Marginalije k Bergerju: onstranska znamenja

Ker gre za VERO v obstoj druge resničnosti, obstoja te druge resničnosti pravzaprav ne bi bilo treba dokazovati in utemeljevati. Vendar B. išče dokaze, navaja jih. To pravzaprav niso dokazi, tudi B. jih ne imenuje tako, ampak znamenja, ki nakazujejo obstoj nečesa drugačnega, kot je to pusto vsakdanje življenje. Odstavka (str. 29), v katerem B. našteva ta znamenja, zaradi obsega tu ne morem navesti, čeprav bi ga rad.

Na kratko, to je vse, kar je radostno, urejeno, humorno, igrivo, nravno, lepo; "zaljubljenost, prevzetost nad rojstvom otroka", Beethovnova deveta (morda tudi  Dylan, Springstein) itd. V našem življenju - če poteka kolikor toliko v miru - takih dogodkov ni malo. Rojstvo otroka, veselje ob dosežkih malčka, pogled na privlačno dekle, zaljubljenost, obljuba skupnega življenja; doživetja v naravi, pogled na zvezno nebo, lepota matematičnega dokaza, užitek ob umetniških delih; ponos ob uspehih otrok, veselje ob vnukih, spokojna zavest o dobro preživetem življenju v starosti. Vse to naj bi spadalo v onostransko resničnost. Se vam ne zdi, da je B. dobršen del najlepšega v vsakdanjem življenju odvzel temu življenju tu in sedaj in prestavil v onstransko resničnost? 

Tako je nadvse lahko konstruirati onostranstvo (ne le "socialno konstruirati tostransko resničnost"): preprosto tisto najboljše v vsakdanjem tostranskem življenju prestaviš v onostranstvo oziroma pripišeš onostranskim vplivom. 

Najmanj, kar lahko ugotovimo, je, da je torej to Bergerjevo onostranstvo v tostranstvu, saj se zaljubljamo tukaj, v vsakdanjem življenju; lepa in pretresljiva doživetja imamo tukaj, v vsakdanjosti. (To je tretja varianta odnosa med tostransko in onostransko resničnostjo; glej prejšnji blog).

Torej je onostranska resničnost pravzaprav tostranska, prežema tostransko, ali kako? Vprašanja se kar grmadijo. Ali je poleg tega, da je onostranska resničnost znotraj tostranske, tudi nekje posebej v onostranstvu? So dobre reči v tostranstvu samo znamenja, odblesk še lepše in še boljše onostranske resničnosti, ki je nekje drugje - tako kot pri  Platonu?

Kje je meja med tostransko in onostransko resničnostjo, če sta obe že tukaj, v tostranstvu? Kje je meja med odbleski in pravimi značilnostmi onostranstva, pravimi Idejami? So lepi verzi, navedeni kot moto mojega bloga, tostranski, ali, ker so lepi, onostranski; ali so zgolj odblesk neprekosljivo lepih verzov, ki bivajo na nekem onostranskem Blogu? (Že ta je v "oblaku"; torej je oni nad oblaki?)  Nenavadno občutje Cezarja (omenja ga B.), ko doživlja "auro" pred epileptičnim napadom, naj bi bilo znamenje, da obstaja "še nekaj drugega", onstran tega, kar je tu (čeprav je tudi aura tu, v doživljanju živega tostranskega človeka). Čemu nenavadno psihično doživljanje locirati nekam drugam in ne v duševnost tega človeka, ko je vendar očitno, velikokrat tudi izmerljivo in locirano, da ga povzroča neka fiziološka motnja v delovanju možganov?  Potemtakem ljudje v Devici Mariji v Polju, ki si domišljajo, da živijo v onostranstvu, dejansko tam tudi živijo, ali kako? Morda živijo tam samo poskusno, preden se zares ne preselijo.

Za B. so taka doživetja, pravzaprav vsa doživetja, ki sestavljajo res živo tostransko življenje in ne čemernega ždenja (izraz dolgujem nekdanjemu kolegu), znamenja obstoja onstranske resničnosti in višje sile, ki jo tu prvič omeni. Zaljubljenost, dragi moj, je od Boga. Za epilepsijo so pa tako včasih rekli, da je "božje".

Dalje: vemo, in že stari so to ugotovili, da toplo doživljamo samo kot nasprotje hladnega, visoko kot nasprotje nizkega, lepo kot nasprotje grdega, dobro kot nasprotje slabega, Beethovnovo Deveto kot nasprotje vaškega cigu-migu ali riganja osla. Ali torej v onostranstvu obstajajo samo lepe in dobre reči ali tudi grde in slabe; in če grdih in slabih ni, kako bomo vedeli, da so lepe lepe in dobre dobre?

A s tem vprašanj ni konec. Če imate doma psa ali mačko ali kakega drugega hišnega ljubljenca, ste lahko povsem objektivno opazili, ne da bi sklepali antropomorfno, da ima žival tudi čustva. Da je jezna, da se veseli, da "zameri"; da so ji, skratka, neka doživetja lepa, druga pa grda in jih ne mara. Celo črvi se gibljejo k viru svetlobe, če lahko izbirajo svetlo ali temno stran. Je zanje ta svetloba tudi onostranska? 

Povprašajmo še teologe! Kot razumem Genezo, je Bog ustvaril svet v šestih dneh, sedmi dan je zadovoljen počival. Ustvaril je svetlobo in temo, dan in noč, zemljo in vodovje, moža in možinjo v raju itd. Ustvaril je vse, kar je. Iz tega vsega je le On izvzet kot prvo gibalo; le On je zunaj, onstran - le On, ne "druga resničnost". Ali kako?
Vir: Peter L. Berger, Vprašanja vere, Skeptična pritrditev krščanstvu. KUD Logos 33, Ljubljana 2011.