Kot 17-leten fant sem se junija 1957 z ekipo tabornikov ljubljanskega Zmajevega rodu udeležil prvega pohoda ob žici okupirane Ljubljane v počastitev spomina na medvojne dni in odpor Ljubljančanov proti okupatorjem. Pohodniki smo nosili nahrbtnike (lahko prazne) in puške (kar so kasneje opustili), da bi bili čimbolj podobni partizanom. Ne vem, katero mesto smo dosegli, vem le, da smo kot nagrado za udeležbo dobili priročne bencinske kuhalnike sarajevske tovarne Ignis; ti so se kasneje izkazali za nevarne in neuporabne. Še letos sva z ženo prehodila del te poti čez Golovec od Fužin do Dolenjske ceste oz. Peruzzijeve - v počastitev spomina na NOB.
Danes se v vseh medijih ponavlja fraza, da "je bila Ljubljana koncentracijsko taborišče, ograjeno z bodečo žico" med stražnimi bunkerji. V mojem umu so koncentracijska taborišča Auschwitz, Dachau, Strutthof, Gonars, Rab itd. - z visoko žičnato ograjo pod električnim tokom ograjeno naselje barak, s stražnimi stolpi in stražarji s strojnicami - v naselju pa vseh vrst mučenje in morjenje.
Ljubljana ni bila tako koncentracijsko taborišče. Pravzaprav je nekdo najprej zapisal, da je bila Ljubljana "kot koncentracijsko taborišče", torej: lahko bi se reklo, da je bila nekaj takega kot koncentracijsko taborišče, čeprav ni bila koncentracijsko taborišče, tako kot tista, ki jih poznamo pod tem imenom. A kdo bi bil pozoren na take finese, če je bolj udarno: bila je...
V tem "koncentracijskem taborišču" sem s svojo družino preživel štiri leta svojega življenja, od začetka vojne do osvoboditve leta 1945. Nisem se vsega zavedal, a danes vem, da moje otroštvo v tem "koncentracijskem taborišču" ni bilo prav nič podobno otroštvu judovskih otrok v Auschwitzu. Nisem se sicer smel igrati na ulici, po kateri so včasih korakali vojaki, moj svet sta bila domače dvorišče in vrt, poln vsakovrstnih vrtnin. Ata je hodil v službo v Mestno elektrarno ljubljansko, kjer je šauflal v šihtih 12/24. Z mamo sva šla včasih v trgovino, k peku ali k zdravniku ali pa na blok v Jarše, kamor so kmetice z nemške strani prinašale mleko, maslo in druge jestvine. Nekoč me je ponoči zbudilo butanje na vhodna vrata sosedove hiše: Italijani so prišli po nekoga. Racija, so rekli domači. Tudi ata je moral v "belgijski vojašnici" mimo okenca, kjer je "domači izdajalec" ocenjeval, kdo je sumljiv in javljal Italijanom. To je že bilo podobno koncentracijskemu taborišču. No, meščani so normalno plačevali skrivno pristojbino za OF, delovali so ulični poverjeniki OF in tudi pri nas je kdaj prespal kak "stric", ki je prišel pozno in zgodaj odšel.
Zdaj gre mnogim v nos izjava novinarja, da so Italijani ogradili mesto z žico, da bi preprečili komunistične uboje meščanov. Slovenska wikipedija piše: "Ta fortifikacija /žica/ je imela več namenov: obramba Ljubljane pred zunanjim napadom, obramba Ljubljane pred notranjim napadom, osamitev močnega odporniškega gibanja v mestu in prekinitev stikov med mestom, pomembnim logističnim in rekrutnim centrom ter okolico." Uboji meščanov s strani VOS so se dogajali. Eden od namenov okupatorjev je torej bil obramba pred notranjimi napadi VOSa - skrivne Varnostno obveščevalne službe KPS oziroma Osvobodilne fronte. Agenti te službe, torej komunisti, so pobijali "izdajalce", tudi tiste, ki niso izdajali, a jih je bilo treba odstraniti, da bi uresničili revolucionarne cilje KPJ. V socialistični državi smo slavili te uboje kot junaška dejanja v boju za osvoboditev in socializem. Bi jih zdaj radi zanikali prav tisti, ki so jih slavili?
Ljubljana je bila med vojno od tuje vojske okupirano mesto, ograjeno z bodečo žico in ovirami. V njej pa so meščani delali, dobivali plače, kupovali in prodajali, hodili v cerkev, k peku in zdravniku. Da je bila "kot koncentracijsko taborišče" je metafora s propagandnim namenom za sedanjo rabo. Vnaša pa zmedo v glave tistih, ki vsega tega niso doživeli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar