Iz muhe slon ali medvedja usluga: o predstavljanju revščine in botrstva

V zadnji številki Socialnega dela (let. 52, dec. 2013, št. 6) je objavljen zanimiv prispevek Vesne Lujinović z naslovom Stiska kot pop art: reprezentacija stisk otrok in njihovih družin v projektu Botrstvo v Sloveniji. V članku razmišlja o pomenu predstavitev stisk otrok in njihovih družin na valu 202, ki spremlja projekt Botrstvo. Pravi, da "stiska postane z reprezentacijo medijev umetnost, pop art"; da "projekti pomoči postajajo popularna umetnost" in se pri tem sklicuje na Andyja Warhola, znanega pop art-umetnika. Te predstavitve sprožajo pri poslušalcih čustvene odzive: "čustveni in psihološki vpliv na poslušalca je velik in če zgodbe ne bi bile resnične, bi bila vse skupaj le psihološka manipulacija in igra s čustvi." Sprožajo pa tudi številna vprašanja od etičnih do družbenokritičnih. Poleg tega, da opiše, kaj pomeni, da je stiska postala pop art, posveti velik del članka kritiki socialne države, ki ne poskrbi, da otroci ne bi bili lačni, in imenuje projekt Botrstvo "blagovno znamko nedelujoče socialne države."

Svojo nekdanjo študentko Vesno Lujinović cenim kot nadarjeno in ustvarjalno osebo; tak nenavaden in ustvarjalen je tudi njen preblisk, da gre pri predstavljanju stisk družin na radiu pravzaprav za nekaj, kar asociira na pop art. Vendar pa nisem povsem razumel, kaj je poanta njenega razmišljanja; zbodlo me je tudi, da sodelujem v projektu, ki je "blagovna znamka nedelujoče socialne države". O tem razmišljam drugače.

Stiska kot pop art. Da se razumemo: pop art je umetniško predstavljanje resničnosti. Stiska je resničnost in ne predstavitev resničnosti. Ni pop art, lahko pa je predstavljena pop artistično. Kaj bi to pomenilo? Andy Warhol je vzel podobo Marilyn Monroe, podobo, za katero pravijo, da je sama po sebi dramatična, jo predrugačil v grobo plakatno podobo in jo razmnožil v velikem številu izvodov. S tem postopkom je reduciral dramatičnost prvotne podobe in jo naredil za običajen letak, ki ga zmečkanega odvržemo.

V pop artu srečujemo v grobem dva načina predstavljanja stvarnosti oziroma izražanja odnosa umetnika do stvarnosti. Prva načina sta "sploščenje", plakativnost in ponavljanje, tehnično razmnoževanje. S tema postopkoma se dramatično spremeni v banalno, izjemno v vsakdanje, trdo v mehko, trajno v minljivo, pomembno v nepomembno, obstojno v neobstojno, vsebinska podoba v dekoracijo. Prvotni pomen se spremeni v brezpomenskost in nepomembnost. Drugi postopek je vzeti iz konteksta in povečati. Izseček iz stripa kot cenene literature se poveča v umetniško sliko. Claes Oldenburg je banalne predmete, kot so zidarske žlice in tube zobne paste predstavil kot gigantske skulpture. S tem je poudaril banalno vsakdanjost in pokazal, kako v potrošniški družbi častimo, postavljamo na piedestal, predmete vsakdanje rabe. Spet nekdo drug je naslikal ogromne ženske akte s poudarjenimi spolnimi znaki in opozoril na popredmeten odnos do ženske.
Vse te predstavitve opozarjajo na popredmetenost in odsotnost smisla v množični potrošniški družbi. Vidimo, da uporabljajo pop artisti dva nasprotna postopka: "sploščanje" ali reduciranje in povečevanje. Nasprotji, ki lahko postaneta protislovje.

Kaj je pop artističnega v medijskih predstavitvah stiske? Po radiu torej vsak teden enkrat ob določeni uri predvajajo zgodbe o družinah v stiski. Namen organizatorjev je bil seveda vzbuditi pozornost, poudariti, da so med nami revni ljudje, revni otroci, ljudje v stiski. Revščine ne gre skrivati, kar je naravni refleks revnih; opozoriti moramo nanjo in mobilizirati pomoč. Iz nečesa, kar se skriva na družbenem robu narediti veliko sliko; dati revščino v izložbo. To pa v radijskem mediju pomeni veliko zgodb, podobnih, ki se ponavljajo. To enakomerno ponavljanje istega ustreza Warholovemu postopku razmnoževanja slike, neskončno ponavljanje istega, torej "sploščenje", odvzemanje dramatičnosti, povsakdanjenje.

Kaj je torej revščina, dramatična stiska, ki se jo z reprezentacijo reducira, pokaže na njeno vsakdanjost, običajnost; ali nekaj običajnega, vsakdanjega in banalnega, kar se z reprezentacijo poudari do dramatičnih dimenzij? Če velja prva interpretacija, tedaj medijsko predstavljanje stisk družin tem dela medvedjo uslugo; kaže, da je treba na revščino računati, ker je vsakdanji pojav. Če velja druga interpretacija, tedaj organizatorji delajo iz muhe slona. Jemljejo iz zgodovinsko-družbenega konteksta osamljene primere in jih posplošujejo.

Težava je v tem, da čutimo, da sta obe interpretaciji upravičeni. Medijska reprezentacija revščine in stiske je oboje hkrati: pretiravanje in omalovaževanje. Dober namen poudariti, kar ljudje skrivajo, se z objavo in ponavljanjem zgodb po zakonitosti pop arta sprevrže v svoje nasprotje - "sploščenje", banaliziranje, omalovaževanje.

O botrstvu kot zaščitnem znaku nedelujoče socialne države prihodnjič.

Vir:
Vesna Lujinović, Stiska kot pop art. Soc. del. let. 52, dec. 2013, št. 6: 399-402.
Art, a world history. Dorling Kindersley, London 1997.