Altruizem in egoizem: tipologija

Nedavno me je neka srednješolka prosila, naj bi ji pomagal pri njeni nalogi o egoizmu. Pregledal sem nekaj besedil, dostopnih na spletu, in uvidel, da egoizma ni mogoče obravnavati brez upoštevanja altruizma. Literature o tej temi je veliko in gotovo bo še čas, da si jo kdaj podrobneje ogledam in o njej poročam. Za prvo silo pa sem si o zadevi ustvaril naslednjo sodbo.

Vse obširne obravnave se skrčijo na vozel protislovij. Egoizem je v bistvu altruizem. Altruizem pa je v bistvu egoizem. Poglejmo nekoliko podrobneje. Najprej egoizem. Če si sebično prizadevam, da bi postal boljši človek, s tem koristim vsem okrog sebe. Če si sebično prizadevam, da bi povečal svoje premoženje, s tem bogatim celotno skupnost. Vsak uspešen podjetnik v skrbi za svoj profit zadovoljuje potrebe drugih in prispeva k rasti družbenega produkta in razvoju družbe. In sedaj altruizem. Če nesebično pomagam drugemu, sem zadovoljen, izboljšujem svojo samopodobo, kar prispeva k mojemu sebičnemu občutku, da živim dobro in prav. Tudi če moje altruistično ravnanje ne vpliva na moje doživljanje samega sebe, samo dejstvo, da se zaradi njega drugi počuti bolje, ali živi bolje, ustvarja ugodnejše družbeno okolje zame: namesto zagrenjenih revnih ljudi, ki so morda lahko celo nevarni, so okrog mene zadovoljni in prijazni ljudje.

Seveda je o vsaki od teh trditev možno neskončno razpravljati. Temu se bom zaenkrat izognil.

Brez posebnega utemeljevanja predlagam naslednjo teorijo oziroma tipologijo egoizma-altruizma, ki jo je mogoče tudi empirično preveriti.

Izhajam iz eksistencialistične psihologije, v okviru katere sem, opirajoč se na Tineta Hribarja interpretacijo Heideggra (Hribar, Fenomenologija I, SM, Ljubljana 1993) identificiral dve za odnos egoizem-altruizem relevantni dimenziji, ki izhajata iz dveh eksistencialov: prvi je eksistencial življenjske skrbi oziroma zaskrbljenosti (skrb zase in skrb za druge); drugi je eksistencial avtentičnosti ali pristnosti (avtentično in neavtentično življenje). Eksistenciali so temeljna določila človeka kot bitja, ki se zaveda svoje smrtne izpostavljenosti in mu ni vseeno, kako bo preživel svoje življenje. Ve, ali vsaj nejasno čuti, da življenje lahko zapravi. Razlikuje med življenjem in životarjenjem, oziroma med polnim življenjem in praznim, neizpolnjenim, neuresničenim življenjem.

Prva dimenzija: skrb zase - skrb za druge.
Človek je v odnosu do samega sebe in v odnosu do drugih ljudi. Skrbi ga zase (skrbi zase) in skrbi ga za druge (skrbi za druge). Skrb zase vključuje oskrbovanje, to je, skrb za eksistenčne pogoje, hrano, obleko, streho nad glavo in telesno in duševno blagostanje. Vključuje pa tudi skrb za kulturo in duhovnost, za "dušo", v tem smislu, da bi človek imel občutek, da je vredno živeti; da je njegovo življenje izpolnjeno; in da živi svoje življenje na način, ki je lasten samo njemu, samolastno. Z drugimi besedami: da bi se v življenju uresničeval. Prav isto vključuje tudi skrb za druge: za njihovo telesno in duševno dobrobit in za njihovo samolastnost in uresničevanje.

Druga dimenzija: avtentičnost - neavtentičnost
Človek se ob rojstvu znajde v svetu, ki ni narejen po njegovi meri, v katerem je tujec. Hkrati pa pride na svet s svojo posebno naravo, posebnimi dispozicijami. Svet je, kakršen je, vendar ni nespremenljiv. Tudi človek ima naravo, biološko in psihološko, ki se v življenju razvija.

V nadaljnjem življenju je človek ves čas razpet med dvema možnima potema: ali se povsem priliči svetu, svojemu družbenemu okolju in živi nesamolastno, "zapadlo" življenje, ali pa razvije svojo posebno osebnost in značaj, svojo samolastnost, se samouresniči, kolikor mu pač razmere in njegov vek dopuščajo. Človek se lahko vtopi v povprečju, ali podleže pričakovanjem drugih, lahko pa zaživi svojsko in polno življenje v skladu s svojo naravo. 

Križanje teh dveh dimenzij, skrbi zase in za druge in samolastnosti življenja nam da štiri možne tipe na razponu med egoizmom in altruizmom.

Tip A: AVTENTIČNA SKRB ZASE - SAMOURESNIČEVANJE. - Pri tem načinu bi človekov odnos do sebe najbolj ustrezno poimenovali, če bi rekli, da je človek "pastir svoje biti". Tak človek v vsakem trenutku svojega življenja, še posebej pa ob različnih prelomnicah, skrbno prisluhne sebi, svojim čustvom in mislim, počutju, skratka svoji naravi. Odloči se za pot, ki mu je bolj "po duši", ki je bližja njegovi naravi - ne glede na pričakovanja drugih ali svoje lastne idealne predstave, ki jih je povzel iz sveta. Človek ni načrtovalec, inženir samega sebe, ampak varuh svoje biti, svoj "angel varuh".  

Tip B: AVTENTIČNA SKRB ZA DRUGE - PRISTNI ALTRUIZEM, SKRB ZA SAMOURESNIČEVANJE DRUGEGA. - Pri drugema načinu poskrbim za to, da bi drugi uresničil svoje možnosti; da bi postal on sam, samosvoj, samolasten. Pri tem drugem načinu pustimo drugemu biti, kar je; ga ne podrejamo, ne spreminjamo, ne skušamo popraviti. Odprto ga sprejmemo in pozorno spremljamo v njegovi biti. Pri tem načinu smo - po analogiji s skrbjo zase - varuhi njegove biti, njegova opora, mentorji, vzgojitelji, njegovi "angeli varuhi". 

Tip C: NEAVTENTIČNA SKRB ZASE - SAMONAČRTOVANJE (SAMODIZAJNIRANJE). - Človek je v odnosu do sebe lahko na dva načina: prvega, da je "varuh svoje biti", smo že omenili. Pri drugem pa ima samega sebe za predmet (objekt), ki ga hoče tako ali tako oblikovati po nekih vnaprej zamišljenih idealnih podobah in načrtih. Kot bi bil sam svoj 3D tiskalnik. Dostikrat so ti vnaprejšnji načrti izdelani po idejah ali pričakovanjih staršev in drugih pomembnih oseb, ali pa po mediijskih podobah idealne figure in idealnega življenja. 

Tip D: NEAVTENTIČNA SKRB ZA DRUGE - NEPRAVI ALTRUIZEM ALI SEBIČNO "SKRBNIŠTVO". - Podobno je človek v odnosu do drugih tudi lahko na dva različna načina. Prvega, pristno skrb, dopuščanje biti drugega, smo opisali zgoraj. Pri drugem pa ima človek drugega za predmet (objekt), za katerega mora poskrbeti, tako kot on kot skrbnik misli, da je prav. Skrbnik prevzame vso skrb, pogosto tako, da povzdigne samega sebe, kako je dober in nesebičen; ali pa tako, da bi ob tem, ko skrbi za drugega, tega popravil, izboljšal, ga pripeljal v svojo čredo, ga naredil odvisnega od skrbi. To je sprevržena, pretirana skrb, ki drugega podreja in omejuje.

  

Ravnanje po tipih A in B vodi v idealnem primeru do uspešnega, živega, izpolnjenega življenja v družbi enako izpolnjenih drugih kot svojskih osebnosti. Ravnanje po tipih C in D vodi do zapadlega, neuresničenega življenja v družbi enako zavoženih.

Naj poudarim, da je to idealnotipska konstrukcija. Služi nam za orientacijo. V realnem življenju ne moremo vedno živeti skladu z željami, prisiljeni smo v kompromise. Vendar je velika razlika, če vemo, kaj bi bilo prav, tudi če tega ne moremo vedno uresničiti, kot če živimo brez orientacije.

Iz gornje tipologije je mogoče izpeljati empirične mere položaja osebe  na tem življenjskem križpotju. 

"Dobrodelnost ponižuje"?

"Absolutno pa ne želim živeti v državi, kjer je dobrodelnost nacionalni šport, saj ta legitimizira nesposobnost in pokvarjenost oblasti, ki spravi toliko ljudi na kolena. Dobrodelnost tudi nečloveško ponižuje." 

Matevž Lenarčič

Težko bi našli ostrejšo, bolj "absolutno" obsodbo dobrodelnosti in stanja, zaradi katerega je postala - ne le "pop art" - ampak "nacionalni šport", kot je ta iz ust moža, ki je sam z ultralahkim letalom z raziskovalnim in marketinškim namenom obletel svet in pri tem tvegal, da strmoglavi in da ga pridejo reševat. Ne vem, kaj bi bilo zanj hujše ponižanje, da bi padel, ali da bi ga reševali. Kajti pozorni moramo biti ne le na to, da mož obsoja "nesposobnost in pokvarjenost oblasti", ampak da obsoja neposredno tudi dobrodelnost kar iz dveh razlogov: ker ta legitimizira tako oblast in ker sama "nečloveško ponižuje". To, da so ljudje "na kolenih", da so prisiljeni prosjačiti, bi človek še prenesel; to, da jim drugi dajejo miloščino, to je pa neznosno.

