Preden preidemo k naslednji točki, se pomudimo nekoliko pri doživljanju zanosa. Je opisano doživljanje dovolj posebno, da ga ne moremo zamenjati s kako podobno izkušnjo (diferencialna definicija)? Je ta način doživljanja, tako kot je opisan, notranje nediferenciran, ali lahko razlikujemo različne vrste ali oblike zanosa?
a. Diferencialna definicija. Ali obstajajo stanja, podobna zanosu, ki niso zanos? Cs. ne omenja tega vprašanja. Navaja primer dveh delavcev ob tekočem traku (67-72), od katerih se je eden pripravil k zanosnemu doživljanju svojega dela, ki je za drugega uničujoče monotono, ker ga muči neka druga skrb in nanj ni osredotočen. Doživljanje monotonega dela je dobro preučeno v okviru psihologije organizacije in prav verjetno je rešitev, ki jo navaja Cs., redka. Mnogo pogosteje se delavci pri monotonem delu zatekajo v sanjarjenje. Delo opravljajo rutinsko, mehanično, ne posvečajo več pozornosti posameznim opravilom, ampak jih izvajajo samodejno, njihov duh pa medtem tava ali plava po drugih svetovih: razmišljajo o družini, o počitnicah, o karieri, sanjarijo o ljubezni ipd. Nekateri celo pravijo, da imajo – če že morajo delati nezanimivo delo – radi monotono delo, ker jim omogoča pobeg v zanimivejše svetove. To doživljanje je podobno zanosu, a ni zanos. Ti delavci ne uživajo v delu samem, v delovnih postopkih; ne posvečajo se mu, izvajajo ga komaj zavestno, na robu zavedanja.
Gospodinjska opravila, ki sama po sebi niso ravno vir zanosa, se da organizirati tako, da potekajo gladko in da človek ob njih lahko meditira, o čemer poročajo mnoge gospodinje in gospodinjci. Prav zato jim ta nujna, a ne ravno zabavna, opravila niso vir nezadovoljstva ampak zadovoljstva; ne bi pa mogli reči, da so vir zanosa.
Kaj je nasprotje zanosa? Če je bistvena za zanos osredotočena pozornost, je njeno nasprotje razpršena pozornost. Ta ima dva vidika: porazdelitev pozornosti in raztresenost. Porazdelitev pozornosti je, tako kot njena osredotočenost, biološko funkcionalna. Obe, osredotočenost in porazdelitev, se pogosto pojavljata hkrati, ali pa se izmenjujeta. Ko vozim avto, sem osredotočen na vozni pas, na vozila pred menoj in za menoj, hkrati pa na tista, ki prehitevajo, na prometno signalizacijo in na dogajanje na nasprotnem voznem pasu in na lučke na armaturni plošči. Moja pozornost je hkrati osredotočena in porazdeljena. Pravijo, da je poslabšanje vozniške sposobnosti v starosti prav posledica vse slabše sposobnosti porazdelitve pozornosti. Prav verjetno je, da tudi pri vseh zanosnih doživetjih skladno delujeta obe vrsti pozornosti. Plezalec v steni je osredotočeno pozoren na razpoke v skali, da bi zabil klin, hkrati pa se ozre tudi po grozečih oblakih na obzorju. O Talesu pravi izročilo, da je na poti domov, zanosno zazrt v nočno nebo in premišljujoč o astronomskih vprašanjih, padel v jarek. Lep primer osredotočene pozornosti, ki je ne spremlja porazdelitev pozornosti. Ko sem zatopljen v branje jutranjika, ne opazim, da na štedilniku kipi mleko – disfunkcija zatopljenosti, odsotnost porazdelitve pozornosti.
Pravo nasprotje osredotočene pozornosti torej ni toliko porazdelitev pozornosti ampak sta to raztresenost, nenamerna prepuščenost dražljajem in ravnodušnost, odsotnost interesa. Za slednjo je značilna odsotnost namena, cilja, odsotnost intence, brezciljnost. Vprašanje je, kako se izviti iz brezciljnosti. Preprosto tako, da si zastavimo kak cilj?
Zadnje dni se mi misel sama od sebe, nenamerno, pogosto vrača k vprašanjem zanosa. Medtem ko sem to pisal, se je ulilo. Po dežju sem odšel k morju, sedel na klopco in opazoval valove, kako so se v enakomernem ritmu drug za drugim lomili ob obali. Ob tem so mi misli odplavale – nazaj k članku. Je bilo to zanosno doživetje – kaj od tega: opazovanje valov ali zasedenost s tematiko zanosa v neki globlji plasti zavesti? Zbudim se ponoči in pomislim na tole pisanje; kaj bi bilo še treba omeniti, kaj razjasniti. Je to zanos? Prej bi rekel, da me ta tema okupira, zaseda. Ob tem se zavedam vsega dogajanja okrog sebe. Nisem zatopljen. Pač, pride mi misel; spomnim se vprašanja; rodi se pomislek; ukvarjam se s temo, v presledkih in nenamerno, ob drugih dejavnostih. To stanje ni podobno jutranji zatopljenosti v branje časopisa. Je okupiranost s temo teh dni, vendar brez vseh vrst oglušelosti za okolje. Je neke vrste komaj zavedna prisotno-odsotna skrb za to, da bi bilo to pisanje čim boljše. Mislim, da je treba to dolgotrajno zasedenost razlikovati od zanosa kot zatopljenosti.
V zvezi z
razlikovanjem različnih vrst zanosa je posebno pomembno vprašanje religioznega
zanosa ali splošneje obrednega zanosa. Cs. piše: »… zanos in religija sta tesno
povezana že od pradavnine. Tekom zgodovine so se mnoga optimalna izkustva zgodila prav v kontekstu verskih obredov« (124).
K temu v opombi navaja antropologa, ki »je v vseprisotnosti ritualnih procesov
v predpismenih družbah videl dokaz, da gre za družbeno odobravanje možnosti za
doživljanje zanosa. Verski rituali so na splošno prikladni za doživljanje
zanosnih izkustev« (tu navaja svoje delo). Kaj je ritualni zanos? To je
»zanos«, ki ga doživijo ljudje v plemenih ob monotonem ritmu bobnov in
neskončnem ponavljanju istih plesnih gibov; ki ga doživijo malajski verski
fanatiki ob bičanju in pribijanju na križ; ali zanos, ki ga kdo doživi ob
skupinskem žebranju rožnega venca. Temu se reče »trans«. Trans je stanje
omamljene zavesti, narkotično, hipnotično stanje. Je Bernardkino videnje zanos?
Kaj ima to skupnega z mojim zanosom ob branju časopisa, ko sem vendarle umsko
priseben in se mi ne prikazuje nadnaravno?
Morda bi našli še druge primere podobnih stanj zavesti, ki niso zanos, kot je opisan zgoraj. O tem Cs. ne razpravlja. Kaj je torej diferencialna definicija zanosa? Bi morali razlikovati ožje in širše pojmovanje zanosa? Po ožjem pojmovanju je to doživetje, kot je opisano zgoraj, relativno kratkotrajne intenzivne osredotočenosti, zamaknjenosti, ko nas dejavnost, v kateri uživamo, »odnese« (flow), da ne dojemamo dogajanja v okolju oziroma ga dojemamo na robu zavesti.
Po širšem pojmovanju bi bil zanos doživljanje užitka in zadovoljstva v dejavnosti sami, v njenem poteku in ne v njenih končnih užitkih in zadovoljstvih, ki jih omogoča; uživanje v dejavnosti sami, ne da bi nas »odneslo«. Je možno, da pri taki dejavnosti, ne glede na to, da je avtotelična (sama sebi namen), ne pride do zanosa? Bi bilo dobro razlikovati med kirurgovo zatopljenostjo v trenutni potek operacije, osredotočeno zatopljenostjo, ki jo spremlja užitek in ji sledi zadovoljstvo z opravljenim delom, in njegovo vseživljenjsko posvečanje medicini, kot dejavnosti, ki sama po sebi nagrajuje ne glede na to, da prinaša tudi zunanje nagrade, čeprav pri njej ne doživlja vedno zanosa? Ali gre za dve različni doživljanji? Obema je skupno, da predpostavljata avtotelično dejavnost, ki je taka po naravi, ali ki jo kot tako vzamemo, tako pojmujemo; se odločimo, da bomo v njej videli avtotelični (samosebinamenski) značaj, samodeterminiranost osebe. Razlika pa je v tem, da gre v prvem primeru v resnici za doživljanje, ko nas dejavnost »posrka«, ko nas odnese tok (flow), kar je sorazmerno kratkotrajno doživetje; v drugem primeru pa gre za dolgotrajno, lahko doživljenjsko ukvarjanje z dejavnostjo, ki je imanentno nagrajujoča, v kateri pa so poleg doživetij zanosa, tudi manj prijetna in nagrajujoča doživetja, ki niso vir užitka. Kakor koli, morda dlakocepim. Vendar sem prepričan, da moramo razlikovati med sorazmerno kratkotrajnim doživetjem zanosa in avtotelično dejavnostjo, to je, dejavnostjo, ki je sama sebi namen in ob kateri lahko doživimo stanje zanosa ali pa tudi ne. Cs. tega ne razlikuje.
Sploh pride tu pri Cs. v zvezi z uvedbo pojma avtotelična dejavnost in poimenovanjem tega pojma »zanosna dejavnost« do nekega logičnega preskoka. Zanos je stanje zavesti, značilnost zavestnega doživljanja osebe. Zanos ni lastnost dejavnosti. Dejavnost je lahko kratkotrajna ali dolgotrajna, koristna ali nekoristna, trgovska ali zdravstvena. Osnovna logična napaka ali površnost je torej, da Cs. pripisuje atribut zavesti (zanosnost) tudi dejavnosti in celo življenjskemu slogu. Res je, da pravimo, da je kaka dejavnost »dolgočasna« in se nam to ne zdi napačno, a s tem napačno pripisujemo lastnost doživljanja, kot da je objektivna lastnost dejavnosti. Dejavnost sama ni ne kratkočasna ne dolgočasna, je pač določena organizacija dejanj in postopkov. Dejavnosti pa lahko rečemo »avtotelična«, kar pomeni, da je sama sebi namen in da ni zgolj instrumentalna za doseganje kake materialne nagrade. To je njena lastnost. Ni pa »zanosna«, ker je to pač atribut zavestnega doživljanja, ne dejavnosti. To pomeni, da je smiselno razlikovati zanosno doživetje od avtotelične dejavnosti, ki je napačno imenovana zanosna dejavnost. Pri avtotelični dejavnosti morda lahko večkrat doživimo zanos kot pri eksotelični ali heterotelični dejavnosti, morda pa ga tudi ne doživimo. Avtoteličnost je sama po sebi pozitiven atribut dejavnosti, ne glede na to, ali pri njej doživljamo zanos ali ne. Če smo se za socialno delo odločili sami in to delo doživljamo kot notranje nagrajujoče, ne glede na to, da je tudi pridobitno delo, morda ne doživljamo prav pogosto zanosne osredotočenosti, pa nas to delo vseeno zadovoljuje in prispeva k naši pozitivni podobi samega sebe in k osebnostnemu zorenju in rasti.
(se nadaljuje)
Ni komentarjev:
Objavite komentar