaciji. Organizator: Nacionalna zveza italijanskih partizanov (Assoziazione Nazionale dei Partigiani d'Italia, A.N.P.I.), članica mednarodne organizacije odporniških gibanj. V času od maja 1944 do maja 1945 je v teh krajih, ki so jih po kapitulaciji Italije leta 1943 zasedli Nemci, delovala partizanska enota. Tako tudi na več drugih področjih Italije. Na razstavi je bil tudi poster o tržaški Rižarni kot mučilnici slovenskih in italijanskih antifašistov in antinacistov.

  

Tržaška Rižarna na razstavi A.N.P.I.

      

Pogled na Bevagno                                          Porta Canarra

Sonce je bilo že nizko, ko smo se končno odpeljali proti našemu začasnemu domu.