AVTOR IN NJEGOVO DELO (pa še Cankar in Prešeren)

Na tem blogu sem se posmehoval feministkam in političnim korektnežem, ki Prešerna obtožujejo zalezovanja, to je, spolne zlorabe mladoletne Julije Primic (pa še "Primicovi" je napisal v akrostihu, češ da je lastnina očeta Primica; kar ne drži: tako poimenovanje označuje pripadnost rodbini, ne lastnine očeta ali moža). V nekem drugem zapisu sem se spraševal, ali je prav, da so prekrili mozaike patra Marka Rupnika, ker je zlorabljal nune.

Na tečaju književnosti v okviru UTŽO Ljubljana smo se oni dan spraševali, kakšen odnos zavzeti do dela avtorja, umetnika, ki je zagrešil zločin. (Ostanimo pri kriminalu kot najbolj nesporni opredelitvi in zanemarimo moralne poniglavosti.) Eni so trdili, da je treba delo zločinca odstraniti, ali ga vsaj ne častiti, drugi, da ne; da je delo samostojna vrednota, ki nima nič opraviti z moralnostjo avtorja. Po kratkem pogovoru smo sklenili, da se da zagovarjati obe stališči, da pa je najbrž drugače, če imamo v mislih pokojnega, časovno oddaljenega avtorja, kot če gre za živega sodobnika.

Sklenil sem povprašati UI, kako je s tem. Podajam povzetek najinega pogovora, ki se je močno raztegnil in precej ponavljal zaradi blebetavosti UI. ChatGPT je najprej navedel nekaj svetovno znanih avtorjev, ki so zagrešili kak zločin glede na zakone svojega časa. Eden najbolj znanih primerov je renesančni slikar Caravaggio, ki je ubil nasprotnika v dvoboju in se je s pobegom v drugo deželo izognil smrtni kazni (1606). Oscar Wilde (Slika Doriana Greya) je bil 1895 obsojen zaradi homoseksualnosti in zaprt. Markiz de Sade (Justine, Juliette) je bil večkrat zaprt zaradi spolnih škandalov in zlorab. W. S. Burroughs (Peklenska pomaranča) je pijan posnemal Viljema Tella in ubil svojo ženo ter bil obsojen. Jean Genet (Zaljubljeni jetnik, Balkon) je bil zaprt zaradi tatvin, preden je začel objavljati. Slikar Egon Schiele je bil zaprt zaradi obtožb v zvezi z "nemoralnimi" risbami in zapeljevanjem mladoletnice (1912). Norveški pisatelj in Nobelov nagrajenec Knut Hamsun je bil obsojen zaradi sodelovanja z nacisti. Znani režiser Roman Polanski je bil v ZDA obsojen zaradi spolnih odnosov z mladoletnico (1977).

UI je potem navedla, kar smo omenili že zgoraj, da obstajajo v izhodišču tri vrste odnosa do tega vprašanja: avtonomističen, etičen ali moralističen in kontekstualen. Avtonomistični nazor pravi, da je treba delo ločiti od avtorja. Delo ima svojo estetsko vrednost, neodvisno od avtorjevega značaja. Slika ni manj mojstrska, čeprav jo je naslikal nasilnež. Na Caravaggijevi sliki je mojstrsko prikazano prelivanje svetlobe.

Moralistični nazor pravi, da dela ni mogoče povsem ločiti od avtorja. Avtor, znan po spolnem razvratu, morda naklonjeno in sugestivno opisuje prizore spolnega nasilja. Morda so nasilna dejanja junaka romana, ki ga je napisal nasilnež, opisana tako, da jih domala opravičuje. Ali gledanje filmov Polanskega ne pomeni implicitne legitimizacije njegovih dejanj? Seveda se človek vpraša, kje se v Rupnikovih mozaikih skrivata spolna sla in satansko izkoriščanje duhovne predanosti. Poleg tega je pomembna bralčeva ali gledalčeva interpretacija dela (hermenevtika). Moralna presoja vpliva na doživljanje dela. Če veš, da je avtor zlorabljal ženske, drugače gledaš njegov film, kot če tega ne veš.

Cankar je bil zagovornik avtonomistične pozicije, nasprotnik tega, da bi pri ocenjevanju literarnega dela upoštevali značilnosti avtorjeve osebnosti. Zapisal je tale pogovor z branjevko, v katerem se norčuje iz moralistične pozicije: "Jajca, ki jih prodajate, so dobra..., ampak petelin je nemoralen" (Gospa Judit, IC, Dela I, CZ, Lj., 1986, str. 263). In na drugem mestu, ko se pogovarja z gospodično, "ki ima v njegovem srcu oltar" s fino ironijo imitira: "Ne mogla bi z veseljem pogledati podobo Matere Božje, če bi vedela, da je umetnik po slaniku dišal, ko jo je slikal." ... Pisatelj nato zafrkljivo: "Rekli ste nekoč, da ljubite Heineja. Ali ga boste še ljubili, če vam povem, da je na cesti med Jeno in Weimarjem češplje klatil? ... in da si je Kette... sam čevlje snažil." (Bela krizantema, IC, Dela I, CZ, Lj., 1986, str. 14).

Cankar utemelji svojo pozicijo s skrivnostno dvojnostjo ali razcepom avtorjeve osebnosti na vsakdanjega človeka, grešnika, in na umetnika: "Povem vam, da ni prepeval Kette, ki si je čevlje snažil, temveč nekdo drugi, kateremu nihče ne pozna in ne sme poznati obraza, Povem vam tudi, da tistih ... zgodb, nisem pisal jaz... pisal jih je človek, ki ga ne poznate in ga nikoli ne boste poznali" (Bela krizantema, IC, Dela I, CZ, Lj., 1986, str. 15). V pesniku je skrivnostno božansko bitje.

Psihološko je težko uskladiti podatek, da je avtor moralno oporečen, njegovo delo pa genialno. Zato se pogosto zatečemo bodisi k idealizaciji (»bil je genij, pravila zanj ne veljajo«) bodisi k totalni zavrnitvi (»če je slab človek, je vse njegovo delo ničvredno«). Mnogi se zavzemajo za to, da pač zavestno vzdržujemo to napetost, to kognitivno disonanco: je "psihopat", piše pa krasno. Ali lepše: delu lahko priznavamo, da je estetsko ali zgodovinsko pomembno, hkrati pa brez olepševanja priznavamo problematičnost avtorja. Občudovanje ni isto kot opravičevanje.

Še drugače: človek naj sam pri sebi kot enako legitimni in soobstoječi razlikuje dve področji: moralno presojo in estetsko presojo. Čemu naj bi zaradi ene opustil drugo? Avtor je problematičen značaj ali celo zločinec, ampak njegovo delo me izpolnjuje. Kot bralec ali občudovalec likovnih del sem večplastno, zapleteno bitje. Čemu naj bi se po vsej sili samovoljno reduciral na eno samo dimenzijo?

