Maček je tudi človek

Pravijo, da je 4. oktober Dan živali. To, da je našemu odnosu do živali posvečen poseben dan, je znamenje nove občutljivosti, ki jo tudi sam pri sebi zaznavam. Naj se negovanju tega novega odnosa do živali pridružim in nekoliko skrajšano "ponatisnem" zgodbo o našem mačku, ki me je kar precej naučil o življenju.

"nedelja, 4. junij 2006

Še kot otrok sem kdaj slišal koga tako reči za žival. In se mi je zdelo smešno. Maček pač ni človek. Pa je, skoraj.

30. maja okrog pol osmih zvečer je preminil naš Liber, muc.

Po tistem dogodku z mlako krvi, se je mačkovo stanje popravilo. Podoben napad se ni več ponovil. Vse bolj se mi dozdeva, da tista kri ni bila iz pljuč, ampak da se je maček ranil z lastnim predolgim krempljem, ki se mu je uvil v šapo in ob kakem pritisku, ko je muc nerodno stopil, predrl žilo. Kakor koli že, krvavel ves ta čas ni več. P. je našla zasebnega veterinarja, ki je brez pomisleka in brez predavanja o nevarnosti anestezije, s kakršnim so na kliniki za male živali zavrnili možnost, da bi brezzobemu mačku porezali kremplje, mačka uredil. Eden ga je z zaščitnimi rokavicami čvrsto prijel, drugi mu postrigel predolge kremplje. Tako. To bi bili lahko storili tudi sami, a smo prenežni, preplahi in prenerodni.

Naš starček se je gori pri nas kar dobro počutil. Na ploščadi na vrhu stopnišča, pod radiatorjem, smo mu uredili ležišče. Dve stopnici višje, na začetku hodnika predsobe je imel posodo s hrano in vodo; na drugem koncu predsobe, ob balkonskih vratih, stranišče – pravo mačje stranišče z »mačjim« peskom. Hitro se je navadil na to razporeditev. Razen občasne nerodnosti, ko mu je kaj ušlo, z njim nismo imeli težav. Nekaj sitnosti je bilo z nabavljanjem peska. Tistega najboljšega in najcenejšega dalj časa ni bilo; v drugem supermarketu smo potem dobili drugega, slabšega, francosko parfumiranega in skoraj še enkrat dražjega.

Svoje dneve je muc preživljal mirno. Začutil je, da tu gori nima sovražnikov; da se mu ni treba ničesar bati, ne drugih mačkov, ne psov, ne ljudi, ne drugih roparjev in ujed, ne avtomobilov, ničesar. Njegovo življenje je teklo mirno po ustaljenem redu, na natanko omejenem prostoru. Njegova glavna skrb je bila hrana. Čeprav je vsak dan dobil več slastnih mesnih obrokov iz ličnih plastičnih škatlic, zdaj perutninske ostanke, zdaj ribje, zdaj goveje, v sistematičnem kolobarjenju, je vedno, ko je začutil, da se v kuhinji nekaj dogaja, pritekel in poželjivo čakal na kak priboljšek. Včasih je res dočakal kak košček salame ali hrenovke. V začetku je jedel sam, to se pravi, hrano smo mu stresli v posodico in pustili, da se je sam potrudil in z brezzobim gobčkom nekako pobiral koščke hrane. Ko pa smo videli, da je začel puščati hrano, potem ko je samo nekajkrat šavsnil po najbolj dostopnih koščkih, smo ga začeli pitati. Sedel sem za mačkom na stopnico, tako kot da bi ga vzel v naročje, z vilicami odkrhnil grižljaj v posodici in mu ga ponudil. Z vilic ga je lažje povlekel vase. Tako je običajno pospravil kar ves obrok. Rad sem to počel. Nebogljena zverinica ti tako kar k srcu priraste, ko skrbiš zanjo.

Ko je bil še kolikor toliko pri moči, je bilo vse stanovanje njegovo. Prav v začetku je po načelu iskanja največjega udobja in ugodja poskušal skočiti na kavč, na naslanjač, na stol ob mizi in na mizo, na posteljo. A tu smo mu postavili omejitev: Nikamor gor, samo tla so tvoja. To je hitro sprejel, posebno še, ker sčasoma že tudi ni mogel več skočiti kam gor. 

...

