ZASTAVA NA TRIGLAVU: JE ŠE KJE KAK KOT BREZ POLITIKE?

Mesec dni nas loči od pete obletnice dogodka na Kredarici, ko se je sredi pandemije kovida skupina mladih "petkovih protestnikov" domnevno po naključju srečala s tedanjim predsednikom vlade Janezom Janšo in notranjim ministrom Alešem Hojsom, ki sta si v svojem prostem času privoščila vzpon na Triglav in sta bila tedaj že namenjena v dolino. Ko je aktivistka in tabornica Tea Jarc, ki se je tam znašla s skupino mladih, pred Domom na Kredarici opazila na klopi sedeča predsednika in njegovega ministra, je izkoristila priložnost in predsednika s povišanim glasom in sarkastično nagovorila*: "Danes je petek in protest se seveda nadaljuje s častnim gostom, ki je prišel končno prvič pozdravit protestnike in protestnice. Kakšna čast! Gospod Janša, kaj rečete na to, da ljudstvo že (nerazločno) štirideset (?) tednov protestira; da ste na referendumu zgubili toliko, kot še nobena druga stranka ni izgubila; da je ljudstvo dalo jasno nezaupnico vladi in vi tega še vedno nočete slišati." Janša je na to kratko odgovoril (ni slišno). Menda je protestnike vprašal, če so pobegnili iz norišnice. Nedvomna žalitev, protestnikov in norcev. Jarc je odvrnila: "A spet ljudstvo žalite? A ljudstvo je neumno, zato ker hodi na Triglav? Zato, ker se bori; zato da imamo osvobojeno ozemlje? A ste ravnokar to rekli? A nas boste poslali v Avstralijo, v svojo kliniko, (kot ste nas že /?/) milijonkrat? A ste mislili priti sem in se spet malo slikati pa igrat politikantstvo? A mislite nabirat politične točke, da boste še naprej manipulirali ljudi? Je to vaš namen? A mislite, da je nam luštno živeti v taki državi?"... Medklici: Zdrahar. ... Janša sedi in se, v očitnem nelagodju nemočno, ironično smehlja. ... "A ne boste nič odgovorili 600 (?**) tisočem prebivalcem in prebivalkam, ki so na referendumu glasovali proti in s tem jasno izkazali nezaupnico vladi? A mnenje prebivalcev nič ne šteje, kljub temu, da živimo v demokraciji? A zdaj že 40 (?) tednov protestiramo in se borimo za svobodo, za demokracijo, za vladavino prava, na katero se vi požvižgate; to nič ne šteje?" Medklici: kako se smeje... "A je to domoljubje?" Minister s klopi komentira. Ni slišno. Minister vstane. "Minister se je skrival v kotu, seveda se je skrival." Nekdo, morda oskrbnik, posreduje, minister sede nazaj. "Pravi biseri slovenske politike, Tonin, Hojs in Janša." Mož, ki posreduje, smeje, z gibom roke skuša odvrniti protestnike. Jarc: "Kaj pa je narobe, gospod? ... To so ljudje brez sočutja, brez sramu. ... Dajte vi nam mir. Kakšen osebek!" Janša molče sega po nahrbtniku, da bi odšel. Jarc nadaljuje: "A tako, a to imate povedati ljudem? Povejte zdaj vsem ljudem, ko tako veselo razlagate po twitterju; povejte! Minister Hojs, a smo svinje, a so policaji lenuhi? Povejete, kar imate za povedat." Nejasno: samo vi ste to napisali na twitter. "Prave krščanske vrednote, citirate Sveto pismo, ja, odlično." - "Rdeča zvezda je simbol svobode..." Na Hojsovo oglašanje nerazločno o tem, da so (desni) vso zgodovino spremenili. Hojs in Janša v odhajanju, si nadevata zaščitne maske. Žvižganje piščalke in klici: "Sram naj vas bo! Sram naj vas bo! ... A mislite, da boste mirno spali danes, ali katerokoli noč? A mislite, da se bo ljudstvo predalo, da se bomo nehali boriti za svobodo? Nikoli ne bomo!" Janša in Hojs z nahrbtniki odhajata. Tirada Tee Jarc se nadaljuje: "Pobegate pred kolesarji in kolesarkami, pobegate pred svojim ljudstvom. Bojite se našega ljudstva. Kar pobegnite!" Janša in Hojs se oddaljita. Moški okrog oskrbnika (?) odrivajo protestnike od vhoda v kočo. Tea Jarc: "Alo, gospod, a ste me udarili? A se name spravljate, al kaj? A boste fizično obračunaval, al kaj? ... Danes je Janša, pobegnil je... Takega sranja še nikoli nismo imeli v Sloveniji." Kameri se približa moški v modri majici z napisom SIMONIČEVA DOMAČIJA. Tea Jarc: "Gospod vi ste me udarili, vi ste me udarili. ... Tale gospod me je udaril. To se bo vidlo na kameri, ga bomo našli. Očitno je to ta mentaliteta ljudi, ki branijo to vlado, da tepejo ženske. Očitno, res. To ni dec, to ni niti človek... Janša in njegovi so očitno pobegnili; mi pa nadaljujemo s petkovim protestom na Kredarici, kjer se odvija tole srečanje politike s prebivalkami in prebivalci. Tako da nikjer ni miru pred Janšo. Spremljajte dogajanje, se vidimo, če ne prej, naslednji petek  na protestu." 

