Altruizem in egoizem: tipologija

Nedavno me je neka srednješolka prosila, naj bi ji pomagal pri njeni nalogi o egoizmu. Pregledal sem nekaj besedil, dostopnih na spletu, in uvidel, da egoizma ni mogoče obravnavati brez upoštevanja altruizma. Literature o tej temi je veliko in gotovo bo še čas, da si jo kdaj podrobneje ogledam in o njej poročam. Za prvo silo pa sem si o zadevi ustvaril naslednjo sodbo.

Vse obširne obravnave se skrčijo na vozel protislovij. Egoizem je v bistvu altruizem. Altruizem pa je v bistvu egoizem. Poglejmo nekoliko podrobneje. Najprej egoizem. Če si sebično prizadevam, da bi postal boljši človek, s tem koristim vsem okrog sebe. Če si sebično prizadevam, da bi povečal svoje premoženje, s tem bogatim celotno skupnost. Vsak uspešen podjetnik v skrbi za svoj profit zadovoljuje potrebe drugih in prispeva k rasti družbenega produkta in razvoju družbe. In sedaj altruizem. Če nesebično pomagam drugemu, sem zadovoljen, izboljšujem svojo samopodobo, kar prispeva k mojemu sebičnemu občutku, da živim dobro in prav. Tudi če moje altruistično ravnanje ne vpliva na moje doživljanje samega sebe, samo dejstvo, da se zaradi njega drugi počuti bolje, ali živi bolje, ustvarja ugodnejše družbeno okolje zame: namesto zagrenjenih revnih ljudi, ki so morda lahko celo nevarni, so okrog mene zadovoljni in prijazni ljudje.

Seveda je o vsaki od teh trditev možno neskončno razpravljati. Temu se bom zaenkrat izognil.

Brez posebnega utemeljevanja predlagam naslednjo teorijo oziroma tipologijo egoizma-altruizma, ki jo je mogoče tudi empirično preveriti.

Izhajam iz eksistencialistične psihologije, v okviru katere sem, opirajoč se na Tineta Hribarja interpretacijo Heideggra (Hribar, Fenomenologija I, SM, Ljubljana 1993) identificiral dve za odnos egoizem-altruizem relevantni dimenziji, ki izhajata iz dveh eksistencialov: prvi je eksistencial življenjske skrbi oziroma zaskrbljenosti (skrb zase in skrb za druge); drugi je eksistencial avtentičnosti ali pristnosti (avtentično in neavtentično življenje). Eksistenciali so temeljna določila človeka kot bitja, ki se zaveda svoje smrtne izpostavljenosti in mu ni vseeno, kako bo preživel svoje življenje. Ve, ali vsaj nejasno čuti, da življenje lahko zapravi. Razlikuje med življenjem in životarjenjem, oziroma med polnim življenjem in praznim, neizpolnjenim, neuresničenim življenjem.

Prva dimenzija: skrb zase - skrb za druge.
Človek je v odnosu do samega sebe in v odnosu do drugih ljudi. Skrbi ga zase (skrbi zase) in skrbi ga za druge (skrbi za druge). Skrb zase vključuje oskrbovanje, to je, skrb za eksistenčne pogoje, hrano, obleko, streho nad glavo in telesno in duševno blagostanje. Vključuje pa tudi skrb za kulturo in duhovnost, za "dušo", v tem smislu, da bi človek imel občutek, da je vredno živeti; da je njegovo življenje izpolnjeno; in da živi svoje življenje na način, ki je lasten samo njemu, samolastno. Z drugimi besedami: da bi se v življenju uresničeval. Prav isto vključuje tudi skrb za druge: za njihovo telesno in duševno dobrobit in za njihovo samolastnost in uresničevanje.

Druga dimenzija: avtentičnost - neavtentičnost
Človek se ob rojstvu znajde v svetu, ki ni narejen po njegovi meri, v katerem je tujec. Hkrati pa pride na svet s svojo posebno naravo, posebnimi dispozicijami. Svet je, kakršen je, vendar ni nespremenljiv. Tudi človek ima naravo, biološko in psihološko, ki se v življenju razvija.

V nadaljnjem življenju je človek ves čas razpet med dvema možnima potema: ali se povsem priliči svetu, svojemu družbenemu okolju in živi nesamolastno, "zapadlo" življenje, ali pa razvije svojo posebno osebnost in značaj, svojo samolastnost, se samouresniči, kolikor mu pač razmere in njegov vek dopuščajo. Človek se lahko vtopi v povprečju, ali podleže pričakovanjem drugih, lahko pa zaživi svojsko in polno življenje v skladu s svojo naravo. 

Križanje teh dveh dimenzij, skrbi zase in za druge in samolastnosti življenja nam da štiri možne tipe na razponu med egoizmom in altruizmom.

Tip A: AVTENTIČNA SKRB ZASE - SAMOURESNIČEVANJE. - Pri tem načinu bi človekov odnos do sebe najbolj ustrezno poimenovali, če bi rekli, da je človek "pastir svoje biti". Tak človek v vsakem trenutku svojega življenja, še posebej pa ob različnih prelomnicah, skrbno prisluhne sebi, svojim čustvom in mislim, počutju, skratka svoji naravi. Odloči se za pot, ki mu je bolj "po duši", ki je bližja njegovi naravi - ne glede na pričakovanja drugih ali svoje lastne idealne predstave, ki jih je povzel iz sveta. Človek ni načrtovalec, inženir samega sebe, ampak varuh svoje biti, svoj "angel varuh".  

Tip B: AVTENTIČNA SKRB ZA DRUGE - PRISTNI ALTRUIZEM, SKRB ZA SAMOURESNIČEVANJE DRUGEGA. - Pri drugema načinu poskrbim za to, da bi drugi uresničil svoje možnosti; da bi postal on sam, samosvoj, samolasten. Pri tem drugem načinu pustimo drugemu biti, kar je; ga ne podrejamo, ne spreminjamo, ne skušamo popraviti. Odprto ga sprejmemo in pozorno spremljamo v njegovi biti. Pri tem načinu smo - po analogiji s skrbjo zase - varuhi njegove biti, njegova opora, mentorji, vzgojitelji, njegovi "angeli varuhi". 

Tip C: NEAVTENTIČNA SKRB ZASE - SAMONAČRTOVANJE (SAMODIZAJNIRANJE). - Človek je v odnosu do sebe lahko na dva načina: prvega, da je "varuh svoje biti", smo že omenili. Pri drugem pa ima samega sebe za predmet (objekt), ki ga hoče tako ali tako oblikovati po nekih vnaprej zamišljenih idealnih podobah in načrtih. Kot bi bil sam svoj 3D tiskalnik. Dostikrat so ti vnaprejšnji načrti izdelani po idejah ali pričakovanjih staršev in drugih pomembnih oseb, ali pa po mediijskih podobah idealne figure in idealnega življenja. 

Tip D: NEAVTENTIČNA SKRB ZA DRUGE - NEPRAVI ALTRUIZEM ALI SEBIČNO "SKRBNIŠTVO". - Podobno je človek v odnosu do drugih tudi lahko na dva različna načina. Prvega, pristno skrb, dopuščanje biti drugega, smo opisali zgoraj. Pri drugem pa ima človek drugega za predmet (objekt), za katerega mora poskrbeti, tako kot on kot skrbnik misli, da je prav. Skrbnik prevzame vso skrb, pogosto tako, da povzdigne samega sebe, kako je dober in nesebičen; ali pa tako, da bi ob tem, ko skrbi za drugega, tega popravil, izboljšal, ga pripeljal v svojo čredo, ga naredil odvisnega od skrbi. To je sprevržena, pretirana skrb, ki drugega podreja in omejuje.

  

Ravnanje po tipih A in B vodi v idealnem primeru do uspešnega, živega, izpolnjenega življenja v družbi enako izpolnjenih drugih kot svojskih osebnosti. Ravnanje po tipih C in D vodi do zapadlega, neuresničenega življenja v družbi enako zavoženih.

Naj poudarim, da je to idealnotipska konstrukcija. Služi nam za orientacijo. V realnem življenju ne moremo vedno živeti skladu z željami, prisiljeni smo v kompromise. Vendar je velika razlika, če vemo, kaj bi bilo prav, tudi če tega ne moremo vedno uresničiti, kot če živimo brez orientacije.

Iz gornje tipologije je mogoče izpeljati empirične mere položaja osebe  na tem življenjskem križpotju.