Tak je naslov zapisa Urše Zabukovec v Delu, 20.2.2018.
Ker imam nekaj izkušenj z vodenjem univerzitetne institucije in torej tudi z anarhijo, ki jo piska zapoveduje univerzi, si dovolim sporočiti s tem v zvezi nekaj drugačnih misli. A naj takoj zapišem, da soglašam z dobronamernim duhom njenega zapisa, žal ne tudi s formulacijo.
Po mojem - tako je tudi običajno razumevanje - je anarhija brezvladje (gr. an-arhein), nered, stanje brez zakonov ali pravil (gl. npr. Slovar tujk, CZ), pa naj reče Chomski, kar hoče. Na univerzi to pomeni, da se učitelji ne držijo urnika (zamujajo, opuščajo predavanja); da opuščajo govorilne ure; da samovoljno in v škodo študentov prirejajo izpitni red (samovoljno določanje izpitnih rokov, načina izpita - pisni, ustni); da ne pripravijo učnih gradiv; da nalagajo študentom nemogoče obveznosti; da preko vseh rokov zavlačujejo s pregledom izpitnih, seminarskih in diplomskih nalog itd. Piska navaja primer samovoljnega ideološkega ukalupljanja. Skupna vsem tem oblikam je samovolja učiteljev. K anarhiji na univerzi prispevajo tudi študentje s svojo nedisciplino in eratičnim obnašanjem. Na administrativni ravni vodi v anarhijo, če fakultete ne spoštujejo pravil, sprejetih na senatu univerze. Pozivanje k tako pojmovani anarhiji na univerzi se mi ne zdi smiselno!
Prav tako ni smiseln pretiran, dlakocepski in birokratski red, kot se marsikje uveljavlja danes. Red, kakršen se uveljavlja z bolonjsko reformo in načini predlaganja raziskovalnih projektov, je škodljiv. To je red, ki onemogoča raziskovalno in pedagoško delo in ustvarjalnost. Tega ni kriva univerza ampak pritisk domače in bruseljske ekonomistične politike, ki z gesli "javne odgovornosti" in "pravne države" prikriva birokratizacijo in težnjo po politični ali državni podreditvi nominalno avtonomne univerze; z gesli "učinkovitosti", "uspešnosti" in "uporabnosti" pa težnjo po podreditvi univerze ekonomski sferi z uveljavljanjem bolonjskega (beri usmerjenega) izobraževanja.
Po piski, ki se pri tem sklicuje na avtoritete, je anarhija "težnja po svobodi ter prevpraševanju vsakršne avtoritete in prisile"; anarhist je "član skupnosti, ki temelji na prostovoljnem, nehierarhičnem in decentraliziranem sodelovanju, kooperativnem delu, organizaciji »od spodaj«, medsebojni pomoči in skupnem odločanju o stvareh, ki zadevajo vse."
Univerzo sem doživel kot aktiven študent, kot učitelj in kot upravljavec. Nesporno je, da je osnovno zadržanje na univerzi kot znanstveno-raziskovalni in pedagoški ustanovi težnja h kritičnosti in inovativnosti - "prevpraševanje vsakršne avtoritete". Pod "vsakršno avtoriteto" razumem znanstvene in administrativne avtoritete. Prve so ves čas izpostavljene neizprosni kritiki, ki se sklicuje na empirijo, logiko in metodologijo. Ukrepe drugih kritiziramo po sprejetih postopkih demokratičnega odločanja. O prisili tole: če so pravila sprejeta demokratično, jih je treba spoštovati.
Zagovarjam model univerze kot skupnosti učiteljev in študentov, v kateri se kot enako pomembne prepletajo pobuda "od spodaj" in vodenje "od zgoraj", centralizacija in decentralizacija, hierarhičnost in horizontalna kooperacija.
Moja podoba univerze ni podoba "kabineta anarhistov" ampak precej zapletene večnivojske organizacije, v kateri se prepletata dejanska svoboda ustvarjanja z največjo mero osebne odgovornosti in discipline vseh sodelujočih v okviru široke in nedotakljive avtonomije. Prav slednja je danes ogrožena - avtonomija ne anarhija.
Ni komentarjev:
Objavite komentar