Ali dobrodelnost res ponižuje? Kaj pomeni "poniževati"? Poglejmo najprej prejemnikovo stran. Objektivno gledano dobrodelnost izboljša prejemnikov položaj, torej ga poviša ne poniža. Toda prejemnik subjektivno doživlja to kot ponižanje. Zakaj tako doživlja? 1. Ker človek dojema položaj, v katerem se je znašel, npr. revščino, kot ponižujoč; nižji od drugih, najnižji na družbeni lestvici. 2. Pogosto neupravičeno pripisuje svoj družbeni zdrs svoji nesposobnosti, kar še oslabi njegovo samopodobo in samozavest. Zato svojo revščino skriva. 3. Pomoč drugih razkrije njegov položaj, ga javno izpostavi in ga s tem še bolj prizadene. 4. Ker je pomoč dojeta kot miloščina, to je dar, odvisen od dobre ali slabe volje darujočega in ne kot pravica, ki je ob določenih pogojih samodejno zagotovljena z zakonom. Tako javno izpostavljeno znižanje družbenega statusa, ki mu sledi odvisnost od darov drugih, prizadene človekovo dostojanstvo (etična kategorija), psihološko rečeno prizadene človekovo samozavest, samopodobo in samostojnost (avtonomijo). 

Dobrodelnost ponižuje tudi dajalca, ker s svojo dobrodelnostjo objektivno sicer pomaga sočloveku, po drugi strani pa mu povzroča slabe občutke; s tem krši zlato pravilo, naj človek ne bi Drugemu storil, kar ne želi, da bi Drugi storil njemu. Dobrodelnik  doživlja svoje dejanje kot nekaj dobrega, subjektivno, v svojih očeh je torej povišan, objektivno pa po eni strani pomaga Drugemu, po drugi pa ga prizadene. Etično gledano se hkrati poviša z dobrim delom in poniža, ker je s tem prizadel Drugega. Morda ob tem ni neumestna analogija z zdravnikom, ki rani, da bi ozdravil.

Za trenutek odmislimo občutke ponižanosti in se vprašajmo: ali je torej dobrodelnost objektivno nekaj dobrega? Če pomislimo na to, da izboljša posameznikov položaj, olajša stisko, bi rekli, da je. Kakšni pa so njeni siceršnji družbeni učinki? Ti so dobri in slabi. Prepreči poslabševanje življenjskih pogojev večjega števila ljudi in jim pomaga prebroditi stiske, ter jim s tem omogoči dvig nad eksistenčno ogroženost. Prepreči negativno spiralo večanja revščine in zmanjševanja družbene produktivnosti. Poveča občutek povezanosti v družbi, družbeno kohezijo. Poveča občutek varnosti ljudi, saj začutijo, da jim bodo drugi pomagali, če bodo zašli v stisko. Nekoliko omili razredne razlike in prerazdeli bogastvo. Vendar je možno, da dobrodelnost tudi slabo vpliva na širšo družbo. Zgoraj je omenjeno, da legitimizira nesposobno in pokvarjeno oblast. Dodamo lahko, da legitimizira ne le trenutno oblast ampak obstoječi družbeni sistem. Zagovorniki spremembe družbenega sistema pravijo, da je dobrodelnost ne le hipokrizija kapitalistov, ki z eno roko kot izkoriščevalci jemljejo, z drugo pa nekaj malega dajejo nazaj; je "pesek v oči", ker otopi razredno zavest in pripravljenost za revolucijo. 

Lahko se strinjam, da dobrodelnost ohranja ljudi v znosnih življenjskih pogojih in ohranja družbeni mir. Zaradi tega pa še vedno lahko na volitvah izrazijo nezaupnico do nesposobne in pokvarjene oblasti; zaradi tega si še vedno lahko prizadevajo za boljši družbeni sistem ali celo za njegovo radikalno nadomestitev s temeljno drugačnim sistemom. Ne pristajam pa na leninistično logiko "čim slabše tem boljše", čim slabše za ljudi, tem boljše za revolucijo. Nič ni tako svetega, da ga ne bi mogli spremeniti ali zamenjati, človeško življenje pa je nenadomestljivo.

Vrnimo se k občutku ponižanosti. Ga je mogoče ublažiti? Mislim, da je to mogoče z razvojem nove kulture družbene skrbi za ljudi, ki zaidejo v socialno stisko. 1. Revščina je družbena sramota, ni pa sramota za posameznika. Je mogoče nizek družbeni status doživljati drugače kot ponižanje? Je mogoče revščino doživljati drugače kot ponižanje? Je mogoče v revščini ohraniti človeško dostojanstvo? Vsekakor. Pravimo, da je vsak poklic časten; predsednik republike je to demonstriral, ko se je za en dan prelevil v smetarja. Prostitutke se odkrito in dostojanstveno zavzemajo za svoje pravice iz dela. Torej ni poniževalnih poklicev. Čemu bi bila revščina zaradi nizke plače, zaradi brezposelnosti, bolezni, prizadetosti in podobnih vzrokov nedostojna? Čemu bi bilo poniževalno sprejeti dar za šolanje svojega otroka? Mnogi znani in slavni ljudje, vzori človeškega dostojanstva, so se rodili v revščini, živeli v revščini ali vsaj skromno in mnogi v njej umrli. 2. Revščina je akcidenca, nekaj kar te doleti, česar nisi zakrivil sam s svojo lenobo, nespametnostjo, ob čemer zato lahko ohraniš svoje človeško dostojanstvo. Če pa si jo sam zakrivil, si to priznaj in se skušaj izkopati iz nje. Poniževalno je, če si ne prizadevaš in se ne trudiš osmisliti življenja. 3. Naravno je, da skuša človek skriti svojo revščino. Vendar revščina prizadene mnoge; v njej ni nihče osamljen. Ni sramota opozoriti na svojo stisko, se obrniti na druge po pomoč. 4. Države, ki se definirajo kot socialne države, imajo socialno zakonodajo, ki določa pravice ljudi, ki zaidejo v stanje socialne potrebe. Te pravice so lahko bolj ali manj širokogrudno definirane. Države so lahko tudi bolj ali manj gospodarsko uspešne in sposobne financirati socialne transferje. Nobena država (tudi najbolj socialna, socialistična) pa ni (in ni bila) sposobna pokriti vseh "socialnih" potreb in to v "normalnih" časih ali celo v letih debelih krav, kaj šele, ko pride do gospodarske krize.

Za pokrivanje potreb, ki jih ne pokriva država, poskrbijo ljudje neposredno, civilna družba. To je normalno stanje stvari. V socializmu je tiste potrebe, ki jih ni pokrivala "sociala", pokrivala država z zagotavljanje polne zaposlenosti, ki je botrovala nekonkurenčnosti podjetij takoj, ko se je sprostil trg, le preostanek je pokrila civilna družba. Čim bolj bo civilno družbena dobrodelnost razvita kot nujni in normalni sestavni del celovite družbene "sociale", tem manj jo bodo ljudje doživljali kot miloščino. Nekoč smo kot silno napredno propagirali in razvijali sosedsko pomoč, npr. starim, danes proglašajo nekateri razvijanje neposredne pomoči med ljudmi za ultra konzervativnost, za v nebo vpijoč napad na človekovo dostojanstvo, za nečloveško poniževanje.

Slišim pripombo: pišeš, kot da je revščina stalnica našega družbenega življenja, kot da ni nekaj nezaželenega in začasnega. Saj je stalnica. Relativna revščina se določa na osnovi srednjega (medianskega) dohodka. Tisti, ki ima dohodek, manjši od določenega odstotka srednjega dohodka, je reven po definiciji. Torej je v vsaki državi reven določen odstotek populacije, ne glede na to, kako visoki so povprečni dohodki in standard te države. Revni so na Tajskem in na Švedskem, v Kongu in pri nas. Torej je relativna revščina stalnica. Absolutno revni so na dnu te kategorije. Ali preživijo lažje ali težje, ali sploh ne, pa je odvisno od tega, kako visok je povprečni standard v državi. V Kongu ne preživijo.

Dobrodelnost ponižuje tem bolj, čim bolj trobimo, da ponižuje; čim bolj imamo tako stanje za izjemno in za nedopustno kršitev nekih norm, ne pa za nekaj, s čimer je treba računati in vzpostaviti kot normalen družbeni odziv. Kot pri vsaki stvari je torej občutek ponižanja odvisen od konteksta: v enih pogojih je močnejši, v drugih šibkejši, morda kdaj tudi izgine.

Od kod izvira dobrodelnost? Izvira iz sočutja, empatije, vživetja v Drugega. Je torej naravni vzgib, nekakšen instintkt, ki je vtkan v človeški organizem. Univerzalen. Nevroznanstvenik bi dejal, da izvira iz zrcalnih nevronov, nevronov, ki "se prižgejo" v meni, ko opazujem Drugega in "simulirajo" njegovo ravnanje. Drugi pride vame, postane del mene. Ko njega boli, čutim ublaženo bolečino - ublažene enake fiziološke reakcije. Ko on trpi, trpim na ublažen način jaz; ko njemu pomagam, pomagam sebi, kot da bi bil na njegovem mestu. Dobrodelnosti kot primarnega impulza torej ni mogoče zatreti, lahko pa ta impulz potlačimo. Posledica te potlačitve je, da otopi sočutje v nas. Postanemo ravnodušni, neobčutljivi, cinični; tudi napadalni do ljudi, ob katerih bi morali naravno začutiti sočutje, pa ga ne. Kot bi se čutili krive in jezo stresemo nanje ne na sebe. Sočutje je univerzalen človeški občutek, ki ni pridržan samo za religiozno verne, čeprav je res, da ga vse velike religije še posebej poudarjajo kot osnovno vrednoto; vse tudi spodbujajo dobrodelnost ali samaritanstvo. V večini velikih verstev je pomoč drugemu ena osnovnih vernikovih dolžnosti. 

Dopolnjevanje ali izboljševanje naravne dobrodelnosti se je začelo z uvajanjem socialne zakonodaje, ki je uvedla presojo o dodelitvi denarne pomoči po enotnih, zakonsko določenih kriterijih upravičenosti in omejila element arbitrarnosti dobrodelnosti, njene odvisnosti od muhavosti posameznikov. Socialna zakonodaja je zagotovila relativno pravičnost, trajnost in neprekinjenost minimalnih prejemkov tistim ljudem, ki so bili nezmožni pridobitnega dela. 

Izrinjanje naravne dobrodelnosti pa se je začelo s širjenjem socialistične ideologije.
Za to ideologijo je dobrodelnost hinavščina ali pa idejno neosveščena preproščina. Hinavščina je, ker po tej ideologiji kapitalist izkorišča delavce, z dobrodelnostjo pa, če hoče, vrne majhen del tega, kar si je neupravičeno prilastil, si s tem "reši dušo" in to prikazuje kot družbeno pravičnost. Hkrati je dobrodelnost pesek v oči proletariatu, ker z blaženjem revščine slabi njegovo pripravljenost za revolucijo. Revolucija bo, tako so verovali, odstranila izkoriščanje in s tem samo po sebi revščino in vse druge nadloge, ki iz nje izvirajo. Po uspešno izvedeni socialistični revoluciji, v kateri so bili kapitalisti razlaščeni (če so ostali živi), je skrb za državljane prevzela država oziroma komunistična partija kot vodilna politična sila. Poskrbela je za polno zaposlenost in za minimalno oskrbljenost nezmožnih za delo. Kljub temu niso izginili ne revščina (se je pa enakomerneje porazdelila!) ne socialni problemi, ker država preprosto ni mogla poskrbeti za vse. To so komunisti v Jugoslaviji spoznali prej kot v drugih socialističnih deželah. (To je bil med drugim razlog za ustanovitev šol za socialno delo in uvedbo poklicnega socialnega dela pri nas.)

Tisti, ki smo zrasli v socializmu, smo tako rekoč z materinim mlekom vsrkali zavračanje dobrodelnosti, ki so nam jo slikali kot hinavsko solzavost premožnih gospa in gospodičen, ki so v lazaret prišle tolažit vojake v Haškovi satiri Dobri vojak Švejk. Po eni strani so dobrodelnost zavračali, češ da država za vse dovolj dobro poskrbi, po drugi strani so pa s samoprispevki občanov nadomeščali nezmožnost države, da bi investirala v javne službe, in še vedno dopuščali dobrodelnost v okviru cerkva in družbenih organizacij (Rdeči križ, Društva upokojencev idr.). V imenu iste ideologije in nostalgije po socializmu danes očitajo sedanji državi, da ne pokriva potreb ljudi, ki so se znašli na robu preživetja in da slabo skrbi za javne službe. Stari odpor do dobrodelnosti vztraja in se napaja z novodobnimi fantazmami o radikalni spremembi družbenega sistema, v katerem ne bo ne razslojenosti ne revščine in s fantazmo o državi kot materi hraniteljici.

Dokler se ne uresniči nova utopija, smo tu, kjer smo. Revščino lahko zmanjšamo in zagotovimo ljudem preživetje samo s skupnimi napori države in civilno družbene dobrodelnosti, ob tem ko se ni nadejati, da bi država lahko dajala vedno več. Kaj in koliko naj pokriva država, naj se določi s pogajanji med državo in akterji civilne družbe in sprejme v parlamentu. Jasno pa je, da bo vse več bremena morala prevzeti civilna družba. Glede na to, da je bila v prejšnjem režimu dobrodelnost pol stoletja nedobrodošla in nadomeščena z dirigirano "solidarnostjo", je presenetljivo, kako hitro in kako množično so se ljudje odzvali na nove izzive. In to naj bi bila sramota, vredna posmeha in prezira - vzrok, da bi se človek kar izselil iz države?

Dobrodelnost: nadomestek ali dopolnilo države

Ne morem nehat o dobrodelnosti. Mogoče zato, ker imam občutek, da se o tem pri nas premalo razmišlja, kot bi se hoteli te teme, če se nam že vsili, npr. z glasovanjem bralcev časopisa, čimprej znebiti z nekaj priložnostnimi članki in dolžnostnimi intervjuji. Zakaj je tako, bom razpredal drugič (še enkrat, potem pa konec!), danes bi rad pogledal, kako se razlikujeta pristopa dveh dobrodelnih projektov, ki ju vodita osebnosti leta 2012 in 2013 časopisa Delo, Ana Lukner in Anita Ogulin. Zanimata me njuna pristopa, ne njuni osebnosti. Zanimata me predvsem zato, ker se mi zdi, da odkrivata dva različna koncepta, dva različna pomena dobrodelnosti. Zanimata me sicer tudi "tehnično", organizacijsko, a za to "raziskavo" je v objavljenih intervjujih premalo podatkov. Vsako podrobnejše brskanje po teh dobrodelnih dejavnostih, predvsem pa primerjanje različnih dobrodelnih projektov meji na nespoštljivost, tega se zavedam. Zato naj poudarim: dejavnost obeh pobudnic in organizatoric je neprecenljiva in zasluži vse priznanje in občudovanje.

Fundacija Anina zvezdica (Ana Lukner, osebnost leta 2012) je samostojna ustanova (fundacija), ki jo je prav za dobrodelno dejavnost ustanovila njena pobudnica in jo tudi vodi. Do sedaj se je omejevala na zbiranje in razdeljevanje hrane. Voditeljica poudarja, da ne zbirajo in ne razdeljujejo denarja. Vsi sodelujoči vključno z voditeljico so prostovoljci, ki delajo za fundacijo v svojem prostem času. Od ustanovitve fundacije dalje je ustvarila mrežo posameznikov, skupin in organizacij, ki jo podpirajo. Njihova dejavnost je uspešna: hrano so razdelili več kot 2000 družinam. Voditeljica je kritična do države v širšem pomenu, ker z birokracijo zavira razvoj podjetništva in poslovanja sploh; kritična pa je tudi do državne "sociale", češ da je nepravična in da je "socialna pomoč nepošteno razdeljena". Po njenem bi bilo treba "prečesati bazo socialne pomoči", kar pomeni preveriti upravičenost posameznih prejemnikov do te pomoči.

Dobrodelno dejavnost fundacije usmerja vizija voditeljice, njeno poslanstvo spreminjanja družbenih vrednot in ustvarjanja trdnih temeljev družbe, ki po njenem zdaj niso solidni. To pomeni, da pojmuje dobrodelno dejavnost kot nekaj dolgoročnega, trajnega ("trajnostna dobrodelnost") in ne začasnega; začasno je morda zgolj razdeljevanje hrane. Razvija nove modele dobrodelnosti; vodi jo predstava o "Truhoma" (True and Honest Mankind), iskrenega in pristnega človeka, ki ga želi prebuditi tudi v Slovencih, "da si, kdor si, pristen". Trenutno vzdušje med ljudmi je po eni strani po sodbi ameriških gostov "zamorjeno", po drugi strani pa meni, da "zdaj očitno zmagujejo človeškost, sočutje, notranja toplina, nekaj iskrenega". Voditeljica se pritožuje, da je postala za nekatere "moteči faktor" v družbi.

Zveza prijateljev mladine Moste-Polje (Anita Ogulin, osebnost leta 2013) je nevladna organizacija, ki ima svoje korenine v prejšnji državi in nadaljuje svoje preoblikovano poslanstvo skrbi za otroke in mladino. "Že prej smo s podporo donatorjev in medijev ogroženim družinam, otrokom in mladim kar se da celostno pomagali. Dali smo jim materialno in brezplačno psihosocialno pomoč, skrbniško in učno podporo. Socialno šibkim otrokom smo omogočali strokovne ekskurzije, tabore, izlete, letovanja." V skladu s sedanjimi potrebami razvija vrsto dejavnosti, med drugim materialno pomoč otrokom in družinam v stiski. Najbolj znano je botrstvo. Začeli so tudi projekt brezplačne pravne pomoči. V to dejavnost so vključeni zaposleni in prostovoljci. Razvili so široko podporno mrežo posameznikov in organizacij. Pri svoji dejavnosti so uspešni. Pomagali so več tisoč družinam (13.000). Vendar je tudi njihov doseg omejen: "ne zmoremo rešiti vseh in vsakogar. In če so pričakovanja prevelika, so velika tudi razočaranja." Voditeljica je kritična do države, ker po njenem "civilno-družbene organizacije uresničujemo deklarirano socialno državo", ker "so porušeni temelji socialne države. Država ne zmore več poskrbeti za osnovno preživetje svojih državljanov". Tudi ona poudarja: "Če ne bo gospodarskega razvoja, če ne bo delovala pravna država, če ne bo pravičnosti, poštenosti, spoštovanja, povezovanja, odgovornosti posameznika in skupnosti, ne bo novih delovnih mest, ne bo možnosti preživetja že skoraj za polovico prebivalcev Slovenije." Voditeljica ugotavlja, da "se tu in tam spopadamo z nezaupanjem; v delo, v ljudi, v dejavnosti" in se pritožuje, da "so postale predmet zavisti tako družine in posamezniki kot tudi mi kot humanitarna oziroma civilnodružbena organizacija."

Med obema filantropskima prizadevanjima vidim več podobnosti kot razlik: podobno ocenjujeta položaj, ki ga skušata s svojo dejavnostjo izboljšati. V državi narašča revščina, vse več je ljudi, ki nimajo osnovnih sredstev za preživetje. Do tega je prišlo zaradi slabo delujočega gospodarstva in države. Obe sta prepoznali to potrebo in si prizadevata ublažiti stisko ljudi. Ob svoji dejavnosti sta ustvarili široko podporno mrežo posameznikov in organizacij. Obe sta pri svojih prizadevanjih uspešni. Obe voditeljici tudi računata na trajen obstoj svojih organizacij, upata pa, da so sedanji projekti materialne pomoči (denarne ali s hrano) začasni do izboljšanja splošnega položaja v državi. Obe sta kritični do države, le da ZPM pogreša boljše sodelovanje z javnimi službami, AZ (Anina zvezdica) pa sodi, da je sistem dodeljevanja državne socialne pomoči nepravičen (kar bo nekatere gotovo zmotilo, češ da se pravičniško vtika v dohodke revnih ne bogatih). Obe tudi usmerjajo podobne vrednote: pravičnost, poštenost, pristnost (AZ), sočutje (AZ). Pri obeh opazimo nekaj razočaranja nad odzivom okolja, ki ju doživlja kot motnjo ("moteči faktor"): nezaupanje, zavist. Ko (če) se bodo materialne razmere uredile, se bo, tako si mislimo, ZPM vrnila k svojim prvotnim dejavnostim, zagotavljanju ne zgolj preživetja ampak nekoliko višjega standarda revnejšim (prostočasne dejavnosti, letovanja), AZ pa, domnevam, bo iskala nove priložnosti za dejavno uveljavljanje svojih vrednot pristnosti in poštenosti.

Pravzaprav sem sam presenečen nad podobnostjo obeh prizadevanj. Če bi že po vsej sili hotel videti razliko, bi jo iskal predvsem v predzgodovini obeh voditeljic in v njunem odnosu do vloge države. Pri AZ imam vtis, da se ta fundacija postavlja bolj po zgledu ameriške filantropije, to je, kot samostojen organizem, ki ima državo za enega od soigralcev in od nje ne pričakuje kaj dosti, kvečjemu, da je ne bo ovirala. ZPM pa se razume kot trenutni nadomestek za izpad funkcij države. Tako jo je opredelil predsednik Kučan: »Ona nadomešča državo tam, kjer ne bi smela imeti nadomestkov,« Ali drugače: Če bi država delovala, bi bila filantropija odveč ali zgolj "nadstandard". To je, po mojem, pretirano pričakovanje do države, najsi si je v ustavo zapisala, da je "socialna". 

Filantropija ima globoke korenine v sočutju in neposredni "naravni" solidarnosti, iz katerih je zrasla tudi "socialna država". Socialna država in filantropija imata isti temelj in smoter, le da ga uresničujeta ena neposredno, druga posredno in se pri tem dopolnjujeta.

Botrstvo kot pop art: o socialni državi

Nadaljujem razmislek začet v prejšnjem postu. Zadnjič sem prišel do sklepa, da je predstavljanje zgodb revnih družin in otrok na radiu ob izvajanju projekta Botrstvo res mogoče primerjati s pop artom. Ob tem sem se vprašal, kateri postopki pop arta so bili uporabljeni in s kakšnim učinkom. Ugotovil sem, da je učinek uporabljenih postopkov poudarjanja in redukcije dvojen a protisloven: po eni strani je z zgodbami, iztrganimi iz (zgodovinskega in družbenega) konteksta, revščina povzdignjena na piedestal (okrog katerega se odvijajo politični boji), po drugi strani pa se s ponavljanjem podobnih zgodb zmanjšuje njihov pomen, postanejo samo še en predmet potrošniške vseenosti.

Nedelujoča socialna država. Avtorica članka tako kot mnogi drugi pripisuje krivdo za revščino državi, ki ne deluje kot "socialna država". Res je, otroci ne bi smeli trpeti pomanjkanja osnovnih življenjskih dobrin in za to bi morala poskrbeti država. Vendar država - ne v ožjem smislu "sociale" ne v širšem smislu celotnega državnega aparata - v sedanjih pogojih ne more preprečiti vseh stisk in vsem zagotoviti zaposlitve in zadostnih dohodkov, ne da bi še bolj obremenila že itak pešajoče in v svetovnem merilu nekonkurenčno gospodarstvo in se zapletla v začarano spiralo drsenja navzdol.
Mnogim se danes toži po socialistični socialni državi. Vsaj za zadnje desetletje, za osemdeseta leta lahko rečem, da smo imeli dobro socialno državo - v obeh pomenih: dovolj dobro urejene socialne transferje za tiste, ki so se znašli v stiski, in socialen režim s skoraj polno zaposlenostjo.

Polna zaposlenost - formalna zaposlenost ne ekonomsko upravičena polna delovna aktivnost - je pokrivala tisti del "sociale", ki se je nato, po spremembi režima, pojavil v obliki brezposelnosti (in iz nje izhajajočih izgub prebivalstva), ki je bila v socializmu skrita za premajhno produktivnostjo in nekonkurenčnostjo gospodarstva. Temu so se pridružili propadi podjetij, za katere so vsaj delno krivi propad politike izsesavanja socialistične in postsocialistične države (npr. velegradbeništvo z avtocestami) ter fiasko iz socializma podedovane lagodnosti in neinventivnosti menedžmenta (v "tovarišijskem kapitalizmu"). Socialna država v ožjem pomenu se je v tranziciji v glavnem ohranila, socialistične skrbniške države, ki bi z nadzorom gospodarstva pokrivala vse ostalo, pa ni več, ker je prav zaradi tega svojega skrbništva (med drugim) propadla. Današnja socialna država v ožjem smislu ne more prevzeti bremena "nepreskrbljenosti", ki je nastala po propadu socialističnega paternalizma. Na kratko: socialna država v ožjem pomenu deluje, ne moremo pa pričakovati, da bo ustvarjala nova delovna mesta in s tem pokrila povečane potrebe po pomoči. Tudi državni aparat v celoti deluje, o tem, kako dobro, ne bom sodil, ne more pa ustvarjati novih delovnih mest v gospodarstvu (le sam pri sebi, kar nam pa ni všeč in ni dobro). Posledica slabo delujočega gospodarstva je revščina.

Mnogi kljub temu, da to nekako vedo, kar naprej ponavljajo mantro "več socialne države". Celo socialni delavci, kar me po svoje čudi, saj pomeni, da ne vejo, kaj je socialno delo. Kaj torej? Nastala je kriza, prepad med potrebami in možnostmi, nastal je položaj, ko jadikovanje in vpitje ne pomaga, ko "nedelujočo socialno državo" lahko jezni razstrelimo, kot da bi šlo za ognjevarno blagajno, pa iz nje ne bo denarcev. Lahko naredimo revolucijo in ponovimo krog. A kaj bo do novega socializma (s polno zaposlenostjo ali vsaj z UTD) s temi otroki, ki so danes lačni?

Če je prišlo do tega, da so otroci lačni, jim je treba dati jesti. Če imam kos kruha odveč, ga dam. Če lahko nekaj dam, bom dal za otroke. Če sem lahko boter, bom boter. Če lahko tečem, bom tekel za dober namen. Tudi sam delim občutke nelagodja ob tem, kar se nam dogaja, a zaletavanje v državo in siljenje pod njeno materinsko krilo se mi zdi otročje in neplodno.

Botrstvo je znamenje prebujene neposredne solidarnosti. Po drugi strani pa sem vesel, ko vidim, kako ljudje pomagajo, koliko novih, iznajdljivih načinov za zbiranje denarja se je rodilo; kako so vzniknile nove akcije in novi organizatorji dobrodelništva, Ana Lukner, Anita Ogulin, Jan Golja in številni drugi. Vesel sem, ko vidim, kako močan je v tem majhnem narodu "socialni imunski odziv", neposredni, osebni, solidarnostni odgovor na nesrečo sodržavljanov. Socialni delavci bi se morali tem pobudam pridružiti, sami sprožiti svoje pobude, prevzeti koordinacijo. To je naloga socialnega dela: pomoč v stiski. A tega ne vidim. Slišim staro afežejevsko mantro "dobrodelnost ponižuje", "za reveže mora poskrbeti država". In sodobni dodatek: "dostojno življenje je pravica". Zagotovite nam jo! Dajte nam! Osebna pobuda, iznajdljivost, delavnost se umaknejo jeznim zahtevam! Rodili ste me, hranite me!

"Socialna država" stane. Poleg neposrednih stroškov za transferje ima prikrite stroške, če zagotavlja večjo zaposlenost, kot je ekonomsko upravičena, in posredne družbene "stroške" ali disfunkcije, med katerimi je poglavitna ta, da otopi neposredni solidarnostni čut in preprečuje samoorganizacijo prav s sklicevanjem na "pravice" ljudi in njene dolžnosti do njih. "Ne dam, naj da država." Ustvari pri večinskem prebivalstvu iluzijo, da je življenje praznik, ne delovni dan. Spodbudi izločevanje in segregacijo: "Spravite mi to nesnago spred oči." Odpor meščanov do ljudske kuhinje v njihovem bloku in do ciganske restavracije v njihovem okolju je morda psihološko "naraven", vsekakor pa ga spodbuja in utrjuje prepričanje, da niso oni dolžni skrbeti in trpeti za obstrance, ampak da mora to narediti država, tam in tako, "da bodo reveži in čudaki izginili izpred naših oči" in nam pustili, da živimo v fantazmi idile.

V tistih časih, ko je za reveže poskrbela država, sem šel mimo berača, vzorno socialistično zgrajen, pogledal stran in si mislil: za tega bo tako ali tako poskrbela država. Poskrbela je tako, da ga je miličnik pregnal s Tromostovja. Zamislil sem se šele, ko mi je kolega dejal: "Jaz pa dam. Če ne bi rabil, ne bi prosjačil. Tudi sam sem bil nekoč na cesti."

Nočem, da bi se vrnili tisti časi, ko nam je ideologija državnega paternalizma zameglila sočutje in preprečevala neposreden, oseben odziv. Naučil sem se lekcije in ponavljam: Dam - ker ni lepšega, kot če lahko daš in če imaš občutek, da ti bojo dali, če boš potreboval. Ne država, ljudje.

So akterji dobrodelnih projektov pop artisti? Je moje sodelovanje pop art? Nič ne predstavljam, pač dam, kolikor se mi zdi, da lahko.

