Vsebina Dnevnika je pestra, kot je pač bolj ali manj pestro življenje. Grobo lahko razdelimo vsebino na tri področja: zapise o sebi, zabeležke o vsakdanjem življenju in literarni osnutki. Je tudi neko presečišče, kajti vsakdanja opažanja so praviloma opisana literarno in včasih prerastejo v prave literarne skice ali celo črtice. V zapisih o sebi opisuje K. svoje doživljanje, počutje, zdravje, odnos do telesa, svojo vzgojo; svoje sanje. Ko opisuje svoje počutje in zdravstveno stanje, se zdi že prav hipohondričen. V poseben razdelek bi lahko uvrstili beležke o njegovem odnosu do pisanja (o želji po pisanju, ovirah, blokadah, zanosu ipd.). Med zapisi o vsakdanjih opravilih so beležke o službi na Zavodu za socialno zavarovanje, o dogajanju v očetovem podjetju, v družini (o materi, o sestrah), o službenih ali poklicnih potih in opravkih. V posebno kategorijo sodijo zapisi o Kafkovih prostočasnih dejavnostih. Sem sodijo beležke o druženju, o prijateljih in znancih iz kulturne sfere (literati, uredniki), ki jih neprizanesljivo karakterizira; o gledaliških komadih in o igralcih in igralkah (teh zapisov je veliko), o potovanjih, obisku predavanj in branju. V dnevniku bi lahko našli obilo gradiva za kulturološko in sociološko analizo njegovega časa (K. je npr. obiskoval bordel in razglabljal o možnem zakonskem življenju.)
Tudi oblikovno so zapisi zelo različni: od čisto kratkih vpisov, nekaj besed, do več strani dolgega literarnega delca; od suhoparno stvarne registracije dogodka do pretanjenega opisa in analize. Vse je pomešano. Zanimivo se mi je zdelo, da večkrat zaporedoma ali s presledki ponovi isti motiv, stavek, odstavek, kot da išče dobro formulacijo. Danes lahko na računalniku popraviš tekst, v njegovem času bi moral črtati in popravljati nad tekstom. Bilo je res bolj pregledno, če je prepisal besedilo in ga malo predrugačil. Nič ga ni motilo, če je kdaj zastal sredi stavka, pustil nedokončano, brez ločila in nadaljeval z drugo temo.
V Dnevniku je Kafka pravzaprav zelo egocentričen. Navsezadnje, zakaj ne bi bil, saj le dnevniku lahko "zaupa" najskrivnejše misli o sebi samem. Z občudovanjem ugotoviš, kako zelo občutljiv je bil, kako natančno je opažal in svoja opažanja formuliral. Ugotoviš, da je dnevnik lahko literarna vadnica, sproščeno preskušanje motivov, tem, formulacij. In dalje, da ni treba slediti enoličnemu toku pripovedi, ampak da si lahko sledijo kratke stvarne beležke, naštevanja, vse do literarno obdelanih besedil.
Za svoje pisanje dnevnika sem izluščil tole splošno usmeritev: Zapiši karkoli in kakorkoli, samo da je; a ne pozabi se truditi, da bi našel dobro formulacijo.
O pisanju dnevnika pravi:
"Ena od prednosti pisanja dnevnika je, da se s pomirjujočo jasnostjo ovemo premen, ki smo jim nenehno podvrženi, ..., ki pa jih potem nezavedno tajimo vselej, kadar si velja iz takega priznanja pridobiti upanje in mir. V dnevniku najdemo dokaze za to, da smo celo v stanjih, ki se zdijo danes nevzdržna, živeli, gledali naokrog in si zapisovali opažanja, da se je torej ta desnica premikala tako kot danes, ko smo zaradi možnosti pregleda nad tedanjim stanjem pametnejši, zato pa moramo še toliko bolj priznati neustrašnost našega tedanjega stremljenja, ki se je kljub čisti nevednosti vseeno ohranjalo." (218-219)
Na današnji dan pred 101 letom je v Dnevnik zapisal:
10. X. 11. V Tetschner-Bodenbacherjev časopis o ustanovi napisal sofističen članek za in proti. (Op. ur. Naslov članka: "Delavsko nezgodno zavarovanje in podjetniki".)
Ni komentarjev:
Objavite komentar