Verjamem, da je težko prenašati omejitve v času pandemije;
mladim težje kot starim, ki tako ali tako raje tičimo doma. Če bi se omejevali
samoiniciativno in po svoji volji na osnovi smernic epidemiologov, bi omejitve
prenašali lažje. Ker pa samo na zaupanje te reči ne delujejo, saj se vedno
najdejo ljudje, ki jim ni mar zase, še manj za druge, je potreben državni
nadzor. Tega je težje prenašati, posebno če so državni uslužbenci preveč
zagreti in zavzeti, in če pri izpolnjevanju svojih dolžnosti prekoračujejo
zdravo pamet in meje človeško sprejemljivega. Še težje je, če se med ljudmi
začne ovajanje. Preveč vdane in agresivne samozvane izpolnjevalce oblastnih
zapovedi težko prenašamo. Preziramo jih in bojimo se jih. Ogrožajo naš občutek
povezanosti z drugimi ljudmi, občutek solidarnosti, ki nas varuje pred
"onimi", pred oblastjo, pred državo, ne glede na to, kako legitimna
je oblast.
Spadam v ogroženo skupino prebivalcev; ne najbolj ogroženo,
ker še nisem v domu, pa vendar. Enkrat sem se že srečal z Minljivostjo in mislil
sem, da se je odtlej ne bojim več. Pride, ko pride, "jest sm
prpravlen". Pa mi vseeno ni vseeno. Rad bi še živel. Zato mi ni vseeno,
kako v ogroženosti od virusa ravnajo ljudje okoli mene. Vem, da je mladim
težko, zato kolikor mogoče sam skrbim, da se ne izpostavljam. Ostajam doma,
samo s kolesom šinem po praznih cestah. Tudi v hiši, kjer živiva z ženo skupaj s
sinovo družino, smo žalostno disciplinirani. Ne objemamo se, ne približujemo se
preveč, samoiniciativno, ker ne želimo drug drugega okužiti. Tega ni kriva
oblast, ampak narava; ne morem ji reči maščevalna, ker ni oseba. Res je, da je
že tudi čas, da se počasi umaknem. A skrajno žalostno bi bilo družbeno vzdušje,
ki bi mi nakazovalo, da je to od kogar koli zaželeno. Glede na prekomerno
družbeno bogastvo, ki je daleč od skrbi družbe in mojih bližnjih za preživetje,
bi bilo tako moje preudarjanje prav izdajalsko defetistično. Ne mislim se
umakniti vse blaginje in svobode deležnim razvajencem. Govorim tudi v imenu
tistih, še živih ali pokojnih, za katere pravijo, da "bi itak umrli".
To pomeni: ker "bi itak umrli", jih pustimo umreti, nam pa pustite
svobodo. Tako mišljenje ni vredno človeka.
Pozorni moramo biti na morebitne skrivne namere oblasti po
prekomernem poseganju v državljanske svoboščine pod krinko skrbi za zdravje
naroda. Tudi namere o preoblikovanju »narodnega značaja« po podobi ene stranke so
pretirane in ne upoštevajo usode takih metafizičnih poskusov izboljševanja
ljudi v naši nedavni zgodovini. Vlade imajo povsod v demokratičnih deželah opozicijo:
v parlamentu in na ulici, legalno in legitimno. Opazujte vlado, vsako vlado, protestirajte
proti njej in vsem nečednostim in sprevrženostim, ki se zaredijo v njej in
okoli nje, a izpolnjujte tiste njene ukrepe, ki varujejo življenje vseh, v tem
času še posebej nas starcev. Zavedamo se vaše žrtve in jo spoštujemo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar