Besede "revolucija" ne maram: preveč hudega je bilo storjenega v njenem imenu. Zato oklevam, da bi s to besedo imenoval to, kar je storila Ana Lukner. Je bistvena sprememba, je tiha revolucija, na isti ravni kot okoljska akcija Očistimo Slovenijo na pobudo Petre Matos in tovarišev. Je neodvisno solidarno dejanje visoko etične, življenjsko preizkušene posameznice, dejanje, ki izvira iz sočutja, iz občutja, da se vsakdo lahko znajde v položaju, ko bo potreboval pomoč.
Počutim se kar nekoliko nelagodno, ko samo komentiram dejanje, pri katerem bi bil moral sodelovati. A kar še ni, še morda bo. Ob tem se zavedam, da je psihologiziranje o plemenitem prizadevanju samo po sebi lahko nespoštljivo. Napeljuje na misel, da kar je Ana Lukner storila, ni sijajno dejanje enkratne posameznice, osebnosti, osebe, ampak nekakšna neogibna posledica nekih predhodnih dogodkov in danosti njenega življenja. Zato nočem pojasnjevati, samo poudaril bi rad nekaj značilnosti dejanja, osebe in celotne akcije. Ne bi namreč želel, da bi vse to vzeli kot nekaj "normalnega" in čez nekaj dni vse skupaj pozabili. Je namreč izjemno in novo. To novost bi rad poudaril.
OSEBNA POBUDA POSAMEZNICE. Živel sem v časih, ko sta bili tako osebna kot skupinska pobuda, nastali zunaj formalnih okvirov, vnaprej sumljivi, da sta morda usmerjeni proti politiki oblasti. Vse pobude so morale biti v okvirih obstoječih institucij in organizacij in v njih odobrene in od njih spremljane. Časi so se vendarle spremenili. Človek lahko izpelje svoj socialni projekt od začetka do konca v korist ljudi in svojo izpolnitev.
OBČUTEK POKLICANOSTI. Ana pravi: "V meni so te reči tlele nekaj let. Da se bo nekaj velikega zgodilo, da bom nekaj premaknila v družbi. Bilo je samo vprašanje časa." Zadnjič sem nekje prebral pogovor z duhovnikom, zelo modrim, prizemljenim in realističnim možakom, ki je med drugim povedal, kako se je odločil, da bo duhovnik. Na nekem izletu v gore z veselo družbo fantov je začutil v sebi, da ni ves z njimi, oddaljil se je od njih, sedel na skalo in si rekel: "Bog, če tako hočeš, bom duhovnik." Da ljudje začutimo poklicanost, za duhovnika, za zdravnika, za filozofa, za politika, je dejstvo. Kako in zakaj se to dogaja, je skrivnost. Ne rečem, da jo moramo pustiti pri miru, hočem reči le, da o tem, kako in kdaj se človek približa svojemu najglobljemu nagnjenju in odkrije svoje življenjsko poslanstvo, zelo malo vemo.
RANJENOST, ŽIVLJENJSKA PREIZKUŠENOST. Študentom psihologije in socialnega dela pogosto očitajo, da so šli študirati te vede, ker so sami potrebni psihološke ali socialne pomoči. To v mnogih primerih drži. In to je prednost ne pomanjkljivost. Bolje kot tisti, ki nimajo takih težav, bodo razumeli druge v stiski in če so svoje težave uspešno obvladali in jih razumeli, bodo tudi bolje kot drugi znali pomagati. "V zadnjih desetih letih sem šla skozi veliko preizkušenj in to me je okrepilo. Zvezdica je tudi rezultat vseh mojih izkušenj,"pravi Ana.
ISKREN, NEPOSREDEN, ČLOVEŠKI VZGIB. V začetku je čista misel in dejanje. Bila je bolna, "ležala sem v postelji in si rekla, zdaj je nastopil pravi čas. In sem napisala prijateljem vabilo, da ne bom praznovala rojstnega dne in sprejemala daril, da pa lahko od doma prinesejo hrano za lačne družine." Pravi čas, pravi trenutek ali "kairos" je zlata vreden trenutek odločitve, trenutek, ki ga je poslalo nebo in ki se ne vrne nikdar več. Če ga zamudimo, naše življenje ne bo steklo po novih tirnicah. Ana je začutila ta trenutek.