Tretja pozicija, najmodernejša, je kontekstualna ali pragmatična. Reklo bi se, da jo zanimajo družbeni učinki avtorjeve osebnosti oziroma njeno skladje ali neskladje z njegovim delom. Ne sprašujemo se, ali naj se delo obravnava neodvisno od avtorja ali ne, ampak se sprašujemo diferencirano: kakšen je avtorjev zločin - umor, spolni delikt, politično delovanje. Ta dejanja so različno obremenjujoča in imajo različne učinke. Kakšna je povezava med umetniškim delom in zločinom? Genet je kradel kot mladenič, preden je začel pisati. To pomeni, da je svoje prejšnje ravnanje prerasel in ga skozi pisanje ozavestil in ovrednotil. Ali ima avtor korist od recepcije svojega dela? Že pokojni ali zgododovinski avtorji je nimajo, še živeči, sodobni pa odvisno od vrste dela, panoge itd. Kako občinstvo sprejema delo? Se mu pasivno predaja ali je do njega kritično? Bralec se morda identificira z junakom romana izpod peresa morilca in opravičuje njegova nasilna dejanja, s tem pa tudi svoja. Poleg tega lahko s kupovanjem del zločinskega avtorja podpiramo njegovo eksistenco in s tem nezaželena dejanja.

V okviru tega pristopa se sprašujemo na primer: Ali z nakupom, gledanjem, promoviranjem umetniškega dela prispevamo k moči in družbenemu vplivu avtorja? Ali z nakupom, gledanjem, promoviranjem prispevamo k moči in vplivu osebe? Ali delo samo nosi problematične ideološke vsebine? Ali obstaja razlika med estetskim priznanjem in kulturno legitimizacijo? Kako naj se kot posameznik ali družba vedemo do tega dela?

Kaj žene kolumnistko in njene tovarišice, da se tako vehementno spravljajo nad osebnosti avtorjev, ki se tako ali tako v svojih delih presegajo, kot implicira Cankarjeva misel? Pravzaprav vem odgovoriti: Moti jih, da zaradi kakovosti njegovega umetniškega dela častimo avtorja, ki si kot "navaden človek" tega ne zasluži. Lepa slika ne opravičuje zločina. In vendar... Prešernov spomenik bi morali zamenjati s stelo ali obeliskom z vklesano Zdravljico (ne s Sonetnim vencem, ker ima tako nesrečen akrostih).

CONTRA SZYMBORSKI

 

CONTRA SZYMBORSKI

"Slabo sem se vedla včeraj v kozmosu.

Preživela sem dan in noč, ne da bi kaj spraševala,

in ne da bi se čemu čudila."*

Midva s kozmosom nisva na ti.

tudi na vi ne, ne na oni.

Bôli me kozmos.

Naj se z njim ukvarjajo astronomi

- in Bog; s tem sta v nekakšnem sorodu.

Tu sem in ne bom več,

ko kozmos še bo ali pač ne.

Moj kozmos ne bo.

Ne čudim se,

zakaj je nekaj 

in ne raje nič.

V nekaj sem nekaj

in bom kmalu nič.

Nič thaumazein.

Ta vprašanja me ne zanimajo.

Zrem v to stran

pismenk iz duha.

Pri nas se piše;

pišem, o, hvala za dar,

in me zabava.

Vesel sem, da kaj

prihaja iz glave

četudi jeznega nasprotovanja.

Zanima me drugo vprašanje:

Od kod si vzela to zapoved

spraševanja o kozmosu? 

Od Talesa? Parmenida?

Od kod tvoj napuh?

Od kod ta poza?

Čemu se mučiš 

s to ideologijo,

poslušna

učenka

?

(Če se ozreš v to podobo,

boš videl bodalo.

Nastalo je samo;

kako to?)

______

                                        *W. Szymborska, Radost pisanja, Nepozornost, str. 407

OPRAVIČILO SZYMBORSKI

Imela je slab dan

že proti koncu

svoje pesniške poti,

ko se je trapila

s samokritičnostjo

in krčevitim prizadevanjem,

da bi še kaj ustvarila

čudeč se kozmosu in sprašujoč

in se ji je zdel dan izgubljen,

če je mirno dremala.

Saj prej kdaj 

je že zavrnila

astronoma,

ki ji je kazal

novo zvezdo,

kot bi ga jaz:

A res? Aha.

"Zvezda je brez konsekvenc."*

Oprosti Wislawa.

______

*W. Szymborska, Radost pisanja, Presežek, str. 275

DOL SISTEM! GOR SISTEM!

 DOL SISTEM! GOR SISTEM!

Eni imajo, drugi nimajo.

Eni se matrajo, drugi uživajo.

Eni ropajo, drugi oropani.

Kaj naj storimo?

Spremenimo sistem!

Krave ne telijo,

Ovce imajo črne jezike,

Voda zaudarja, otroci se v smogu dušijo.

Kaj naj storimo?

Spremenimo sistem!

Kaj pravijo modri:

Karl, Friedrich, Michel,

Teodor, Jacques, Giorgio in drugi?

Spremeniti sistem!

Saj smo ga že! Dvakrat.

Tudi drugi so ga spremenili:

Lenin, Stalin, Mao, Castro,

Kim il Sung in Ho Ši Minh,

Mugabe, Ogabe*, Pol Pot.

Kje so? Kje eldoradi?

Kdo naj nam zgled bo?

Kakšna je "tretja pot"?

Kje je pot, ki ne pelje v propad

po krvavi moriji;

pot, ki vsem ljudem omogoča

osebno izpolnitev in

človeško skromno preživetje,

ta oksimoron?

_____

*Napaka humane inteligence, ki včasih iz čistega veselja napiše besedo, po zvoku sorodno prejšnji, čeprav ne ustreza dejstvom. Zanimivo je, da se pogosto ta nehotna napaka vsebinsko ujema z besedilom.

SCHERZO

     

SCHERZO

Pomisel ob Pomoti nobelovke Szymborske, (Radost pisanja, str. 203).

 Pisoar v galeriji

Je umetnost.

Priznano zgodovinsko dejstvo.

"Dober dan"

je vsakdanjost.

Če ga izreče

pesnik v pesmi,

je umetnost.

Je polnočni drindrin telefona,

pozabljenega v galeriji

klasičnih portretov,

umetnost,

ker je zazvonil

v galeriji?

Pa že. Ne likovna,

glasbena.

Uf, pomota.

Bil bi scherzo,

če bi zazvonil v Filharmoniji.

Še bolje med koncertom,

kot pisalni stroj.*

Tole je pesem,

ker je vsaka beseda

v svoji vrsti

(in ker ne razumete dobro metafore).

In ker sem -

pesnik.

___________

*Skladbo za orkester in pisalni stroj, "The Typewriter", je leta 1950 napisal ameriški skladatelj Leroy Anderson. Prva izvedba je bila 8. septembra 1953 v Chicagu, z orkestrom Boston Pops pod vodstvom Arthurja Fiedlerja.

APOKRIF*

Nekoč je Francoz Duchamp

na opuščeno tramvajsko remizo

obesil tablo

MODERNA GALERIJA.

Je najprej na stene

dal nekaj impresionistov,

da so galeristi in gledisti -

naveličani CHIAROSCURO -

sladostrastno metuljčkali

ob NOVEM TRENDU.

Potem je šel

in izruval školjko bližnjega

SCALNIKA

in jo postavil kot skulpturo

na podstavek z napisom

PISSOIR.

Okrog skulpture 

so se zbrali roji blaziranih

iskalcev NOUVAUTE 

in vzklikali

SENSATION,

Res,  VOILA, glej, glej,

kako nesramen, kako UPOREN,

kako AVANTGARDE

kako lepa oblika,

kako ORIGINEL.

Kakšen umetnik

Je ta tipček!

Kako napreduje

UMETNOST.

______

*Zgodovinsko neresničen, potvorjen zapis.

