V Vrata (24.6.2012)

Desetletja so minila od tedaj, ko sva šla zadnjič na Triglav iz doline Vrat. Takrat ni bilo avtomobilov in do Aljaževega doma ni šlo drugače kot peš. No ja, mogoče se je kdo pripeljal s kolesom, sem in tja se je pojavil kak fičko ali kak star Opel. Ampak mi smo šli peš, prespali smo v Aljaževem domu in zgodaj zjutraj po Tominškovi poti gor. Zdaj nisva nameravala gor, malo preveč sva že obrabljena; ne vem, kaj bi reklo srce. Do Aljaževega doma pa. Avto sva parkirala na koncu Mojstrane tik pred tablo z napisom Triglavski narodni park. Najbrž se ne sme naprej. Ampak nobenega znaka ni, ki bi prepovedoval vožnjo. Vseeno, po dolini Vrat se gre peš. Kakšna zmota! Avtomobili so naju prehitevali eden za drugim. Ob hišah pri zaselku Pri Rosu so zunaj neke ženske. Jo že vidim, da bo nekaj vprašala. Da vsaj ne bi vprašala, če se tukaj gre do Aljaževega doma; da bova takoj izpadla kot popolna bebca. Izdajalsko se potuhnem in grem kar naprej. Ja, natanko to je vprašala. "Ej, pravijo, da se ne gre po cesti ampak dol po poti, čez most, na levo." Tega sicer nisem vedel, ampak vprašati vseeno ne bi bilo treba, si mislim. Gotovo je vse na zemljevidu. Prideva do stebrička z napisom Pot Triglavske Bistrice. Hm, tega tudi nisem vedel, da se tej rečici reče Triglavska Bistrica. In da hodiva po Triglavski cesti. Jez, zapornica, most. Vse je lepo označeno, urejeno, vse drži. Kako prija jutranja svežina, kako dolgo že nisem slišal šumenja gorskega potoka.

Zavijeva čez most na levi breg in ob rečici navzgor. Z vsemi čuti vpijam to prelest. Dobro, da je vprašala, si mislim; jaz bi kar tolkel po cesti.

Čez čas zavije pot spet čez most na desni breg, na cesto. Peričnik. Kako dolgo ga že nisem videl. Kako to, da sem tako opustil hojo v hribe? Še takrat, ko sem bil pri najboljših močeh? Omenim, da je pri Peričniku eni zdrsnilo in se je ubila. Tujka. Spet napaka. "Jaz ne bi šla gor, saj se od tukaj tudi vidi." Drži jezik, kaj ti je bilo treba ziniti. Ne, ne, tukaj je varno, ona je padla s vrha slapa, midva pa prideva samo do podnožja. "Pa vseeno." Moram zarobantiti, krščen Matiček, kwa se to praw. Ko vidi ograjo, se potolaži. Potem si upa čisto zraven. Pazi, da ti ne spodrsne. "Ne slikaj tukaj, boš imel moker aparat." Saj se bo posušil.

Kratek vzpon se je izplačal. Teh reči se nikoli ne naveličaš gledat. Enkrat bom šel še do ta zgornjega slapu. Spodaj sva spet na cesti, a kmalu pot spet zavije na desni breg. Prečkava pobočje, kjer povsod mezi voda iz tal; ne more skozi konglomerat. Kdo bi si mislil, da je tak sprimek proda, ki je videti tako krušljiv, tako neprepusten.

Povsod stene, konglomeratni balvani, zanimive oblike debel.

Prideva do galerij, previsnih konglomeratnih sten s spodmoli. To vidim prvič. Včasih se nam je vedno mudilo po cesti do Aljaževega doma; nismo hodili po tej poti. Še Kunaver nas ni peljal tod. Ali pa jaz takrat nisem šel. 

Kaj vse izoblikuje narava. Ampak je spet problem. "Joj, kaj če se to dol podre." Ma, ne bo se, ne bo. "Kaj veš. Lahko se. Pejva hiter." Dio povero, tako čudo, pa si ga niti ogledat ne morem. Saj niti fotkat ne morem. "Dej, pejt, pejt."

Pot je potem spet zavila na cesto, kmalu zatem pa je oznaka spet kazala levo, čez vodo. A tu je bilo za najine superge preveč vode. Sem rekel, da je treba obuti gojzarje. V hribe vedno gojzarje. "Saj to niso hribi." Njena logika je 'neprikosnovena'. Ni nama kazalo drugega kot naprej po cesti. Ampak se vleče. Ura je že skoraj poldne. Že skoraj štiri ure se pomikava gor. Res je, malicala sva, opravila to in ono, fotkala. Evo, parkirišče. Uf, tega pa včasih ni bilo. Pa koliko avtomobilov. Končno zagledava dom, na vzpetinici, velika hiša. Ta dom ni bil tukaj. Tega se ne spominjam. To je drug dom. A so naredili novega? Pojma nimaš. Kako si se mogel tako zanemariti, Mesec? 

Noge imam že v ... (no, tako se reče, ampak ne bom zapisal). Podpreva se. Ob sosednji mizi razposajeno rezgeta skupina čeških kolesarjev, gospa in gospodov, ki se jim srednja leta zelo poznajo, v tesno oprijemajočih kolesarskih dresih, se pravi oblekah (dress je obleka, namreč), ki tako izdajalsko poudarijo sleherno oblino, pa še celulit  spodaj. Ko jo ubirava nazaj po cesti - greva kar po cesti, sva se odločila, bo hitreje - se priznavajoče čudiva: a po tehle klancih so šli oni GOR s kolesi? Buh dej, da jim je vzelo malo sala. Nazaj sva bila v dobrih dveh urah ali slabih treh, kakor obrneš. Facit: danes sva hodila dobrih šest ur ali slabih sedem. kakor pogledaš. Ni slabo za pozna srednja leta. 
Epilog: naslednji dan sem se težko premikal, noge sem imel še vedno v ...

Kam Gerontološko društvo?

Danes sem dobil pošto: prijazno a zaskrbljeno, da ne rečem obupano pismo predsednice Gerontološkega društva Slovenije, dr. Mete Mencej. V njem piše, da se je društvo po 43 letih obstoja znašlo v "izjemno kritičnem položaju". "Ne samo, da nimamo sredstev za delo, tudi odziv na naša strokovna srečanja se zmanjšuje. Sorazmerno dobro obiskane in odzivne so v zadnjem času le še ciljane učne delavnice." Potem ko opiše denarne težave, zaradi katerih so morali odpovedati delovno razmerje poslovni tajnici društva, pozove k razmisleku "o prihodnosti, vlogi in sploh možnostih za nadaljnje delo in obstoj društva..." Pismu je priložen vprašalnik, da bi do jesenske razprave o teh vprašanjih zvedeli za mnenja članstva.
Ob tem me je kar malo zapekla vest. Pred približno petimi leti sem iz zdravstvenih razlogov in ob upokojitvi odložil funkcijo člana upravnega odbora društva. Od tedaj so me morali opominjati celo za plačilo malenkostne članarine. Dosti sem imel ukvarjanja s človeškimi kolektivi in prav asocialno sem se nameraval posvetiti samo svojim konjičkom. Iz Psihološkega društva so me kar meni nič tebi nič črtali, potem ko gotovo nisem plačal članarine, ali poslal svoje fotografije kljub številnim opominom. Da so me črtali, sem opazil, ker že dolgo nisem prejel Psiholoških obzorij, strokovne revije. Kako naj bi jo, če nisem plačal naročnine. Hočem reči, Gerontološko društvo ni izjema v mojem čudaškem odnosu.
Po drugi strani pa si mislim, da bi društvo seveda moralo obstajati. Kako iz zagate? Dva vidika razlikujem, sta pa povezana med seboj: prvi je finančni in drugi je programski. Mislim, da društvo kot nevladna organizacija (NGO) v dolgoročni perspektivi ne bi smelo več računati na financiranje s strani države. Usmeriti bi se moralo na druge pokrovitelje (sponzorje). V trenutnem položaju slovenskega gospodarstva je seveda malo verjetno, da bi se taki sponzorji našli, vendar je naslonitev na državo prav tako brezupno pričakovanje. Morda bi veljalo potrkati na vrata sponzorjev. Farmacevtska industrija in industrija medicinskih in ortopedskih pripomočkov - obe panogi lepo prosperirata -  imata veliko koristi od staranja populacije. Lahko bi ji kaj vsaj posredno vrnili, recimo v obliki donacij Gerontološkemu društvu. Morda bi bilo lažje pridobiti sredstva za konkretne akcije kot za delovanje društva v celoti. Glede programskega vidika si mislim, da bi bilo dobro kombinirati dvoje: po eni strani bolj dosledno upoštevati, da je GDS društvo, ki povezuje '-loge', raziskovalce, proučevalce vseh vidikov staranja in starosti. To bi pomenilo, da bi bilo dobro, ko bi organiziralo znanstvena srečanja, razprave, kolokvije, konference, izdajalo strokovno glasilo (v perspektivi). Raziskovalci, vsi, ki delajo akademsko kariero, potrebujejo točke za habilitacije. Točke jim prinese udeležba z referati na strokovnih in znanstvenih srečanjih - na domačih ne veliko, nekaj pa. Na takih srečanjih lahko aktivno z referati sodelujejo vsi udeleženci; na programu niso samo predavanja uglednežev. Udeleženci prispevajo kotizacijo za kritje organizacijskih stroškov. Po drugi strani ne zožiti dejavnosti društva na strokovna srečanja, ampak, tako kot že doslej, razvijati izobraževalno (seminarji, delavnice) in druge dejavnosti, med drugim izdajateljsko. Negovati odnose z drugimi strokovnimi društvi (socialnih delavcev, sociologov, psihologov, pedagogov, andragogov, zdravnikov, sester, kineziologov, Tretjo univerzo), skupaj z njimi organizirati strokovna srečanja; povezati se mednarodno, dati pobude za mednarodna srečanja. Na misel mi je prišlo, da bi bilo zanimivo prirediti posvet o športu in rekreaciji v starosti, saj imamo med starimi celo maratonce. Poiskati ljudi, ki imajo ideje za nove dejavnosti, ki bi pritegnile pozornost in motivirale nove sodelavce. Privabiti prostovoljce za pomoč pri organizaciji. Ste pomislili na to, da bi na spletni strani odprli blog, kamor bi svoje utrinke prispevali vsi, ki se ukvarjajo s starostjo? Morda bi bil to začetek strokovnega časopisa. To bi bil prispevek h pridobivanju članske baze. 
Imam neko težavo: star sem 72 let, pa se nimam za starega. Mogoče zato nočem imeti nič opraviti s starostjo. (Hecam se.) 
Zahvaljujem se predsednici GDS za spodbudo k razmišljanju in morda tudi k ponovnemu skromnemu angažmaju.

Kapitalizem je vse porušil

Ena mojih internetnih prijateljic, aktivna članica Socialnih demokratov, jasno in glasno v rdeči majici izraža podporo stališčem in osebnostim svoje stranke. Všeč mi je, da je politično aktivna, ker imam vtis, da je poštena ženska in takih v politiki manjka. Na njeni strani najdemo podporo akcijam levice, zavzemanje za Družinski zakonik, za človeške pravice, za manjšine, kritiko desne vlade, stališča, ki tudi meni niso tuja, pa tudi vznesene vzklike ob Prvem maju, odločno poudarjanje veličastnosti partizanskega boja, negovanje spomina na tovariša Tita, Dneva mladosti in kar je še takega v tem slogu. Čeprav tam ne najdem kakih teoretičnih ali politično ideoloških razprav, ji najbrž ne delam krivice, če domnevam, da bi ji bilo ljubše, ko bi se ta trenutek znašla v socializmu, kot da mora prenašati ta pregnani kapitalizem. Nedavno tega pa je objavila slike s svojega obiska v nekem starodavnem zahodnoevropskem mestu z navdušenimi komentarji o lepoti in živahnosti mesta. Hudobno sem jo vprašal, kako kaj izgleda tole kapitalistično mesto, in odgovorila mi je, da čudovito. Ne vem, če je dojela, da sem lahko tako zloben in da sem jo napeljal k priznanju, da je posredno pohvalila kapitalizem. Za razvoj, bogastvo in lepoto zahodnoevropskih mest je namreč 'zaslužen' kapitalizem. Če ne verjamete, si pojdite ogledat vzhodnoevropska mesta, odmislite dediščino kapitalizma v njih, in poglejte le, kaj in kako je bilo zgrajeno v socializmu. 
V svoj poštni nabiralnik sem danes dobil besedilo filozofa in psihoanalitika Dušana Rutarja z naslovom JK kot čista travma in še o neoliberalizmu. Govori o JK = Jezusu Kristusu in to poveže s kritiko neoliberalizma in RKC kot samo ene od neoliberalističnih korporacij. Med drugim pravi: 
"Kakšen kapitalizem neki! Ta je šele zares totalitaren; proti njemu so komunistični režimi 20. stoletja pritlikavci. Samo v nekaj letih je zaradi nekakšne krize kapitalizma ostalo brez domov, plač, prihrankov in sredstev za preživetje na desetine milijonov ljudi po vsem svetu, pa krize še zdaleč ni konec!"

To je lep uvod v uvedbo čisto majčkene, pritlikave totalitarnosti komunizma, ki bo naredil konec sedanjemu vesoljnemu, vseobsegajočemu, grand-totalitarizmu rušilnega kapitalizma, ki je pripeljal do obubožanja desetin milijonov ljudi - na eni strani; na drugi pa do odprave lakote na Kitajskem, do gospodarskega vzpona Indije in velikega dela Jugovzhodne Azije. Med dosežke pritlikavega komunizma sodijo milijoni pobitih, milijoni umrlih zaradi lakote, milijoni preseljenih v Sibirijo. Še pomnite tovariši?

Imelo me je, da bi za ilustracijo učinkov rušilnega neoliberalizma in kapitalizma sploh prilepil sliko stoječih manhattanskih nebotičnikov in sliko pod neustrašnimi antikapitalističnimi in antiimperialističnimi borci-islamisti padlih Twin Towers. Da bi se videlo, kdo gradi in kdo ruši.

Ljubezen, seks, zakon

Zadnji prispevek ima boljšo statistiko kot kateri koli prejšnji. Ne bom skrival: samo nečimern človek sem in mi to neznansko dobro de. Zato bom kar ostal pri temi, ki tako vleče.

Ena najvažnejših življenjskih modrosti, ki sem jo žal prepozno spoznal, je, da so ljubezen, seks in zakon (trajno partnerstvo) tri različne reči. Ker sem bil priden deček, sem bil zelo dovzeten za vse tiste pridige, ki so trdile nasprotno: če hočeš seksati, moraš človeka imeti rad in če nekoga ljubiš in seksaš z njim, je naravno, da se poročiš oziroma, to je zdaj bolj moderno, skleneš z njim zavezo o trajnem partnerstvu. Saj s tem ni nič posebno narobe. Lepo je, če je tako. Moralno je. Ampak v mnogih primerih so te tri reči ločene. Ali je prav ali ne, se lahko pričkamo. A ljudje seksajo, ne da bi se imeli posebno radi, kaj šele, da bi sklenili kakšno partnersko zvezo. Poglejmo, katere so možne kombinacije teh treh reči.

V ZVEZI	LJUBI	SEKSA
+	+	+
+	+	-
+	-	+
+	-	-
-	+	+
-	+	-
-	-	+
-	-	-

1. Je v trajni zvezi (ali zakonu), ljubi in seksa. - Smo povedali: lepo je, moralno, in če je vse iz srca, tudi zdravo.

2. Je v trajni zvezi (ali zakonu), ljubi in NE seksa. - So primeri poročenih ljudi, ki radi živijo skupaj, a iz tega ali onega razloga nimajo spolnih odnosov mimo nevznemirljivih nežnosti.

3. Je v trajni zvezi (ali zakonu), NE ljubi in seksa. - Pogostejši so verjetno primeri zakoncev, med katerima ni posebnih čustev mimo medsebojnega prenašanja, ki pa imata spolne odnose.

