Kam Gerontološko društvo?

Danes sem dobil pošto: prijazno a zaskrbljeno, da ne rečem obupano pismo predsednice Gerontološkega društva Slovenije, dr. Mete Mencej. V njem piše, da se je društvo po 43 letih obstoja znašlo v "izjemno kritičnem položaju". "Ne samo, da nimamo sredstev za delo, tudi odziv na naša strokovna srečanja se zmanjšuje. Sorazmerno dobro obiskane in odzivne so v zadnjem času le še ciljane učne delavnice." Potem ko opiše denarne težave, zaradi katerih so morali odpovedati delovno razmerje poslovni tajnici društva, pozove k razmisleku "o prihodnosti, vlogi in sploh možnostih za nadaljnje delo in obstoj društva..." Pismu je priložen vprašalnik, da bi do jesenske razprave o teh vprašanjih zvedeli za mnenja članstva.
Ob tem me je kar malo zapekla vest. Pred približno petimi leti sem iz zdravstvenih razlogov in ob upokojitvi odložil funkcijo člana upravnega odbora društva. Od tedaj so me morali opominjati celo za plačilo malenkostne članarine. Dosti sem imel ukvarjanja s človeškimi kolektivi in prav asocialno sem se nameraval posvetiti samo svojim konjičkom. Iz Psihološkega društva so me kar meni nič tebi nič črtali, potem ko gotovo nisem plačal članarine, ali poslal svoje fotografije kljub številnim opominom. Da so me črtali, sem opazil, ker že dolgo nisem prejel Psiholoških obzorij, strokovne revije. Kako naj bi jo, če nisem plačal naročnine. Hočem reči, Gerontološko društvo ni izjema v mojem čudaškem odnosu.
Po drugi strani pa si mislim, da bi društvo seveda moralo obstajati. Kako iz zagate? Dva vidika razlikujem, sta pa povezana med seboj: prvi je finančni in drugi je programski. Mislim, da društvo kot nevladna organizacija (NGO) v dolgoročni perspektivi ne bi smelo več računati na financiranje s strani države. Usmeriti bi se moralo na druge pokrovitelje (sponzorje). V trenutnem položaju slovenskega gospodarstva je seveda malo verjetno, da bi se taki sponzorji našli, vendar je naslonitev na državo prav tako brezupno pričakovanje. Morda bi veljalo potrkati na vrata sponzorjev. Farmacevtska industrija in industrija medicinskih in ortopedskih pripomočkov - obe panogi lepo prosperirata -  imata veliko koristi od staranja populacije. Lahko bi ji kaj vsaj posredno vrnili, recimo v obliki donacij Gerontološkemu društvu. Morda bi bilo lažje pridobiti sredstva za konkretne akcije kot za delovanje društva v celoti. Glede programskega vidika si mislim, da bi bilo dobro kombinirati dvoje: po eni strani bolj dosledno upoštevati, da je GDS društvo, ki povezuje '-loge', raziskovalce, proučevalce vseh vidikov staranja in starosti. To bi pomenilo, da bi bilo dobro, ko bi organiziralo znanstvena srečanja, razprave, kolokvije, konference, izdajalo strokovno glasilo (v perspektivi). Raziskovalci, vsi, ki delajo akademsko kariero, potrebujejo točke za habilitacije. Točke jim prinese udeležba z referati na strokovnih in znanstvenih srečanjih - na domačih ne veliko, nekaj pa. Na takih srečanjih lahko aktivno z referati sodelujejo vsi udeleženci; na programu niso samo predavanja uglednežev. Udeleženci prispevajo kotizacijo za kritje organizacijskih stroškov. Po drugi strani ne zožiti dejavnosti društva na strokovna srečanja, ampak, tako kot že doslej, razvijati izobraževalno (seminarji, delavnice) in druge dejavnosti, med drugim izdajateljsko. Negovati odnose z drugimi strokovnimi društvi (socialnih delavcev, sociologov, psihologov, pedagogov, andragogov, zdravnikov, sester, kineziologov, Tretjo univerzo), skupaj z njimi organizirati strokovna srečanja; povezati se mednarodno, dati pobude za mednarodna srečanja. Na misel mi je prišlo, da bi bilo zanimivo prirediti posvet o športu in rekreaciji v starosti, saj imamo med starimi celo maratonce. Poiskati ljudi, ki imajo ideje za nove dejavnosti, ki bi pritegnile pozornost in motivirale nove sodelavce. Privabiti prostovoljce za pomoč pri organizaciji. Ste pomislili na to, da bi na spletni strani odprli blog, kamor bi svoje utrinke prispevali vsi, ki se ukvarjajo s starostjo? Morda bi bil to začetek strokovnega časopisa. To bi bil prispevek h pridobivanju članske baze. 
Imam neko težavo: star sem 72 let, pa se nimam za starega. Mogoče zato nočem imeti nič opraviti s starostjo. (Hecam se.) 
Zahvaljujem se predsednici GDS za spodbudo k razmišljanju in morda tudi k ponovnemu skromnemu angažmaju.