A PROPOS SZYMBORSKA

Sproščen verz,

povzdignjenje vsakdanjosti,

zavedanje minljivosti

in čudeža biti

so mi vrnili

zaupanje v poezijo,

zapravljeno od tistih,

ki so se šli srce*.

Prelomni stih Gertrude Stein

"Roža je roža je roža je roža"

Se v verziji Szymborske glasi:

"Krave so krave."**

Nov prelom

v smeri prizemljenosti

proti sentimentalnosti.

Nobel zaslužen.

________

*Szymborska, Radost pisanja, str. 159, Krajina: "Ne znam se iti srca"

**Radost pisanja, Sejem čudežev, str. 308

Proslava

Državna proslava Dneva državnosti je minila. Lahko bi rekel, da o njej ni vredno izgubljati besed. Lanski sneg; proslava kot proslava. Tako ali tako ni pričakovati, da bi bila proslava kak poseben umetniški dogodek. Razčlenjujejo jo, jo bolj ali manj prizanesljivo ocenjujejo. Ugotavljajo povezave snovalcev in izvajalcev s stranko. Ocenjevanju se bom ognil, čeprav me mika, da bi iz posameznih elementov predstave sestavil pomenski vzorec esdeesovske ideologije. Itak je bilo vsem na očeh in vsi so lahko razbrali pomen trebuščka nosečnice (državne nosečnice?) in zagnano, fortissimo skandiranje ad nauseam, pesmi "Slovenec sem", da ja ne bi tega pozabili in da bi se to vžgalo v duha tudi Neslovencev okoli nas bodisi kot odločna potrditev njihove drugačnosti bodisi kot poziv, da sprejmejo to pripadnost. Pravzaprav je ta poziv odveč. Spomnil sem se deklice iz soseske, ki si je ob igri v ritmu koračnice popevala: Kad po-ra-stem bi-ću Slo-ven-ka. In je. Tako privlačno je biti Slovenka.

Proslava se je odvijala v zaostrenem družbeno-konfliktnem vzdušju, na prostoru, ograjenem s policijskimi ogradami in ešaloni policistov; ob odsotnosti vrhunskih profesionalnih umetnikov; ob spremljavi policijskega orkestra, katerega nastop je v tem kontekstu pomenil nekaj drugega, kot kadar izvaja promenadni koncert v Tivoliju. Policija je bila okoli odra, pred njim in na njem.

Prav je zapisal komentator, da je bila to strankarska proslava esdeesa ali pač desnice. Tudi sam sem jo doživel kot prvi (?) performans na visoki ravni osrednjega državnega dogodka,  ki je nazorno pokazal in potrdil ideološko vsebino in identiteto stranke.

To je prav. Ne čudite se! To je prav. Prav imajo tudi tisti, ki pišejo, da v predstavi ni bilo niti enega elementa modernosti. Bila je izrazito enostranska: poudarila je tradicionalne in desničarske vrednote. Bila je gotovo všeč mnogim, ki jim niso všeč moderne in postmoderne ekshibicije. Tuji poslaniki  so si ob petju kogoškega kvagteta gotovo mislili: tako majhen narod, pa tako mnogoglasno poje. In kaj Slovenca bolj poboža kot tujčeva pohvala.

Prav je, da so naši desni sodržavljani pokazali in potrdili, kdo so. Levi se zgražajo nad proslavo in mislijo, da bi morala biti drugačna, da bi na njej morali peti Internacionalo in Bella ciao. Tudi meni sta omenjeni pesmi všeč, bolj kot Vilharjeve narodne budnice, a pričakovati, da bi jih morali peti na državni proslavi, je znamenje nostalgije po enoumju in socializmu, ki se je sesul vase. V demokraciji smo. So levi in so desni. Trenutno so na oblasti (legalno!) desni. Videli smo desno proslavo. Ni nam všeč, njim je pa všeč. Bomo zmogli prenesti to različnost? Ali jih bomo odnesli z odra? So varovalne policijske ograje odveč ali upravičene?  

Vtis imam, da pravzaprav še vedno, po tridesetih letih, s težavo sprejemamo meščansko demokracijo. Težko sprejemamo dejstvo, da smo različni in da ima vsaka stran pravico izražati to različnost. Izražati ne pomeni vsiljevati. Ko bo na oblasti druga garnitura, bo proslava drugačna.

Dopustili smo, da so naši desničarski sodržavljani pokazali svoje pojmovanje domoljubja in slovenstva. In dopuščali bomo, čeprav s stisnjenimi zobmi. Za demokracijo. 

To je strpnost, pravi moja fb-prijateljica N. M. Močno jo potrebujemo.

Obkoronske

PRIDE TAK DAN Pride tak dan, vedno pride, ko že mislim, da ne bo prišel,

sveže, sončno, pomladno dopoldne, ko lahko sedim sam za mizo na trati, ali za mizico na balkonu in berem časopis in pišem beležke, da bi oblikoval pametne misli. Prijatelja, kos in vrabec, skakljata v bližini, plašna, nezaupljiva, ker ne vesta, kako sta mi ljuba; lesket svetlobe med listi, igra senc, zvonenje v daljavi. Pride dan, ko bi lahko verjel, da je Bog, ves ta zeleni mir in lesket, vse to okoli je Bog, ki se včasih pojavi in za dolgo izgine. Pride tak dan. * Pride tak dan, ko pogreznjen si vase, v zelenem lesketu le misli so s tabo, nihče jih ne zmoti. Pride tak dan, ko verjameš vase, v božje v sebi.

*

MINE TRENUTEK

Mine trenutek

se pogrezne

ga zagrne

zgine

zakaj je nekaj

ko bi bilo bolje

za trenutek okusiš

in že veš

in pripraviš

za tiste,

ki še mislijo,

ki še ne vedo

ki še ne čutijo

da prihaja

da se zagrinja

da ponikuje

da ponikne

nikne

nične

nič

*

PARMENID JE VPRAŠAL

Parmenid je vprašal,

zakaj je nekaj

in ne raje nič

ne raje nič 

ne raje

ne raje

nikoli me to

ni zanimalo.

Je

in se konča. 

In ni.

Veselo na delo.

Še tega ne moreš reči.

Zakaj ne raje.

*

Iz niča ništrc.

Kr neki.

V nebo kovano.

V nebesa vzeto.

V pekel pogubljeno.

Kr neki. 

Moja koronska samoobramba na fejsbuku

Od začetka epidemije do konca aprila sem na fejsbuku bil boj z neumnostjo, sebičnostjo in razvajenostjo, da bi sebe in druge zavaroval pred pogubnim virusom. Evo izbor replik.

5.3.
Končno se je začelo nekaj dogajati. končno nismo totalni zamudniki. Končno ena prava drama. Jaz sem itak izvzet. (Mal me glava boli.)
6.3.
Tokrat prekršim pravilo, ki sem si ga postavil, namreč, da se tukaj ne bom vtikal v komentiranje aktualnih političnih dogajanj. Mislim, da bi se bilo pri komentiranju političnih dogajanj dobro držati starega, dobrega, psihološkega pravila, da ocenjujmo dejanja ne oseb. Mislim tudi, da to, kar človek počne, ni odvisno samo od njegovega značaja ampak od tega, kako ga sprejema in se nanj odziva njegova okolica. Eno osnovnih zakonitosti pri pripisovanju "krivde" za določeno ravnanje je: ko ocenjujemo ravnanje drugega, vidimo vzrok za njegovo ravnanje v njegovi osebnosti. Ko ocenjujemo svoje ravnanje, vidimo vzrok zanj v situaciji. Če grem pri rdeči luči čez cesto, vem, da sem šel zato, ker ni bilo ne z leve ne z desne nobenega vozila. Ko vidim drugega, da prečka cesto pri rdeči luči, si mislim: Lej ga, pametnjakoviča, kaj pa misli, da je. Mogoče je on prečkal cesto z enakim razlogom kot jaz. Torej: kul daun - ohladite se.
6.3.
Peter: Se strinjam Blaž, čeprav mi ni všeč!
7.3.
Nikogar ne skušam obvarovati pred kritiko.
Nasprotno, mislim, da je kritika dejanj nujna, kritika osebnostnih značilnosti pa ni smiselna. Končna kritika bo pa na glasovnici.
9.3. Predsednica ZZ siol.net. Kdo je odgovoren, da se nismo pripravili na resno krizo? - Kaj to pomeni? Kdo je odgovoren? Od Šabedra navzdol, predstavniki NIJZ z imenom in priimkom itd., ki jih vsak dan gledamo na TV. Bi radi eno samo osebo? Avtoriteto? Infektologa XY? Predsednico ZZ? Nekoga nezmotljivega, ki bo pregnal vse dvome in preprečil vse okužbe? Kdo seje dvom?
10.3.
»Eden za drugim prihajajo na urgenco. Znaki, ki jih imajo, niso v ničemer podobni zapletom gripe.« | MLADINA.si
Teja: Vredno branja vsake besede. Premislite. To ni ustvarjanje panike ampak preventiva, da ne pride do najhujšega tudi pri nas (kapacitet nimamo). Če vam za starejše ni mar, pa naj vas razsvetlim, da umirajo tudi mladi. #samPovem
13.3.
Sem vesel. Na priporočilo svojcev sem zjutraj izvedel test okuženosti. Globoko sem vdihnil, zadržal dih za 10 sekund (še več) in - nisem padel v depresijo.
13.3.
Kdor ne ve, kam bi sam s sabo in svojim življenjem, se kar naprej trese in išče krivce in zarote, ki ogrožajo njegovo praznino. Živi, dokler si živ, dolgo itak ne boš. Naposlušal si se slabih novic, zdaj se pa loti česa prijetnega. A ne?
14.3.
Korona v razredni družbi | MLADINA.si, N'toko
Ne vem, če virus razlikuje med višjim in nižjim razredom. Izolacija je prekleto težka za zdravnike višjega razreda. Panika pa grabi tudi ljudi nižjega razreda.
16.3.
Omrtvičenje družbe in izolacija vplivata name blagodejno. Nikamor mi ni treba iti, nihče me ne nadleguje. Ni trgovine, ni šole, ni uradov, ni obrtnikov, še zobozdravnika sem upravičeno prestavil. Nobenih skrbi, nobenega pregovarjanja. Časopis mi dostavijo, smeti odpeljejo. Normalno sem nastopil svoj delovni dan pri fejsbuku. V ozadju slišim glas: Pejva kam ven. Nobena sreča ni popolna. Srečno!
17.3.
Na sprehodu. Hitro hodiva po ozki poti med njivami, eden za drugim. Nasproti se nama približa mlajša ženska. Ko je kakih pet metrov pred nama, se naju izogne v širokem loku, kar po travi in starih brazdah. Pravilno. Samozaščitno. Če bi prišla korak bliže, bi se ji izognila midva. A vendar mi ostane čuden občutek, ki bi ga Prlek izazil z besedami: Ka sn jas peees?
18.3.
Lahko se šališ, lahko smejiš. Ne moreš je odgnati. Pride, ko najmanj pričakuješ. Po večerji sem začutil, kako mi žarijo lica. Menda ja nimam vročine? Jedel si vroče. Tud ušesa so vroča. Od slušalk. Kdaj sem bil nazadnje s študenti? V soboto bo 14 dni. To je znotraj obdobja. Al pa že skoraj zunaj. O hudiča, zobni rentgen. Pred enim tednom. Jbnti. Zakašljam. A vidiš? Pa ne kar naprej brskat po nosu. A misliš, da kapljice za nos, ki jih jemlješ, preprečijo; al ga not potisnejo? V trebuhu me nekaj tišči. Pravijo, da je tudi v blatu. Če je v blatu, je v trebuhu. Ne seri, to je od ričeta. Saj še ni prišel do dol. S kolesom si šel ven. Pretnar pravi, da so tudi v zraku. Aerosoli. V križišču si stal za onim. A je blo osem metrov? Je, ampak potem si ga prehitel in si bil tik ob njem. Pa ni kihal. Kaj veš. Hudi boji. A naj molim? Boli ga.
18.3.
Zjutraj mi dostavijo časopis. Kdo vse ga je šlatal do zdaj? Ga bom pustil 48 ur zunaj, da vse pocrka.
19.3.
O čem razmišljam? Kako je, ko se zadnja možnost, možnost nemožnosti, zelo približa. Enkrat mi je že zastalo srce. Potem, ko je bilo najhujše za mano, sem vprašal zdravnico: Se je pa nitka že skoraj pretrgala, kajne? Ja, je rekla, se je že pretrgala, za trenutek, pa se je spet ujela. Bil sem v komi, nekaj dni. Ko sem to razlagal, me je nekdo vprašal: Si videl svetlobo na koncu tunela? Nič nisem videl. Potem pa nisi bil dovolj daleč, je razočarano odvrnil. Naj kar bo razočaran še naprej. Ko sem bil pred tem, ko se je vse začelo, začutil mravljinčenje v levi roki, me je oblil mrzel pot. Takrat sem se zavedel, da je konec. Se mi je odvil film življenja? Nič se mi ni odvilo. Rekel sem ženi: Pokliči rešilca! In potem se je odvijalo, kot je poznavalsko hotela stroka - in narava. Prijatelji so molili zame. Hvaležen sem jim za sočutje. Od tedaj sem vsak dan pripravljen. Ne tako, da bi imel napisan testament in vse pošlihtano. Nimam. Grem po cesti in pomislim: Kako bi bilo, če bi zdajle tukajle omahnil? Bi mi bilo na tleh ležečemu s temle regratom v očeh v redu? In si odgovorim, da bi mi bilo. Pač Pomirjen sem s svojim življenjem. Ni bilo nič posebnega, nič velikega in pomembnega, daleč od filma. Spomnim se srečanja s študentko, ki se je po več letih vrnila, da nadaljuje študij. Rekla je: A vi ste pa še zmeraj tukaj? Tak sem. Kaj hočem povedati? Zdajle si ne želim drugega, kot to, da bi še nekaj časa čutil sonce, veliko Življenje gor ali dol, sem zadovoljen z malo začetnico. Tako. Za prijatelje, z upanjem.
19.3.
Trenutno je zame najpomembnejše vprašanje, ali se virus oprime regrata. Če se, potem je bil pravkar pokončan z želodčno kislino.
21.3.
Iz Maribora poročajo, da nekateri okuženi v samoizolaciji hodijo naokrog in se hvalijo, da jim nič ni. Strokovnjaki so takim, ki so okuženi, pa "jim nič ni", nadeli imenitno ime "superprenašalci". Ob tem sem se spomnil na pripoved učiteljice, ob kateri so se zbirali učenci in se po otroško hvalili: "mi imamo pa novo hišo", "moj ata ima pa nov mercedes" in tako naprej. Zadnji revček pa: "Učiteljica, jaz pa v postlo lulam." Tako nekako, če nimaš nič drugega, da bi se pohvalil.
22.3.
NEDELJSKA PRIDIGA
Po vseh vsakdanjih opredelitvah sem ateist, brezbožnik. To pomeni, da ne verujem v Boga, Stvarnika in Osebo, ki je nekje, neodvisno od mene. Pa tudi sam ga po svoji potrebi in želji ne ustvarjam imaginarnega, da bi si lajšal svoje bivanje in pogled v prihodnost. Vsega tega ne potrebujem. Sem v Camusovem smislu "uporni človek", ki ga ni strah gledati v brezno vesoljnega nesmisla.

Vseeno pa ne zametujem Svetega pisma in vsega drugega, kar je napisanega v duhu tega izročila, predvsem ne evangelijev. Skušam dešifrirati njihova brezčasna sporočila.

Tokrat mi je prišel na misel naslednji izrek (SSP3): Ko so ga farizeji vprašali, kdaj pride Božje kraljestvo, jim je odgovoril: »Božje kraljestvo ne pride takó, da bi zbujalo pozornost. Lk 17,20 Tudi ne bodo govorili: ›Glejte, tukaj je‹ ali ›Tam je,‹ kajti glejte, Božje kraljestvo je med vami.« Lk 17,21

Spomnil sem se na to ob tako banalni stvari, kot so zapisi v dnevniku Delo, v Sobotni prilogi. Profesorica Alenka Šelih piše o ljudeh z Downovim sindromom. Vesna Milek se pogovarja z Manco Košir o njenem življenju in težki preizkušnji. Doktorica Anica Koš Mikuš poziva, naj pokažemo srčnost in pomagamo reševati otroke beguncev brez spremstva. Ne nazadnje: ganljivi nekrolog, posvečen igralcu Petru Musevskemu. Iz vseh teh člankov sevajo človeška krhkost, sočutje, dobrota in solidarnost - iz ljudi in o ljudeh, ki so med nami, naši znanci in prijatelji.

V vsej številki seveda prevladujejo članki o nesreči, ki je zadela človeštvo in nas, vsakogar od nas vsaj posredno. V teorije zarote ne verjamem. A vendar: ste pomislili, kakšna bi mogla biti računica "temnih sil"? Virus ubija stare, mladim prizanaša. Menda imamo demografsko krizo in krizo pokojninskih skladov. Torej?

In vendar se vsi omejujemo, nekateri pa vlagajo nečloveške napore in tvegajo svoje življenje, da bi rešili tiste, ki jih je napadel virus. Nesebično, brez računice.