NE. Nečemu je treba reči "ne". Preprosto "ne" uveljavljenemu in izpraznjenemu običaju in vabilo k drugačnemu dejanju. Revolucija je upor. Ni treba, da je upor proti politični oblasti, to je pravzaprav profanacija korenitih sprememb, zamenjava mask, enih oblastnikov z drugimi. Globlji je upor proti vsakdanji rutini, običajem, proti "tako se dela". Upor črnskega dekleta, ki je sedla na avtobus med belce, je globlji kot upori "črne sile", ki so sledili; je njihov pogumni izvir.
AKTIVNOST IN RAZGLEDANOST. Dobro je pogledati čez planke, videti, kako se kaj dela v Nemčiji, v Združenih državah. Dovzeten človek prepozna "dobre prakse", na tistih področjih, ki ga vlečejo. Mislim si, da je Ana v Nemčiji lahko spoznala, kako deluje urejena socialna država, v ZDA pa njeno dopolnjujoče jo nasprotje, filantropijo. Spominjam se, kako smo se čudili prvim Angležem, ki so po družbenem prelomu prišli na šolo za socialno delo in nam govorili o "money-raising". Kako? Zbiranje denarja? Čemu? Saj pri nas vse zbere in razdeli država. Blagrovali so nas in si mislili: lepo, dokler bo šlo.
PODJETNICA. Ana Lukner je podjetnica, kapitalistka, ima dve podjetji, kapitalistični seveda. "Sem poslovna ženska", pravi. S svojo fundacijo se ukvarja v prostem času. Na straneh Dela smo lani lahko prebrali mnenje (dokso) najvidnejšega slovenskega filozofa, da je dobrodelnost hipokrizija. Dobrodelen kapitalist je hipokrit po definiciji. Z eno roko izkoriščevalsko jemlje, z drugo nekaj malega vrača, da bi prikril svoje nečloveško početje. Takrat sem opozoril, da je kapitalist vloga, ki jo nosi človek, ki mu ne gre odrekati vrlin človečnosti. Ana Lukner je živ ugovor marksistični dogmatski shematiki.
OSEBNO IN KOLEKTIVNO. Ana je sama prišla v oseben stik z ljudmi, ki jim je prinesla pakete. Pogovarjala se je z njimi, skušala razumeti njihov položaj, jim svetovati. Ni neosebno administrirala socialnih transferjev. Hkrati pa ni svoje akcije spremenila v "ego-trip", ampak je širokogrudno in brez ljubosumnosti spustila zraven vse, ki so ji hoteli pomagati. Tako je ustvarila široko mrežo predanih prostovoljcev, mrežo, ki po svoje jamči, da se bo to delo nadaljevalo, čeprav morda v drugi obliki.
ODZIV LJUDI. Anini prijatelj so se odzvali "...prišli po dvakrat in skupaj so zbrali hrano za 37 družin." So obdobja v zgodovini, ko so spremembe "v zraku". Razpoloženje, občutenje ljudi se spreminja, teh sprememb še ne občutijo jasno, predvsem pa jih ne znajo ubesediti in jih usmeriti. Potrebna so nekakšna "kristalizacijska jedra", da se ljudje zavejo, da je življenje lahko tudi drugačno. Anino dejanje je tako jedro, ob katerem so se najprej njeni prijatelji potem pa še drugi zavedeli svoje dejavne "socialnosti". Tudi to, da so neki do tedaj neznani posameznici brez vseh formalnih funkcij pri samoiniciativni akciji pomagale celo formalne strukture vojske in policije, je znamenje novih časov.
NEFORMALNO, PROSTOVOLJNO IN NEPRIDOBITNO. Na teh načelih temelji celotna akcija.
Fundacija je sicer formalni okvir, to pa je tudi vse, kar je formalnega. Ni pisarne, ni uslužbencev. Sodelovanje vseh je prostovoljno. Ne samo, da je akcija nepridobitna, Ana sama krije stroške, kolikor jih je, in tudi drugi prostovoljci krijejo svoje stroške.
