Državna proslava Dneva državnosti je minila. Lahko bi rekel, da o njej ni vredno izgubljati besed. Lanski sneg; proslava kot proslava. Tako ali tako ni pričakovati, da bi bila proslava kak poseben umetniški dogodek. Razčlenjujejo jo, jo bolj ali manj prizanesljivo ocenjujejo. Ugotavljajo povezave snovalcev in izvajalcev s stranko. Ocenjevanju se bom ognil, čeprav me mika, da bi iz posameznih elementov predstave sestavil pomenski vzorec esdeesovske ideologije. Itak je bilo vsem na očeh in vsi so lahko razbrali pomen trebuščka nosečnice (državne nosečnice?) in zagnano, fortissimo skandiranje ad nauseam, pesmi "Slovenec sem", da ja ne bi tega pozabili in da bi se to vžgalo v duha tudi Neslovencev okoli nas bodisi kot odločna potrditev njihove drugačnosti bodisi kot poziv, da sprejmejo to pripadnost. Pravzaprav je ta poziv odveč. Spomnil sem se deklice iz soseske, ki si je ob igri v ritmu koračnice popevala: Kad po-ra-stem bi-ću Slo-ven-ka. In je. Tako privlačno je biti Slovenka.
Proslava se je odvijala v zaostrenem družbeno-konfliktnem vzdušju, na prostoru, ograjenem s policijskimi ogradami in ešaloni policistov; ob odsotnosti vrhunskih profesionalnih umetnikov; ob spremljavi policijskega orkestra, katerega nastop je v tem kontekstu pomenil nekaj drugega, kot kadar izvaja promenadni koncert v Tivoliju. Policija je bila okoli odra, pred njim in na njem.
Prav je zapisal komentator, da je bila to strankarska proslava esdeesa ali pač desnice. Tudi sam sem jo doživel kot prvi (?) performans na visoki ravni osrednjega državnega dogodka, ki je nazorno pokazal in potrdil ideološko vsebino in identiteto stranke.
To je prav. Ne čudite se! To je prav. Prav imajo tudi tisti, ki pišejo, da v predstavi ni bilo niti enega elementa modernosti. Bila je izrazito enostranska: poudarila je tradicionalne in desničarske vrednote. Bila je gotovo všeč mnogim, ki jim niso všeč moderne in postmoderne ekshibicije. Tuji poslaniki so si ob petju kogoškega kvagteta gotovo mislili: tako majhen narod, pa tako mnogoglasno poje. In kaj Slovenca bolj poboža kot tujčeva pohvala.
Prav je, da so naši desni sodržavljani pokazali in potrdili, kdo so. Levi se zgražajo nad proslavo in mislijo, da bi morala biti drugačna, da bi na njej morali peti Internacionalo in Bella ciao. Tudi meni sta omenjeni pesmi všeč, bolj kot Vilharjeve narodne budnice, a pričakovati, da bi jih morali peti na državni proslavi, je znamenje nostalgije po enoumju in socializmu, ki se je sesul vase. V demokraciji smo. So levi in so desni. Trenutno so na oblasti (legalno!) desni. Videli smo desno proslavo. Ni nam všeč, njim je pa všeč. Bomo zmogli prenesti to različnost? Ali jih bomo odnesli z odra? So varovalne policijske ograje odveč ali upravičene?
Vtis imam, da pravzaprav še vedno, po tridesetih letih, s težavo sprejemamo meščansko demokracijo. Težko sprejemamo dejstvo, da smo različni in da ima vsaka stran pravico izražati to različnost. Izražati ne pomeni vsiljevati. Ko bo na oblasti druga garnitura, bo proslava drugačna.
Dopustili smo, da so naši desničarski sodržavljani pokazali svoje pojmovanje domoljubja in slovenstva. In dopuščali bomo, čeprav s stisnjenimi zobmi. Za demokracijo.
To je strpnost, pravi moja fb-prijateljica N. M. Močno jo potrebujemo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar