Zadnje čase se nisem kaj dosti oglašal na fejsbuku. Moji fb-prijatelji, ki se politično jasneje in pogosteje opredeljujejo, so lahko prebrali, da sicer rad kolesarim, a po svojih potih in opravkih. Lahko so prebrali še ta ali oni krajši zapis, ki ni izražal jasne opredelitve in katerega ironije tudi niso vsi razumeli. S tem mislim na zapis o tem, da ni demokracije, če se vsi strinjajo, razen v socializmu. Takoj so me opozorili, da se v socializmu niso vsi strinjali in da so tiste, ki se niso, poslali na Goli otok. Vem. Šalil sem se. Mislil sem ironično, ko sem zapisal, da smo se v socializmu vsi strinjali z vsem. Skratka, moji iskreno protestniški kolegi so si lahko mislili, da sem se oportunistično potuhnil in samo čakam, kdaj bom lahko kričal "Živel Janša" in bil za to primerno nagrajen in povišan v nadupokojenca ali seniorskega svetovalca seniorjem. Majhno opravičilo za moj molk in spuščanje megle je dejstvo, da sem pred časom jugonostalgično razpoložen izdal svojo domovino in do konca julija začasno prebegnil v sovražno Hrvaško, da bi se vrnil okužen in potem doma okužil klene, domoljubne Slovence. A tudi tu mi duša ne da, da ne bi vsak dan, vsaj dvakrat na dan, stal v bližini routerja na strehi stranišča (router je na strehi, jaz sem na tleh), in lovil internet, da bi bil na tekočem o novih genialnih potezah našega velikega stratega. McLuhanova teza "medium is the message" je s tem lepo ilustrirana, če vzamemo, da je straniščni router posrednik te genialnosti.
Priznam, da se nisem pridružil tistim, ki so vzklikali "dol JJ", vzklikali bojda zato, ker jim JJ ni všeč. Na fb sem napisal, da mi nihče v vladi ni "všeč", da pa je to irelevantno, ker se z nikomer ne nameravam poročiti. Opozoril sem, da je ta vlada legalna. In še vedno trdim, da se je izjemno hitro in učinkovito spopadla s krizno situacijo. Oprla se je na dve skupini najvidnejših strokovnjakov, ekonomistov na eni in epidemiologov in infektologov na drugi strani in sprejela učinkovite zdravstvene in gospodarske ukrepe. "Toliko močnejši razlog za zaskrbljenost", so dvignili alarm zaskrbljeni za demokracijo! Na valu ljudskega odobravanja bo vlada vzpostavila desničarsko diktaturo. Lahko da. Zato so ulični protesti upravičeni. Upravičeni so navsezadnje zato, ker so ustavno dopuščen način izražanja ljudskega mnenja o čemerkoli.
Toda uveljavljanje desničarske politike ni isto kot uvajanje desničarske diktature. Kadrovske menjave, prevzemanje vzvodov moči, so običajni postopki vsake vlade, ko pride na oblast. Njihova radikalnost je odvisna od kompatibilnosti starih kadrov z novo oblastjo. Leva vlada uveljavlja levičarsko politiko (poenostavljam); to se nam (levičarjem) zdi normalno in zaželeno. Na položaju ministrice za šolstvo ne moremo gledati kake tercijalke. Zdravstveni minister, "surgeon general", ne more biti bivši domobranec. To se nam zdi samoumevno. Tisti, ki smo preživeli socializem in se imeli lepo in se smejali, takih menjav v primeru leve vlade nimamo za uvajanje levičarske diktature. Če pa desna vlada uveljavlja desničarsko politiko in menjava kadre, se nam to ne zdi normalno. Takoj se ustrašimo, da se bo namesto demokracije uveljavil klerofašistični režim. Kot da bi bilo to logično in politološko zakonito takoj, ko desnica prevzame oblast, ne pa, ko jo prevzame levica. Desnica naravno teži k diktaturi, mislimo. Kaj pa levica, ki je tudi že zakuhala revolucijo in diktaturo? Zakaj se pod levimi poosamosvojitvenimi vladami ni uveljavila socialistična diktatura proletariata? Mogoče zato, ker ni dolgo tega, kar so te diktature propadle in se tega še spomnimo in si mislimo, da ni dobro staviti na nekaj, kar se empirično dokazano sesuje samo vase? Zakaj pa naj bi, nasprotno, poosamosvojitvena desnica uveljavila diktaturo? Ker se ji ta želja še ni izpolnila tako, kot se je levici? Tudi fašistične diktature so propadle in tudi tega se spominjamo. Mogoče se bojimo, da znajo desničarji, ki težijo k diktaturi, bolje zapeljati ljudstvo kot levičarji? Pred očmi imamo Hitlerja, Mussolinija, Franca in Pinocheta, pozabljamo na dobre stričke Marxa, Lenina in Stalina, da dobrega maršala Tita ne omenim, ki so nam namalali vizijo raja in jo kruto uresničevali (Marx je izvzet, saj ni doživel uresničevanja svojih idej).
Ponavljam: desničarska politika je v demokraciji enako legalna in legitimna kot levičarska. Prav tako je legalno in legitimno, da se z njo ne strinjamo, kot se desničarji ne strinjajo z levičarsko politiko. Zdi se, da je to banalna resnica, abeceda demokracije. Ponavljam jo, upam da nepotrebno in v svojo sramoto, ker imam vtis, da to sicer vsi vedo, da pa vendarle levičarji pričakujejo, da bo desničarska politika dovolj levičarska, da ne bo treba iti na cesto. Kaže, da je bila doslej levičarska politika dovolj desničarska, da desničarjem ni bilo treba iti na cesto.
Ob dveh prilikah se mi je razjasnilo, da z našim, levičarskim pojmovanjem demokracije nekaj ni v redu: ob desničarski proslavi Dneva državnosti in ob kolumni Luke Lisjaka Gabrijelčiča o Pahorjevem kontroverznem "blagoslavljanju" dveh nasprotnih spomenikov na Bazovici.
Ob letošnji proslavi Dneva državnosti sem nazorno videl, kakšna je desničarska proslava, proslava po nazorih in občutjih naših desnih sodržavljanov (morda samo njihovega "stožera"). Vrnila nas je v predmoderno dobo čitalniškega domoljubja in rodoljubja, potem ko smo v preteklih tridesetih letih lahko gledali precej boljše proslave ali vsaj modernejše, z vrhunskimi slovenskimi umetniki, ki so bili tokrat menda vsi v izolaciji in karanteni. Ta proslava mi ni bila "všeč", čeprav so nekateri doslej neznani obrazi dobro peli in igrali. Mislil sem si: pa dobro, oni so jo naredili po svojem okusu, naši desničarski sodržavljani. Njim je všeč. Nevredno je bilo dejanje tistega, preveč svoje slave svestnega, pop-estradnika, ki si je zadal za svojo državljansko dolžnost motiti proslavo, ker so jo pač pripravili desničarji. To je dejanje nestrpnosti do drugačnosti s strani človeka, ki je lahko sam občutil, kaj pomeni biti drugačen. Na drugem koncu so drugi državljani peli Internacionalo in Bella ciao. Slednja mi je všeč, pri prvi me pa moti patetično besedilo iz neke druge dobe. Tudi alternativna proslava je opevala davno minule čase in je bila glede tega primerna protiutež - enako nostalgična. Skratka: ob tej desničarski proslavi sem sprevidel, da živijo med nami naši sodržavljani, ki imajo drugačen nazor in okus. Stopili so iz ozadja, iz papirnatega statističnega odstotka podpornikov SDS, na najvidnejše prizorišče, pred eminentne poslušalce in televizijske gledalce. Pokazali so se tako rekoč korporativno. Ker smo v demokraciji, imajo vso pravico, da izražajo svoje nazore in okus v okviru ustave in zakonov.
V nedavni kolumni Luke Lisjaka Gabrijelčiča (Delo, 18.7.20) sem našel potrdilo za svoje stališče. "Pluralna družba predpostavlja sobivanje legitimnih perspektiv, ki so lahko komplementarne, lahko pa tudi antitetične in celo nespravljive. "Zato so vseobsežne in skladne ideologije, ki ne dopuščajo protislovij, težko spravljive s pluralizmom." Demokratična politična ureditev "sloni ravno na sobivanju, prerivanju, pogajanju, usklajevanju, sporazumevanju različnih partikularnih stališč, interesov in občutljivosti." Ne gre pričakovati, da bi se taka ureditev ravnala po filozofskih ali znanstvenih "režimih resnice" (filozofije in znanosti), ki si prizadevajo biti neprotislovni.
Tako bo kar držalo, kot sodijo nekateri, da se že vso poosamosvojitveno dobo s težavo izvijamo iz enoumja, ne starega, socialističnega, ampak iz predstave, da bi morali desni misliti in ravnati tako, da bi se z njimi lahko strinjali tudi levi in obratno. Desni legalno uveljavljajo svojo politiko. Levi legalno izražajo svoje nestrinjanje z njo. In življenje gre dalje - do naslednjih volitev, ko se bodo karte morda premešale.
Ni komentarjev:
Objavite komentar