"Absolutno pa ne želim živeti v državi, kjer je dobrodelnost nacionalni šport, saj ta legitimizira nesposobnost in pokvarjenost oblasti, ki spravi toliko ljudi na kolena. Dobrodelnost tudi nečloveško ponižuje."
Matevž Lenarčič
Ali dobrodelnost res ponižuje? Kaj pomeni "poniževati"? Poglejmo najprej prejemnikovo stran. Objektivno gledano dobrodelnost izboljša prejemnikov položaj, torej ga poviša ne poniža. Toda prejemnik subjektivno doživlja to kot ponižanje. Zakaj tako doživlja? 1. Ker človek dojema položaj, v katerem se je znašel, npr. revščino, kot ponižujoč; nižji od drugih, najnižji na družbeni lestvici. 2. Pogosto neupravičeno pripisuje svoj družbeni zdrs svoji nesposobnosti, kar še oslabi njegovo samopodobo in samozavest. Zato svojo revščino skriva. 3. Pomoč drugih razkrije njegov položaj, ga javno izpostavi in ga s tem še bolj prizadene. 4. Ker je pomoč dojeta kot miloščina, to je dar, odvisen od dobre ali slabe volje darujočega in ne kot pravica, ki je ob določenih pogojih samodejno zagotovljena z zakonom. Tako javno izpostavljeno znižanje družbenega statusa, ki mu sledi odvisnost od darov drugih, prizadene človekovo dostojanstvo (etična kategorija), psihološko rečeno prizadene človekovo samozavest, samopodobo in samostojnost (avtonomijo).
Dobrodelnost ponižuje tudi dajalca, ker s svojo dobrodelnostjo objektivno sicer pomaga sočloveku, po drugi strani pa mu povzroča slabe občutke; s tem krši zlato pravilo, naj človek ne bi Drugemu storil, kar ne želi, da bi Drugi storil njemu. Dobrodelnik doživlja svoje dejanje kot nekaj dobrega, subjektivno, v svojih očeh je torej povišan, objektivno pa po eni strani pomaga Drugemu, po drugi pa ga prizadene. Etično gledano se hkrati poviša z dobrim delom in poniža, ker je s tem prizadel Drugega. Morda ob tem ni neumestna analogija z zdravnikom, ki rani, da bi ozdravil.
Za trenutek odmislimo občutke ponižanosti in se vprašajmo: ali je torej dobrodelnost objektivno nekaj dobrega? Če pomislimo na to, da izboljša posameznikov položaj, olajša stisko, bi rekli, da je. Kakšni pa so njeni siceršnji družbeni učinki? Ti so dobri in slabi. Prepreči poslabševanje življenjskih pogojev večjega števila ljudi in jim pomaga prebroditi stiske, ter jim s tem omogoči dvig nad eksistenčno ogroženost. Prepreči negativno spiralo večanja revščine in zmanjševanja družbene produktivnosti. Poveča občutek povezanosti v družbi, družbeno kohezijo. Poveča občutek varnosti ljudi, saj začutijo, da jim bodo drugi pomagali, če bodo zašli v stisko. Nekoliko omili razredne razlike in prerazdeli bogastvo. Vendar je možno, da dobrodelnost tudi slabo vpliva na širšo družbo. Zgoraj je omenjeno, da legitimizira nesposobno in pokvarjeno oblast. Dodamo lahko, da legitimizira ne le trenutno oblast ampak obstoječi družbeni sistem. Zagovorniki spremembe družbenega sistema pravijo, da je dobrodelnost ne le hipokrizija kapitalistov, ki z eno roko kot izkoriščevalci jemljejo, z drugo pa nekaj malega dajejo nazaj; je "pesek v oči", ker otopi razredno zavest in pripravljenost za revolucijo.
Lahko se strinjam, da dobrodelnost ohranja ljudi v znosnih življenjskih pogojih in ohranja družbeni mir. Zaradi tega pa še vedno lahko na volitvah izrazijo nezaupnico do nesposobne in pokvarjene oblasti; zaradi tega si še vedno lahko prizadevajo za boljši družbeni sistem ali celo za njegovo radikalno nadomestitev s temeljno drugačnim sistemom. Ne pristajam pa na leninistično logiko "čim slabše tem boljše", čim slabše za ljudi, tem boljše za revolucijo. Nič ni tako svetega, da ga ne bi mogli spremeniti ali zamenjati, človeško življenje pa je nenadomestljivo.