4. Je v trajni zvezi (ali zakonu), NE ljubi in NE seksa. - Gotovo so tudi primeri, ko živita zakonca skupaj v navzven 'normalnem' zakonu, med njima pa ni ne ljubezni ne seksa.

5. Ni v trajni zvezi (ali zakonu), ljubi in seksa. - So ljudje, ki se zaljubljajo po tekočem traku in seksajo, ne da bi se s spolnimi partnerji trajneje vezali. Ali kot je rekla neka bejba: Vedno dam iz ljubezni, ki pa ne traja dolgo.

6. Ni v trajni zvezi (ali zakonu), ljubi in NE seksa. - So ljudje, ki so (brezupno) zaljubljeni ali ki se nesrečno zaljubljajo, nesrečno in brezupno v tem smislu, da se jim ne posreči ne seksati ne ustvariti trajnejše zveze s osebo, po kateri hrepenijo. Ali naj sem štejemo tiste, ki ljubijo kako nezemeljsko bitje, in se razdajajo v njegovem imenu, pravzaprav ne vem.

7. Ni v trajni zvezi (ali zakonu), NE ljubi in seksa. - In seveda so ljudje, ki seksajo, ne da bi spolnega partnerja ljubili, kaj šele, da bi se trajneje vezali z njim.

8. Ni v trajni zvezi (ali zakonu), NE ljubi in NE seksa. - In na koncu so ljudje, ki iz različnih razlogov nimajo spolnih odnosov, nikogar ne ljubijo in seveda niso z nikomer v trajnejši zvezi. Tem pač manjka nekaj zrelo človeškega.

Hočem reči: tudi ljubezen se da popredalčkati. In predalčkov je več, kot bi si želeli moralisti. V katerem predalčku ste in v katerem bi želeli biti?

Ljubezen (pri Nemcih)

