O knjigi Petra L. Bergerja, Vprašanja vere, Skeptična pritrditev krščanstvu sem že pisal (glej blog). Tu sem se s pripombami in ugovori spravil nad nekaj strani te knjige - ne vem, koliko bom zdržal, saj človeku že kmalu postane jasno, kam pes taco moli, in potem ni potrebe, da bi nadaljeval.
"Religiozna vera ... vedno vključuje temeljno domnevo, da obstaja resničnost onstran resničnosti navadnega, vsakodnevnega življenja in da je ta resničnost dobronamerna. Drugače povedano, religiozna vera vključuje prepričanje, da obstaja usoda, ki presega smrt in uničenje, ki, kot vemo, ne čakata le nas, temveč vsakogar in vse, kar nam je drago na tem svetu, človeško vrsto in planet, na katerem se odvija zgodovina in (če ima sodobna fizika prav) vse vesolje." (str. 11)
B. torej ve, kaj nas čaka, veruje pa, da obstaja poleg tega, kar nas v resnici čaka, "neka druga resničnost", v kateri nas to ne čaka. Kaj to pomeni? Dve možnosti vidim ta trenutek (tretja se bo morda pojavila kasneje): (1) Ta druga resničnost obstaja paralelno s prvo resničnostjo; vse, kar premine, se samo preseli v to drugo resničnost in v njej živi dalje. (2) Druga resničnost se bo pojavila, ko bo prva resničnost, to je, vse, kar je, uničeno; ko bo vse uničeno, se bo vse nadaljevalo v drugi resničnosti, v kateri bo obstajalo večno. Mislim si, da se bo to zgodilo po poslednji sodbi (tega B. ne omenja, krščanski nauk pa), h kateri bodo poklicani vsi preminuli. Ob tem se pojavlja več vprašanj.
Zakaj ima ta resničnost, ki obstaja zdaj, in ki bo uničena, tako naravo, da sproti odmira in da bo nekoč v celoti uničena? In zakaj ona druga resničnost, ki je prav taka (ali pa je morda drugačna, kakšna?), nima narave uničljivega, ampak nasprotno naravo neuničljivega, večnega? Zakaj obstaja ta vzporednost ali zaporednost dveh resničnosti, ki si nasprotujeta v tem, da je ena uničljiva, druga pa ne? Naravoslovno je to težko razložljivo, čeprav fiziki pravijo, da obstaja antimaterija, torej, nekakšen neviden antisvet, nisem pa slišal, da bi bil ta antisvet večen. Berger o tem ne govori. Tudi Boga in njegovih namenov še ne omenja; kaj je mislil, ko je ustvaril dve resničnosti.
Zakaj je Bog ustvaril dve resničnosti, eno, ki ni večna in eno, ki je večna? Zakaj ni že prvi resničnosti podelil statusa večnosti? Zakaj muči uboge ljudi in svoje stvarstvo? Odgovora ne bo, saj tudi Berger pravi, da nekaterim (npr. Simone Weil, ki veruje v Boga, očitno pa tudi meni, ki ne verujem) Bog ne odgovori. Samo molči.
Poskusimo z domnevo, da obstaja samo ena minljiva resničnost; drugo, neminljivo, si je pa v svojo tolažbo izmislil človek. Veruje, da obstaja. To je za Bergerja "najbolj drzna misel, kar so jo ljudje kdaj imeli. Morda je iluzija, toda tudi če je, je zelo zanimiva." Meni se ne zdi zanimiva, ker je preveč prozorna izmišljotina, ob kateri se pojavljajo vprašanja, na katera je en sam odgovor: Tako verujem! Proti veri ni dokazov. Skepsa je zaman. Skeptična vera je protislovje samo v sebi. Da je tako, priča Bergerjeva "skeptična pritrditev krščanski veri"; pritrditev, ki ni skeptična, ampak apriorna.
Vir: Peter L. Berger, Vprašanja vere, Skeptična pritrditev krščanstvu. KUD Logos 33, Ljubljana 2011.
Vir: Peter L. Berger, Vprašanja vere, Skeptična pritrditev krščanstvu. KUD Logos 33, Ljubljana 2011.
Ni komentarjev:
Objavite komentar