Spet študent

Ne da bi kaj dosti premišljeval, sem se danes odločil in napotil do Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani in se vpisal v tečaj italijanščine za začetnike. Mislil sem, da bom opravil v petih minutah, a ko sem prisopihal v prvo nadstropje, je bilo že na hodniku polno prelestnih mladenk, ki so čakale na vpis. Vpisovali so v dveh ali celo treh sobah, posebej še tiste, ki so se želeli prijaviti za tečaj računalništva. V "čakalnici" nam je prijazna gospa razložila tudi, kam se lahko vključimo kot prostovoljci. Omenila je pomoč pri učenju dela z računalnikom, kulturno mediatorstvo, tj. predvsem pomoč v muzejih in galerijah, družabništvo bolnikom na Onkološkem inštitutu in pomoč v Botaničnem vrtu. Glede tega se bom odločil kasneje, a mislim, da me vleče delo v Botaničnem vrtu. Od nekdaj se mi je vrtnarstvo zdelo lep poklic in če me ne bi dali v šole, bi bil najraje vrtnar. (Jutri se bom mogoče navdušil za kaj drugega.) Ko sem prišel na vrsto, se mi je posvetila prijazna mlajša gospa in mi povedala še vse druge pomembne podatke. Zanimal sem se še za tečaj francoščine (ne, ni dobro hkrati z italijanščino, bom raje drugo leto) in keramike. Naj najprej poskusim z italijanščino. Bom videl, kako bo, drugo leto pa še kaj drugega. Ko sem odhajal, mi je bilo žal, da se nisem za ta korak odločil že prej. Ne vem, kaj me je zadrževalo. Najbrž sem imel dovolj šole in različnih ustanov in sem hotel nekaj časa prebiti v čisti osami. No, zdaj se je ta čas iztekel in komaj čakam šole.