Bilo mi je kar malo nelagodno, ker sem - tako naravnost in samo s sklicevanjem na številke o kulturni razvitosti Slovenije brez podrobne zavrnitve posameznih govornikovih trditev - zavrnil govor slavnostnega govornika na letošnji Prešernovi razpravi, kljub viharju odobravanja, ki ga je požel. Čeprav sem sprva nameraval, si nisem govora ponovno zavrtel, da bi podrobneje utemeljil svoje odklonilno stališče.
No, v današnji Sobotni prilogi Dela (17.2.18) berem mnenja, ki so "na moji valovni dolžini". Dr. Edo Pirkmajer navaja nekaj dejstev in sklepov, ki uravnotežajo sodbo o stanju v kulturi in opozarja "na nekatere netočnosti in logične napake v slavnostnem govoru". 1. Navaja ministra Peršaka, "da v Sloveniji dajemo za kulturo iz javnih sredstev višji odstotek družbenega proizvoda kot večina drugih držav". 2. Govornik je poudaril, da je Cankar živel od pisanja, danes pa bi stradal. Pirkmajer pa sprašuje, kaj ima s tem država. Cankar je živel od tega, ker so Slovenci kupovali njegove knjige, ne od državne dotacije. 3. Pirkmajer nadalje nakazuje, da mnogi pisci živijo in so živeli od sorodnih služb, ne od pisanja, kot uredniki, profesorji ipd. Kot zgled navaja Borisa A. Novaka, ki je univerzitetni profesor. Sredstva za preživetje se torej da in jih je treba pridobiti tudi na druge načine, ne le od države. 4. Tudi publicist Tone Štefanec piše, da "ni idealno, ni pa vse zanič" in navaja poleg neizvršenih projektov tudi vrsto kulturnih dosežkov, delno z javnim denarjem delno pa z zasebno iznajdljivostjo in vztrajnostjo.
V povzetku bi se strinjal s Pirkmajerjevo mislijo, da se za tako kritiko države skriva nostalgično utopično pričakovanje, da bi morala država deliti po potrebah; in da ima vsakdo, ki zna ljudem kaj izraziti, "pravico... od družbe terjati... da ga plača toliko, da bo lahko vzdrževal življenjsko raven, ki se njemu zdi primerna." Še vedno imamo opraviti s preveliki pričakovanji do države in odvisnostjo od državnih jasli. Tisto, kar so včasih ljudje pričakovali od Boga, pričakujejo zdaj od države. Zavzemanje za večjo lastno pobudo, samoorganiziranje, iskanje nedržavnih virov tudi po mojem mnenju ni "neoliberalizem" ampak v našem času edino primerna drža, dokler ne bo uresničeno načelo "vsakemu po njegovih potrebah" (glede na vse povedano, gre bolj za želje kot potrebe).
Ni komentarjev:
Objavite komentar