Berem zgodbo o Kristusu kot revolucionarju, ki jo je objavil Spiegel in prenesel Global. Pisec se sprašuje, ali ni šlo Kristusu za posvetno oblast, ne samo za duhovno - "Kakor v nebesih tako na zemlji". Bil naj bi "resnični borec za boljši (tostranski) svet", ki naj bi ga tedanji kristjani, da bi lažje širili novo vero, kot takega zatajili in spremenili v "krotkega in blagega". Zgodovinske okoliščine položaja Judov v rimskem imperiju seveda kažejo na to, da so se upirali in se hoteli znebiti rimske nadoblasti. Bili so uporniški poskusi, ki so jim sledile rimske represalije, in tudi Kristus je veljal za na ta način nevarnega agitatorja. Navajajo razne posredne 'dokaze' in sklepanja za to, da bi res hotel biti 'kralj Judov', pa, kljub temu, da navajajo nekaj zgodovinarjev, nobenega dokaza o kakem Kristusovem dejanju, za katerim bi lahko videli vsaj težnjo, če že ne načrt, po osvojitvi posvetne oblasti. Edino Kristusovo uporniško dejanje je bilo prevračanje miz menjalcev denarja v templju. Temu dejanju nikakor ne morem pripisati težnje po osvojitvi posvetne oblasti. Kristus naj bi hujskal ljudstvo proti rimskim okupatorjem in domačim farizejem. Tistemu, ki razmišlja samo o osvajanju posvetne oblasti, je marsikaj lahko "hujskanje". Celo Pilat ga je imel za nedolžnega, a tako zadržanje Pilata naj bi bilo potvorba tedanjih kristjanov, ki iz taktičnih razlogov niso hoteli kriviti Rimljanov, ker bi to oteževalo širjenje njihove vere. Precej iz trte zvita argumentacija. Mislim, da je to spieglovska liberalna "politofilska" (v smislu prevlade političnega in ne filozofsko-etičnega ali religioznega diskurza) zastranitev. Kristus je bil - če odmislim to, v kar verujejo kristjani (božji sin itd.) - učitelj etike, etične drže, jaz pravim kar 'prvi eksistencialist' (čeprav bi elemente te drže našli že pri grških filozofih, v članku je omenjen Diogenes); človek, ki se je zavedel enkratnosti življenja in svoje človečnosti, odgovornosti do življenja; človek, ki je začutil "božje" v sebi; ki je pozival k notranji, duhovni, etični prenovi. Da je osebno veroval v Boga, ni dvoma, vendar ne v starozaveznega Boga ampak Boga, katerega glas podpira njegov novi etični kodeks. Lahko bi mu očitali edino "verbalni delikt" ali, tako kot Judje, "bogokletje" v odnosu do starozaveznega Boga in starih verskih zapovedi in običajev.
Konstrukt zgodovinarjev, ki jih navaja Spiegel, se ujema s težnjami tistih, ki bi želeli, da bi cerkev imela posvetno oblast, saj te težnje legitimira z domnevnim Kristusovim zgledom. Morda s svojim člankom Spiegel opozarja prav na to nevarnost.
Vir: Veselo oznanilo? Global, 9/2912 34-41, po Spiegel 2012.
Ni komentarjev:
Objavite komentar