ZA NE PROTI. Kaj je Anin "statement"? Kaj sporoča njena akcija? Hoče nekaj spremeniti v življenju ljudi, ki jim pomaga - spremeniti ne le materialno ampak moralno, duhovno, jim dati občutek, da v stiski niso sami, pozabljeni, jim vliti upanje, jih poučiti. Hoče družbenemu okolju povedati, da se da; da sta ravnodušnost in prelaganje skrbi na državo ali kogar koli najslabši odziv. Hoče izpolniti in navdahniti tudi svoje življenje. Njena akcija ni uperjena proti nikomur, ni praktično uresničevanje kake doktrine proti drugi doktrini. Je izražanje prvinskega solidarnostnega nagnjenja.
PREBUDITI NAGNJENJA, KI SO ZASPALA - to si želi Ana. Katera nagnjenja? Kako da so zaspala? Ni dvoma, da gre za nagnjenje pomagati sočloveku v stiski, brez posrednikov. To nagnjenje je zaspalo, ker je bila vso skrb za ljudi v pomanjkanju prevzela socialistična država, za njo "socialna država"; ker smo se ob pogledu na berača, namesto, da bi mu dali miloščino, zgražali in se spraševali, kako da država ne poskrbi "za take"; ker to pričakovanje vztraja kar naprej in se izraža v zahtevah po "še več socialne države". Dobrodelnost ni samo izhod v sili, je tudi prvinski človekov vzgib, ki se hoče izraziti v neposrednem dejanju pomoči. Državni avtomatizem pomoči povzroča, da ta "nagnjenja zaspijo", da je ljudem odvzeta neposredna skrb, da postanejo ravnodušni, vzvišeni in da otopijo.
PREGLEDATI SISTEM. To ne pomeni, da se zavzemam za manj "socialne države". Pomeni le, da je dobrodelnost njeno nujno dopolnilo, nujno ne le zaradi revnih ampak tudi zaradi vseh, ki so jim pripravljeni pomagati. Ana Lukner je v intervjuju na prvem sporedu TV Slovenija dejala, da bi bilo treba sistem državne sociale pregledati in izpopolniti. A noben sistem ne more biti tako izpopolnjen, da ne bi bilo ob njem še obilo prostora za dobrodelnost, ne samo v hudih časih ampak tudi v časih blagostanja, saj ni mogoče preprečiti, da se ljudje - naj bodo časi kakršni koli - ne bi znašli v taki ali drugačni stiski.
NE. Nečemu je treba reči "ne". Preprosto "ne" uveljavljenemu in izpraznjenemu običaju in vabilo k drugačnemu dejanju. Revolucija je upor. Ni treba, da je upor proti politični oblasti, to je pravzaprav profanacija korenitih sprememb, zamenjava mask, enih oblastnikov z drugimi. Globlji je upor proti vsakdanji rutini, običajem, proti "tako se dela". Upor črnskega dekleta, ki je sedla na avtobus med belce, je globlji kot upori "črne sile", ki so sledili; je njihov pogumni izvir.
AKTIVNOST IN RAZGLEDANOST. Dobro je pogledati čez planke, videti, kako se kaj dela v Nemčiji, v Združenih državah. Dovzeten človek prepozna "dobre prakse", na tistih področjih, ki ga vlečejo. Mislim si, da je Ana v Nemčiji lahko spoznala, kako deluje urejena socialna država, v ZDA pa njeno dopolnjujoče jo nasprotje, filantropijo. Spominjam se, kako smo se čudili prvim Angležem, ki so po družbenem prelomu prišli na šolo za socialno delo in nam govorili o "money-raising". Kako? Zbiranje denarja? Čemu? Saj pri nas vse zbere in razdeli država. Blagrovali so nas in si mislili: lepo, dokler bo šlo.
PODJETNICA. Ana Lukner je podjetnica, kapitalistka, ima dve podjetji, kapitalistični seveda. "Sem poslovna ženska", pravi. S svojo fundacijo se ukvarja v prostem času. Na straneh Dela smo lani lahko prebrali mnenje (dokso) najvidnejšega slovenskega filozofa, da je dobrodelnost hipokrizija. Dobrodelen kapitalist je hipokrit po definiciji. Z eno roko izkoriščevalsko jemlje, z drugo nekaj malega vrača, da bi prikril svoje nečloveško početje. Takrat sem opozoril, da je kapitalist vloga, ki jo nosi človek, ki mu ne gre odrekati vrlin človečnosti. Ana Lukner je živ ugovor marksistični dogmatski shematiki.
OSEBNO IN KOLEKTIVNO. Ana je sama prišla v oseben stik z ljudmi, ki jim je prinesla pakete. Pogovarjala se je z njimi, skušala razumeti njihov položaj, jim svetovati. Ni neosebno administrirala socialnih transferjev. Hkrati pa ni svoje akcije spremenila v "ego-trip", ampak je širokogrudno in brez ljubosumnosti spustila zraven vse, ki so ji hoteli pomagati. Tako je ustvarila široko mrežo predanih prostovoljcev, mrežo, ki po svoje jamči, da se bo to delo nadaljevalo, čeprav morda v drugi obliki.
ODZIV LJUDI. Anini prijatelj so se odzvali "...prišli po dvakrat in skupaj so zbrali hrano za 37 družin." So obdobja v zgodovini, ko so spremembe "v zraku". Razpoloženje, občutenje ljudi se spreminja, teh sprememb še ne občutijo jasno, predvsem pa jih ne znajo ubesediti in jih usmeriti. Potrebna so nekakšna "kristalizacijska jedra", da se ljudje zavejo, da je življenje lahko tudi drugačno. Anino dejanje je tako jedro, ob katerem so se najprej njeni prijatelji potem pa še drugi zavedeli svoje dejavne "socialnosti". Tudi to, da so neki do tedaj neznani posameznici brez vseh formalnih funkcij pri samoiniciativni akciji pomagale celo formalne strukture vojske in policije, je znamenje novih časov.
NEFORMALNO, PROSTOVOLJNO IN NEPRIDOBITNO. Na teh načelih temelji celotna akcija.
Fundacija je sicer formalni okvir, to pa je tudi vse, kar je formalnega. Ni pisarne, ni uslužbencev. Sodelovanje vseh je prostovoljno. Ne samo, da je akcija nepridobitna, Ana sama krije stroške, kolikor jih je, in tudi drugi prostovoljci krijejo svoje stroške.
ZA NE PROTI. Kaj je Anin "statement"? Kaj sporoča njena akcija? Hoče nekaj spremeniti v življenju ljudi, ki jim pomaga - spremeniti ne le materialno ampak moralno, duhovno, jim dati občutek, da v stiski niso sami, pozabljeni, jim vliti upanje, jih poučiti. Hoče družbenemu okolju povedati, da se da; da sta ravnodušnost in prelaganje skrbi na državo ali kogar koli najslabši odziv. Hoče izpolniti in navdahniti tudi svoje življenje. Njena akcija ni uperjena proti nikomur, ni praktično uresničevanje kake doktrine proti drugi doktrini. Je izražanje prvinskega solidarnostnega nagnjenja.
PREBUDITI NAGNJENJA, KI SO ZASPALA - to si želi Ana. Katera nagnjenja? Kako da so zaspala? Ni dvoma, da gre za nagnjenje pomagati sočloveku v stiski, brez posrednikov. To nagnjenje je zaspalo, ker je bila vso skrb za ljudi v pomanjkanju prevzela socialistična država, za njo "socialna država"; ker smo se ob pogledu na berača, namesto, da bi mu dali miloščino, zgražali in se spraševali, kako da država ne poskrbi "za take"; ker to pričakovanje vztraja kar naprej in se izraža v zahtevah po "še več socialne države". Dobrodelnost ni samo izhod v sili, je tudi prvinski človekov vzgib, ki se hoče izraziti v neposrednem dejanju pomoči. Državni avtomatizem pomoči povzroča, da ta "nagnjenja zaspijo", da je ljudem odvzeta neposredna skrb, da postanejo ravnodušni, vzvišeni in da otopijo.
PREGLEDATI SISTEM. To ne pomeni, da se zavzemam za manj "socialne države". Pomeni le, da je dobrodelnost njeno nujno dopolnilo, nujno ne le zaradi revnih ampak tudi zaradi vseh, ki so jim pripravljeni pomagati. Ana Lukner je v intervjuju na prvem sporedu TV Slovenija dejala, da bi bilo treba sistem državne sociale pregledati in izpopolniti. A noben sistem ne more biti tako izpopolnjen, da ne bi bilo ob njem še obilo prostora za dobrodelnost, ne samo v hudih časih ampak tudi v časih blagostanja, saj ni mogoče preprečiti, da se ljudje - naj bodo časi kakršni koli - ne bi znašli v taki ali drugačni stiski.
Ni komentarjev:
Objavite komentar