Nastop Tee Jarc naj si vsakdo sam tolmači v skladu s svojim političnim prepričanjem in zdravo pametjo. To ni namen tega zapisa.

Nisem simpatizer Janeza Janše in njegove stranke, a tudi kolesarskih protestov sredi epidemije kovida nisem podpiral. Še zdaj mislim, da so v času, ko bi spoštovanje strokovno utemeljenih preventivnih ukrepov prihranilo marsikatero življenje, predvsem starejših, pomenili grobo izkazovanje nesolidarnosti in ravnodušnosti do resničnih življenj v imenu boja proti namišljenemu "fašizmu". Med protestniki so bili posebej glasni proticepilci in drugi zanikovalci znanosti, medicine in farmacije še posebej, in zagovorniki teorij zarote, katerih nazori so popolnoma nasprotni vsemu, kar sem kot metodolog zagovarjal pri svojem strokovnem delu. 

Slovenska wikipedija piše: "Izvajanje protestov so v času epidemije koronavirusa v Sloveniji oteževali odloki, namenjeni omejevanju širjenja epidemije." Moje mnenje je obratno: Izvajanje preventivnih higienskih ukrepov proti epidemiji koronavirusa so ovirali kolesarski protesti proti domnevnemu fašizmu Janševe vlade.

S pismom bralca v Delu sem javno protestiral proti vnašanju politike na kraj, ki naj bi bil po mojem mnenju kot naravni rezervat, tako rekoč svetišče narave, prost političnih dejavnosti, še posebej kričavih protestov, brlizganja s piščalkami in verbalnih napadov na politične nasprotnike kakšne koli barve že. Poleg kemičnega, svetlobnega in slušnega onesnaženja obstaja tudi politična polucija okolja, polucija tako v pomenu širšega onesnaženja naravnega in kulturnega okolja kot tudi v pomenu nenadzorovanih izbruhov politične onanije, ki je iz gornjega posnetka jasno razvidna. Nisem Teino ljudstvo.

Spričo informacij v uvodniku v Sobotno prilogo Dela (20. 6. 2026) in ob upoštevanju širšega zgodovinskega konteksta, pa moram spremeniti svoje mnenje glede izvzetosti Triglava iz politike. Vse kaže, da je Triglav pač prvovrstno prizorišče političnih dejanj. Ni samo simbol slovenstva, umska slika-vrednota. Že od vsega začetka je kraj političnih demonstracij. Jakob Aljaž je dal na vrh Triglava postaviti stolp, da bi označil slovenski značaj te slikovite gore v odporu do Nemcev, ki so si ga tudi hoteli prilastiti. Napis "Aljažev stolp" na njem je prvi slovenski napis tam in daleč okoli. V njem je bila kopija slike pogleda s Triglava slovenskega slikarja Marka Pernharta in kasneje drugih slovenskih slikarjev. Vse odtlej je vsakdo, ki si je lastil vseslovenski pomen, izobesil zastavo na vrhu Triglava.

Ali Žerdin v omenjenem uvodniku razkriva, da je pobudo, da bi ob osamosvojitvi 1991. leta na Triglavu izobesili slovensko zastavo, po nalogu odgovornega urednika Dela dal elitni hribolazec, član slovenske odprave na Hindukuš, in Delov fotoreporter Joco Žnidaršič. K uresničitvi te ideje so prispevali prav tako predani gorniki, gorski reševalci, poleg helikopterske enote slovenske policije. Nastale so "ikonične fotografije", primerljive s plapolajočo sovjetsko zastavo na Reichstagu in ameriško na otoku Iwo Jima. Prvovrstna politika, ki ji služijo tudi najpredanejši hribolazci in varuhi okolja.

Vdam se. Triglava ni mogoče ločiti od politike. Pridite gor, izobesite svojo zastavo in izkričite svoj politični program; napadite svoje zoprnike, če jih slučajno zalotite tam, ker so mislili, da so tam varni pred politiko. Na-ka. Morali si bojo poiskati drugo zatočišče. Ali sploh sme biti kje tako zatočišče, saj smo vendar politične živali. Menda ne bolj živali kot politične? In pomnite: Triglav je lahko tudi izvrstno visokopolitično odskočišče.

Dobrodošli na Triglavu, gospa Tea Jarc, zdaj sekretarka Evropske konfederacije sindikatov (ETUC).

____________

*Po posnetku na Facebooku (Bučko Buček); prevod v knjižno slovenščino; posnetek je dolg 8:35 min. https://www.youtube.com/watch?v=45NqARZcJxs

** slabo slišni deli so označeni z vprašajem v oklepaju

VPRAŠANJE ZOBOTREBCEV ALI STAROSTNO FECLJANJE

Odločil sem se, da pospravim, da zmanjšam množico, da naredim preglednejše. V kvadrastem, odsluženem plastičnem pokrovu nečesa so poleg drugega zobotrebci, uporabljeni zobotrebci. Naštel sem jih dvanajst. Eden je do polovice temnomodro obarvan. Verjetno sem z njim prebodel kako tubo barve ali črnilno kapsulo. Spomnim se, da imam stare uporabljene zobotrebce shranjene tudi v predalu ob mizi. Odprem predal, ja: v odrabljeni škatli čokoladno-kavnih bonbonov Pockett-coffee – čudovite škatlice! – so tudi zobotrebci, poleg lepo zloženih palčk sladolednih lučk. Te imajo tako lepo obliko, stiliziran ženski akt, da jih ne gre zavreči. Ko sem nekoč pri očetu odkril škatlo z različnimi vijaki, lepo ovitimi z vrvico, sem pomislil: na, bogi ata je bil res v prostem teku, fecljalo se mu je, fecljal je šraufe.

Zdaj drugače gledam na to. Zobotrebci so koristni in jih ne gre zavreči. Prvič, zobotrebci so nekaj, kar je, kar obstaja. Čemu bi uničil ali poslal v uničenje, v prah in pepel, nekaj, kar ima svoj obstoj. Ne bom rekel, kar je Bog ustvaril, ker Bog ima pri tem samo posredno vlogo (pač vse je od Boga), ker so jih dejansko, zobotrebce, ustvarili Ribničani, tradicionalno-zgodovinsko-izvorno gledano. Izvorno. Potem je to postalo delo industrije. To je ontološko vprašanje. Kako odgovarjam nanj? Morda pretežno še vedno z uničenjem bivajočega zobotrebca, vendar pogosto tudi tako, da mu ohranim bit.

Drugič, zobotrebci so, tudi že uporabljeni, koristni. To je utilitarno vprašanje. Imajo več funkcij. Z njimi lahko čistimo nohte. To počnem pogosto. Ob svojem fotelju, na katerem sedim, ko pišem tole na prenosniku, imam tudi tak odslužen plastični pokrov in v njem nekaj zobotrebcev. V splošnem zobotrebca, s katerim sem čistil nohte, ne uporabim več za čiščenje zob. Včasih pa je taka nuja, da ne morem kar vse pustiti, vstati in iti v kuhinjo po svež zobotrebec, takrat pač, no ja… Če se da, pregledam zobotrebec in si zobe očistim s tistim koncem, s katerim nisem posegel v nohte. Če se da.