Vrnimo se k občutku ponižanosti. Ga je mogoče ublažiti? Mislim, da je to mogoče z razvojem nove kulture družbene skrbi za ljudi, ki zaidejo v socialno stisko. 1. Revščina je družbena sramota, ni pa sramota za posameznika. Je mogoče nizek družbeni status doživljati drugače kot ponižanje? Je mogoče revščino doživljati drugače kot ponižanje? Je mogoče v revščini ohraniti človeško dostojanstvo? Vsekakor. Pravimo, da je vsak poklic časten; predsednik republike je to demonstriral, ko se je za en dan prelevil v smetarja. Prostitutke se odkrito in dostojanstveno zavzemajo za svoje pravice iz dela. Torej ni poniževalnih poklicev. Čemu bi bila revščina zaradi nizke plače, zaradi brezposelnosti, bolezni, prizadetosti in podobnih vzrokov nedostojna? Čemu bi bilo poniževalno sprejeti dar za šolanje svojega otroka? Mnogi znani in slavni ljudje, vzori človeškega dostojanstva, so se rodili v revščini, živeli v revščini ali vsaj skromno in mnogi v njej umrli. 2. Revščina je akcidenca, nekaj kar te doleti, česar nisi zakrivil sam s svojo lenobo, nespametnostjo, ob čemer zato lahko ohraniš svoje človeško dostojanstvo. Če pa si jo sam zakrivil, si to priznaj in se skušaj izkopati iz nje. Poniževalno je, če si ne prizadevaš in se ne trudiš osmisliti življenja. 3. Naravno je, da skuša človek skriti svojo revščino. Vendar revščina prizadene mnoge; v njej ni nihče osamljen. Ni sramota opozoriti na svojo stisko, se obrniti na druge po pomoč. 4. Države, ki se definirajo kot socialne države, imajo socialno zakonodajo, ki določa pravice ljudi, ki zaidejo v stanje socialne potrebe. Te pravice so lahko bolj ali manj širokogrudno definirane. Države so lahko tudi bolj ali manj gospodarsko uspešne in sposobne financirati socialne transferje. Nobena država (tudi najbolj socialna, socialistična) pa ni (in ni bila) sposobna pokriti vseh "socialnih" potreb in to v "normalnih" časih ali celo v letih debelih krav, kaj šele, ko pride do gospodarske krize.
Za pokrivanje potreb, ki jih ne pokriva država, poskrbijo ljudje neposredno, civilna družba. To je normalno stanje stvari. V socializmu je tiste potrebe, ki jih ni pokrivala "sociala", pokrivala država z zagotavljanje polne zaposlenosti, ki je botrovala nekonkurenčnosti podjetij takoj, ko se je sprostil trg, le preostanek je pokrila civilna družba. Čim bolj bo civilno družbena dobrodelnost razvita kot nujni in normalni sestavni del celovite družbene "sociale", tem manj jo bodo ljudje doživljali kot miloščino. Nekoč smo kot silno napredno propagirali in razvijali sosedsko pomoč, npr. starim, danes proglašajo nekateri razvijanje neposredne pomoči med ljudmi za ultra konzervativnost, za v nebo vpijoč napad na človekovo dostojanstvo, za nečloveško poniževanje.
Slišim pripombo: pišeš, kot da je revščina stalnica našega družbenega življenja, kot da ni nekaj nezaželenega in začasnega. Saj je stalnica. Relativna revščina se določa na osnovi srednjega (medianskega) dohodka. Tisti, ki ima dohodek, manjši od določenega odstotka srednjega dohodka, je reven po definiciji. Torej je v vsaki državi reven določen odstotek populacije, ne glede na to, kako visoki so povprečni dohodki in standard te države. Revni so na Tajskem in na Švedskem, v Kongu in pri nas. Torej je relativna revščina stalnica. Absolutno revni so na dnu te kategorije. Ali preživijo lažje ali težje, ali sploh ne, pa je odvisno od tega, kako visok je povprečni standard v državi. V Kongu ne preživijo.
Dobrodelnost ponižuje tem bolj, čim bolj trobimo, da ponižuje; čim bolj imamo tako stanje za izjemno in za nedopustno kršitev nekih norm, ne pa za nekaj, s čimer je treba računati in vzpostaviti kot normalen družbeni odziv. Kot pri vsaki stvari je torej občutek ponižanja odvisen od konteksta: v enih pogojih je močnejši, v drugih šibkejši, morda kdaj tudi izgine.
Od kod izvira dobrodelnost? Izvira iz sočutja, empatije, vživetja v Drugega. Je torej naravni vzgib, nekakšen instintkt, ki je vtkan v človeški organizem. Univerzalen. Nevroznanstvenik bi dejal, da izvira iz zrcalnih nevronov, nevronov, ki "se prižgejo" v meni, ko opazujem Drugega in "simulirajo" njegovo ravnanje. Drugi pride vame, postane del mene. Ko njega boli, čutim ublaženo bolečino - ublažene enake fiziološke reakcije. Ko on trpi, trpim na ublažen način jaz; ko njemu pomagam, pomagam sebi, kot da bi bil na njegovem mestu. Dobrodelnosti kot primarnega impulza torej ni mogoče zatreti, lahko pa ta impulz potlačimo. Posledica te potlačitve je, da otopi sočutje v nas. Postanemo ravnodušni, neobčutljivi, cinični; tudi napadalni do ljudi, ob katerih bi morali naravno začutiti sočutje, pa ga ne. Kot bi se čutili krive in jezo stresemo nanje ne na sebe. Sočutje je univerzalen človeški občutek, ki ni pridržan samo za religiozno verne, čeprav je res, da ga vse velike religije še posebej poudarjajo kot osnovno vrednoto; vse tudi spodbujajo dobrodelnost ali samaritanstvo. V večini velikih verstev je pomoč drugemu ena osnovnih vernikovih dolžnosti.
Dopolnjevanje ali izboljševanje naravne dobrodelnosti se je začelo z uvajanjem socialne zakonodaje, ki je uvedla presojo o dodelitvi denarne pomoči po enotnih, zakonsko določenih kriterijih upravičenosti in omejila element arbitrarnosti dobrodelnosti, njene odvisnosti od muhavosti posameznikov. Socialna zakonodaja je zagotovila relativno pravičnost, trajnost in neprekinjenost minimalnih prejemkov tistim ljudem, ki so bili nezmožni pridobitnega dela.
Izrinjanje naravne dobrodelnosti pa se je začelo s širjenjem socialistične ideologije.
Za to ideologijo je dobrodelnost hinavščina ali pa idejno neosveščena preproščina. Hinavščina je, ker po tej ideologiji kapitalist izkorišča delavce, z dobrodelnostjo pa, če hoče, vrne majhen del tega, kar si je neupravičeno prilastil, si s tem "reši dušo" in to prikazuje kot družbeno pravičnost. Hkrati je dobrodelnost pesek v oči proletariatu, ker z blaženjem revščine slabi njegovo pripravljenost za revolucijo. Revolucija bo, tako so verovali, odstranila izkoriščanje in s tem samo po sebi revščino in vse druge nadloge, ki iz nje izvirajo. Po uspešno izvedeni socialistični revoluciji, v kateri so bili kapitalisti razlaščeni (če so ostali živi), je skrb za državljane prevzela država oziroma komunistična partija kot vodilna politična sila. Poskrbela je za polno zaposlenost in za minimalno oskrbljenost nezmožnih za delo. Kljub temu niso izginili ne revščina (se je pa enakomerneje porazdelila!) ne socialni problemi, ker država preprosto ni mogla poskrbeti za vse. To so komunisti v Jugoslaviji spoznali prej kot v drugih socialističnih deželah. (To je bil med drugim razlog za ustanovitev šol za socialno delo in uvedbo poklicnega socialnega dela pri nas.)
Tisti, ki smo zrasli v socializmu, smo tako rekoč z materinim mlekom vsrkali zavračanje dobrodelnosti, ki so nam jo slikali kot hinavsko solzavost premožnih gospa in gospodičen, ki so v lazaret prišle tolažit vojake v Haškovi satiri Dobri vojak Švejk. Po eni strani so dobrodelnost zavračali, češ da država za vse dovolj dobro poskrbi, po drugi strani so pa s samoprispevki občanov nadomeščali nezmožnost države, da bi investirala v javne službe, in še vedno dopuščali dobrodelnost v okviru cerkva in družbenih organizacij (Rdeči križ, Društva upokojencev idr.). V imenu iste ideologije in nostalgije po socializmu danes očitajo sedanji državi, da ne pokriva potreb ljudi, ki so se znašli na robu preživetja in da slabo skrbi za javne službe. Stari odpor do dobrodelnosti vztraja in se napaja z novodobnimi fantazmami o radikalni spremembi družbenega sistema, v katerem ne bo ne razslojenosti ne revščine in s fantazmo o državi kot materi hraniteljici.
