Ne mislim stranke Levica ampak ves levi strankarski spekter. Sem levičar, ker sem na strani šibkejših. Šibkejši so tisti, ki nimajo dovolj denarja in interesa, da bi investirali, zagnali podjeta, odprli delovna mesta, izkoriščali zaposlene in obirali profit tudi za svoje razkošje. Levičarstvo pri nas kot nazor in politična opredelitev vsebuje mešanico vrednot, motivov, nazorov in duhovnih stanj, ki izvirajo iz naslednjih osnovnih kategorij:
1. domoljubno partizanstvo: visoko vrednotenje NOB kot boja proti okupatorjem, združeno z revolucijo ali tudi ne. Nasprotovanje kvizlinštvu in idejnemu opravičevanju kvizlingov. Udeležencev NOB pri nas že skoraj ni več, so pa njihovi potomci, zdaj že v tretjem ali četrtem kolenu. ZZB NOB Slovenije, šteje 42.000 članov, a poleg njih je še veliko več tistih, ki visoko vrednotijo NOB in ki imajo potomce nekdanjih kvizlingov za politične nasprotnike.
2. antikapitalizem: marksistična teorija in vse osebne negativne izkušnje z delujočim kapitalizmom so pomemembna sestavina levičarstva. Te se delijo na: a. revolucionarni antikapitalizem, b. demokratični socializem, c. reformni kapitalizem.
a. Revolucionarni antikapitalizem se zavzema za nasilno spremembo kapitalističnega sistema in uvedbo družbeno-političnega sistema, ki ne bo temeljil na zasebni lastnini proizvajalnih sredstev, izkoriščanju delovne sile in zasebnem bogatenju. Tako revolucijo smo doživeli med 2. sv. vojno oz. po letu 1945. Obnavlja tradicijo zveze komunistov. Mnogi obžalujejo, da se je sfižila v nov nepravičen sistem, a vse več je tistih, ki ga niso doživeli.
2. demokratični socializem (kot ga razumem) si prizadeva za opustitev kapitalističnega sistema in uvedbo socializma, vendar ne z nasilno revolucijo ampak po demokratični poti v okviru parlamentarne demokracije, zato sodeluje kot stranka v klasični parlamentarni demokraciji in si prizadeva za socialistične vrednote: podružbljenje lastnine proizvajalnih sredstev oz. več oblik lastnine, delavsko delničarstvo, kar je blizu Kardeljevemu prizadevanju za vključitev in motiviranje neposrednih proizvajalcev (tozdi).
c. reformni (anti)kapitalizem si prizadeva za državno regulacijo in omejitev ekscesov kapitalizma, kot so pretirana razslojenost in izkoriščanje zaposlenih; zavzema se za progresivno obdavčitev, za ohranitev klasičnih delavskih pravic in pridobitev novih preko državne regulacije. (Je blizu demokratičnemu socializmu a bolj stavi na državo kot na "samoupravljanje").
3. nostalgija po socializmu: Naše volilno telo sestavljajo starejše generacije, ki so doživele socializem. Kljub nesprejemljivosti avtoritarnega režima, ki je kršil človekove pravice, preživelim večinoma ni ostal v slabem spominu, morda tudi zaradi časovne oddaljenosti (meni je nakupovanje kavbojk na koncu Tržaške in čakanje na premog na kolodvoru še v živem spominu). Ker so nasprotniki socializma ob revoluciji zapustili državo ali bili odstranjeni, so preostali podpirali režim oziroma se prilagodili. Ne pozabimo, da je bil pri nas režim mehkejši kot na vzhodu. Če si upošteval pet temeljnih "za", si lahko mirno živel, čeprav skromneje kot zdaj (za socializem, samoupravljanje, ZKJ, Tita, armado). Ne pozabimo tudi, da smo se vsi brezplačno šolali, za majhen prispevek dobili vrhunske zdravstvene storitve. Avtoritarni režim je bil udoben: s politiko se je ukvarjalo modro vodstvo, mi smo lahko hodili na morje v sindikalno hišico.
4. interesno oportunistično levičarstvo: levico volijo vsi, ki so imeli ali imajo koristi od levičarskih omrežij in gospodarskih struktur ali države. Pri(h)vatizacija je ustvarila razred levičarjev, ki so ali postali podjetniki/kapitalisti, ali pa kako drugače vnovčujejo nagrabljeno premoženje. Ti niso zainteresirani za spremembe.
5. socialno levičarstvo, sindikalizem: močan motiv leve politične usmeritve je solidarnost s tistimi, ki ne premorejo niti za skromno življenje, in prizadevanje za to, da bi vsem omogočili osnovne pogoje skromnega življenja: streho nad glavo, dohodek, ki krije potrebe po hrani, obleki, zdravju, šolanju, kulturi sploh. Hkrati je motiv nasprotovanje pretiranemu razkošju, posebno če temelji na izkoriščanju zaposlenih (italijansko 'sfruttamento', kar pomeni iztisniti zadnji sok iz človeka).
Vsi ti motivi in nazori, prepleteni, pri posameznikih eni bolj poudarjeni kot drugi, sestavljajo levičarstvo pri nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar