O ateizmu malo drugače

V članku Do zmagoslavja ateizma je še zelo daleč  (Delo, 20. 12. 2019) je načetih preveč vprašanj, da bi se jih mogel dotakniti v kratkem članku. Naj zato osvetlim samo razliko med vero in religiozno vero in odnos med religioznim naukom in znanostjo. Mislim, da je srž problema v besedi "zmagoslavje".  Dokler se bodo ateisti na eni strani in teisti, ali bolje, religiozno verni, na drugi spopadali za prevlado, smo na napačni poti.  Dokler se skušajo eni in/ali drugi polastiti človekovega duha, ne bo rešitve. Ne gre za zmago ampak za sobitje, za dopuščanje druge biti, drugačnega doživljanja sveta in človeka.

Imam se za ateista, brezbožnika.  Ne verujem v Boga, ne kot v prikazen, ki se očituje v človekovih občutkih in videnjih, ne kot v filozofsko idejo. To moje občutje je trdno. Rad bi se izognil dokazovanju in zavračanju dokazov o obstoju Boga, kar bi se sprevrglo v neskončno pričkanje. Mislim, da imam pravico izpovedati svojo (ne)vero brez dokazovanja. To pravico ima tudi religiozno verni. Vere se ne dokazuje. Vera je. Obstoja Boga se ne dokazuje in ne oporeka, v Boga se veruje, ali ne veruje. 

Vseeno naj svojo brezbožnost nekoliko opišem. Kadar me kdo vpraša, ali verujem v Boga, mu vrnem vprašanje: Kdo ali kaj je Bog/bog? Odgovorijo, da je Stvarnik nebes in Zemlje; da je Oseba, ki nas je ustvarila po svoji podobi; oseba, ki zahteva čaščenje, ki jo lahko prosiš in se z njo pogovarjaš. V svojem svetu ne potrebujem Boga, ne kot Stvarnika ne kot Osebe. Glede nastanka sveta verjamem fizikom in astronomom, prav zelo me pa to vprašanje ne zanima. Svet pač je. Kot osebe so mi dovolj moji bližnji, prijatelji, sodelavci in drugi ljudje. Ne potrebujem Nadosebe. Potrebujem pa zglede vrlih ljudi. Mednje sodi tudi Jezus iz Nazareta z nesrečno usodo duhovno prebujenega človeka, ki je stal za svojim prelomnim življenjskim nazorom in načinom življenja proti množici ter cerkveni in posvetni oblasti. Ni mi tuj pojem svetega. Mislim, da je življenje sveto; da je naš planet svet in da je raj. Sveta so mi nekatera dejanja, nekateri kraji in nekateri ljudje, tudi sodobniki, vzorniki, ki žarijo v svoji preprosti človečnosti, pokončnosti in plemenitosti. Ni jih tako malo.  

Vendar razumem ljudi, ki verujejo v Boga. Ni lahko ne verovati v višje bitje, ki ureja svet. Ni lahko sprejeti spoznanja, da je Zemlja majhna pikica v eni izmed neštevilnih galaksij; da je obstoj tega planeta obsojen na večno zimo in propad; da je – še mnogo prej – vprašljiv obstoj človeštva na njem; da smo, skratka, sami v temini vesolja, za kratek vek, brez kakršnega koli namena. In da je edino, kar nam ostane, da se, kot vsako živo bitje, veselimo obstoja teh nekaj trenutkov, dopustimo drug drugemu biti in se objamemo. Ni lahko biti sam v težkih trenutkih, brez upanja na rešitev. Ni se lahko posloviti od tega sveta brez upanja na posmrtno življenje. Sam »nadnaravnega klica« ne zaznavam; zaznavam naravni klic sočutja in solidarnosti. Prijazni ljudje bodo obžalovali, da nimam božje milosti, jaz pa jim pravim, naj se veselijo, da jim je bila podeljena.

Na obeh straneh, teistični (v širokem pomenu) in ateistični, v polemiki spregledujejo bistveno razliko, razliko med vero in religijo in prezrejo vero. Vsi ljudje smo v načelu verni. Vsi ljudje, razen naravno prikrajšanih, imamo temeljno zaupanje v druge ljudi, v svet in življenje. To zaupanje je vera. Ta se razvije pri otroku v materinem krilu kot »varna navezanost«. Razvije se naravno. Otrok izraža zaupanje tako, da se odzove na prijazno besedo ali gib tudi tujega človeka. Vsi, razen v zgodnjem otroštvu prikrajšanih, smo sočutni do drugih. Sočutje se razvije, ko otrok spozna, da tudi druge boli, kar boli njega. Odtlej ravna po zlatem pravilu, ne da bi ga kot takega poznal, in se trudi, da drugim ne bi prizadejal, kar ne bi rad, da bi prizadelo njega. Opazovanje predšolskih otrok prepričljivo kaže, da so že malčki sposobni sočutja in medsebojne pomoči. V zadnjem času se množijo prikazi takih sposobnosti pri živalih. Vsi ljudje včasih, nekateri pa pogosto, imamo tudi druga občutja, ki nas povezujejo z drugimi ljudmi in s svetom. Taka občutja so: jasno zavedanje biti v posebnih trenutkih, ljubezensko občutje, občutje povezanosti s svetom, z vesoljem (»oceansko občutje«) ipd. Tudi občutje Boga, občutek, da nekdo bdi nad teboj in da te varuje, da lahko tvegaš korak v življenje. Vse to je zame naravno doživljanje, ki izvira iz bivanja v materinem telesu in iz stika med organizmom in svetom. Včasih porodi ta stik tudi duševne pojave, ki so skrajni; ki jih tudi cerkev nima rada za svoje, se pa z njimi poklicno ukvarjajo psihiatri. Vse je v glavi, pravijo ljudje. V tem jim pritrjujem. Recite temu doživljanju »naravna vera«, ali kakor koli hočete, in jo podcenjujte v primerjavi z »vero v nadnaravno«, ki je za nekatere edina, ki zasluži naziv "vera". Me ne moti, ker vem, da imam prav.  Sam nimam težav s sprejemanjem religiozno vernih, to je tistih, ki verujejo v Boga in se štejejo za pripadnike določene veroizpovedi. Ne sprejemam jih le zato, ker ima vsak pravico do svojih nazorov, če ne vodijo v polaščanje drugih. Sprejemam jih, ker vem, da čutijo Boga in sveto, če so iskreni, in da jim vse, kar doživljajo v okviru cerkve nekaj pomeni. Vem, da je mnogim ljudem težko sprejeti paradoks smiselnosti osebnega življenja ob pogledu na kozmični nesmiselni vrtiljak. Potrebujejo tolažbo vere v nadnaravno.

V delih, ki so omenjena v članku, ki me je spodbudil k pisanju, gre za pobijanje religioznih naukov z znanostjo.  Dawson s stališča biologije dokazuje, da je »Bog zabloda«. Podobno se z religiozno vero spopada biolog Coyne (Verjeti ali vedeti). Pri nas je z zgodovinskega vidika opozarjal na nelogičnosti svetopisemskih zgodb psiholog in sociolog Jan Makarovič (Zgodbe svetega pisma). Odkril je vrsto nelogičnosti in zgodovinskih netočnosti in nesmislov. Vse to je v samem bistvu zgrešeno početje, v kolikor skušajo "dokazati" neutemeljenost vere. Vera ni védenje ampak verovanje, ki se ne dokazuje. V kolikor pa znanstvenik vzame svetopisemske trditve kot znanstvene hipoteze (kar niso), je njegovo prizadevanje raziskovalna vaja postranskega pomena. Čemu pametni ljudje to počno?

Njihovo početje je reakcija na vsiljevanje religioznih naukov. Biolog Coyne se bori proti vsiljevanju kreacionizma v ameriške šole. Kreacionizem je nevzdržna biološka teorija. Katoliška Cerkev priznava teorijo evolucije, ne priznavajo pa je različne krščanske sekte, ki jih v Ameriki mrgoli, pa najbrž tudi mnogi drugi verniki jemljejo preveč dobesedno, kar piše v Svetem pismu. Sveto pismo ni biološko besedilo, čeprav se mnogim vernim zdi, da je razlaga narave in zgodovine. V svojem bistvu in po svojem namenu so to spisi o božjem razodetju, o božji moči, o morali, etiki, smislu življenja in podobnem. Kaj lahko o tem reče biologija? Seveda pa tudi druga stran ne sme vsiljevati pojmovanj iz Svetega pisma, kot da bi bila znanstvena spoznanja, ker to niso. Geološka guba ni dokaz božje mogočnosti, ki krivi kamnite sklade. To bi bil prepoceni miselni trik, ki bi geologa ustavil v njegovem iskanju. 

V vsem tem pričkanju gre za zgrešeno pojmovanje znanosti in religije. Znanost in religija sta dve različni vrsti človekovega odnosa do sveta (druge so: umetnost, filozofija, zdrava pamet). Zastavljata si različna vprašanja o človeku in svetu in uporabljata različne metode, da bi nanja odgovorili. Druga druge ne moreta pobijati, ne da bi se smešili. Znanost ima jabolko za užiten sadež, ki ga gojimo, razmnožujemo, shranjujemo in uživamo tako in tako, s takimi in takimi učinki. Religija ga ima za simbol grešnega poželenja po vednosti. In zdaj biolog dokazuje, da se, seveda, jabolko lahko odtrga od drevesa in poje, in da je zgodba o Evi in kači navadna pravljica. Varuhi nauka pa dokazujejo, da je v človeku že v samem začetku bilo grešno poželenje, da bi spoznal, kar ve le Bog; da se je to uresničilo, a kazen za to je bil izgon iz zemeljskega raja. Pazite! Mar ni napačna raba vednosti pripeljala do roba uničenja tega raja, uničenja, ki smo mu dejansko blizu? Bog (beri: tisočletna modrost, zbrana v Bibliji) je vedel, da bo človek zamočil.

Znanstveniki, ki s svojimi metodami in na osnovi svojega znanja dokazujejo ali oporekajo obstoj Boga, s tem presegajo meje svoje znanosti in jo zlorabljajo za nepravi namen. Religiozni verniki, ki pobijajo znanost z verskimi nauki, počnejo to nekompetentno, ker udobno pojasnjujejo naravne odnose z nadnaravnim takoj, ko jim zmanjka štrene.

Fizikova kritika ateizma

Danes mi je vzbudila pozornost objava v Scientific American z naslovom "Ateizem ni v skladu z znanstveno metodo", pravi nagrajeni fizik. Nagrajeni fizik je Marcelo Gleiser, 60-letni  teoretični fizik, rojen v Braziliji, službujoč na Dartmouth College, zasebni raziskovalni univerzi v Hanovru, New Hampshire, v ZDA, na eni najstarejših ameriških univerz, članici Ivy League (bršljanova zveza), ki združuje najuglednejše ameriške univerze. Prvotno so se v njej šolali kongregacionistični duhovniki, potem pa se je sekularizirala, a očitno ohranila pridih verske šole. Omenjeni fizik, znan tudi kot popularizator znanosti, je dobil nagrado Fundacije Johna Tempeltona (v enem prejšnjih zapisov sem omenil zbirko življenskih modrosti tega prezbiterjanskega investitorja in filantropa), ki jo podeljujejo vsako leto posamezniku "za izjemne dosežke pri utrjevanju duhovne dimenzije življenja". Nagrada znaša nekaj manj kot 1,5 milijona dolarjev. Poleg znanstvenikov so nagrado v prejšnjih letih podelili Materi Terezi, južnoafriškemu škofu Desmondu Tutuju in Dalaj Lami. 

V svoji 35-letni znanstveni karieri je Gleiser raziskoval širok spekter področij od lastnosti vesolja ob nastanku do vedenja elementarnih delcev in izvora življenja. Nagrado pa si je po sodbi fundacije Tempelton zaslužil kot vodilni javni intelektualec, ki je "razkrival zgodovinske, filozofske in kulturne povezave med znanostjo, humanističnimi vedami in duhovnostjo". 

V intervjuju za Scientific American (Lee Billing, SA, 4/2019) pravi, da je znanost zanj način, kako se povezuje s skrivnostjo obstoja. Pri tem ne misli na znanost o fizikalnih pojavih, ampak na večja in starejša vprašanja, ki ga povezujejo z duhovno dimenzijo, kar je Einstein imenoval "kozmični religiozni občutek". Znanost je zanj "globok duhovni pogovor s skrivnostnim, z vsem, česar ne vemo. "To očitno nima nič opraviti z organizirano religijo, vendar pojasnjuje mojo pozicijo proti ateizmu. Imam se za agnostika," pravi. "Res mislim, da ateizem ni skladen z znanstveno metodo. ... Ateizem ... je trditev, kategorična trditev, ki izraža vero v nevero (belief in nonbelief). 'Ne verujem, čeprav nimam dokazov ne za ne proti, preprosto, ne verujem.' Pika. To je deklaracija. Toda v znanosti pač ne objavljamo deklaracij. Pravimo: 'Okej, lahko imaš hipotezo, a moraš imeti zanjo kak dokaz zoper njo ali za njo.' Agnostik bi torej rekel, poglej, nimam dokaza za Boga ali za katerega koli boga (katerega boga, predvsem? maorskega, judovskega, krščanskega, muslimanskega? Katerega boga?) Po drugi strani agnostik ne bi priznal pravice do končne trditve o nečem, o čemer nič ne ve. 'Odsotnost dokaza ni dokaz odsotnosti,' bi rekel."

Ateizem ni skladen z znanstveno metodo. Seveda ne. Ateizem (brezbožnost) je tako kot teizem (vera v boga) vera, verovanje. Vera nima z znanostjo nič opraviti. Vera je drug način človekovega odnosa do sveta. Znanost postavlja hipoteze in jih preverja z empiričnimi dejstvi in logičnim dokazovanjem. Obstoja Boga ali boga ne dokazujem. V njegov obstoj verujem. Verujočega v Boga ne pozivam, naj dokaže obstoj Boga. Verujočemu v Boga bi moralo biti pod častjo dokazovati obstoj Boga. Verovanje v Boga je njegova človeška pravica. Ni mu treba nič dokazovati. Tako tudi ateistu. Brezbožnemu je pod čast, da bi moral dokazovati, da ni Boga. On pač vanj ne veruje. Gleiser prav povzame stališče ateista: " 'Ne verujem, čeprav nimam dokazov ne za ne proti, preprosto, ne verujem.' Pika. To je deklaracija." Prav taka bi morala biti tudi deklaracija teista. 

Ker mu to ni jasno, je Gleiser dobil nagrado 1,5 milijona dolarjev. Natančneje: ni je dobil za to. Dobil jo je, ker tisti, ki so mu jo podelili, menijo hkrati z njim, da ateizem ni v skladu z znanstveno metodo, teizem pa je. Menijo, da je pomembni znanstvenik zadal udarec ateizmu in s tem podprl skrb fundacije za "duhovnost". Gleiser se pošteno opredeli za agnostika. Vendar iz napačnega razloga. On ne ve, ali bi veroval v Boga ali ne, češ da ni mogoče dokazati ne obstoja ne neobstoja Boga. Njegova neodločnost je odveč. Ponavljam: nič ni treba dokazovati, samo verovati ali ne verovati v Boga. Kajti o njem nič ne vemo. Glede tega ima Gleiser prav. Biti agnostik in nastopati proti ateizmu pa je protislovno.

*

Gleiser says, that atheism is inconsistent with the scientific method. Of course it is. Atheism is like theism a belief, a faith. The beliefs have nothing to do with science. Religious beliefs are not scientific hypotheses. A believer doesn't need a proof of the existence of God. To respond to the challenge of proving God's existence is beneath his/her dignity. To believe (without a proof) is his/her human right. The same holds for an atheist for his/her not-belief. The statement of the inconsistency of atheism with science tacite and per negationem supposes, that atheism is somehow less proven than theism. That is worth a reward of a "spiritual" foundation. To be an agnostic and to reject atheism is a contradiction.

Nezdružljivost znanosti in vere

V današnji Oni, prilogi Dela, je intervju novinarke Nike Vistoropski z monsinjorjem ddr. Antonom Stresom. Msgn. ddr. Stres pravi v intervjuju: "Nezdružljivost znanosti in vere je nič drugega kot stereotip. Zgodovina nam namreč nedvoumno kaže, da so bile prve univerze, ki so se pojavile v srednjem veku, cerkvene univerze. Oxford, kmalu zatem pariška Sorbona ... Vse to so bile ob svojem nastanku teološke šole, ki so svobodo razpravljanja vedno postavljale na piedestal. Prav one so razvile metodo soočanja mnenj."

Ker sodim med tiste grešnike, ki so svoje študente učili, da sta znanost in vera dve različni in nezdružljivi vrsti človekovega odnosa do sveta, ali ožje, spoznavanja, sem se dolžan odzvati na gornjo izjavo, saj se še vedno nisem poboljšal.

Znanost, bolje, vsaka posebna znanost, svoje ugotovitve o tistem vidiku sveta, ki ga raziskuje, preverja. Svoja spoznanja preverja izkustveno, z opazovanjem in poskusi, in logično, tako da ugotavlja, ali morda niso med seboj protislovna. Je do vsake svoje ugotovitve, dejstva ali teorije, kritična. Vsaka znanstvena teorija je ves čas izpostavljena preverjanju. Lahko se spremeni, dopolni, ali pa jo popolnoma ovržejo. Znanstvena spoznanja morajo biti predstavljena tako, da so ovrgljiva, to je, da jih lahko vsak kompetenten znanstvenik (ki obvlada metode svoje vede) ovrže. V resničnost določenega znanstvenega spoznanja ne verujem, ampak ga imam za resnično, dokler ga kdo ne ovrže. 

Drugačen je odnos do stvarnosti v okviru religiozne vere (poudarjam »religiozne«, ker verujejo tudi ljudje, ki ne pripadajo nobeni veroizpovedi ali religiji). Verovati pomeni biti o nečem prepričan, zaupati v sedanji ali prihodnji obstoj tistega, četudi za to ni nobenega razumskega dokaza. Vera se nanaša na celoto človekovega odnosa do sveta, ne le na kako posebno področje. V njej človek najde življenjske usmeritve. Vera je stvar intuicije ("nepreverljivo neposredno osebno spoznanje"), zaupanja, čustva. Verujem ravno zato, ker je razumu nedostopno (credo quia absurdum). V resničnost obstoja Boga verujem, če verujem, ker obstoja Boga ni mogoče empirično dokazati z nobenim do sedaj znanim postopkom opazovanja ali eksperimentiranja, niti ni mogoče ugotoviti, kaj to je. Pravijo celo, da Boga načelno ni mogoče opredeliti (definirati = omejiti), ker bi bilo to v nasprotju z njegovo neskončno naravo. Je nedoumljiv. Ga pa njegovi služabniki predstavljajo kot Osebo, kot bivajoče. V resničnost biblijskega izročila verujem, če verujem, prav zato, ker za resničnost njegovih prerokb in trditev ni nobenega dokaza.  Če so dokazi o nečem, namreč vem, da je tisto res, in mi ni treba zgolj verovati.

V tem pomenu znanost in vera nista združljivi. Ne morem istočasno mešati vere in znanosti, znanstvenega raziskovanja in verske meditacije ali molitve. To pa ne pomeni, da ne morem biti v svojem vsakdanu hkrati vernik in znanstvenik. Toda kot znanstvenik ne morem dokazati Boga; kot vernik pa ne morem z molitvijo določiti tirnice satelita, ki bi ga poslal v vesolje. Lahko pa prosim Boga, da se pri računanju tirnice ne bi zmotil. A tirnice ne bo izračunal ne Bog, ne njegov predstavnik na Zemlji. To, da Cerkev ustanovi univerzo in v njej katedro za fiziko, ne pomeni, da sta vera in znanost združljivi kot taki. Lahko pa njune institucije obstajajo pod isto streho (v starih univerzah so kapele). Učili so me, da so "metodo soočanja mnenj" začeli razvijati stari grški filozofi kot metodo racionalnega mišljenja v nasprotju z verovanjem v mite. Sokratove razprave s prijatelji so se končale v aporijah (spoznavni negotovosti), medtem ko se cerkveno "soočanje mnenj" konča pri verovanju v brezprizivno dogmo. 

Knjiga izpiskov

V blogu "Čudoviti svet dnevnikov" smo navedli knjigo izpiskov kot eno od vrst ali oblik dnevnika. Uvrstili smo jo med dnevnike, ker spremlja naše vsakdanje branje in učenje in omogoča vpogled v spreminjanje naših zanimanj in napredek pri učenju. V resnici je njena zveza z dnevnikom precej ohlapna. Dan ali datum, ko smo kaj vpisali vanjo, je precej nepomemben; prav tako v mnogih primerih časovno zaporedje vpisov. Razlikuje se od dnevnikov različnih vrst tudi po tem, da so dnevniki praviloma zapis osebnih izkušenj in misli, knjige izpiskov pa vsebujejo izpiske iz besedil drugih, ki pa so lahko pospremljeni z našimi komentarji in urejeni na naš svojski način.

Dnevnik ali knjiga izpiskov je, kot pove naziv, zvezek izpiskov iz literature. Če imamo radi debele vezane zvezke, je videti kot knjiga. To so lahko v najenostavnejšem primeru izreki ali sentence iz lepe književnosti, proze in poezije, ali izpiski iz strokovne literature, ki si jih delamo ob študiju te literature. Bolj zahtevne oblike knjige izpiskov so podobne raziskovalnim dnevnikom: ob izpiskih so naši komentarji, pospremljeni pogosto z miselnimi vzorci, konceptualnimi diagrami, preglednicami ali drugimi risbami.

Knjiga izpiskov se v angleščini imenuje commonplace book. Ta beseda izvira iz latinskih besed locus communis, ki pomeni dobesedno obči kraj ali obče mesto. To so tista mesta v literaturi, ki so splošno zanimiva ali pomembna, kot so izreki ali sentence. Taka mesta si pri branju označimo in prepišemo v poseben zvezek ali "knjigo". To omenjam zato, ker je ta angleški naziv ključ do množice sestavkov na spletu o tej obliki dnevnika, ni pa pri nas splošno znan.

Spominjam se, kako nam je že v nižji gimnaziji naša razredničarka, sicer profesorica biologije gospa Amalija Torelli, svetovala, naj si omislimo zvezek, v katerega bomo vpisovali verze ali stavke iz literature, ki so nam posebej všeč, ali ki se nam zdijo pomembni in bi si jih radi zapomnili. Sama nam je iz svojega zvezka izpiskov prebrala nekaj misli angleškega pesnika Carlyla. Tedaj je šel njen nasvet skozi eno uho notri, skozi drugo pa ven, a kasneje, že odrasel, sem skušal slediti njenemu nasvetu. Iz lepe književnosti si nisem kaj dosti izpisoval; knjige sem požiral in šele na starost jih berem s svinčnikom v roki. Več pa je izpiskov iz strokovne literature, ki jih bolj ali manj redno vnašam od nekdaj. Imam zvezke z izvlečki celih knjig, mape s kopijami člankov, pospremljene z opombami in komentarji. Od leta 2000 dalje pa zapisujem izvlečke in povzetke v zvezke ali na pole formata A4. Nabralo se je pet takih svežnjev in zvezkov o vsem mogočem. To  zbirko izpiskov in komentarjev sem naslovil Miscelanea, mešanica paberkov od tu in tam: od dnevnega časopisja preko poljudnih in strokovnih revij do resnih knjig. Lahko bi jo po starih zgledih naslovil tudi Florilegium, zbirko cvetlic. Italijani pravijo taki zbirki izpiskov zibaldone, mešanica. Večinoma se nanašajo na psihologijo, sociologijo in filozofijo.

Nekaj primerov:

  

Ta način beleženja je star malodane, kot je stara pismenost. Že antični pisci so si na ta način iz del drugih avtorjev izpisovali misli, ki so jim bile všeč, ali ki so se jim zdele pomembne in so jih želeli uporabiti v svojih besedilih. Poznavalci navajajo, da je iz izpiskov Marka Aurelija nastal njegov Dnevnik. Cezar naj bi imel za 1200 strani izpiskov iz del, ki jih je bral. To opravilo se je razširilo v renesansi in po njej, ko je prvič prišlo do preobilja informacij in so ljudje, ki so brali, skušali iz prebranega izluščiti pomembne misli. Knjige izpiskov so imeli Leonardo da Vinci, Erazem Rotterdamski, Francis Bacon, John Milton, John Locke, Newton, Darwin, in za njimi mnogi pisatelji, znastveniki, iznajditelji in državniki, tudi Napoleon. Bill Gates ima svojo commonplace book.

Vsebinsko lahko razlikujemo knjige izpiskov glede na to, ali vsebujejo izpiske iz različnih področij (miscelanea) ali le iz enega. Seveda imamo lahko več knjig, za vsako področje svojo.

Zapisujemo lahko v zvezek, na pole, ki jih vlagamo v mapo ali registrator, ali v mapo s predelki. Nekateri svetujejo, naj pišemo na kartotečne kartice. To je primerno za krajša besedila, kot so bibliografski podatki in gesla, ali prav kratki povzetki. Sem poskusil, a se v zvezku A4 formata moj duh lažje razmahne.

Zapisi so lahko preprosti izpiski (citati) verza, stavka ali odstavka z navedbo dela in strani; povzetki dela; kazala; komentarji; pa vse do razmišljanja, pospremljenega z miselnimi vzorci in drugimi shemami in risbami. Vsak zapis naj bi vendarle vseboval naslednje elemente poleg izpiska ali komentarja: kategorijo, kamor spada (oznako ali "tag") avtorja, naslov dela oz. bibliografske podatke v celoti; datum izpiska.