Dokler se ne uresniči nova utopija, smo tu, kjer smo. Revščino lahko zmanjšamo in zagotovimo ljudem preživetje samo s skupnimi napori države in civilno družbene dobrodelnosti, ob tem ko se ni nadejati, da bi država lahko dajala vedno več. Kaj in koliko naj pokriva država, naj se določi s pogajanji med državo in akterji civilne družbe in sprejme v parlamentu. Jasno pa je, da bo vse več bremena morala prevzeti civilna družba. Glede na to, da je bila v prejšnjem režimu dobrodelnost pol stoletja nedobrodošla in nadomeščena z dirigirano "solidarnostjo", je presenetljivo, kako hitro in kako množično so se ljudje odzvali na nove izzive. In to naj bi bila sramota, vredna posmeha in prezira - vzrok, da bi se človek kar izselil iz države?
Izrinjanje naravne dobrodelnosti pa se je začelo s širjenjem socialistične ideologije.
Za to ideologijo je dobrodelnost hinavščina ali pa idejno neosveščena preproščina. Hinavščina je, ker po tej ideologiji kapitalist izkorišča delavce, z dobrodelnostjo pa, če hoče, vrne majhen del tega, kar si je neupravičeno prilastil, si s tem "reši dušo" in to prikazuje kot družbeno pravičnost. Hkrati je dobrodelnost pesek v oči proletariatu, ker z blaženjem revščine slabi njegovo pripravljenost za revolucijo. Revolucija bo, tako so verovali, odstranila izkoriščanje in s tem samo po sebi revščino in vse druge nadloge, ki iz nje izvirajo. Po uspešno izvedeni socialistični revoluciji, v kateri so bili kapitalisti razlaščeni (če so ostali živi), je skrb za državljane prevzela država oziroma komunistična partija kot vodilna politična sila. Poskrbela je za polno zaposlenost in za minimalno oskrbljenost nezmožnih za delo. Kljub temu niso izginili ne revščina (se je pa enakomerneje porazdelila!) ne socialni problemi, ker država preprosto ni mogla poskrbeti za vse. To so komunisti v Jugoslaviji spoznali prej kot v drugih socialističnih deželah. (To je bil med drugim razlog za ustanovitev šol za socialno delo in uvedbo poklicnega socialnega dela pri nas.)
Tisti, ki smo zrasli v socializmu, smo tako rekoč z materinim mlekom vsrkali zavračanje dobrodelnosti, ki so nam jo slikali kot hinavsko solzavost premožnih gospa in gospodičen, ki so v lazaret prišle tolažit vojake v Haškovi satiri Dobri vojak Švejk. Po eni strani so dobrodelnost zavračali, češ da država za vse dovolj dobro poskrbi, po drugi strani so pa s samoprispevki občanov nadomeščali nezmožnost države, da bi investirala v javne službe, in še vedno dopuščali dobrodelnost v okviru cerkva in družbenih organizacij (Rdeči križ, Društva upokojencev idr.). V imenu iste ideologije in nostalgije po socializmu danes očitajo sedanji državi, da ne pokriva potreb ljudi, ki so se znašli na robu preživetja in da slabo skrbi za javne službe. Stari odpor do dobrodelnosti vztraja in se napaja z novodobnimi fantazmami o radikalni spremembi družbenega sistema, v katerem ne bo ne razslojenosti ne revščine in s fantazmo o državi kot materi hraniteljici.
Dokler se ne uresniči nova utopija, smo tu, kjer smo. Revščino lahko zmanjšamo in zagotovimo ljudem preživetje samo s skupnimi napori države in civilno družbene dobrodelnosti, ob tem ko se ni nadejati, da bi država lahko dajala vedno več. Kaj in koliko naj pokriva država, naj se določi s pogajanji med državo in akterji civilne družbe in sprejme v parlamentu. Jasno pa je, da bo vse več bremena morala prevzeti civilna družba. Glede na to, da je bila v prejšnjem režimu dobrodelnost pol stoletja nedobrodošla in nadomeščena z dirigirano "solidarnostjo", je presenetljivo, kako hitro in kako množično so se ljudje odzvali na nove izzive. In to naj bi bila sramota, vredna posmeha in prezira - vzrok, da bi se človek kar izselil iz države?