Prebiram podatke o spolnem in partnerskem življenju Nemcev v okviru raziskave LiebesTrendMonitor 2008, objavljene v Spiegel Wissen (2, 2012). Po pogostosti spolnih odnosov so Nemci na 10. mestu med 15 državami z vsega sveta, ki so jih primerjali. Vodijo Grki s povprečno tremi koitusi na teden; Nemci se potrudijo dvakrat (2,2), na repu so Japonci, 1 krat na teden. Pri vrhu so poleg Grkov še Brazilci, Rusi, Indijci (povzeto iz Durex Global Survey 2008). Toliko za napotek in usmeritev. Ta tedenska prizadevanja Nemcev so presenetljivo vztrajna. Še po 20 ali 30 letih partnerstva se je temu posvetiti vsaj enkrat na teden zakon. Porokam tudi v Nemčiji slabo kaže. Ljudje se poročajo vse starejši: moški s 33 leti, ženske s 30; pred desetimi leti so se poročali 4 leta mlajši: moški z 29 in ženske s 26 leti. Število porok pa je v desetih letih upadlo za 16 odstotkov, kar je veliko. Poročeni ali neporočeni, ki živijo v partnerskih zvezah, kjer se pričakuje zvestoba, so v povprečju 'skočili čez plot' 3,6-krat (moški), ženske pa 2,1-krat. V povprečju so imeli Nemci ne glede na spol v svojem življenju 6 spolnih partnerjev (v velikih mestih več kot 7). Ampak raje ne poskušajte flirtati z drugim ali drugo. Dve tretjini žensk bi s tem spravili v slabo voljo; moški so navidez za nekaj odstotkov bolj strpni do te nelepe navade. Število ločitev se je v 50 letih povečalo z 1/9 na 1/3. Vendar pa 3/4 anketiranih meni, da institucija 'zakon' ni preživeta; 16 odstotkov jih misli, da je. Število samskih gospodinjstev je od leta 1970 do 2010 naraslo od 25 na 40 odstotkov. Precej tega gre verjetno na račun povečanja števila samskih gospodinjstev starih (vdov). Še vedno pa dve tretjini vprašanih zaupata v možnost 'ljubezni do groba'; ženske kar v 71 odstotkih verjamejo, da lahko človek najde partnerja, s katerim nato srečno živi do konca življenja; pri moških je ta odstotek 62.
Ljubezen v partnerski zvezi pojmujejo Nemci precej realno. Dve tretjini menita, da je zveza lahko uspešna, če se partnerja v vsakdanjem življenju ujemata in podpirata, čeprav odnos ni posebno strasten. Samo 21 odstotkov jih meni, da je za zvezo bistvena strastna ljubezen. Prepričanje, da je ljubezen najpomembnejša, ima z naraščajočo starostjo vse manj pristašev in se ustali pri približno 38 odstotkih. Prepričanje, da je pomembna usklajenost v vsakdanjem življenju, pa s starostjo deli vse več ljudi, v najstarejši skupini (60+) jih tako misli 48 odstotkov.
"Kaj je po vašem zelo pomembno za dobro zvezo?" Odgovori so se takole razvrstili: 1. da se lahko zaneseta drug na drugega (92%); 2. da sta si zvesta (88%); 3. da se imata rada (86%); 4. da se spoštujeta (79%); 5. da se vzajemno podpirata in si pomagata; 6. da priznata in cenita uspehe drug drugega; 7. da se odkrito pogovorita o problemih; 8. da ju ne moti, če imata različna mnenja, o njih razpravljata in se tudi kregata; 9. da sta usklajena pri vzgoji; 10. da se strinjata glede tega, ali bosta imela otroke in koliko.
"Pri partnerju je zelo pomembno, da je: pošten (ž 90, m 84), zvest (ž 87, m 83), topel, prisrčen (ž 80, m 67), dobra mati/dober oče (ž 69, m 61), naraven (ž 61, m 61), humoren (ž 56, m 47), občutljiv, da se zna vživeti (ž 57, m 40), pripravljen na kompromis (ž 48, m 44), samostojen, ve kaj hoče v življenju (ž 50, m 39), spolno privlačen, atraktiven (ž 32, m 51). No, mačoti? Zahtevnost žensk se je v desetih letih povečala za nekaj odstotkov. Še bolj kot prej cenijo poštenost, naravnost, smisel za humor, točnost in približno sedmina jih pričakuje, da bo znal partner tudi kuhati. Zakaj pa ne? Ali naj bi si partnerja vse zaupala? Da ja, meni 32 odstotkov vprašanih (čim višja izobrazba, tem manjši odstotek); da ni treba vsega zaupati, jih meni 31 odstotkov; da je za zvezo dobro, če kaj zadržimo zase, meni 11 odstotkov; da je nekaj na popolni zaupnosti, jih meni 24 odstotkov. Zagovorniki malih skrivnosti torej niso v večini. Koliko bližine bi si sicer dovolili? Ali lahko greste v sobo ali stanovanje vaše/ga partnerja/ice, kadar je odsoten? Pritrdilno je odgovorilo 39 odstotkov vprašanih. Imata lahko različne konjičke? 25 %. Gresta lahko večkrat ven brez nje/ga? 23%. Lahko odpirate nje/no/govo pošto? 18 %. Vam dovoli, da berete nje/ne/gove sms-e? 12%. Bi imela ločeni spalnici? Da: 5%. Si dopuščata flirtanje z drugo osebo? Da: 3%. Očitno mislijo, da ni lepo, če imamo skrivnosti, pa vseeno večina ne bere pisem in sms-ov drug drugega.
"Zakaj je propadla vaša zadnja zveza?" 1. Imela sva v osnovi različne predstave o življenju in prihodnosti: 35 %; 2. Nisva se več razumela, preveč sva se prepirala: 33; 3. Eden od naju drugega ni imel več rad: 28; 4. Eden je bil drugemu nezvest: 27; 5. Živela sva drug mimo drugega: 27; 6. Eden od naju se je zaljubil v drugo osebo: 25; 7. Nisva se dovolj trudila, da bi rešila zvezo: 20; 8. Eden od naju se je v zvezi počutil preveč omejevanega: 20; 9. Eden od naju je bil preveč ljubosumen: 12; 10. Razhajala sva se glede tega, ali imeti otroka ali ne in koliko: 10.