Ko sem po kosilu legel na kavč, je bilo to zanj znamenje, da se lahko pride počohat. Navdušeno je pritekel h kavču. Z desno roko, ki bi mi visela s kavča, sem ga pobožal in počohal za ušesi. Rad se je nastavljal roki in če sem pri čohanju zastal, me je sam narahlo sunil z glavo, naj nadaljujem. Najina najbolj intimna prijateljska gesta pa je bil »mačje eskimski« pozdrav. Še ko je živel zunaj, sva se, kadar sva bila najbolj prijazna drug do drugega, navadno ko se je smukal okrog mene na dvoriščni klopi, pozdravila tako, da sem se sklonil, se z glavo približal njegovi glavi in se narahlo podrgnil obnjo. Ta gib mi je rad vrnil in se z glavo podrgnil ob moje čelo. Tako sva tudi zdaj, na kavču, s tem pozdravom sklenila čohanje.

Na balkon ni hodil. Čeprav sva ga spodbujala in so bila balkonska vrata ves čas odprta, je sam od sebe le nekajkrat šel ven in se tudi kmalu vrnil. Najbrž je čutil, da je na odprtem, kjer preži nanj več nevarnosti, pred katerimi se ne more več braniti, čeprav v resnici (naši resnici, ki vključuje nekoliko širši pogled kot njegova = niso vse resnice enakovredne) ni bil nič bolj izpostavljen kot v notranjosti stanovanja.

 ...

 Kadar sva z ženo gledala televizijo, je prišel v dnevno sobo in sedel k nama. V začetku sem ga še kdaj pa kdaj vzel v naročje, a kaže, da je tudi njemu postalo v tem položaju prevroče in nato ni več silil gor, pač pa je sedel ob naslanjaču. Sprva se mi je zdelo, da je kakšen premik ali blisk na ekranu še zbudil njegovo pozornost, počasi pa ga medijsko dogajanje ni več zanimalo.

Zvečer ni šel nikoli spat pred nama. Oba hodiva bolj pozno spat. Maček je vedno čakal zadnjega. Če sem kaj pisal v svoji sobi, je prišel v sobo, sedel v mojo bližino in čakal. Od časa do časa je kratko zamijavkal, kot bi hotel reči: No, zdaj bo pa že čas, da greš spat. Ali pa morda: No, te bom počakal. Običajno sem mu odgovoril: Ja, ja, malo še počakaj. Ali pa: Saj si priden, malo potrpi. Ko sem ugasnil luč in se odpravil spat, je šel maček za mano, počakal, da sem se spravil v spalnico, nato pa je legel na svoje ležišče in zaspal. Včasih pa je raje tako čakal pri ženi.

Med prvomajskimi prazniki je v najini odsotnosti zanj skrbela P. (ki nama je bila zapustila tega svojega muca). Pripeljala se je, počistila, mu dala hrano, mu včasih še malo delala družbo in odšla. Kljub dobri skrbi je bil muc vendarle večji del sam.

Ko sva se vrnila in se je življenje vrnilo v svoj običajni tok, sva ga, kadar sva za nekaj časa odšla po opravkih, ob vrnitvi nekajkrat dobila na dnu stopnic, kjer naju je čakal in mijavkal, tako kot je v najini odsotnosti prej čakal P. Čeprav je komaj še premagoval stopnice, se je podal dol, da bi naju poiskal ali pričakal, kadar naju ni bilo. Bili smo veseli, ko smo videli, da se na vrtu, kamor smo ga za poskus po dolgem času prinesli, dobro počuti. A medtem je k hiši prišla mlada psička, zlata prinašalka, in usklajevanje urnika bivanja psa in mačke na vrtu bi bilo za vse nas prenaporno, mačku pa tako ali tako – tako smo presodili – ni bilo več toliko do dejavnosti na prostem, zato smo ga v glavnem pustili kar v stanovanju.

V zadnjem času pa smo opazili, da se mu je poleg običajnih težav s »katarjem«, recimo tako njegovim težavam z dihanjem, pojavil še neki novi krč, nova bolečina. Kako čuti žival bolečino, ne vemo. Liber se je od časa do časa stegnil po vsej dolžini, nekako krčevito, podobno a ne čisto tako, kot se žival pretegne v sproščenem užitku. Bil je krč, bila je bolečina. Ni tožil, nobenega glasu ni dal od sebe. Po takem napadu, se je vedel tako kot prej. Kot da ni bilo nič. Počel je vse, kar je lahko. Kar mu je dopuščalo stanje njegovega organizma. Nobene preklete psihologije, nobenega zavedanja samega sebe, nobenega »Star sem«, »Tega ne morem več«, »Nihče me ne mara«, »Zdaj bom kar umrl«. Ne. Kar lahko počnem, počnem. Če ne morem hoditi, se plazim. Če žrem, me boli, ampak tisto salamco bom pa še, pa če crknem. Takrat sem pomislil: Tega bi se človek moral učiti od mačka. Ne obupuj, preden je konec. Ko se nekaj neha, se pač neha, takrat je tega konec, ne prej.

Čisto ob koncu se nam je zdelo, da se mu bolečina pojavi po jedi. Še bi jedel, a ni več mogel, bolečina je ustavljala njegov apetit. Nekajkrat smo ga videli, kako je šel v (naše) stranišče in se stisnil v najtemnejši kot ob školjki. Tam je obsedel in meditiral. Mogoče si išče prostor za zadnje dejanje. Mogoče hoče od nas. Se umakniti in skriti pred nami.

Naj ga peljemo usmrtit? Čemu? Ni ga bilo lahko gledati in vedeti, kaj to pomeni. Naj ga torej usmrtimo, da bo nam lažje? Zdelo se nam je, da se dogaja nekaj naravnega in da nimamo pravice posegati v to. Odločilno pa je bilo, da smo čutili, da nas zaznava in da je med nami. Ne bi imeli srca, da bi ga strpali v košaro, košaro v avto, z avtom v bolnico, ven iz košare v tuje roke pod injekcijo. Ne. Živo bitje pač pogine. Samo od sebe. Do takrat pa naj bo tam, kjer se počuti dobro. In Liber se je med nami dobro počutil. Bili smo njegovo krdelo. Varoval nas je, tako kot nekoč svojega Malega. Ni dvoma.

Življenjski prostor se mu je začel krčiti. Na vrt ga nismo več spustili, na balkon ni šel. V mojo sobo ni več prišel, ne, da bi mi delal družbo ob branju, ne, da bi me opominjal spat. Ni se prišel več čohat h kavču. Zjutraj ni več hodil mijavkat pred vrata spalnice. Njegov življenjski prostor je bil zdaj hodnik s predsobo, od ležišča do posode s hrano, od tod do njegovega stranišča. Morda še včasih v kuhinjo. Še vedno je prežal na priboljške s kuhinjskega pulta. To so bila njegova nebesa.

Zadnji dan sem se vrnil domov po šesti zvečer. H. mi je povedala, da je popoldne maček šel na stranišče in tam omahnil, tako da ni mogel sam ven iz škatle. Dvignila ga je in položila na podlogo na tleh v bližini. Tam je zdaj ležal. Sklonil sem se in si ga od blizu ogledal. Bil je v komi. Telo je od časa do časa spreletel drget. Odstranil sem straniščno škatlo na balkon, potegnil podlogo z mačkom vred tja, kjer je imel prej stranišče, v mirni kot, in ga pokril s staro brisačo, tako da se je videla samo glava z na pol odprtim gobčkom. Smešno, pravzaprav. Kot bi se otrok igral, kako gre mucek spat. Čez čas sem ga malo odkril, da bi videl, kako je. Zadnji nogi je imel že iztegnjeni. Čez nekaj minut, malo pred pol osmo, je dal od sebe dva kratka grlena stoka, zadnji izdih. Paraliza je napredovala od periferije k centru. Potem ni bilo več ne drgeta ne diha. Telo se je umirilo.

Liber je poginil, sem sporočil našim »ta spodnjim«. Ana je vprašala: Kaj? – Liber je umrl, je rekla B. Ana je zajokala. B. jo je  tolažila. Vrnil sem se gor, da opravimo še zadnje dejanje.

Poiskati smo morali večjo škatlo, kot je bila tista, ki sem jo bil pripravil. Truplo je bilo trdo in togo in če bi ga hotel kakor koli upogniti, bi kaj zlomil. Muca smo zavili v časopisni papir (pomagali sta mi H. in P.), dali v kartonsko škatlo in pokrili s tisto brisačo. S P., ki je hotela svojega muca spremljati na zadnji poti, sva ga odpeljala za Savo. Bilo je po dežju in zemlja je bila razmočena. Kljub temu sva se kar namučila, da sva z neprikladnim orodjem skopala plitvo jamo v s koreninami prepletena tla z debelimi prodniki med grmovjem pod drevesom. Položila sva papir s truplom v jamo, pokrila z brisačo, zagrebla. Ej, muc, počivaj v miru. Adijo. Na zahodu se je med odejo oblakov in obzorjem pokazal ozek pas rdeče žareče jasnine. Glej, sonce zahaja, je rekla P.

Prav smo naredili, sva se ob avtih spogledala. Spodobno. Dovolj dobro za mačka.