Iz muhe slon ali medvedja usluga: o predstavljanju revščine in botrstva

V zadnji številki Socialnega dela (let. 52, dec. 2013, št. 6) je objavljen zanimiv prispevek Vesne Lujinović z naslovom Stiska kot pop art: reprezentacija stisk otrok in njihovih družin v projektu Botrstvo v Sloveniji. V članku razmišlja o pomenu predstavitev stisk otrok in njihovih družin na valu 202, ki spremlja projekt Botrstvo. Pravi, da "stiska postane z reprezentacijo medijev umetnost, pop art"; da "projekti pomoči postajajo popularna umetnost" in se pri tem sklicuje na Andyja Warhola, znanega pop art-umetnika. Te predstavitve sprožajo pri poslušalcih čustvene odzive: "čustveni in psihološki vpliv na poslušalca je velik in če zgodbe ne bi bile resnične, bi bila vse skupaj le psihološka manipulacija in igra s čustvi." Sprožajo pa tudi številna vprašanja od etičnih do družbenokritičnih. Poleg tega, da opiše, kaj pomeni, da je stiska postala pop art, posveti velik del članka kritiki socialne države, ki ne poskrbi, da otroci ne bi bili lačni, in imenuje projekt Botrstvo "blagovno znamko nedelujoče socialne države."

Svojo nekdanjo študentko Vesno Lujinović cenim kot nadarjeno in ustvarjalno osebo; tak nenavaden in ustvarjalen je tudi njen preblisk, da gre pri predstavljanju stisk družin na radiu pravzaprav za nekaj, kar asociira na pop art. Vendar pa nisem povsem razumel, kaj je poanta njenega razmišljanja; zbodlo me je tudi, da sodelujem v projektu, ki je "blagovna znamka nedelujoče socialne države". O tem razmišljam drugače.

Stiska kot pop art. Da se razumemo: pop art je umetniško predstavljanje resničnosti. Stiska je resničnost in ne predstavitev resničnosti. Ni pop art, lahko pa je predstavljena pop artistično. Kaj bi to pomenilo? Andy Warhol je vzel podobo Marilyn Monroe, podobo, za katero pravijo, da je sama po sebi dramatična, jo predrugačil v grobo plakatno podobo in jo razmnožil v velikem številu izvodov. S tem postopkom je reduciral dramatičnost prvotne podobe in jo naredil za običajen letak, ki ga zmečkanega odvržemo.

V pop artu srečujemo v grobem dva načina predstavljanja stvarnosti oziroma izražanja odnosa umetnika do stvarnosti. Prva načina sta "sploščenje", plakativnost in ponavljanje, tehnično razmnoževanje. S tema postopkoma se dramatično spremeni v banalno, izjemno v vsakdanje, trdo v mehko, trajno v minljivo, pomembno v nepomembno, obstojno v neobstojno, vsebinska podoba v dekoracijo. Prvotni pomen se spremeni v brezpomenskost in nepomembnost. Drugi postopek je vzeti iz konteksta in povečati. Izseček iz stripa kot cenene literature se poveča v umetniško sliko. Claes Oldenburg je banalne predmete, kot so zidarske žlice in tube zobne paste predstavil kot gigantske skulpture. S tem je poudaril banalno vsakdanjost in pokazal, kako v potrošniški družbi častimo, postavljamo na piedestal, predmete vsakdanje rabe. Spet nekdo drug je naslikal ogromne ženske akte s poudarjenimi spolnimi znaki in opozoril na popredmeten odnos do ženske.
Vse te predstavitve opozarjajo na popredmetenost in odsotnost smisla v množični potrošniški družbi. Vidimo, da uporabljajo pop artisti dva nasprotna postopka: "sploščanje" ali reduciranje in povečevanje. Nasprotji, ki lahko postaneta protislovje.

Kaj je pop artističnega v medijskih predstavitvah stiske? Po radiu torej vsak teden enkrat ob določeni uri predvajajo zgodbe o družinah v stiski. Namen organizatorjev je bil seveda vzbuditi pozornost, poudariti, da so med nami revni ljudje, revni otroci, ljudje v stiski. Revščine ne gre skrivati, kar je naravni refleks revnih; opozoriti moramo nanjo in mobilizirati pomoč. Iz nečesa, kar se skriva na družbenem robu narediti veliko sliko; dati revščino v izložbo. To pa v radijskem mediju pomeni veliko zgodb, podobnih, ki se ponavljajo. To enakomerno ponavljanje istega ustreza Warholovemu postopku razmnoževanja slike, neskončno ponavljanje istega, torej "sploščenje", odvzemanje dramatičnosti, povsakdanjenje.

Kaj je torej revščina, dramatična stiska, ki se jo z reprezentacijo reducira, pokaže na njeno vsakdanjost, običajnost; ali nekaj običajnega, vsakdanjega in banalnega, kar se z reprezentacijo poudari do dramatičnih dimenzij? Če velja prva interpretacija, tedaj medijsko predstavljanje stisk družin tem dela medvedjo uslugo; kaže, da je treba na revščino računati, ker je vsakdanji pojav. Če velja druga interpretacija, tedaj organizatorji delajo iz muhe slona. Jemljejo iz zgodovinsko-družbenega konteksta osamljene primere in jih posplošujejo.

Težava je v tem, da čutimo, da sta obe interpretaciji upravičeni. Medijska reprezentacija revščine in stiske je oboje hkrati: pretiravanje in omalovaževanje. Dober namen poudariti, kar ljudje skrivajo, se z objavo in ponavljanjem zgodb po zakonitosti pop arta sprevrže v svoje nasprotje - "sploščenje", banaliziranje, omalovaževanje.

O botrstvu kot zaščitnem znaku nedelujoče socialne države prihodnjič.

Vir:
Vesna Lujinović, Stiska kot pop art. Soc. del. let. 52, dec. 2013, št. 6: 399-402.
Art, a world history. Dorling Kindersley, London 1997.

Pravica do letenja

Matevžu Lenarčiču je lani uspel neverjeten podvig. Z ultralahkim enomotornim letalom je obkrožil svet, sedem kontinentov, tri oceane, 60 držav, v 369 urah letenja (Delo SP 19. 1. 2013). Nekaj časa sem tudi sam spremljal njegov polet. Zanimalo me je, občudoval sem ga. Časopis Delo ga je nominiral za osebnost leta 2012; poleg njega še devet drugih. "Kdorkoli med desetimi kandidati bo Delova osebnost leta, si je takšno imenovanje zaslužil", je pisalo Delo. Na koncu je priznanje dobila Ana Lukner, dobrodelka (gl. post).
Mnenje Matevža Lenarčiča o dobrodelnosti po razglasitvi osebnosti leta: "Absolutno pa ne želim živeti v državi, kjer je dobrodelnost nacionalni šport, saj ta legitimizira nesposobnost in pokvarjenost oblasti, ki spravi toliko ljudi na kolena. Dobrodelnost tudi nečloveško ponižuje." (Delo, ibid.). "Mi je pa resnično žal, da za osebnost leta ni bil izbran Darko Đurić, sicer ne zaradi njegovih olimpijskih kolajn, temveč zato, ker kljub temu, kar bi večino nas spravilo na tla, še vedno stoji pokonci."

V nadaljevanju intervjuja Lenarčič omenja težave z birokracijo v nekaterih državah: "Izkazalo se je, da v nekaterih državah, ... zelo težko dobiš dovoljenje za prelet z ultralahkim letalom. Menijo, da so prenevarna, premalo zanesljiva in da jih s tem ogrožaš. Če strmoglaviš v Atlantiku, te morajo priti rešit, in to so velikanski stroški. V resnici jih ne zanima tvoja varnost, ampak se hočejo izogniti morebitnim stroškom..."
Da je tveganje pri takem preletu velikansko, pove Lenarčič sam, ko opisuje prelet skozi fronto nad Pacifikom: "Turbulence so bile takšne, da sem mislil, da avion ne bo zdržal. ... Vsak pilot se zaveda, da lahko umre. ... Če letiš čez Pacifik, je tvegaje večje ... nesreče se dogajajo... Ko mi je v Namibiji odpovedal motor ... nisem bil več stoodstotno prepričan o letalu ... zaupati je treba (v letalo, op. pis.) brez razloga." (ibid.)

Hierarhija Lenarčičevih vrednot je jasna: trdoživost, ne se vdati v usodo, premagati okoliščine (Đurić); ambicija, pogum, vzdržljivost (Lenarčič). Dobrodelnost je nevrednota: "nečloveško ponižuje". Pomoč drugemu? Hm. Prijateljeva pomoč z zemlje med letom je dobrodošla; nanjo računa, je nekaj normalnega, vendar v bistvu ni zadostna, ni odločilna. Kaj pa pomoč reševalcev? Zdi se, kot da mu je po eni strani vseeno, če pade in se razbije. Tveganje je prevzel nase. Njihova pomoč bi bila zanj ponižanje. Po drugi strani pa očitek: Itak samo preračunavajo stroške, ne gre jim zame, za sočloveka. Zaradi stroškov bi mi prepovedali let, ne zaradi moje varnosti. Njihova pomoč je stvar mednarodne konvencije. Ne pomagajo iz srca, ampak ker so to po zakonu dolžni. 

So res dolžni pomagati človeku, ki se je sam podal na zelo tvegano pot, da bi se dokazal, da bi pri tem užival? Da bi morda prispeval pomembna znanstvena in tehnološka spoznanja? Očitno so dolžni, po mednarodnem dogovoru, pomagati vsakomur, ki leti čez njihovo ozemlje, ne glede na motiv letenja in značilnosti zrakoplova (v kolikor so v mejah dogovora). 

Je tvegano vedenje pravica, ki za sabo potegne dolžnost drugih pomagati? Pomagati, ker gre za človeško bitje, ne glede na stroške in ne glede na to, da reševalci sami tvegajo življenja? Je oklevanje tistih, ki so zadolženi za reševanje, upravičeno? Pomislimo na reševanje v gorah. Smo jezni na ljudi, ki slabo opremljeni ali s slabo kondicijo tvegajo vzpone in zaidejo v težave. Smo solidarni z reševalci, ki tvegajo življenja, in premišljujemo o tem, da takih ljudi ne bi smeli pustiti v steno?

Vrnimo se k dobrodelnosti. Ljudje zaidejo v stanje, ko potrebujejo pomoč, iz različnih razlogov. Medtem ko je pri nekaterih nastopila revščina, so drugi trpeli zaradi poplav. V še tako dobro urejeni in socialni državi nastopijo dogodki, zaradi katerih se nekateri ljudje znajdejo v stiski in potrebujejo pomoč drugih. Vsaka država ima sredstva za pomoč v izrednih razmerah, a v vsaki so ta sredstva omejena in je z njimi treba pazljivo ravnati. Poleg tega se država počasi odziva. Njen odziv je počasen prav zato, da ne bi razmetavali sredstev za pomoč tistim, ki do nje niso upravičeni. Ugotavljanje upravičenosti traja. V takih primerih se ljudje (civilna družba) odzovejo z neposredno pomočjo, ki jo imenujemo dobrodelnost in je naraven človeški vzgib, ki izvira iz istovetenja s prizadetimi. Sami, bližnji, sosedje, skupnost znajo presoditi, kdo je upravičen in kdo ne; zato je njihova pomoč neposredna, osebna, hitra. 

No ja, boste rekli, če gre za poplave, imate morda prav. Kaj pa če gre za revščino? Ni država dolžna zagotavljati osnovno preživetje? Vsekakor. A nesreče doletijo tudi države, nesreče, podobne naravnim nesrečam. Taka nesreča je svetovna gospodarska kriza. Res je, da gospodarstva upravljajo ljudje, hkrati pa, kot so ugotovili klasiki marksizma in očetje socializma, delujejo ekonomski zakoni mimo volje ljudi, kot bi bili naravni zakoni. Imajo naravo, moč naravnih zakonov. Ljudje, tudi politiki, so ob njih nemočni. Seveda je del krize pri nas povzročila z neposrednimi parcialnimi političnimi in gospodarskimi interesi zaslepljena politika, ki je nedvomno odgovorna za stiske ljudi.  Vendar: nesreča je tu. In ko se zgodi nesreča na cesti, je prepozno položaj reševati s posipanjem cest. Priti morajo reševalci in neposredno pomagati poškodovanim. 

Dobrodelni ljudje so reševalci v takih stiskah; dobrodelnost je reševalni odziv, kadar državni "mehanizem" odpove. Dobrodelnost ni potuha državi, je pomoč ljudem v stiski.
Ljudje, ki pomagajo drugim ljudem v stiski, niso državni agenti. Zaslužijo vsaj toliko našega občudovanja kot pustolovci, ki širijo meje svojih zmožnosti in morda naše vednosti.

Možnosti prihodnosti in začetek zgodovine

Tak je naslov članka, objavljenega v Delu, 14. 1. 2013 v okviru serije Revolt in alternative. Nanj se odzivam.

Razmišljanje gospoda Primoža K., ki s fotografije skozi očala vizionarsko zre vame kot mladi Edvard K. ali Boris K., mi je vzbudilo pozornost, še posebej kot upokojencu: Kapitalizem nima prihodnosti, pravi. Hoče reči, da prihodnost ima, saj lahko s svojimi cikli traja še stoletja, nima pa bodočnosti, to je, življenjske sile, ki bi prenovila zgodovino in dvignila globalno družbo na novo stopnjo človeškega bivanja. Kapitalizem se ne bo zrušil sam vase, treba ga bo pokončati in začeti novo zgodovino; aktivno, z bojem ustvariti novo družbo, v kateri bodo odnosi neodtujeni, nepostvareli in v kateri bodo posamezniki lahko razvijali svoje potenciale in producirali in reproducirali sami sebe kot ustvajalna družbena bitja. Ta boj se začenja kot reformizem s sindikalističnimi zahtevami (med drugim povišanje pokojnin), predvsem pa z zahtevami po obdavčitvi bogatih in po razvoju ne le politične ampak tudi ekonomske demokracije. Kako zvito! Pusti kapitalistom, naj ustvarjajo dobiček, ti pa ustvarjeno bogastvo progresivno obdavči in z njim, potem ko uvedeš participativno upravljanje s proračunom, financiraj ustvarjanje prave socialne države in nove družbe. Tako je Engels nekoč financiral Marxa. Boj že poteka: neavtoritarno zahtevajo, naj odstopi avtoritarna vlada. Potem gredo dalje: "poskupili" (=socializirali) bodo družbeno produkcijo (proizvodna sredstva), internacionalizirali boj proletariata (z upokojenci kot sestavnim delom). V svojih vrstah ne marajo drugih utopistov, strokovnjakov, akademikov, menedžerjev, modrecev in drugih nezanesljivih in dvomečih intelektualcev, saj so oni, DPU, Delavska punkerska univerza, dovolj modra avantgarda. Pod rdečo zvezdo ob koračnicah tovarišic Kombinata iz večno iste, neznosno puste in naporne sedanjosti v vsak dan zanosno, s srčno krvjo prenovljeno novo bodočnost permanentne revolucije! Je to duh tega časa, novega časa, začetka Prave Človeške Zgodovine (PČZ)?

Osuplo strmim. Mislil sem, da je minila epoha podrejanja tega krhkega in kratkega človeškega življenja Pravi Zgodovini. Star sem in spomin me zapušča. A toliko se še spominjam, da so pred kakimi sedemdesetimi leti pri nas neki mladci že uspeli s tem projektom, le da so bili manj prizanesljivi. Mogoče zato, ker so naleteli na odpor in so ga morali spotoma streti. Nihče ne ve, ali bodo mladi ustvarjalci Prave Zgodovine ravnali prav tako in z enakim izidom. Kakor koli: konec kapitalizma je res nepredvidljiv. Ampak enkrat ga bo konec. - Neki zgodovinar je dejal, da se zgodovina ne ponavlja. Razveselil sem se. Potem so pa neki drugi zgodovinarji začeli poznavalsko ponavljati zgodovino.

Anina zvezdica - zvezda vodnica

ANA LUKNER - ISKRENE ČESTITKE. Pomembna spodbuda in usmeritev v novem letu.

Besede "revolucija" ne maram: preveč hudega je bilo storjenega v njenem imenu. Zato oklevam, da bi s to besedo imenoval to, kar je storila Ana Lukner. Je bistvena sprememba, je tiha revolucija, na isti ravni kot okoljska akcija Očistimo Slovenijo na pobudo Petre Matos in tovarišev. Je neodvisno solidarno dejanje visoko etične, življenjsko preizkušene posameznice, dejanje, ki izvira iz sočutja, iz občutja, da se vsakdo lahko znajde v položaju, ko bo potreboval pomoč. 

Počutim se kar nekoliko nelagodno, ko samo komentiram dejanje, pri katerem bi bil moral sodelovati. A kar še ni, še morda bo. Ob tem se zavedam, da je psihologiziranje o plemenitem prizadevanju samo po sebi lahko nespoštljivo. Napeljuje na misel, da kar je Ana Lukner storila, ni sijajno dejanje enkratne posameznice, osebnosti, osebe, ampak nekakšna neogibna posledica nekih predhodnih dogodkov in danosti njenega življenja. Zato nočem pojasnjevati, samo poudaril bi rad nekaj značilnosti dejanja, osebe in celotne akcije. Ne bi namreč želel, da bi vse to vzeli kot nekaj "normalnega" in čez nekaj dni vse skupaj pozabili. Je namreč izjemno in novo. To novost bi rad poudaril.

OSEBNA POBUDA POSAMEZNICE. Živel sem v časih, ko sta bili tako osebna kot skupinska pobuda, nastali zunaj formalnih okvirov, vnaprej sumljivi, da sta morda usmerjeni proti politiki oblasti. Vse pobude so morale biti v okvirih obstoječih institucij in organizacij in v njih odobrene in od njih spremljane. Časi so se vendarle spremenili. Človek lahko izpelje svoj socialni projekt od začetka do konca v korist ljudi in svojo izpolnitev.

OBČUTEK POKLICANOSTI. Ana pravi: "V meni so te reči tlele nekaj let. Da se bo nekaj velikega zgodilo, da bom nekaj premaknila v družbi. Bilo je samo vprašanje časa." Zadnjič sem nekje prebral pogovor z duhovnikom, zelo modrim, prizemljenim in realističnim možakom, ki je med drugim povedal, kako se je odločil, da bo duhovnik. Na nekem izletu v gore z veselo družbo fantov je začutil v sebi, da ni ves z njimi, oddaljil se je od njih, sedel na skalo in si rekel: "Bog, če tako hočeš, bom duhovnik." Da ljudje začutimo poklicanost, za duhovnika, za zdravnika, za filozofa, za politika, je dejstvo. Kako in zakaj se to dogaja, je skrivnost. Ne rečem, da jo moramo pustiti pri miru, hočem reči le, da o tem, kako in kdaj se človek približa svojemu najglobljemu nagnjenju in odkrije svoje življenjsko poslanstvo, zelo malo vemo. 

RANJENOST, ŽIVLJENJSKA PREIZKUŠENOST. Študentom psihologije in socialnega dela pogosto očitajo, da so šli študirati te vede, ker so sami potrebni psihološke ali socialne pomoči. To v mnogih primerih drži. In to je prednost ne pomanjkljivost. Bolje kot tisti, ki nimajo takih težav, bodo razumeli druge v stiski in če so svoje težave uspešno obvladali in jih razumeli, bodo tudi bolje kot drugi znali pomagati. "V zadnjih desetih letih sem šla skozi veliko preizkušenj in to me je okrepilo. Zvezdica je tudi rezultat vseh mojih izkušenj,"pravi Ana. 

ISKREN, NEPOSREDEN, ČLOVEŠKI VZGIB. V začetku je čista misel in dejanje. Bila je bolna, "ležala sem v postelji in si rekla, zdaj je nastopil pravi čas. In sem napisala prijateljem vabilo, da ne bom praznovala rojstnega dne in sprejemala daril, da pa lahko od doma prinesejo hrano za lačne družine." Pravi čas, pravi trenutek ali "kairos" je zlata vreden trenutek odločitve, trenutek, ki ga je poslalo nebo in ki se ne vrne nikdar več. Če ga zamudimo, naše življenje ne bo steklo po novih tirnicah. Ana je začutila ta trenutek.

NE. Nečemu je treba reči "ne". Preprosto "ne" uveljavljenemu in izpraznjenemu običaju in vabilo k drugačnemu dejanju. Revolucija je upor. Ni treba, da je upor proti politični oblasti, to je pravzaprav profanacija korenitih sprememb, zamenjava mask, enih oblastnikov z drugimi. Globlji je upor proti vsakdanji rutini, običajem, proti "tako se dela". Upor črnskega dekleta, ki je sedla na avtobus med belce, je globlji kot upori "črne sile", ki so sledili; je njihov pogumni izvir. 

AKTIVNOST IN RAZGLEDANOST. Dobro je pogledati čez planke, videti, kako se kaj dela v Nemčiji, v Združenih državah. Dovzeten človek prepozna "dobre prakse", na tistih področjih, ki ga vlečejo. Mislim si, da je Ana v Nemčiji lahko spoznala, kako deluje urejena socialna država, v ZDA pa njeno dopolnjujoče jo nasprotje, filantropijo. Spominjam se, kako smo se čudili prvim Angležem, ki so po družbenem prelomu prišli na šolo za socialno delo in nam govorili o "money-raising". Kako? Zbiranje denarja? Čemu? Saj pri nas vse zbere in razdeli država. Blagrovali so nas in si mislili: lepo, dokler bo šlo. 

PODJETNICA. Ana Lukner je podjetnica, kapitalistka, ima dve podjetji, kapitalistični seveda. "Sem poslovna ženska", pravi. S svojo fundacijo se ukvarja v prostem času. Na straneh Dela smo lani lahko prebrali mnenje (dokso) najvidnejšega slovenskega filozofa, da je dobrodelnost hipokrizija. Dobrodelen kapitalist je hipokrit po definiciji. Z eno roko izkoriščevalsko jemlje, z drugo nekaj malega vrača, da bi prikril svoje nečloveško početje. Takrat sem opozoril, da je kapitalist vloga, ki jo nosi človek, ki mu ne gre odrekati vrlin človečnosti. Ana Lukner je živ ugovor marksistični dogmatski shematiki.


OSEBNO IN KOLEKTIVNO. Ana je sama prišla v oseben stik z ljudmi, ki jim je prinesla pakete. Pogovarjala se je z njimi, skušala razumeti njihov položaj, jim svetovati. Ni neosebno administrirala socialnih  transferjev. Hkrati pa ni svoje akcije spremenila v "ego-trip", ampak je širokogrudno in brez ljubosumnosti spustila zraven vse, ki so ji hoteli pomagati. Tako je ustvarila široko mrežo predanih prostovoljcev, mrežo, ki po svoje jamči, da se bo to delo nadaljevalo, čeprav morda v drugi obliki.

ODZIV LJUDI. Anini prijatelj so se odzvali "...prišli po dvakrat in skupaj so zbrali hrano za 37 družin." So obdobja v zgodovini, ko so spremembe "v zraku". Razpoloženje, občutenje ljudi se spreminja, teh sprememb še ne občutijo jasno, predvsem pa jih ne znajo ubesediti in jih usmeriti. Potrebna so nekakšna "kristalizacijska jedra", da se ljudje zavejo, da je življenje lahko tudi drugačno. Anino dejanje je tako jedro, ob katerem so se najprej njeni prijatelji potem pa še drugi zavedeli svoje dejavne "socialnosti". Tudi to, da so neki do tedaj neznani posameznici brez vseh formalnih funkcij pri samoiniciativni akciji pomagale celo formalne strukture vojske in policije, je znamenje novih časov. 


NEFORMALNO, PROSTOVOLJNO IN NEPRIDOBITNO. Na teh načelih temelji celotna akcija.
Fundacija je sicer formalni okvir, to pa je tudi vse, kar je formalnega. Ni pisarne, ni uslužbencev. Sodelovanje vseh je prostovoljno. Ne samo, da je akcija nepridobitna, Ana sama krije stroške, kolikor jih je, in tudi drugi prostovoljci krijejo svoje stroške.

ZA NE PROTI. Kaj je Anin "statement"? Kaj sporoča njena akcija? Hoče nekaj spremeniti v življenju ljudi, ki jim pomaga - spremeniti ne le materialno ampak moralno, duhovno, jim dati občutek, da v stiski niso sami, pozabljeni, jim vliti upanje, jih poučiti. Hoče družbenemu okolju povedati, da se da; da sta ravnodušnost in prelaganje skrbi na državo ali kogar koli najslabši odziv. Hoče izpolniti in navdahniti tudi svoje življenje. Njena akcija ni uperjena proti nikomur, ni praktično uresničevanje kake doktrine proti drugi doktrini. Je izražanje prvinskega solidarnostnega nagnjenja. 

PREBUDITI NAGNJENJA, KI SO ZASPALA - to si želi Ana. Katera nagnjenja? Kako da so zaspala? Ni dvoma, da gre za nagnjenje pomagati sočloveku v stiski, brez posrednikov. To nagnjenje je zaspalo, ker je bila vso skrb za ljudi v pomanjkanju prevzela socialistična država, za njo "socialna država"; ker smo se ob pogledu na berača, namesto, da bi mu dali miloščino, zgražali in se spraševali, kako da država ne poskrbi "za take"; ker to pričakovanje vztraja kar naprej in se izraža v zahtevah po "še več socialne države". Dobrodelnost ni samo izhod v sili, je tudi prvinski človekov vzgib, ki se hoče izraziti v neposrednem dejanju pomoči. Državni avtomatizem pomoči povzroča, da ta "nagnjenja zaspijo", da je ljudem odvzeta neposredna skrb, da postanejo ravnodušni, vzvišeni in da otopijo.

PREGLEDATI SISTEM. To ne pomeni, da se zavzemam za manj "socialne države". Pomeni le, da je dobrodelnost njeno nujno dopolnilo, nujno ne le zaradi revnih ampak tudi zaradi vseh, ki so jim pripravljeni pomagati. Ana Lukner je v intervjuju na prvem sporedu TV Slovenija dejala, da bi bilo treba sistem državne sociale pregledati in izpopolniti. A noben sistem ne more biti tako izpopolnjen, da ne bi bilo ob njem še obilo prostora za dobrodelnost, ne samo v hudih časih ampak tudi v časih blagostanja, saj ni mogoče preprečiti, da se ljudje - naj bodo časi kakršni koli - ne bi znašli v taki ali drugačni stiski.

Spet študent

Ne da bi kaj dosti premišljeval, sem se danes odločil in napotil do Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani in se vpisal v tečaj italijanščine za začetnike. Mislil sem, da bom opravil v petih minutah, a ko sem prisopihal v prvo nadstropje, je bilo že na hodniku polno prelestnih mladenk, ki so čakale na vpis. Vpisovali so v dveh ali celo treh sobah, posebej še tiste, ki so se želeli prijaviti za tečaj računalništva. V "čakalnici" nam je prijazna gospa razložila tudi, kam se lahko vključimo kot prostovoljci. Omenila je pomoč pri učenju dela z računalnikom, kulturno mediatorstvo, tj. predvsem pomoč v muzejih in galerijah, družabništvo bolnikom na Onkološkem inštitutu in pomoč v Botaničnem vrtu. Glede tega se bom odločil kasneje, a mislim, da me vleče delo v Botaničnem vrtu. Od nekdaj se mi je vrtnarstvo zdelo lep poklic in če me ne bi dali v šole, bi bil najraje vrtnar. (Jutri se bom mogoče navdušil za kaj drugega.) Ko sem prišel na vrsto, se mi je posvetila prijazna mlajša gospa in mi povedala še vse druge pomembne podatke. Zanimal sem se še za tečaj francoščine (ne, ni dobro hkrati z italijanščino, bom raje drugo leto) in keramike. Naj najprej poskusim z italijanščino. Bom videl, kako bo, drugo leto pa še kaj drugega. Ko sem odhajal, mi je bilo žal, da se nisem za ta korak odločil že prej. Ne vem, kaj me je zadrževalo. Najbrž sem imel dovolj šole in različnih ustanov in sem hotel nekaj časa prebiti v čisti osami. No, zdaj se je ta čas iztekel in komaj čakam šole.

Kam Gerontološko društvo?