Vrnimo se k moji pisalni mizi. Tam so torej v očarljivi škatli od Pockett Coffee pomešani zobotrebci in palčke od sladoleda. Prvotno sem tja spravljal palčke sladoleda, potem pa sem začel – ne vem, kako to – tja shranjevati tudi zobotrebce. Škatlica je prepolna, nabasana. Tako ne more biti. Zobotrebce bi moral dati v drugo škatlico, v idealnem primeru podobno, iste vrste, Pockett Coffee. Dolgo sem hranil dve taki škatlici, zadnjič pa sem ju v navalu uničevalnega besa, ne, pretiravam, po zrelem preudarku, lucidnem preudarku, vrgel v zabojček za odpadni papir pod mizo. Kako to ta trenutek obžalujem! Nikoli, nikoli ne zavrzi nečesa, kajti vedno, vedno, spet prav pride. Kam naj zdaj dam te zobotrebce?

Pa jih res moraš shraniti? Danes se mi vsiljujejo nemogoča vprašanja. Seveda jih moram. Poleg omenjenih funkcij, trebljenja zob in nohtov imajo še druge. Z njim lahko prebodeš, kar je treba prebosti. Pač, na primer, zasušeno barvo na vrhu tube. Sploh bi jih verjetno lahko uporabil v likovni smeri. Obstajajo kolaži, prav verjetno obstajajo ali pa so možni, kolaži, kjer prilepiš zobotrebce na likovno površino, oblikuješ različne strukture, pobarvaš ali kako drugače likovno oblikuješ. V mojem amaterskem kiparstvu, oblikovanju skulptur iz DAS-mase ali gline bi gotovo prav prišli. Ne moreš za take pacarije uporabiti novih zobotrebcev. Ne samo tube barve, zadnjič sem z zobotrebcem prebodel zasušeno UHU-lepilo. Z njim lahko narediš luknjo v papir ali karkoli drugega, prebodeš, preluknjaš. Ko smo že pri skulpturah. Lahko bi z lepljenjem zobotrebcev oblikoval stolp ali kako drugo strukturo; morda v kombinaciji s papirno »glino«. Moja domišljija ni neizmerna, a želim si, da bi bila, in da bi služila uporabi zobotrebcev.

Zdaj smo že v področju transcendence. Šalim se, a položaj ni primeren za šalo. Čas teče, takole razpravljam sam s sabo, miza pa je nepospravljena in vsepovsod zobotrebci. Za likovno ustvarjanje jih potrebuješ veliko. Kakšno likovno ustvarjanje? Že dvajset let nisi naredil ene oblike iz DAS-mase, vse od tistega tečaja z Indijcem dalje. Kar še ni, še bo.

Veš kaj, tele zobotrebce zdaj zavrzi. Do takrat se ti jih bo nabralo dovolj. Ali pa se loti tiste tvoje preklete skulpture iz zobotrebcev!

O KOMI IN PODOBNIH STANJIH

 Spet se spuščam na področje, kjer nisem strokovnjak. To je moj dnevnik in lahko razmišljam zase, da si razjasnim reči; če še kdo prebere in mu koristi, toliko bolje. 

Pred dvema desetletjema sem doživel zastoj srca, izgubil zavest, za nekaj trenutkov umrl, dokler ni srce ponovno začelo utripati. V "komi" sem bil nato več dni. Ugotovil sem, da "koma" ni tema, ni odsotnost zavesti, ni občutje praznine, ampak da sem v tem "nezavestnem" in neodzivnem stanju doživljal prav slikovito dogajanje. To sem malo kasneje po spominu opisal, a tega tu ne bom ponavljal. Včeraj smo se ob 67-letnici mature starci pogovarjali o takih in podobnih izkušnjah in sklenil sem si to nekoliko bolj razjasniti.

O tem obstaja literatura, ki je ne poznam, a s pomočjo UI sem si ustvaril provizorično sliko, ki bi jo bilo treba dopolniti z nadaljnjim raziskovanjem in navedbami resnih avtorjev. 

Pojave, na katere merim, je možno spraviti pod pojem NOTRANJE DOŽIVLJANJE BREZ ODZIVNOSTI (NDBO), ali tudi pod pojma "skrita zavest" ali "notranja zavest". To pomeni: kljub temu, da je človek neodziven in da daje vtis, da se ničesar ne zaveda, v njem poteka proces zavedanja, notranja zavest, kot da bi sanjal. Kakšna je razlika med sanjami in notranjo zavestjo? Sanje spremljajo normalno spanje, spanje, recimo, zdravega, polno funkcionalnega človeka in so ali pa niso povezane z dnevnimi dogodki sanjajočega pred tem. Odkrivajo lahko čustvene preokupacije človeka ali pa davno pozabljene (tj. potlačene) čustveno obremenjujoče ali pomembne dogodke. Po prebuditvi se sanj bolj ali manj jasno zavedamo, ali pa o njihovi vsebini ne moremo nič jasnega povedati. Notranje zavedanje poteka ob zdravstveno obremenjujočih nujnih dogodkih običajno v zdravstveni ustanovi ali ob intervenciji zdravstvenega osebja. V splošnem se obravnavajo na oddelkih intenzivne nege (OIN, angl. ICU- intensive care unit). Taki dogodki so npr. srčni zastoj, možganska kap, poškodbe, ki jih spremlja sedacija (protibolečinska obravnava). Notranje zavedanje, ki je podobno sanjam ali blodnjam, se razlikuje tudi od blodenj, halucinacij in drugih kognitivnih motenj, ki spremljajo duševne bolezni (npr. shizofrenijo). Te se pojavljajo pri budnem, delujočem in v splošnem odzivnem človeku, ki mu notranji bolezenski proces spremeni in popači dojemanje realnosti in v skladu s tem ravnanje v resničnosti v budnem stanju. 

Normalne sanje pobudijo pretekle potlačene čustvene vsebine, lahko vzbujene z aktualnimi dogodki. Blodnje in halucinacije izvirajo iz aktualnega, notranjega bolezenskega procesa in so lahko povezane s preteklimi ali aktualnimi zunanjimi dogodki. Notranja zavest pa spremlja aktualno zunanje dogajanje in ga komentira in blodnjavo spremeni, ob tem ko je človek neodziven oziroma delno odziven.

Kakšna je vsebina notranje zavesti? Odgovor na to vprašanje zahteva fenomenološki, zvest doživljajski opis, ki ga tu ne morem v celoti obnoviti, zato bom vključil samo nekaj primerov. Prvo doživetje ob srčnem zastoju je doživetje umiranja ali smrti. Ko sem se zavedel mravljinčenja v levi roki, bolečine v prsih in dal poklicati rešilca, me je oblil mrzel pot in pomislil sem: To je konec. Potem sem izgubil zavest. Če ne bi bilo pomoči, bi to pomenilo, da sem umrl. Na srečo smrt v takem primeru ni trenuten dogodek, ampak proces: traja, da ti vse odpove. Pomoč poseže v ta proces in človeka vrne v življenje. 

Naslednje doživetje privezanega na nosila ob intenzivni masaži srca v rešilnem avtu, je doživetje izpostavljenosti, biti objekt. Moje reševanje so, po pripovedovanju, opazovali sosedje. V notranji zavesti sem to doživljal, kot da se nahajam na odru mestnega gledališča in da sem razpet na kolo, kakršnega je upodobil Leonardo ("Homo mensura"), vame pa brizgajo curki kisika, ki mi ga dovajajo. Ni daleč od realnega dogajanja! Ko sem ležal v bolnišnici, je bila ob meni žena, ki me je držala za roko. Tega se nisem zavedal konkretno, nisem zavestno čutil njenega stiskanja roke, vendar sem čutil, da je ob meni žena; ne nekdo, prav žena. Ne le to, doživljal sem jo kot glavno usmerjevalko dogodkov, kot angela varuha. Zato ni odveč, če nezavestnega držimo za roko; čuti, čeprav se ne odziva! To je občutje prisotnosti drugih. Hipotermično obravnavo, ko so mi na trebuh položili vrečko z ledom, da bi kri tekla v možgane, sem spremenil v nenavadno zgodbo. Iz Črnega morja je po Jazonovi poti priplul ruski pomorski kapitan s svojo okroglo babuško (morda sem dojel in transformiral zdravnika in sestro) in svojo barčico parkiral na Ljubljanici pod UKC. Imel sem čast, da sem bil njun gost, in sem lahko ležal na krmi barčice in se tresel od (pontskega) mraza (...mraz Ovidja v Pontu tare...). To je reinterpretacija zdravstvenega posega. Zakaj ruski kapitan? Najbrž sem dojel zdravnikov govor (primorski naglas!), ki se mi je zdel tuj, a mehak, nekako - ruski! Morda sem se nato začel že megleno zavedati, ali pa sem ujel kako besedo o obiskih in pričakoval sem sinov obisk. Tudi sin naj bi priplul z jadrnico (ki jo je res imel!). Toda čakati je moral, da dvignejo zapornico pod kliničnim centrom, da bi lahko zaplul v pristan. Nedaleč od UKC je res (Plečnikova) zapornica na Ljubljanici. Toda v moji skriti zavesti se je njeno dvigovanje in spuščanje pojavilo kot tranformacija zvoka raztegovanja in krčenja meha umetnih pljuč, kot transfomacija delovanja medicinske naprave. Bolnišnica je zelo erotičen obrat. Sestrice, ki so plesale okrog mene, so bivale nedaleč od Rusove barčice v posebnem hodniku, kjer so bile nameščene v boksih, kot v cenenih japonskih hotelih. Ena mi je bila posebno všeč, a mi jo je skušal prevzeti neki nepridiprav, ki je čepel na stehi nad mojim bivališčem in z nekakšno lasersko puščico meril navzdol... Itd. - dramatizacija odnosov.

Ko sem po več dneh prišel k sebi in zaplul v bolj dolgočasno realno zavest, sem se živo spominjal skritih zavestnih doživetij in sem o njih lahko pripovedoval in jih zapisal. To pomeni, da obstaja zveza, pretok med skrito zavestjo in budno zavestjo, in da po prebuditvi iz kome postane vse dogajanje dostopno budni zavesti, vendar ne brez pomoči pri interpretaciji, razlagi komatoznih doživetij s pomočjo zdravstvenega osebja, svojcev in drugih prisotnih. Zakaj se občutki, ki se prenesejo v možgane, v komi preoblikujejo v prav take podobe, je vprašanje, na katero verjetno še dolgo ne bo odgovora. Morda je pomembno omeniti, da so bile te podobe spravljene nekje v spominu: "gledališče, "homo mensura", barka, pontski mraz (Prešeren), zapornica, jadrnica itd. V nezavednem priklicu so se malo premestile in pomešale in v povezavi z realnimi elementi sestavile samostojne smiselne povedi ali kadre. Zanimivo je, da nisem doživjal nobenih transcendentnih podob; nobenih angelov, rajskih pokrajin in svetnikov, čeprav so tudi te podobe v mojem imaginariju in bi tudi Boga lahko naslikal, prosto po Michelangelu. Človek vidi, kar hoče!

Ali se bolnik v komi zaveda sebe? Očitno da. Zavest o sebi je celo popolnoma egocentrična. Bolnik se zaveda svojega telesnega položaja (da sem ležal), svojih občutkov (mraz), svojih preferenc. Ne more pa nič ukreniti.

 Glede na intenzivnost skrivne zavesti bi lahko doživljajska stanja razdelili na manj in bolj notranja ali skrivna. Kar sem opisal zgoraj, je višja stopnja "notranjosti" zavesti. Za manj notranjo je značilno prepletanje notranje in zunanje zavesti oziroma blodenj, časovno in pomensko. To opisujejo kot "delirij na oddelku za intenzivno nego" (delirij OIN; ICU-delirium). Sem spadajo pojavi, ki jih opažajo pri pacientih, ki niso v komi, ampak prehajajo iz stanja normalne zavesti v stanje motene zavesti. Taki pojavi so: dezorientacija, motnje pozornosti in mišljenja, blodnje ali napačne razlage, halucinacije, "občutenje druge resničnosti" ipd. Razlikujejo tudi hiperaktivni in hipoaktivni delirij in mešani delirij. Pri hiperaktivnem deliriju je bolnik vznemirjen, skuša vstati ali odstraniti cevke, na katere je priključen. Pri hipoaktivnem je miren, tih, zaspan, upočasnjen. Mešani delirij je prehod med obema.

Med literaturo, ki jo omenja UI, so tudi dela, ki namigujejo na "transcendentno zavest"; z njimi si pisci dvigujejo naklado in honorar. Si pa, kot rečeno, človek lahko predstavlja tudi nebesa in angele, kar pomeni, da so angeli tam na enak način kot moj ruski kapitan s svojo babuško.

