FLONCATI (s FB)

Na Rožniku sva si privoščila flancate in limonado. To je najin običajni prigrizek kot nagrada za vzpon. Na tabli pred pultom piše: "floncati 2,5 €". Pomislil sem, da je to spričo pomanjkanja delovne sile v gostinstvu napisal kak Nepalec ali Filipinec; da gre, skratka, za napako. Ker sem občutljiv na komercialno rabo slovenskega jezika, sem opozoril gospo, ki mi je zavijala flancate: Kako to, da imate napisano "floncati", ko je prav "flancati"? - Zato, ker so okrogli. - Res, vidim da so okrogli. Pomislim, da gre za oblikovalski reklamni pristop. Da bi napis pritegnil pozornost, so namesto "flancati" napisali "floncati" in tisti o narisali v obliki okroglega krofa. - Ja, ampak potem bi moral sredi oja biti še krogec, rečem. - Ne, ne, po predpisu EU, morajo flancati imeti tako okroglo obliko. Saj res, pomislim, flancati so drugačni, pravokotni s prečnico, bolj podobni prestam. Flancati so ocvrto pecivo iz razvaljanega testa, navadno pravokotne oblike (SSKJ). Zdaj mi potegne: EU je določila obliko slovenskim flancatom mimo uveljavljene slovenske oblike in njene strokovne definicije. To seveda niso več flancati ampak floncati. Bravo gostinci na Rožniku! Ampak kaj si dovolijo v Bruslju - kvadratne kumare in okrogle flancate! To meji na zatiranje nacionalne kulinarike! No, ostal je domač okus! Kulturna ministrica ima nalogo, da se spusti v boj za uzakonitev slovenskih pravokotnih flancatov z najmanj dvema luknjama. Premier pa bo vesel naloge, da zmanjša bruseljsko birokracijo vsaj za tisti del, ki se ukvarja s flancati. Naj jih grejo cvret! Naj svoj boj omeji na to področje; mu bomo hvaležni.

DOSTOJNO STARANJE - ČIGAVA ODGOVORNOST

Kot poslušalec sem se udeležil prvega dne mednarodne znanstvene konference Vključujoča dolgoživa družba: DOSTOJANSTVO V STARANJU v organizaciji Univerze v Ljubljani in pod pokroviteljstvom predsednice republike Nataše Pirc Musar (16.-17. 9. 2026). Konferenca je potekala v zbornični dvorani na rektoratu univerze. Ne nameravam prikazati poteka konference. Precenil sem namreč svoje zmožnosti in med govori ugotavljal, da zaradi ozvočenja dvorane zaradi odmevov in neskrbne rabe mikrofonov še slabše slišim kot sicer v neposrednih odnosih. Vseeno sem prisluhnil tudi popoldanski okrogli mizi, ki jo je moderirala kolegica doc. dr. Ana Marija Kejžar s FSD, z naslovom Dostojno staranje - čigava odgovornost? Kolikor sem mogel sem lovil besede strokovnjakov in jih sestavljal v smiselne povedi, ob tem pa sem sam razmišljal o tej temi. To svoje razmišljanje bi rad podal tu; nikakor ne povzetka razprave.

Kaj opredeliti kot dostojno staranje? Katere so njegove sestavine. "Dostojno" ne pomeni staranja na robu preživetja, ampak staranje, ki je "v skladu z moralnimi, družabnimi pravili", oziroma "ki po kvaliteti ustreza zahtevam, potrebam" (SSKJ); pomeni torej kakovostno staranje.

Prvi pogoj dostojnega ali kakovostnega staranja je stalen dohodek, ki pokrije osnovne eksistenčne potrebe, h katerim sodijo tudi potrebe po kulturi in dejavnostih v prostem času. Za večino starejših je ta dohodek pokojnina; ostalim pa bi morali zagotoviti dohodek iz drugih virov. Ta dohodek mora biti dovolj visok, da človeku ni treba pridobivati dodatnega dohodka, da bi pokril osnovne eksistenčne potrebe. Drugo je, če si pridobiva sredstva za več, kot potrebuje za preživetje na družbeno običajni ali povprečni ravni. Če ta pogoj ni izpolnjen, človek životari v revščini, zapuščen in neoskrbljen z osnovnim, v stalni skrbi za vsakdanji kos kruha.

Drugi pogoj je primerno, stalno stanovanje. Človek potrebuje bivališče, v katerem se dobro počuti, se vanj vrača, v njem biva stalno in ga doživlja kot svoj dom. Ne gre le za streho nad glavo, neko zavetje pred naravnim okoljem ali človeškimi nevarnostmi. Če ta pogoj ni izpolnjen, imamo opraviti z odkritim ali prikritim brezdomstvom, ponavljajočimi se selitvami, stalno v strahu, kdaj boš moral zapustiti bivališče, ki si ga tako ali tako nisi mogel urediti po svoje, da bi ga lahko imenoval "moj dom".

Tretji pogoj je zdravstveno in socialno zavarovanje in zagotovljena osebna varnost in varnost doma v vseh pogledih. To pomeni dostopnost zdravstvenih in drugih storitev v primeru potrebe brez večjih doplačil. Nasprotje temu je kupovanje zdravstvenih storitev na trgu, kar lahko vodi v popolno obubožanje, dolgotrajno bolehanje ali smrt (primer ZDA).

Četrta sestavina dostojnega staranja so urejeni odnosi z drugimi ljudmi v neposrednem okolju, z družino, sosesko; odnosi, ki niso konfliktni. Človek naj tudi ne bi bil osamljen. Nasprotje temu je odsotnost osebne "socialne mreže", osamjenost, ali pa napeti in konfliktni odnosi z zlorabljanjem kot skrajno možnostjo.

Peta sestavina dostojnega staranja je spoštljiv odnos širšega družbenega okolja do starih ljudi sploh. Nasprotje temu so vse oblike obravnavanja starejših kot manjvredne, zapostavljane in prezirane družbene kategorije. Človek ne sme biti zapostavljan, preziran, ali stereotipno obravnavan samo zato, ker je star (starizem). 

Poleg teh petih sestavin, imenujmo jih objektivne značilnosti družbenega položaja starega človeka, je pomembna sestavina subjektiven občutek osebne vrednosti, dostojanstva. Ta občutek črpa človek iz svojih dosežkov ali vloge v aktivni dobi in iz zavedanja svoje eksistencialne posebnosti; iz zavesti, da je svojska osebnost, ki na svoj poseben način živi in ohranja svoje življenje.

Čigava je odgovornost za tako opredeljeno dostojno staranje? Odgovorna sta oba, posameznik in družba. Posameznik se mora zavedati, da je samemu sebi dolžan, da živi tako, da ohranja svojo življenjsko živost, vedrino; da se ne zanemari, zapusti; da najde svoj osebni smisel vsak dan posebej. Da človek lahko življenje zapravi, je bilo moje osnovno spoznanje, ki me je odvrnilo od pijače ali kake druge zasvojenosti. Že prav, a v kaj naj vložim, "investiram" svoje življenje? To mora ugotoviti vsak sam. A splošen odgovor je: v ohranjanje in spodbujanje življenja samega, živega, zavestnega, smiselnega; takega, v katerem si rad živ.

Drugi del odgovornosti nosi družba. Družbo sestavlja več krogov in delov: od najbližjih, zakonca, družine, sorodnikov, prijateljev, znancev, do družbenih ustanov in organizacij, politike na koncu ali na vrhu. Vsi ti so odgovorni, ko ne zmoreš sam. Primernega dohodka, stanovanja, zavarovanja in varnosti si ne more zagotoviti človek sam, sodelovati morajo drugi v neformalnih in formalnih mrežah; potrebna je ustrezna zakonodaja in varstvo pravic, odgovorno delovanje javnih služb.