Kar se računice tiče, poviševanja in zniževanja, vlade sploh, pa pravi evangelij: Jezus pa mu je rekel: »Nihče, ki položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za božje kraljestvo.« Lk 9,62
22.3.
VIRUSNE DRAME
Ženske ne razumejo moškega ritma. Tudi moja ne. Tudi danes ne. Prej me je opomnila, naj pomijem posodo. Itak se ve, da jaz pomivam posodo, ne ona, ker pravi, da to škoduje njenim zgaranim rokam. Itak jo bom pomil. Ampak ne, ona, kot da sem pravkar prišel k hiši, mi mora dat navodila, me mora opomnit. Seveda sem pomil, ampak eno kastrolo sem pustil v duršlagu, da se odmoči prismojeni riž. (Nisem ga prismodil jaz. Nič hudega, težko je pogrevat rižoto.) Pa pride, pa začne pomivat tisto kastrolo. To ni še nič, vajen sem nezaupnic; če bi le lahko ostala tiho, pomila in šla. Ampak ne, mora komentirat, samopomilovalno, žrtev moje brezbrižnosti: Spet sem si zmočila roke, O, sveta Pomagavka, kdo te je pa gnal to pomivat, a ne moreš mal počakat?! To je to. Ne morejo mal počakat. Potem sem ji to predočil strokovno, "reflektiral", s pomočjo tistega vica, ko mož reče, da ga ni treba vsake pol leta opominjat, naj zamenja žarnico, če je rekel, da jo bo. Moško dane besede ne upoštevajo. Je skoraj dojela in se je v samoobrambi smejala. Meni sta bila pa moja duhovitost in strokovni pogum tako všeč, da sem se do solz nasmejal in pri tem vreščal kot pavijan (saj pavijani vreščijo, ne?). Čez nekaj trenutkov so pritekli ta spodnji (sin z družino) po štengah gor pogledat, kaj se dogaja med ubogim starim parom v tej stresni virusni izolaciji (so upoštevali distanco). Mislili so, da se žena joka, ker jo tepem. Kao obično!
Ko je nekoč zdravniku potožila to o rokah, je rekel: A nimate pomivalnega stroja? Ja, lubi boh, za tista dva krožnika! (Da ga v resnici ima, ponosnega na enakopravnost, je zamolčala. Ji zamerim. Me too.)
30.3.
DVOMLJIVCEM
40 million dead if we had done nothing
The COVID-19 pandemic could have infected 90% of the world’s population and killed 40.6 million people if no mitigation measures were put in place to combat it. Estimates from an influential modelling group at Imperial College London highlight the importance that acting early had on suppressing the outbreak. (Nature)
31.3.
Direktor NIJZ meni, da vladna zaostritev ukrepov za zajezitev epidemije ni bila potrebna | MLADINA.si. - Če ima razkuževanje samo trenutni učinek, ker kak okuženi takoj spet okuži razkuženo površino, če je nošenje mask brez veze (WHO), če je izolacija kršenje svobode, če so ukrepi pretveza za državni udar, potem pustimo, naj gre okužba svojo pot. Ker spadam v ogroženo skupino, lahko rečem le: uživajte in ADIJO!
31.3.
Ker spadam v rizično skupino, se globoko opravičujem vsem, ki se zaradi mene odtegujete svojim užitkom, svobodi in primernemu življenjskemu standardu in tvegate, da boste potem, ko mene ne bo več, živeli pod diktaturo. Želim vam, da ostanete večno mladi in da se vas bolezni in življenjske tegobe ognejo na daleč. Itak to vedno zadene druge! Srečno in adijo!
31.3.
Posebej se opravičujem ekscelenci Christini Lagarde, ker ogrožam svetovno ekonomijo. Verjamem, da bo v navezi z virusom in gospodom Trumpom našla ustrezno rešitev.
Biba: Blaz, drzi se! V Uk smo videli velike spremembe v vedenju ljudi, ko so spremenili kampanjo iz ‘zasciti se, da ne dobis virusa’ v ‘zasciti se, da ne preneses virusa’.
1.4.
Laura, ne dvomi. Gospa na osnovi površne primerjave dveh številk dvomi v razglasitev nevarne pandemije, razglasitev, ki je strokovno podprta. Upoštevaj: 1. ta virus je bolj nalezljiv in povzroča hujše poškodbe pljuč, 2. Letošne številke so nižje zaradi obsežnih preventivnih ukrepov, a se lahko še povečajo. 3. ustrezna primerjava je z Italijo, kjer se je virus sprva širil neovirano. V predelih Bergama je bilo 4x več umrlih kot običajno. - Propagando proti ukrepom ostro zavračam, ker je neetična. Poslušaj Blaža.
3.4.
Kroži pismo odbora za svoboščine. Ne bom ga podpisal, ker me to prizadevanje ogroža. Nočem žrtvovati svojega življenja za tvojo komoditeto.
4.4.
Če se o neki poti okužbe dvomi, je pa možna, je bolje biti previden kot opustiti previdnost.
4.4.
K Alenki Zupančič: Konec sveta me pravzaprav ne zanima preveč. Itak ga bo, sveta, enkrat konec. Zanima me samo, če bi svet povzročil moj konec. Ker pa me bo konec, predvidevam, pred koncem sveta, me konec sveta ne zanima. A sem filozof?
4.4.
Kaj je psihoza? Širjenje panike zaradi virusa ali zaradi diktature? Od česa ljudje sedaj umirajo?
6.4.
Spoštovani, primerjave podatkov 19-20 ne upoštevajo, da je število umrlih letos manjše zaradi preventivnih ukrepov. Če teh ne bi bilo, bi se okužilo najmanj 70% populacije, od tega bi jih 20% obolelo. ca 2,5% umrlo. Izračunajte. 1400 mrtvih. Podatki Trampuž
6.4.
Nekateri ne razlikujejo med pojavom "janša" in "corono-virusom" in ju enačijo. Zato se namesto, da bi se varovali pojava "janša", borijo proti razumnim ukrepom, ki jih predlaga vlada. Corona-virus povzroča bolezen, imenovano "covid-19", ki je zelo kužna in je lahko v določenem odstotku okuženih smrtna. Pojav "janša" do zdaj ni zahteval človeških življenj, tudi ne drugih bolezenskih pojavov, razen lažje do huje izražene histerije, imenovane "anti-janša". Najboljša preventiva proti temu pojavu in bolezni, ki jo povzroča, je skrb za delovanje sistema demokratičnih institucij, medijev in civilne družbe. Omenjena reakcija na pojav "janša" ima tudi svojo nasprotno obliko, to je, "pro-janša"; ima enake simptome. Katera oblika se bo pri kom pojavila, je odvisno od nano-memov, to je nano-delcev ideologij, ki se dedujejo oziroma prenašajo iz roda v rod. Eni imajo plave, drugi pa rdeče nano-meme. Igrajo tudi določeno vlogo v seksualnosti, oziroma ljubezni itd. Če so v normalni količini, prispevajo k skladnemu delovanju družbe in izmenjavi na oblasti, če jih je preveč, pa vodijo do omenjene bolezni, histerizacije.
6.4.
Hvala vam za odzive. Pojavila se je potreba po razlikovanju pojava "janša" ali "janšizem", kot ga imenuje N.K., in "osebe JJ". Oseba JJ je lahko v večji ali manjši meri žrtev pojava "j", lahko se ga pa popolnoma znebi. V tem smislu se zelo strinjam z mislijo J.S. in njegovo posrečeno formulacijo, da ima vsaka oseba pravico do popolne preobrazbe. Mislim, da se je ta začela s frizuro, če ste opazili. Strinjam se tudi s teoretično zelo podprto tezo, da vsak čas zahteva drugačno vrsto vodje ali vodij; turbulentni časi drugačen slog vodenja kot mirni. Tako sem včasih razlagal.
6.4.
Okoljevarstvena Greta iz Norveške je Kitajce pozvala naj ne uporabljajo tradicionalnih paličic za jest in naj ohranjajo drevesa. Kitajci so ji odgovorili, da naj še naprej hodi v šolo, kjer ji bodo
razložili, da so paličice iz bambusa, ki je vrsta trave. Svetovali pa so ji, naj ona in njeni prijatelji ne brišejo riti s toaletnim papirjem, ker ta pa je res iz dreves!
8.4.
Tu se vsi sam pritožujejo, čez tega pa čez unga. Ful negativne energije in pametovanja. Ne bom več tuki.
9.4.
Men je Čeferin všeč. Tekmo bi moral prepovedati Giuseppe Conte. Naš PM naj pošlje noto Italiji (za nazaj). (Prej sem zamešal Madrid in Milano, ker se ne spoznam na fuzbal.)
KAJ IMA ČEFERIN S CORONO?
19.2. sporna tekma v Milanu (UEFA)
23.2. Italija prepove javna zbiranja
11.3. SZO razglasi pandemijo
12.3. Slovenija razglasi epidemijo
(podatki Delo, 9.4.)
10.4.
Od štirih do ene
korona nam misli,
bivanje žene.
Od štirih do ene,
od osmih do treh,
zasloni v očeh.
13.4.
Vedno znova me čudi, da ljudje zanikajo resničnost verodostojnih podatkov. V Italiji je do danes odstotek umrlih od okuženih 12,7%. V Sloveniji 4,4%. Da je v Italiji višji, je posledica nepripravljenosti in lahkomiselnosti; da je v Sloveniji nižji, je posledica ukrepov. Politična paranoja naj ne prepreči izvajanja razumnih ukrepov. Za to sem življenjsko zainteresiran, zato mi ne hodite pred oči s fantastičnimi teorijami zarote in sebično svobodomiselnostjo. Meja tvoje svobode je moje življenje. Kapiš?
13.4.
Loti: Čista resnica, Blaž! Po Trnovem se vedno potekajo večerne žurke mladih po dvoriščih in balkonih ob omamnih vonjavah travice. Res jim je hudo.
Barbara, nasprotno, želim, da bi bilo tega čimprej konec. Konec pa bo, če se bomo držali ukrepov. Objavljam, ker mi grejo na živce tisti, ki zadevo jemljejo preveč zlahka in jo politizirajo. Spadam v ogroženo skupino in sem zainteresiran za to, da se okužba ustavi. Ostanite zdravi.

Potem mi je veliko fb-prijateljev vošilo za RD. Videl sem, da me imajo tudi tisti, ki so me včasih sovražili in se me bali zaradi statistike, zdaj radi, in sem se sklenil nekaj časa ogibati razprav o svobodi in diktaturi v času korone.

Sovražnik žensk na knjižnem sejmu

Rad berem kolumne gospodične Mojce Pišek, ker pogleduje na ta podalpski vrtec iz drugih, širših in pomembnejših svetov, čeprav ne vedno tudi bolj prosvetljenih. A v zadnji kolumni (Delo, 13. dec. 2019) me je zbodlo njeno mnenje o knjižnem sejmu. Očita, da je "napaberkovan iz vseh vetrov in nepregleden...". Zame je ta sejem, tak kot je, najljubša prireditev v vsem letu; vedno ga nestrpno pričakujem. Je tak, kot sejem mora biti. SSKJ definira sejem kot "prireditev, na kateri se prodaja in kupuje raznovrstno /dodajmo "knjižno"/ blago". Je tudi "živahen" in včasih kot pravi "babji sejem". Raznovrstnost knjižne ponudbe po vsebini in kakovosti je njegova odlika. Ni ga mogoče vsega pregledati, a je hkrati dovolj pregleden za tistega, ki približno pozna usmeritev posameznih založb. Knjige so razporejene v treh etažah po pomembnosti in/ali velikosti založb. Najmanj si želim, da bi kaka vsevedna komisija predhodno izbrala knjige po kriteriju "politične korektnosti" ali kriteriju kakšne druge pravovernosti. Kdo mi bo, zrelemu človeku, knjigo odsvetoval, jo dal na indeks? Kaj pomeni, če uprava odstrani iz razstavnih prostorov likovno provokacijo, opisuje druga kolumnistka, Ženja Leiler (Delo, 14. dec. 2019) ob primeru Duchampovega pisoarja v galeriji. Izid: avtor se je s to postavitvijo za vse čase vpisal v zgodovino umetnosti.

Bistvo kritike v kolumni je nastop "znanega slovenskega sovražnika žensk" (ki sicer menda v protislovju s svojo teorijo kot moški živi z žensko, a mogoče gre prav to danes v nos), kontroverznega psihoanalitika, ki mu kolumnistka očita sovražni govor proti ženskam, feministkam in LGBT. Tega človeka po njenem mnenju ne bi smeli spustiti na podij. To je prvi greh, greh vodstva sejma. Drugega greha smo, po njenem, krivi vsi, ki nismo protestirali, predvsem pa pisatelji, ki bi bili morali biti družbena vest, pa se v tej zadevi niso oglasili in so s svojo tiho podporo nastopu druge ubili (sic!). "Zakaj Slovenci v resnici ne marajo pisateljev", se sprašuje kolumnistka in - če povzamemo - odgovarja: Zato, ker se niso postavili v bran ženskam itd., ko jim je neki obskurni individuum odrekal njihove pravice. 

Prvič, pisatelji zame niso nikakršen enovit družbeni "objekt ali subjekt", ki bi ga imel ali ne imel rad; celo, če jih imam pred očmi kot družbeno "telo", kot člane Društva pisateljev. Drugič: rad imam ali pa nimam rad, kar kak pisatelj napiše. Bolj malo me zanima politično udejstvovanje Dostojevskega. Je kot pikica proti vesolju njegovega dela. Handkejevo politično stališče je madež na njegovi osebnosti, njegovo delo lahko kljub temu berem kot literaturo kogar koli drugega. Cankar je dejal, da kakovosti jajc ne gre soditi po moralnosti petelina. Torej zadržanje pisateljev ob morebitnih obrobnih provokacijah tega ali onega subjekta vsaj zame nikakor ni merilo, ki bi odločalo, ali bom bral in kupoval knjige, ali ne. 

Moža, o katerem je beseda, nisem poslušal, a če je res psoval in ščuval proti posameznikom, skupini ali kategoriji ljudi, nagovarjal k zlim dejanjem, ga je treba nemudoma vreči ven. Če je komu odrekal človekove pravice, pravico do samolastnega življenja v skladu z njegovim nagnjenjem in občutkom, če je pravice "teptal" (kako je to videti?), je bil njegov nastop neprimeren in je na taki prireditvi nezaželen.

Če pa je razvijal svojo teorijo ali "teorijo", magari teorijo o idealnotipskima moškem in ženski, o idealni družini, o ojdipskem kompleksu in motnjah spolnosti in kar je še tega – to so aktualna vprašanja duševnega zdravja - se je treba z njim spopasti na teoretski ravni in z empiričnimi raziskavami: v neposredni razpravi ali teoretičnem članku, ne pa mu prepovedati nastopa. Kategorija "sovražnega govora", na kateri temelji zahteva po prepovedi nastopa, je hudo zmuzljiva in napihljiva reč. Nedavno smo dokazovali, da je "fašist" faktografska oznaka in ne psovka; oznaka osebe, katere politično delovanje ima te in te konkretne značilnosti, opažene v politični zgodovini. Tako tudi izjave, da gre pri kom za "nerazrešen ojdipski kompleks" ne bi smeli vzeti za psovko, ampak za psihološko dejstvo (če je utemeljena). (Je imenovati nekoga proti njegovi volji "sovražnik žensk" sovražni govor?) Navsezadnje: kaj me briga, kaj si o meni ali o Ljubljančanih misli neki kvazi-psiholog. Ali pa me morda v živo prizadene? Če je mož različice doživljanja spola in spolnih opredelitev ocenjeval z vidika predpostavljene "normalnosti", mu je pač treba povedati, da je za časom; da je danes spoštovanje človekovega samodoživljanja in samoopredelitve na tem področju vrednejše od kakršne koli "objektivne" opredelitve in ocene njegove osebnosti. Vendar pa to ne pomeni, da je iskanje družbenih in osebnostnih pogojev ustvarjalnega in izpolnjenega življenja odveč in prepuščeno posameznikovi samooceni.  Psihiatrični bolnik ima drugačno menje o sebi kot psihiater o njem, a je zanj in za druge bolje, da se podvrže psihiatrovi obravnavi. Če je "normalnost" zastarel pojem, zdravje posameznika in družbe to ni in razprave o tem ne bi smeli imeti za končano in ovirati njeno nadaljevanje.

Lahko, da možak naklada; lahko da zagovarja zastarele nazore; tedaj teoretski obračun z njim ne bi smel biti težak. Lahko da so ga spustili na podij kljub temu, da so nasprotniki že obračunali z njegovimi nazori. Kaj pa zagovorniki? Tudi teh je kar nekaj. Se mora vodstvo sejma strankarsko opredeljevati? Audiatur et altera pars! Kot obiskovalec ne bi rad poslušal samo ene stranke, naj bo še tako napredna.

Saj so podobni demokratični sentimenti tudi na oni strani luže, ali pa so tam že vsi podlegli ene vrste ideologiji in "čistijo" predavalnice?

Je fašizem res na smetišču zgodovine?

Včerajšnje Delo (20.10.18) objavlja članek z naslovom Zmerljivka. Fašist!  Članek sem razumel predvsem kot upravičeno in potrebno kritiko etiketiranja s "fašistom" ali "fašizmom" vsega, kar ima to ali ono značilnost tega gibanja ali političnega režima (pa tudi, če je nima). Podpiram tudi prizadevanje, da bi raznorodnim pojavom, ki jih dojemamo kot podobne temu zgodovinskemu pojavu, poiskali skupne značilnosti, pojav primerno pojmovno opredelili in novemu konceptu poiskali tudi novo ime. A vsaka nova konceptualizacija naj bi upoštevala povezanost sedanjega s preteklim. Še vedno smiselno uporabljamo antične nazive, kot so: demokracija, tiranija, diktatura, avtokracija, imperij ipd. za označitev sodobnih pojavov. Tako poudarimo bistveno sorodnost med starim in novim. Ne vem, zakaj naj bi bilo to v primeru fašizma načelno neustrezno, preden tako neustreznost potrdi analiza, ki utemelji novo poimenovanje. Če ima pojav bistvene značilnosti fašizma, je fašizem, naj bo včeraj ali danes. Vsak zgodovinski pojav je sicer poseben, a pri vsakem lahko abstrahiramo bistvene značilnosti, skupne s primerljivimi pojavi. Ni razloga, da bi vse skupaj kar odvrgli na smetišče zgodovine in pozabili, čeprav bi to nekateri radi videli.

V članku je naveden argument za razlikovanje zgodovinskega fašizma in sedanjih gibanj "političnih insajderjev" (izvoljenih predstavnikov ljudstva?) v Evropi in po svetu, ki da daleč presegajo fašizem. Ti ("insajderji") si, tako članek, prizadevajo za uveljavitev suverenosti nacionalnih držav proti "neizvoljenim upravnikom" teles, kot so EU, OZN ipd. Mimogrede: ta njihov argument, da je kršena suverenost, ne drži. Nacionalne države so po svojih bolj ali manj demokratično izvoljenih predstavnikih podpisale mednarodne pogodbe (ustanovne listine teh organizacij) in so tako ravnale kot suvereni mednarodni subjekti. Če so posamezna določila teh listin (npr. o volitvah komisarjev ali drugih funkcionarjev, tj. "upravnikov"), neustrezna, jih lahko po ustaljenih postopkih spremenijo brez hrupa in mobilizacije množic. Tudi mednarodne nevladne organizacije, Rdeči križ, Karitas, pa tudi Soroseva "Odprta družba", niso nadrejene suverenim državam. Imajo sicer svoje mednarodne organe, vendar nobene ingerence nad zakonodajo držav, v katerih delujejo. Lahko pa da širijo oblastnikom nevšečno ideologijo, zaradi česar so jim ti pripravljeni omejiti svobodo delovanja, pristašem pa svobodo mišljenja in verovanja. Vse drugo je politična propaganda, tj. zavajanje ljudstva.

