Spet se spuščam na področje, kjer nisem strokovnjak. To je moj dnevnik in lahko razmišljam zase, da si razjasnim reči; če še kdo prebere in mu koristi, toliko bolje.
Pred dvema desetletjema sem doživel zastoj srca, izgubil zavest, za nekaj trenutkov umrl, dokler ni srce ponovno začelo utripati. V "komi" sem bil nato več dni. Ugotovil sem, da "koma" ni tema, ni odsotnost zavesti, ni občutje praznine, ampak da sem v tem "nezavestnem" in neodzivnem stanju doživljal prav slikovito dogajanje. To sem malo kasneje po spominu opisal, a tega tu ne bom ponavljal. Včeraj smo se ob 67-letnici mature starci pogovarjali o takih in podobnih izkušnjah in sklenil sem si to nekoliko bolj razjasniti.
O tem obstaja literatura, ki je ne poznam, a s pomočjo UI sem si ustvaril provizorično sliko, ki bi jo bilo treba dopolniti z nadaljnjim raziskovanjem in navedbami resnih avtorjev.
Pojave, na katere merim, je možno spraviti pod pojem NOTRANJE DOŽIVLJANJE BREZ ODZIVNOSTI (NDBO), ali tudi pod pojma "skrita zavest" ali "notranja zavest". To pomeni: kljub temu, da je človek neodziven in da daje vtis, da se ničesar ne zaveda, v njem poteka proces zavedanja, notranja zavest, kot da bi sanjal. Kakšna je razlika med sanjami in notranjo zavestjo? Sanje spremljajo normalno spanje, spanje, recimo, zdravega, polno funkcionalnega človeka in so ali pa niso povezane z dnevnimi dogodki sanjajočega pred tem. Odkrivajo lahko čustvene preokupacije človeka ali pa davno pozabljene (tj. potlačene) čustveno obremenjujoče ali pomembne dogodke. Po prebuditvi se sanj bolj ali manj jasno zavedamo, ali pa o njihovi vsebini ne moremo nič jasnega povedati. Notranje zavedanje poteka ob zdravstveno obremenjujočih nujnih dogodkih običajno v zdravstveni ustanovi ali ob intervenciji zdravstvenega osebja. V splošnem se obravnavajo na oddelkih intenzivne nege (OIN, angl. ICU- intensive care unit). Taki dogodki so npr. srčni zastoj, možganska kap, poškodbe, ki jih spremlja sedacija (protibolečinska obravnava). Notranje zavedanje, ki je podobno sanjam ali blodnjam, se razlikuje tudi od blodenj, halucinacij in drugih kognitivnih motenj, ki spremljajo duševne bolezni (npr. shizofrenijo). Te se pojavljajo pri budnem, delujočem in v splošnem odzivnem človeku, ki mu notranji bolezenski proces spremeni in popači dojemanje realnosti in v skladu s tem ravnanje v resničnosti v budnem stanju.
Normalne sanje pobudijo pretekle potlačene čustvene vsebine, lahko vzbujene z aktualnimi dogodki. Blodnje in halucinacije izvirajo iz aktualnega, notranjega bolezenskega procesa in so lahko povezane s preteklimi ali aktualnimi zunanjimi dogodki. Notranja zavest pa spremlja aktualno zunanje dogajanje in ga komentira in blodnjavo spremeni, ob tem ko je človek neodziven oziroma delno odziven.
Kakšna je vsebina notranje zavesti? Odgovor na to vprašanje zahteva fenomenološki, zvest doživljajski opis, ki ga tu ne morem v celoti obnoviti, zato bom vključil samo nekaj primerov. Prvo doživetje ob srčnem zastoju je doživetje umiranja ali smrti. Ko sem se zavedel mravljinčenja v levi roki, bolečine v prsih in dal poklicati rešilca, me je oblil mrzel pot in pomislil sem: To je konec. Potem sem izgubil zavest. Če ne bi bilo pomoči, bi to pomenilo, da sem umrl. Na srečo smrt v takem primeru ni trenuten dogodek, ampak proces: traja, da ti vse odpove. Pomoč poseže v ta proces in človeka vrne v življenje.
Naslednje doživetje privezanega na nosila ob intenzivni masaži srca v rešilnem avtu, je doživetje izpostavljenosti, biti objekt. Moje reševanje so, po pripovedovanju, opazovali sosedje. V notranji zavesti sem to doživljal, kot da se nahajam na odru mestnega gledališča in da sem razpet na kolo, kakršnega je upodobil Leonardo ("Homo mensura"), vame pa brizgajo curki kisika, ki mi ga dovajajo. Ni daleč od realnega dogajanja! Ko sem ležal v bolnišnici, je bila ob meni žena, ki me je držala za roko. Tega se nisem zavedal konkretno, nisem zavestno čutil njenega stiskanja roke, vendar sem čutil, da je ob meni žena; ne nekdo, prav žena. Ne le to, doživljal sem jo kot glavno usmerjevalko dogodkov, kot angela varuha. Zato ni odveč, če nezavestnega držimo za roko; čuti, čeprav se ne odziva! To je občutje prisotnosti drugih. Hipotermično obravnavo, ko so mi na trebuh položili vrečko z ledom, da bi kri tekla v možgane, sem spremenil v nenavadno zgodbo. Iz Črnega morja je po Jazonovi poti priplul ruski pomorski kapitan s svojo okroglo babuško (morda sem dojel in transformiral zdravnika in sestro) in svojo barčico parkiral na Ljubljanici pod UKC. Imel sem čast, da sem bil njun gost, in sem lahko ležal na krmi barčice in se tresel od (pontskega) mraza (...mraz Ovidja v Pontu tare...). To je reinterpretacija zdravstvenega posega. Zakaj ruski kapitan? Najbrž sem dojel zdravnikov govor (primorski naglas!), ki se mi je zdel tuj, a mehak, nekako - ruski! Morda sem se nato začel že megleno zavedati, ali pa sem ujel kako besedo o obiskih in pričakoval sem sinov obisk. Tudi sin naj bi priplul z jadrnico (ki jo je res imel!). Toda čakati je moral, da dvignejo zapornico pod kliničnim centrom, da bi lahko zaplul v pristan. Nedaleč od UKC je res (Plečnikova) zapornica na Ljubljanici. Toda v moji skriti zavesti se je njeno dvigovanje in spuščanje pojavilo kot tranformacija zvoka raztegovanja in krčenja meha umetnih pljuč, kot transfomacija delovanja medicinske naprave. Bolnišnica je zelo erotičen obrat. Sestrice, ki so plesale okrog mene, so bivale nedaleč od Rusove barčice v posebnem hodniku, kjer so bile nameščene v boksih, kot v cenenih japonskih hotelih. Ena mi je bila posebno všeč, a mi jo je skušal prevzeti neki nepridiprav, ki je čepel na stehi nad mojim bivališčem in z nekakšno lasersko puščico meril navzdol... Itd. - dramatizacija odnosov.
Ko sem po več dneh prišel k sebi in zaplul v bolj dolgočasno realno zavest, sem se živo spominjal skritih zavestnih doživetij in sem o njih lahko pripovedoval in jih zapisal. To pomeni, da obstaja zveza, pretok med skrito zavestjo in budno zavestjo, in da po prebuditvi iz kome postane vse dogajanje dostopno budni zavesti, vendar ne brez pomoči pri interpretaciji, razlagi komatoznih doživetij s pomočjo zdravstvenega osebja, svojcev in drugih prisotnih. Zakaj se občutki, ki se prenesejo v možgane, v komi preoblikujejo v prav take podobe, je vprašanje, na katero verjetno še dolgo ne bo odgovora. Morda je pomembno omeniti, da so bile te podobe spravljene nekje v spominu: "gledališče, "homo mensura", barka, pontski mraz (Prešeren), zapornica, jadrnica itd. V nezavednem priklicu so se malo premestile in pomešale in v povezavi z realnimi elementi sestavile samostojne smiselne povedi ali kadre. Zanimivo je, da nisem doživjal nobenih transcendentnih podob; nobenih angelov, rajskih pokrajin in svetnikov, čeprav so tudi te podobe v mojem imaginariju in bi tudi Boga lahko naslikal, prosto po Michelangelu. Človek vidi, kar hoče!
Ali se bolnik v komi zaveda sebe? Očitno da. Zavest o sebi je celo popolnoma egocentrična. Bolnik se zaveda svojega telesnega položaja (da sem ležal), svojih občutkov (mraz), svojih preferenc. Ne more pa nič ukreniti.
Glede na intenzivnost skrivne zavesti bi lahko doživljajska stanja razdelili na manj in bolj notranja ali skrivna. Kar sem opisal zgoraj, je višja stopnja "notranjosti" zavesti. Za manj notranjo je značilno prepletanje notranje in zunanje zavesti oziroma blodenj, časovno in pomensko. To opisujejo kot "delirij na oddelku za intenzivno nego" (delirij OIN; ICU-delirium). Sem spadajo pojavi, ki jih opažajo pri pacientih, ki niso v komi, ampak prehajajo iz stanja normalne zavesti v stanje motene zavesti. Taki pojavi so: dezorientacija, motnje pozornosti in mišljenja, blodnje ali napačne razlage, halucinacije, "občutenje druge resničnosti" ipd. Razlikujejo tudi hiperaktivni in hipoaktivni delirij in mešani delirij. Pri hiperaktivnem deliriju je bolnik vznemirjen, skuša vstati ali odstraniti cevke, na katere je priključen. Pri hipoaktivnem je miren, tih, zaspan, upočasnjen. Mešani delirij je prehod med obema.
Med literaturo, ki jo omenja UI, so tudi dela, ki namigujejo na "transcendentno zavest"; z njimi si pisci dvigujejo naklado in honorar. Si pa, kot rečeno, človek lahko predstavlja tudi nebesa in angele, kar pomeni, da so angeli tam na enak način kot moj ruski kapitan s svojo babuško.
Ni komentarjev:
Objavite komentar