Danes sem dobil pošto: prijazno a zaskrbljeno, da ne rečem obupano pismo predsednice Gerontološkega društva Slovenije, dr. Mete Mencej. V njem piše, da se je društvo po 43 letih obstoja znašlo v "izjemno kritičnem položaju". "Ne samo, da nimamo sredstev za delo, tudi odziv na naša strokovna srečanja se zmanjšuje. Sorazmerno dobro obiskane in odzivne so v zadnjem času le še ciljane učne delavnice." Potem ko opiše denarne težave, zaradi katerih so morali odpovedati delovno razmerje poslovni tajnici društva, pozove k razmisleku "o prihodnosti, vlogi in sploh možnostih za nadaljnje delo in obstoj društva..." Pismu je priložen vprašalnik, da bi do jesenske razprave o teh vprašanjih zvedeli za mnenja članstva.
Ob tem me je kar malo zapekla vest. Pred približno petimi leti sem iz zdravstvenih razlogov in ob upokojitvi odložil funkcijo člana upravnega odbora društva. Od tedaj so me morali opominjati celo za plačilo malenkostne članarine. Dosti sem imel ukvarjanja s človeškimi kolektivi in prav asocialno sem se nameraval posvetiti samo svojim konjičkom. Iz Psihološkega društva so me kar meni nič tebi nič črtali, potem ko gotovo nisem plačal članarine, ali poslal svoje fotografije kljub številnim opominom. Da so me črtali, sem opazil, ker že dolgo nisem prejel Psiholoških obzorij, strokovne revije. Kako naj bi jo, če nisem plačal naročnine. Hočem reči, Gerontološko društvo ni izjema v mojem čudaškem odnosu.
Po drugi strani pa si mislim, da bi društvo seveda moralo obstajati. Kako iz zagate? Dva vidika razlikujem, sta pa povezana med seboj: prvi je finančni in drugi je programski. Mislim, da društvo kot nevladna organizacija (NGO) v dolgoročni perspektivi ne bi smelo več računati na financiranje s strani države. Usmeriti bi se moralo na druge pokrovitelje (sponzorje). V trenutnem položaju slovenskega gospodarstva je seveda malo verjetno, da bi se taki sponzorji našli, vendar je naslonitev na državo prav tako brezupno pričakovanje. Morda bi veljalo potrkati na vrata sponzorjev. Farmacevtska industrija in industrija medicinskih in ortopedskih pripomočkov - obe panogi lepo prosperirata -  imata veliko koristi od staranja populacije. Lahko bi ji kaj vsaj posredno vrnili, recimo v obliki donacij Gerontološkemu društvu. Morda bi bilo lažje pridobiti sredstva za konkretne akcije kot za delovanje društva v celoti. Glede programskega vidika si mislim, da bi bilo dobro kombinirati dvoje: po eni strani bolj dosledno upoštevati, da je GDS društvo, ki povezuje '-loge', raziskovalce, proučevalce vseh vidikov staranja in starosti. To bi pomenilo, da bi bilo dobro, ko bi organiziralo znanstvena srečanja, razprave, kolokvije, konference, izdajalo strokovno glasilo (v perspektivi). Raziskovalci, vsi, ki delajo akademsko kariero, potrebujejo točke za habilitacije. Točke jim prinese udeležba z referati na strokovnih in znanstvenih srečanjih - na domačih ne veliko, nekaj pa. Na takih srečanjih lahko aktivno z referati sodelujejo vsi udeleženci; na programu niso samo predavanja uglednežev. Udeleženci prispevajo kotizacijo za kritje organizacijskih stroškov. Po drugi strani ne zožiti dejavnosti društva na strokovna srečanja, ampak, tako kot že doslej, razvijati izobraževalno (seminarji, delavnice) in druge dejavnosti, med drugim izdajateljsko. Negovati odnose z drugimi strokovnimi društvi (socialnih delavcev, sociologov, psihologov, pedagogov, andragogov, zdravnikov, sester, kineziologov, Tretjo univerzo), skupaj z njimi organizirati strokovna srečanja; povezati se mednarodno, dati pobude za mednarodna srečanja. Na misel mi je prišlo, da bi bilo zanimivo prirediti posvet o športu in rekreaciji v starosti, saj imamo med starimi celo maratonce. Poiskati ljudi, ki imajo ideje za nove dejavnosti, ki bi pritegnile pozornost in motivirale nove sodelavce. Privabiti prostovoljce za pomoč pri organizaciji. Ste pomislili na to, da bi na spletni strani odprli blog, kamor bi svoje utrinke prispevali vsi, ki se ukvarjajo s starostjo? Morda bi bil to začetek strokovnega časopisa. To bi bil prispevek h pridobivanju članske baze. 
Imam neko težavo: star sem 72 let, pa se nimam za starega. Mogoče zato nočem imeti nič opraviti s starostjo. (Hecam se.) 
Zahvaljujem se predsednici GDS za spodbudo k razmišljanju in morda tudi k ponovnemu skromnemu angažmaju.

Pozitivna revolucija De Bona

 Pred dvajsetimi leti sem kupil knjižico dobrih 150 strani, na rumenem papirju, z zračnimi presledki med vrsticami in shematičnimi risbami - Edwarda de Bona Handbook for the Positive Revolution. Prelistal sem jo, prebral tu in tam kako stran in jo odložil. Zadnja revolucija, ki sem jo vsaj posredno doživel, je bila v mojih očeh zaradi svoje krutosti popolnoma diskreditirana, tako zelo, da sem skrajno nejeverno sprejemal vsako nadaljnje 'revolucionarno' prizadevanje. To, kar je pod imenom 'revolucija' ponujal De Bono, pa se mi je zdelo prav tako utopično, pa še otročje povrhu. Danes mislim drugače. V človečno izpeljane revolucije še zdaj ne verjamem, v postopno spreminjanje družbe pod vplivom zavestnih in namernih dejanj ljudi pa verjamem. V vsakdanjem življenju in vsakdanjih stikih skušam ravnati tako, da bi se družba spreminjala v smeri vrednot, ki so mi v orientacijo. In ko sem zdaj ponovno vzel De Bonovo knjigo v roke, sem ugotovil, da se prav lepo ujema z mojim sedanjim nazorom in prizadevanjem. To je družbeno spreminjanje, ki se začne pri meni, pri posamezniku, ki v stikih z drugimi ravna po načelih te 'revolucije'. Mislim, da jo lahko imenujem etična ,revolucija'.

Osnovna načela De Bonove revolucije, pet načel za pet prstov roke, sem povzel v geslu: S SPOŠTOVANJEM (človeka in narave) KONSTRUKTIVNO in UČINKOVITO PRISPEVAJ in IZBOLJŠUJ SE - s kratico S.K.U.P.I. Kratica je kar pomenljiva in lahko zapomnljiva. Temelj te 'revolucije' je SPOŠTOVANJE človeka, njegovega dostojanstva in narave, obzirnost. Nasprotje brezobzirnosti 'rdeče' revolucije. KONSTRUKTIVNO pomeni, da ta 'revolucija' ne ruši, ne razdira, ampak gradi. Moje izhodišče ni 'kritika obstoječega', kritika sistema, ampak ustvarjanje novega: novih idej, novih odnosov, novih reči. UČINKOVITO pomeni, da se velike cilje razčleni na majhne, uresničljive cilje, ki se jih vztrajno in disciplinirano dosega. Verjamem, na primer, da s tem svojim pisanjem ponujam svojim prijateljem nekaj uporabnega ali vsaj zanimivega; mogoče se ob njem sproži kakšno vrvenje v njihovih možganskih vijugah. Trudim se, da bi pisal redno. S tem skušam nekaj PRISPEVATI skupnosti. Prispevam tudi na druge načine. Prispeval sem v službi, bil sem prostovoljec, podporni član društva ipd. Podpiram akcije civilne družbe. Rad se IZPOPOLNJUJEM. Spremljam časopisje, zanimam se za novo, skušam se naučiti česa novega, npr. tujega jezika, risanja, se vključevati v kulturno dogajanje. Skušam kultivirati svoje vsakdanje ravnanje. 

De Bono pravi, da iz načela konstruktivnosti 'rumene', sončne revolucije izhaja, da se ne bori proti nasprotniku ali sovražniku; nikogar ne določi za sovražnika, ne kapitalista ne kapitalistični sistem, ne politični režim, ne cerkve, ne te ali one stranke, skupine ali posameznika. Nasprotno, ena od njenih metod je skrb za ideološko neobremenjeno realistično in celostno nepristransko ZAZNAVANJE različnih družbeni skupin in odnosov in odpor do etiketiranja, obkladanja z vzdevki. Kapitalist ni 'izkoriščevalec', ampak človek, ki investira, odpira delovna mesta, daje delo in prispeva družbi v obliki produkcije dobrin, davkov in donacij.

Posebno mesto med metodami družbenega spreminjanja ima ustvarjanje idej, ustvarjalno mišljenje s tehniko 'šestih klobukov'. In tako naprej.

Skratka: mislim, da je danes vsakdo med nami lahko 'revolucionaren' tako, da v vsakdanjem življenju uresničuje temeljne človeške vrednote, etiko konstruktivnosti, udeleženosti in prispevanja in se pri tem povezuje z drugimi. Pri tem nam je De Bonovo razmišljanje lahko v pomoč.

Vir: Edward de Bono, Handbook for the Positive Revolution. Penguin Books, London 1991.

Moji zgledi (1): Dobrodelnik ustanovil 12.000 knjižnic

John Wood, direktor marketinga pri Microsoftu, je leta 1998, ko se je mudil v Nepalu, prišel v neko odmaknjeno šolo s 450 otroki. V šoli niso imeli nobenih knjig. Wood je sklenil šoli pomagati in čez čas je s karavano oslov pritovoril tja goro knjig. Otroci so se nadvse razveselili, Wood pa je bil tako navdušen, da je odpovedal službo pri Microsoftu, pustil svojo punco, ki je mislila, da se mu je zmešalo in ustanovil dobrodelno organizacijo Prostor za branje (Room to Read). Po vsem svetu je začel ustanavljati knjižnice, ob tem pa tudi zalagati in izdajati knjige v lokalnih jezikih. Do zdaj je ustanovil 12 tisoč knjižnic in 1500 šol. Knjižnice niso velike, navadno obsegajo en sam prostor, vendar so, delujejo.

Izdal je 591 naslovov v jezikih, kot so kmerski, nepalski, zulu, lao, šoša, taru, conga, garvali, bundeli. Poleg tega štipendira 13.500 revnih deklet, da se lahko šolajo. Oskrba učenke v internatski šoli ga stane 250 dolarjev letno.

Po številu ustanovljenih knjižnic je močno prekosil ameriškega jeklarskega magnata s konca 19. in začetka 20. stol. Carnegieja, ki je, kot pravijo, večino svojega bogastva porabil za filantropske dejavnosti. Ustanovil je 2500 knjižnic povsod po svetu, ki pa so mnogo bolj razkošne.

Čeprav je včasih treba iti na cesto in protestirati, da se opozori na kak družben problem, je mnogo pomembneje z iznajdljivimi dejanji zavzeto vnašati spremembe, kjer mislimo, da so potrebne. To lahko počnejo tako bogati kot ne tako bogati. - Vir: NYT, 11.11.11