Obdelava izpiskov. Izpiski pridobijo vrednost, če jih obdelamo. Na robu izpišemo pomembne pojme, uporabimo različne barve za pojme različnih kategorij. V začetku ali na koncu zvezka  sestavimo kazalo izpiskov in morda tudi indeks vseh pojmov, ki smo jih izpisali. Za to opravilo pa je primernejši računalniški program za ustvarjanje baze podatkov, npr. Microsoft Access.

Primer strani iz baze izpisov:

Čemu naj bi v digitalni dobi sploh še pisali na roko v zvezke? Sam sem navdušen nad možnostmi računalniške tehnologije in spletnih povezav. Odkar so se pojavili osebni računalniki, spremljam razvoj na tem področju in uporabljam veliko programov. Hkrati pa uživam, ko si v zvezek izpisujem citate, povzetke in konstruiram miselne vzorce (ki jih rad delam tudi z računalniškim programom, npr. MindMapper). Strokovnjaki pravijo, da si ob pisanju z roko bolje zapomnimo snov in lažje razmišljamo. Bo kar držalo.  Z računalnikom sami sebe okrog prinašamo. Naletimo na zanimiv članek, ga kopiramo, morda celo v mapo, kamor spravljamo besedila, ki naj bi jih prebrali kasneje - in s tem je zadeva opravljena; članka nikoli ne preberemo, ker imamo občutek, da smo s tem, ko smo besedilo prenesli, opravili svoj posel.

Računalnik lahko uporabimo za vzpostavljanje baze podatkov o izpisih, v katero vpišemo naslov izpisa, kategorijo, v katero spada (ali več kategorij oziroma podkategorijo) in mesto, kjer ga najdemo (zvezek, stran); lahko tudi datum ali celo kratek povzetek. Prav tako lahko z računalnikom sestavimo seznam pojmov (indeks). Obstajajo pa posebne računalniške aplikacije za pisanje in klasificiranje izvlečkov, npr. v programu Evernote.

"Kabinet anarhistov"

Tak je naslov zapisa Urše Zabukovec v Delu, 20.2.2018.

Ker imam nekaj izkušenj z vodenjem univerzitetne institucije in torej tudi z anarhijo, ki jo piska zapoveduje univerzi, si dovolim sporočiti s tem v zvezi nekaj drugačnih misli. A naj takoj zapišem, da soglašam z dobronamernim duhom njenega zapisa, žal ne tudi s formulacijo. 

Po mojem - tako je tudi običajno razumevanje - je anarhija brezvladje (gr. an-arhein), nered, stanje brez zakonov ali pravil (gl. npr. Slovar tujk, CZ), pa naj reče Chomski, kar hoče. Na univerzi to pomeni, da se učitelji ne držijo urnika (zamujajo, opuščajo predavanja); da opuščajo govorilne ure; da samovoljno in v škodo študentov prirejajo izpitni red (samovoljno določanje izpitnih rokov, načina izpita - pisni, ustni); da ne pripravijo učnih gradiv; da nalagajo študentom nemogoče obveznosti; da preko vseh rokov zavlačujejo s pregledom izpitnih, seminarskih in diplomskih nalog itd. Piska navaja primer samovoljnega ideološkega ukalupljanja. Skupna vsem tem oblikam je samovolja učiteljev. K anarhiji na univerzi prispevajo tudi študentje s svojo nedisciplino in eratičnim obnašanjem. Na administrativni ravni vodi v anarhijo, če fakultete ne spoštujejo pravil, sprejetih na senatu univerze. Pozivanje k tako pojmovani anarhiji na univerzi se mi ne zdi smiselno!

Prav tako ni smiseln pretiran, dlakocepski in birokratski red, kot se marsikje uveljavlja danes. Red, kakršen se uveljavlja z bolonjsko reformo in načini predlaganja raziskovalnih projektov, je škodljiv. To je red, ki onemogoča raziskovalno in pedagoško delo in ustvarjalnost. Tega ni kriva univerza ampak pritisk domače in bruseljske ekonomistične politike, ki z gesli "javne odgovornosti" in "pravne države" prikriva birokratizacijo in težnjo po politični ali državni podreditvi nominalno avtonomne univerze; z gesli "učinkovitosti", "uspešnosti" in "uporabnosti" pa težnjo po podreditvi univerze ekonomski sferi z uveljavljanjem bolonjskega (beri usmerjenega) izobraževanja. 

Po piski, ki se pri tem sklicuje na avtoritete, je anarhija "težnja po svobodi ter prevpraševanju vsakršne avtoritete in prisile"; anarhist je "član skupnosti, ki temelji na prostovoljnem, nehierarhičnem in decentraliziranem sodelovanju, kooperativnem delu, organizaciji »od spodaj«, medsebojni pomoči in skupnem odločanju o stvareh, ki zadevajo vse."

Univerzo sem doživel kot aktiven študent, kot učitelj in kot upravljavec. Nesporno je, da je osnovno zadržanje na univerzi kot znanstveno-raziskovalni in pedagoški ustanovi težnja h kritičnosti in inovativnosti - "prevpraševanje vsakršne avtoritete". Pod "vsakršno avtoriteto" razumem znanstvene in administrativne avtoritete. Prve so ves čas izpostavljene neizprosni kritiki, ki se sklicuje na empirijo, logiko in metodologijo. Ukrepe drugih kritiziramo po sprejetih postopkih demokratičnega odločanja. O prisili tole: če so pravila sprejeta demokratično, jih je treba spoštovati.

Zagovarjam model univerze kot skupnosti učiteljev in študentov, v kateri se kot enako pomembne prepletajo pobuda "od spodaj" in vodenje "od zgoraj", centralizacija in decentralizacija, hierarhičnost in horizontalna kooperacija.

Moja podoba univerze ni podoba "kabineta anarhistov" ampak precej zapletene večnivojske organizacije, v kateri se prepletata dejanska svoboda ustvarjanja z največjo mero osebne odgovornosti in discipline vseh sodelujočih v okviru široke in nedotakljive avtonomije. Prav slednja je danes ogrožena - avtonomija ne anarhija.

Banalna zgodba s tremi nauki

Kuhinjski petlitrski bojler še v garanciji je zakuhal. Ko sem ga ohladil in ponovno priklopil, ni več delal tako kot prej. Grel je zelo počasi, tako da ni bilo mogoče v sprejemljivem času pomiti skromne količine posode. Serviser je prišel, odprl zadevo, razložil, da voda teče dol in hladna zamenja toplo; grelec greje ali pa ne greje, ne more greti počasi; da je to pač tak bojler, če bi bil boljši, ljudje ne bi kupovali pomivalnikov. Lučka gori. Škatlo je ponovno zaprl in rekel, da je bojler v redu. Kot vernik strokovnosti sem sprejel to zagotovilo in plaho pripomnil: Če ne bo delal v redu, bom poklical drugega serviserja. Kar pokličite, vam bo rekel isto.
Bojler ni delal v redu. Naslednji dan ponovno pokličem servis. Operaterka: Gospod, ni potrebe, da kdo hodi, ker je serviser napisal, da je bojler v redu. Vam se zdi, da greje prepočasi, ampak to so vaši občutki; za enega je pa to normalno. Jasno, da ne more segreti prej kot v tričetrt ure. No, vam bom dala en naslov. Narekuje mi e-naslov, pri katerem posumim, da je to naslov njenega ali nadrejenega klicnega centra. Slepa ulica, zaprt krog. Počakam tri dni. Nobenega odgovora, niti da so prejeli pošto. Pokličem ponovno: oglasi se drug glas. Ponovim zgodbo. Gospod, dala vam bom naslov vodje sektorja. Napišem prijazno pismo. Že zvečer pokliče serviser, naslednje dopoldne pride. Isti. Našpičen ampak z drugim programskim ukazom v glavi. Razstavi zadevo v prafaktorje, zamenja grelec in termostat, namontira nazaj. Preskusi. Bojler dela. Kaj je bilo? Ja, a veste, pri grelcu se včasih zamenjata pola, pa ozemljitev, pa če vtikač obrnete - huda znanost, ne razumem, ampak to pomeni, da grelec greje prekinjano in rezultat je počasno segrevanje.
Danes bojler še vedno dela zadovoljivo.
Prvi nauk - za servis: Brezpogojno spoštuj načelo, da je uporabnik kralj. To je včasih težko. Prva operaterka se je solidarizirala s sodelavcem-serviserjem in me prepričevala, da se motim, da sem prezahteven čudak; histerična baba, histeričen dec. Druga operaterka (in za njo vodja) me je vzela zares: če pravi, da ni v redu, ni v redu; bomo naredili vse, da boste zadovoljni. Psihologiziranje je poklicna deformacija psihologov in po svoje razumljiva. Očitno pa se k njej zatekajo tudi vsi drugi. Namesto, da bi se posvetili stvarnemu popravilu, iščemo skrite motive in čudaštva drug pri drugem.
Drugi nauk. Živimo v prepričanju, da vsi goljufajo/mo. Meni se zdi, da je garancija lari-fari: veš, da ti ne bojo zastonj zamenjali. Storili bojo vse, da jim ne bo treba. Oni si mislijo: Lej, lej, penzionista bi zdaj, pred iztekom garancijskega roka, rada zastonj prišla do novega bojlerja. V resnici ni nihče goljufal, so pa bili malo površni. Dela ne opravljajo z veseljem in zagonom ampak z odporom.
Tretji nauk: razlaganje znanosti se prilagodi namenu. Res je, da grelec greje ali pa ne greje, res pa je tudi, da lahko včasih greje, potem pa spet ne, prekinjano; kar pomeni, da greje počasi.

Tako. Banalna zgodba, pomembni nauki.

Je ateizem res neutemeljen? - Is atheism really unfounded?

V kampu, dežek počasi a vztrajno pada; čas za vajo iz filozofije.

V časopisu Philosophy Now je Steven Anderson, profesor filozofije v Londonu, Ontario, Kanada, priobčil razmišljanje, v katerem napada ateizem kot filozofsko neutemeljeno pozicijo. Povzemam njegovo razmišljanje in ga kritiziram.

Minil je čas, ko smo z ateizmom delali v rokavicah, pravi pisec. Kar je bila nekoč radikalna, heretična pozicija, je danes preplavilo izobraževalne in kulturne institucije, je ortodoksija, samoumevnost. Naloga filozofije pa je prespraševanje samoumevnosti. Ateizem je nova ikona, filozofija pa je ikonoklastična. Zares pogumno filozofsko dejanje danes je izzvati ateizem, pokazati, da ni utemeljen.

Ateizem je treba spodbijati v njegovi čisti obliki. V čisti obliki ateizem trdi, da ni Boga (bogov), nikakršnega, v nobeni obliki; ni najvišjega bitja. "Nečista" oblika ateizma je agnosticizem, s katerim se ni treba ukvarjati, ker izraža zgolj osebno negotovost. Agnostik se ne more odločiti, ali bi trdil, da Bog je, ali da ga ni. S tem, po S., izraža zgolj osebni dvom v obstoj Boga, ni pa to kategoričen dvom, ki bi veljal za vse. Lahko vprašamo pisca: ali trditev, da Bog je, ni njegova osebna trditev? Kako to, da je trditev "Bog je" kategorična in ne osebna, trditev "ne vem, ali Bog je ali ni" pa zgolj osebna? Morda zato, ker agnostik izrazi svojo osebno negotovost "ne vem"? Teist pa je implicitno osebno gotov, da ve. Svojo misel bi lahko izrekel takole: "Prepričan sem, da Bog je". Skratka, pisec ne uporablja istega merila za presojo dveh trditev. A to je tukaj postranskega pomena.

(Lahko vprašamo, ali je Descartesov "dvomim, torej sem" osebni ali kategorični dvom. Zgodovina filozofije kaže, da so ga pojmovali kot kategorično postavko. Zakaj ne kot zgolj osebni dvom, na katerega se ne gre ozirati? Pisec čuti, da je razlikovanje med "osebnim dvomom", ki velja le za eno osebo - ki je njena muha - in "kategoričnim dvomom", ki naj bi veljal splošno, vsaj v tem primeru neumestno. Zato se potrudi z dodatnim primerom. On osebno še ni bil na Danskem. Nobene neposredne izkušnje nima z Dansko. Kar se njega tiče, dvomi, da Danska je; ne more utemeljiti, da je. Ali to pomeni, da Danske ni? Ne, seveda ne, pravi: drugi so bili tam, torej je. Le on osebno dvomi, da je. Se pravi: hkrati ve, da je in dvomi, da je. Kako torej, doktor filozofije? Agnostik, lahko izpeljemo njegovo zamolčano ne-misel, dvomi, da Bog (Danska) obstaja (to je njegov osebni dvom), mnogi drugi pa vejo, da Bog (Danska) obstaja (kategorična gotovost), torej Bog obstaja. Ej, ej!)

Profesor zatem zavrne enega od argumentov, na katerega ateisti (večinoma) opirajo svojo sodbo, da ni Boga. Če bi bil (vsemogočni milostni) Bog, pravijo, ne bi dopuščal zla. Ker zlo je, torej Boga ni. Ta argument izključuje samo dobrega Boga, ne Boga nasploh. Bog je lahko zel ali ravnodušen. V tem ima pisec prav. Ob tem ne gre spregledati privoščljivosti in triumfalizma, s katerim zavrne ta argument ateistov. Pa občutek zmagoslavja ni upravičen. Predstava neskončno usmiljenega, dobrotnega Boga je prevladujoča predstava Boga. Zavrniti to predstavo z argumentom "ker je zlo, ni Boga", pomeni zavrniti prevladujočo predstavo Boga. To ni malo. Kdo si predstavlja zlega ali indiferentnega Boga; čemu naj bi kdo veroval vanj?

A vse to je še vedno postranskega pomena. Poglavitni argument proti ateizmu je v odgovoru na vprašanje, na kakšno evidenco se opira ateizem, ko zavrača obstoj Boga? Evidenco, "dokazno gradivo", pojmuje S. A. kot empirično, znanstveno evidenco, iste vrste kot fizikalne dokaze, da obstaja "težnost". Pisec napada trditev, da "ni Boga", zato ne bomo hudobni in ga ne bomo pozvali, naj najprej navede evidenco, da Bog je. Pustimo mu veselje ob sklepu, do katerega bo prišel, namreč sklepu, da ni mogoče navesti dokazov, da nečesa ni. Kdor bi hotel dokazati, da ni Boga (ki si ga pisec v tem argumentu predstavlja kot nekaj otipljivega), bi moral preiskati Zemljo in podzemlje, višine neba in globine morja, pretekle, sedanje in prihodnje čase in če ga ne bi našel bi upravičeno trdil, da ga ni. Tega človek ne more storiti. Če bi to lahko storil, bi bil Ateist sam Bog. (Profesor triumfira.) Torej: ateizem nima osnove. Huda past. Dokaži, da zlato runo ne obstaja. Dokaži, da na svetu ni krave z (naravno zraslimi) zlatimi rogovi. Dokaži, da v resnici ni Spidermana. Misija nemogoče. Izmislim si Minotavra, ti pa dokaži, da ga ni. Profesor nas je hudo zadel. Izmisli si neobstoječo reč (za katero on verjame, da obstaja), jaz pa naj dokažem, da je ni. Naj on izvoli dokazati, da je. Naj uporabi svojo metodo iskanja otipljivega Boga na nebu in na Zemlji. Ne bi bil prvi, ki bi to poskušal. Ko je Jurij Gagarin, kot prvi astronavt poletel v vesolje, ga je generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze, Nikita Hruščov, po radijski zvezi vprašal: Palkovnik Gagarin, Vi videli Boga? In Gagarin mu je odgovoril:  Njet, tavarišč, generalni sekretar. To je bil za vesoljno Sovjetsko zvezo pedagoški dokaz, da Boga ni.
Najmanj, kar bi zdaj pričakovali od našega profesorja, bi bilo, da bi priznal agnostično pat pozicijo. Empirično, z znanstveno metodo ni mogoče ne dokazati ne ovreči obstoja Boga. To bi lahko storil samo Bog, ki bi se sam izbezal iz svoje luknje. V resnici profesor omeni to možnost. Tokrat agnosticizem ni več zaseben dvom, ampak je očitno kategoričen.
Vsekakor profesor triumfira: ateizem je iracionalen. O teizmu ob tem ne bev ne mev. Tudi ta je namreč, po isti poti dokazovanja, iracionalen.
Profesor zanosno razglasi "veliko ponižanje ateizma".  Za povrh navede izrek iz Tanakhe (Biblije): "Bedak pravi v svojem srcu: ni Boga." Res je, zaključi profesor, ateizem je bombastično zatrjevanje, da ni Boga, brez evidence in logike. Kaj ni to neumnost?

Mirno lahko sklenemo, da tega profesor ni dokazal. Dokazal je, da trdna vera premaga vsako logiko.

Vir:

https://philosophynow.org/issues/109/Atheism_on_Trial


In the magazine Philosophy Now Steven Anderson, a professor of philosophy in London, Ontario, Canada, published an article, in which he tries to prove, that atheism as a philosophical position is unfounded. I summarize his thinking and point to its contradictions and unsoundness.

The time when atheism was treated with gloves has passed, says the author. What once was a radical, heretical position, now has flooded the educational and cultural institutions; and has become an orthodoxy, an untested common sense. The task of philosophy is to question what seems obvious. Atheism is a new icon, and philosophy is iconoclastic. The really brave philosophical act of today is to challenge atheism, to show that it is unfounded. (Would the professor - referring to the same high philosophical stance - challenge atheism when it was not the mainstream?)

Atheism should be challenged in its pure form - so goes the thought. In its pure form atheism asserts that there is no God (gods), God in any form, no Supreme Being. The impure form of atheism is agnosticism, which we don't need to bother with because it reflects only the personal uncertainty of an agnostic. An agnostic can not decide whether to claim that God exists or to claim, that it does not. Thus, according to S. A., an agnostic merely expresses personal doubts as to the existence of God, which cannot be regarded as the categorical doubt that would apply generally. We could ask the writer: is the claim that God exists not his personal utterance? How is it that the assertion "God exists" is categorical and not personal, while the word "I doubt, that God exists" is merely a personal whim?  Is it maybe because the agnostic expresses his/her personal uncertainty, saying "I do not know whether..."? Implicitly the theist expresses his/her personal certainty. He/she could say: "I am convinced that God exists". Both utterances are personal; one expresses the uncertainty and the other expresses the certainty regarding the existence of God. In short, the author does not use the same criterion for the assessment of the two arguments. But this is of secondary importance here.

(One could ask whether Descartes's "I doubt, therefore I am" expresses personal or categorical doubt /certainty. The history of philosophy shows that his maxim was regarded as a categorical sentence. Why - proclaiming of a doubt (thought) as the fundament of existence - has it not been regarded as Descartes's personal whim? The author feels that the distinction between "personal doubt" which is only valid for one person, and "categorical doubt" which applies generally, is inappropriate in this case. Therefore he makes efforts to further the case. He personally has yet to go to Denmark. He does not have any direct experience in Denmark. He clearly could doubt that Denmark exists. Does it mean that Denmark does not exist? No, of course not, says the author, others were there, reporting their experience, that it exists. Only he personally, lacking that experience, doubts that. Then: he knows that Denmark exists and doubts that at the same time. Agnostic - this is the implicit thought behind the example -  doubts that God (Denmark) exists (this is his personal doubt, his personal whim), many others know that God (Denmark) exists (categorical certainty), therefore God exists. Hey, hey!)

The professor then rejects one of the arguments on which atheists (mostly) base their judgment that there is no God. If there was (almighty, graceful) God, they say, he would not allow evil to exist. But evil exists, therefore, there is no God. The author is right: this argument excludes only a good God, not a God in general. God could be evil or indifferent. The feeling of triumphalism accompanying the rejection of the atheist argument is not justified. The image of an infinitely merciful, benevolent God is the dominant idea of God. The argument "because evil exists, there is no (benevolent) God" rejects the prevailing idea of God. This is not little. Who believes in an evil or indifferent God?

But all this is still of marginal importance. The main argument against atheism concerns the evidence based on which the existence of God has been rejected by atheists. S. A. conceives "evidence" as an empirical, scientific record of the same type as the physical evidence that "gravity" exists.
Let's leave to the author the pleasure of the conclusion to which he will come, namely that the evidence that something does not exist cannot be given.  Anyone who would want to prove that there is no God should investigate the Earth and the underworld, the height of the sky and the depth of the sea, past, present, and future times, and only then, if God is not found, would rightly argue that it does not exist. No man can do it. If any Atheist could do it, he/she would be the God himself. So, atheism has no basis. This is a very severe trap. Prove that the Golden Fleece does not exist. Prove that there is no cow with (naturally grown) golden horns in the world. Prove that Spiderman does not exist except in fairy tales. Imagine the Minotaur and ask me to prove, that it does not exist. The professor has hit us badly. Imagine a non-existent thing (of which he believes exists), and ask me to prove that it does not exist. Mission Impossible.

The professor is not the first to propose of seeking a tangible God, existent or not existent, with scientific means. Yuri Gagarin, the first astronaut in space, was asked by Nikita Khrushchev, the Secretary General of the Communist Party of the Soviet Union, whether he had seen God there over any conceivable clouds. The colonel answered: Njet, tavarišč generalni sekretar. His answer was broadcast over the vast country as the pedagogical proof of the non-existence of God. It was an easy task compared to the demand of Professor S. A.

We will expect now from our professor to admit fifty-fifty, an agnostic position to be more than a personal whim. Empirically, with the scientific method, we can neither prove nor disprove the existence of God. This could be done only by God himself, who alone could flush out of his hole. In fact, the professor mentions this possibility. Agnosticism could no longer be a private doubt it would be categorical.

But the professor concludes: that atheism is irrational. About theism - nothing; not that using the same method of proving turns out to be irrational too. Instead, the professor enthusiastically declares a "great humiliation of atheism". To stress this he adds a saying of  Tanakha (Bible): "A fool says in his heart there is no God." True, the professor concludes, atheism is a bombastic assertion that there is no God, assertion without sense and logic.

We can safely conclude, that this is what the professor has not proven. He has proven, that firm belief defeats all logic.

Source:
https://philosophynow.org/issues/109/Atheism_on_Trial

Kaj je znanost

V Sobotni prilogi Dela v sestavku z naslovom Nihče še ni pojasnil, kaj naj bi bila alternativna znanost, dr. Gregor Majdič, redni profesor na ljubljanski veterinarski fakulteti in na mariborski medicinski fakulteti, obravnava vprašanje politike do znanosti in se med drugim dotakne tudi vprašanja psevdoznanosti, ki ji je v medijih namenjene vse več naklonjene pozornosti, posebej s prikazovanjem lažnih podatkov v zvezi z domnevnim negativnim vplivom cepljenj in domnevno povezavo avtizma in s pomočjo kemije pridelane in obdelane hrane. Takole pravi: "Kot rečeno, je osnova evropske znanosti, ki nam je omogočila izjemen napredek v zadnjih stoletjih, znanstvena metoda Francisa Bacona. Osnova tega je, da je treba vse trditve preveriti s strogo nadzorovanimi in ponovljivimi poskusi, in šele ko takšni poskusi potrdijo neko trditev, lahko o njej govorimo kot o znanstvenem dejstvu." In doda: "Nihče še ni pojasnil, kaj naj bi bila alternativna znanost."

Strinjam se s splošno težnjo njegovega sestavka kot tudi z zavračanjem psevdoznanosti sploh in konkretnih lažnih ali vsaj pretiranih ugotovitev v zvezi s cepljenjem in avtizmom posebej. Z njim delim tudi mnenje, da ni alternativne znanosti. Menim pa, da je njegova definicija znanosti v skladu z Baconovim kanonom preozka, prevzeta verjetno po pojmovanju, ki velja na primer v deželah z angleško izobraževalno tradicijo, kjer termin "znanost" (science) označuje le naravoslovne znanosti. Pri nas tradicionalno pojmujemo znanost širše. Baconova definicija ne velja niti za vse naravoslovne vede, sploh pa ne za družboslovne in humanistične. Astronomija, na primer, je le v omejenem obsegu eksperimentalna znanost. V glavnem temelji na opazovanju zvezdnega neba, na ponovljenih opazovanjih in na matematično izračunanih napovedih, ki se preverjajo z opazovanjem. Podobno velja za geologijo. Tudi geolog predvsem opazuje, v omejenem obsegu eksperimentira, v glavnem mora čakati na "eksperimente", ki jih proizvede narava sama in pri katerih sam ne manipulira neodvisnih spremenljivk. Med družbenimi vedami je gotovo zgodovinska veda jasen primer neeksperimentalne znanosti - saj ne dvomimo, da je znanost, kajne? Druga taka veda je, na primer, etnologija, katere spoznanja ne temeljijo na eksperimentu, pa so vseeno znanstvena. Umetnostna zgodovina, literarna veda, jezikoslovje, druge humanistične vede tudi niso eksperimentalne, so pa znanosti. 

Vsaka znanost je dejavnost, ki si prizadeva odkriti novo znanje o pojavih (o človeku in svetu) na osnovi izkustvenega gradiva, ki ga analizira v skladu s pravili logičnega mišljenja (pri čemer je eksperiment eno od orodij take analize), da bi pojasnila splošne zakonitosti na danem področju, ali razumela posamezne pojave; svoja spoznanja objavi v obliki teorij. Izkustvenost, logika in oblikovanje teorij so temeljne sestavine znanosti (eksperiment je eden njenih nenujnih postopkov).