"TEME, KI NAS LOČUJEJO"

Vprašanje o tem, kdo je začel upor proti okupatorju, OF ali TIGR, je postranskega pomena, kajti, kot sledi iz kolumne Luke Lisjaka Gabrijelčiča, TIGR kot organizacija po spopadu na Mali gori ni nadaljeval boja. Bolj pomembno se mi zdi vprašanje, zakaj TIGR ni bil del OF, poleg KP in drugih ustanovnih skupin. OF je bila, če sledim izročilu, ustanovljena 27. aprila 1941; do spopada na Mali gori pa je prišlo 14. maja istega leta (po govoricah zato, ker je neki komunist izdal tigrovce Italijanom). Torej so bili tigrovci blizu Večne poti, a - čeprav antifašisti - niso sodelovali na ustanovnem sestanku OF. Griesser-Pečar piše, da je Slovenski narodnoosvobodilni odbor, najvišje telo OF, 16. 9. 1941 razglasil prepoved boja proti okupatorjem vsem akterjem izven OF. To sektaštvo je KPJ še pred Dolomitsko izjavo uveljavila, ker je hkrati z bojem proti okupatorjem izvajala revolucijo v navezi z Moskvo, medtem ko je imel TIGR zvezo s kraljevo vlado v Londonu.

Po mojem torej ni odveč, da se 14. maja spominjamo tega nesrečnega spopada, nikakor ne kot začetka velikega boja, ampak kot opomin, da so se - poleg partizanov pod vodstvom KPJ - bili pripravljeni upreti okupatorju tudi drugi, a v imenu drugih vrednot in z drugačnimi načrti povojne ureditve. KPJ si je izsilila prvenstvo, uspešno vodila NOB in po vojni prevzela oblast. Drugače je bilo, na primer v Franciji, kjer je med odporom Komunistična partija tudi imela pomembno vlogo, a so se odporniške stranke združile v Nacionalnem odporniškem svetu (Conseil National de la Resistance) in po vojni ohranile parlamentarno demokracijo.

Vsekakor pomiritvi duhov ni v prid, da se na levici še vedno pogosto prikriva sektaštvo KPJ, izvajanje revolucije med vojno in po njej, zanikanje žrtev revolucije; na desnici pa se sedaj neupravičeno poveličuje naključen spopad antifašistov z okupatorjem, kot da bi bil enakovreden partizanskemu odporu. Vseeno pa se mi zdi bolje, da povzdigujejo tigrovce, kot da bi opravičevali kvizlinštvo.

Kaj pravzaprav to povzdigovanje, ki že nekaj časa spremlja Janševe vlade, pomeni? Če odmislimo možnost, da gre zgolj za omalovaževanje partizanskega boja in vznemirjanje levice, je njegovo sporočilo naslednje: odpor proti okupatorju da, narodnoosvobodilni boj da, toda ne pod komando Komunistične partije, ne hkrati z revolucijo.

Morda je, zaradi drugih potez prejšnjih in nove desne koalicije in nepripravljenosti levice da bi sprejela to sporočilo, prepozno in zamujeno, da bi v tem stališču videli možni najmanjši skupni vrednotni imenovalec desnice in levice, osnovo za pomiritev duhov in tvoren parlamentarizem namesto narodne razcepljenosti in zagrizenega »kulturnega« boja.

Dr. Blaž Mesec, Ljubljana

To pismo je bilo odposlano Delu 1. 6. 26 za objavo v pismih bralcev, predvidoma v Sobotni prilogi. Ni bilo objavljeno. Razumem odločitev urednika, da ga ne objavi. Čas je, da nehamo s temi temami. Razumem pa tudi, da pripombe na levico niso zaželene, saj naj bi ostala brezmadežna. 

6. 6. 26

Naslednji teden je bilo v Sobotni prilogi objavljeno neko pismo na to temo, kar pomeni, da urednik ni objavil mojega pisma, ker bi želel zaključiti to temo, ampak zato, ker je šla vsebina pisma čez rob njegove politične naklonjenosti.

13. 6. 26

KDO S(M)O LEVIČARJI?

Ne mislim stranke Levica ampak ves levi strankarski spekter. Sem levičar, ker sem na strani šibkejših. Šibkejši so tisti, ki nimajo dovolj denarja in interesa, da bi investirali, zagnali podjeta, odprli delovna mesta, izkoriščali zaposlene in obirali profit tudi za svoje razkošje; ki nimajo mrež, zvez in poznanstev. Levičarstvo pri nas kot nazor in politična opredelitev vsebuje mešanico vrednot, motivov, nazorov in duhovnih stanj, ki izvirajo iz naslednjih osnovnih kategorij:

1. domoljubno partizanstvo: visoko vrednotenje NOB kot boja proti okupatorjem, združeno z revolucijo ali tudi ne. Nasprotovanje kvizlinštvu in idejnemu opravičevanju kvizlingov. Udeležencev NOB pri nas že skoraj ni več, so pa njihovi potomci, zdaj že v tretjem ali četrtem kolenu. ZZB NOB Slovenije, šteje 42.000 članov, a poleg njih je še veliko več tistih, ki visoko vrednotijo NOB in ki imajo potomce nekdanjih kvizlingov za politične nasprotnike.

2. antikapitalizem: marksistična teorija in vse osebne negativne izkušnje z delujočim kapitalizmom so pomemembna sestavina levičarstva. Te se delijo na: a. revolucionarni antikapitalizem, b. demokratični socializem, c. reformni kapitalizem.

a. Revolucionarni antikapitalizem se zavzema za nasilno spremembo kapitalističnega sistema in uvedbo družbeno-političnega sistema, ki ne bo temeljil na zasebni lastnini proizvajalnih sredstev, izkoriščanju delovne sile in zasebnem bogatenju. Tako revolucijo smo doživeli med 2. sv. vojno oz. po letu 1945. Obnavlja tradicijo zveze komunistov. Mnogi obžalujejo, da se je sfižila v nov nepravičen sistem, a vse več je tistih, ki ga niso doživeli.

2. demokratični socializem (kot ga razumem) si prizadeva za opustitev kapitalističnega sistema in uvedbo socializma, vendar ne z nasilno revolucijo ampak po demokratični poti v okviru parlamentarne demokracije, zato sodeluje kot stranka v klasični parlamentarni demokraciji in si prizadeva za socialistične vrednote: podružbljenje lastnine proizvajalnih sredstev oz. več oblik lastnine, delavsko delničarstvo, kar je blizu Kardeljevemu prizadevanju za vključitev in motiviranje neposrednih proizvajalcev (tozdi).

c. reformni (anti)kapitalizem si prizadeva za državno regulacijo in omejitev ekscesov kapitalizma, kot so pretirana razslojenost in izkoriščanje zaposlenih; zavzema se za progresivno obdavčitev, za ohranitev klasičnih delavskih pravic in pridobitev novih preko državne regulacije. (Je blizu demokratičnemu socializmu a bolj stavi na državo kot na "samoupravljanje").

3. nostalgija po socializmu: Naše volilno telo sestavljajo starejše generacije, ki so doživele socializem. Kljub nesprejemljivosti avtoritarnega režima, ki je kršil človekove pravice, preživelim večinoma ni ostal v slabem spominu, morda tudi zaradi časovne oddaljenosti (meni je nakupovanje kavbojk na koncu Tržaške in čakanje na premog na kolodvoru še v živem spominu). Ker so nasprotniki socializma ob revoluciji zapustili državo ali bili odstranjeni, so preostali podpirali režim oziroma se prilagodili. Ne pozabimo, da je bil pri nas režim mehkejši kot na vzhodu. Če si upošteval pet temeljnih "za", si lahko mirno živel, čeprav skromneje kot zdaj (za socializem, samoupravljanje, ZKJ, Tita, armado). Ne pozabimo tudi, da smo se vsi brezplačno šolali, za majhen prispevek dobili vrhunske zdravstvene storitve. Avtoritarni režim je bil udoben: s politiko se je ukvarjalo modro vodstvo, mi smo lahko hodili na morje v sindikalno hišico.

4. interesno oportunistično levičarstvo: levico volijo vsi, ki so imeli ali imajo koristi od levičarskih omrežij in gospodarskih struktur ali države. Pri(h)vatizacija je ustvarila razred levičarjev, ki so ali postali podjetniki/kapitalisti, ali pa kako drugače vnovčujejo nagrabljeno premoženje. Ti niso zainteresirani za spremembe.

5. socialno levičarstvo, sindikalizem: močan motiv leve politične usmeritve je solidarnost s tistimi, ki ne premorejo niti za skromno življenje, in prizadevanje za to, da bi vsem omogočili osnovne pogoje skromnega življenja: streho nad glavo, dohodek, ki krije potrebe po hrani, obleki, zdravju, šolanju, kulturi sploh. Hkrati je motiv nasprotovanje pretiranemu razkošju, posebno če temelji na izkoriščanju zaposlenih (italijansko 'sfruttamento', kar pomeni iztisniti zadnji sok iz človeka).

Vsi ti motivi in nazori, prepleteni, pri posameznikih eni bolj poudarjeni kot drugi, sestavljajo levičarstvo pri nas.