Bistveno je tole: ni tako pomembno, ali se protagonisti tega novega samodrštva borijo proti "neizvoljenim nadnacionalnim gremijem, ki nam jemljejo suverenost" ali – kot prosluli diktator - proti "mednarodnemu judovskemu kapitalu". Glavno je, da pridobivajo glasove in politično oblast. In seveda ne drži, da to nima nobenih posledic za notranje dogajanje v državah teh "suverenistov". Ko pridejo na oblast, tako ali drugače omejujejo politično svobodo, vključno z umori političnih nasprotnikov in celo novinarjev in drsijo v "glajhšaltung" s penetracijo strankarskih pristašev v vse pore družbe, s paradržavnimi institucijami in oboroženimi enotami; z manipulacijo državnih ustanov in soglasja ljudstva. Pojavne oblike so morda različne - čeprav je vedno potreben »kužni subjekt« in čeprav je umor umor, v starem Rimu ali sodobni Moskvi - a bistvo ostaja isto: tiranija, strahovlada, naj se imenuje fašizem ali kako drugače.

Zadeve morda niso tako zelo nove, kot se zdijo.

Celentano osemdeset

6. januarja 2018 je dopolnil 80 let Adriano Celentano (*6. 1. 1938-), morda najpopularnejši italijanski pevec zabavne glasbe, kantavtor, komponist, plesalec, igralec 20. stoletja. Njegova zvezda je vzhajala v 50-tih in 60-tih letih, kariero je končal ob koncu 70-tih let, a se je kasneje še pojavil na velikih koncertih (2012 v veronski Areni). Do zdaj je bilo prodanih preko 200 milijonov njegovih plošč. Prvi je na svoje koncerte privabil prek 80.000 poslušalcev. Leta 1970 je zmagal na festivalu Sanremo, nekajkrat bil drugi ali tretji. Nastopil je v 40 filmih.
V skupini, ki se uči italijanščine na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, sem ob njegovem jubileju prevedel njegovo popevko, v kateri nagovarja svojo odraščajočo hčerko Rosito, Il tempo se ne va - Kako hiti ta nori čas. Pesmica je prevedena tako, da se lahko poje. Poskusite. Poudarki so označeni krepko.

Kako hiti ta nori čas

Adriano Celentano

To obleko od  kod si privlekla

Mi je padla v oči zdaj na tebi.

Če te mama v njej vidi, ojoj,

Bo zvečer v naši hiši prepir.

Kot tujka si, a moja hči

Štirinajst si zdaj, le malo več.

Komaj barbiko z rok si spustila,

Že kot ženska usmerjaš korak.

Telefon  ti sporoča skrivnosti,

Tol'ko misli v enem je dihu.

Te vprašal bi rad še, kdo je,

a vem, da bi sram te bilo.

Priprta vrata – vidim te,

Kako se šminkaš, ogleduješ

In že kmalu zvečer ven boš šla

Jaz očesa zatisnil ne bom.

Kako hiti ta nori čas.

Se s punčko ne igraš več svojo,

divjajo leta tvoja zdaj,

še preden sem  se sploh zavedel.

Kako hiti ta nori čas,

Med sanjami in o-pra-vi-li.

Že mrežne nogavice imaš

Namesto kratkih zoknov belih.

Zrasti v žensko je čisto normalno

A s hčerko zadeva je druga

Le naj fanta, če hoče, ima,

Saj že večkrat za njim je jokala.

Je krilce kratko malo bolj,

So gibi tvoji včasih čudni

In že kmalu zvečer ven boš šla

Jaz očesa zatisnil ne bom.

Kako hiti ta nori čas

Se s punčko ne igraš več svojo

Divjajo leta  tvoja zdaj

Še preden sem se sploh zavedel.

Kako hiti ta nori čas,

Med sanjami in o-pra-vi-li,

Že mrežne nogavice imaš

Namesto kratkih zoknov belih.

"Že dan naslednji prazničnih počitnic"

Zadnji dan novoletnih praznikov, 2. januarja, sva se pridružila skupini Alenke Veber, ki nas je vodila v Divačo, da bi si ob učni poti ogledali kraške pojave, nato pa zavili še v muzej naše prve filmske igralke Ite Rine - Ide Kravanja - in v muzej slovenskega filma. Najprej pa smo si ogledali Plečnikovo mojstrovino, barjansko cerkvico sv. Mihaela v Črni vasi. Ko smo na stopnišču, ki vodi do vhoda v cerkev, čakali župnika, da nam odpre, mi je iz rok padel fotoaparat, mali Nikon Coolpix, in trdo udaril ob kamnito stopnico. Potem ga nisem mogel več odpreti. Tako sem domov prinesel le fotografijo jaslic, ki sem jo posnel, preden smo zavili na stopnice. Na srečo sem kasneje doma aparat "razšraufal in spet zašraufal" in kot po čudežu je potem deloval. A fotk seveda ni bilo. Toda fotografske umetnine sem nadomestil s pesniško umetnino, ki jo tule objavljam.

Že dan naslednji prazničnih počitnic

odpraviva z Alenkino skupino

se ven, v Divačo, jame gledat kraške.

Se s poznavalci ikonografije

ustavimo najprej v barjanski cerkvi,

prekrasni mojstrovini Plečnikovi.

V Divači sprejme nas mladenka Daša,

po poti učni kraških teh pojavov

popelje nas, nam z znanjem srca vname.

Dolino vdorno nam pokaže strmo,

spodmol globoki, kjer pogani davni

za plodnost rodno so boga prosili.

Globoko brezno vrta vse do Reke,

ki s snežne gore pod površjem teče

s Škocjanskih jam v Timavi se izliva.

S površja smo v globino se spustili

Divaške jame; slična je Škocjanskim.

Smo dobro uro v njej se zadržali.

Junak njen Gregor Žiberna, odkritelj,

vodnik, krajevni burkež znameniti,

pršuta mojster, konča vdan pijači.

Med slavnimi obiskovalci nekdaj

bila sta tudi Rudolf, princ naslednik,

in Sigmund Freud, duševni analitik.

Je slednji Žiberni se dal voditi.

Ga mož pripiti, bistri, je očaral.

"Nesojen genij!" doktor je presodil.

Navdušen sem nad to deželo našo,

čudes obilno. Mladi rod mi upe,

ponos, občudovanje vzbuja srčno.

Dekle pošteno, umno, prizadevno,

še dolgo napolnjuje misel, čustvo

in hrani up, da ni edina taka.

Je Škrateljnova hiša zdaj muzej nov

igralke prve naše filmske dive,

Kravanja Ide, Ite Rine slavne.

Jo Hollywood je vabil v svoje hrame;

a ona, žena zvesta, mati mila,

je možu svojmu, Srbu, popustila.

V nekdanjem hlevu dediščina filmska

slovenska vzbuja radovednost pristno;

domiselno je urejena cela.

Lep dan smo ves v Divači preživeli,

ki smo do zdaj jo za puščavo 'meli.

Večerjo slastno v Lokvi smo zaužili.

Prosto po Danteju in Borisu A. Novaku