Marginalije k Bergerju: Bog molči

Ni torej bojazni, da ne bi našli obilo znamenj "onstranske resničnosti", če lahko karkoli v vsakdanjem življenju, kar nas je volja, in kar ustreza naši opredelitvi "dobrohotnosti", imenujemo "onstransko znamenje" in torej pripišemo "onstranski resničnosti": vse dobro, vse lepo, vse kar se nas dotakne, kar nas pretrese: od Beethovnove simfonije do Blejskega jezera, dežela-kranjska-nima-lepšga-kraja. Nekoliko nas je zmedlo dejstvo, da B. najprej govori o "onstranski resničnosti" v nasprotju s tostranskim samoumevnim vsakdanjim življenjem, kar nas napeljuje na misel, da je "onstranska resničnost" tudi nekakšen "življenjski svet". Potem pa B., ne da bi nas na to opozoril, ali ta prehod utemeljil, začne govoriti o Bogu. Boga si v krščanski tradiciji predstavljamo kot osebo. Govorimo torej o posebno poduhovljenem "življenjskem svetu" ali o Bogu kot osebi? Je to eno in isto? Kakor koli, odslej B. govori o Bogu.
Na Boga se obračamo s prošnjami, z molitvijo. Kaj če Bog na naše molitve ne odgovori, če naših prošenj ne usliši? Kaj če Bog molči? Prav to je najboljši razlog, da verujem v obstoj Boga. To je "dokaz na osnovi molka", "globoko dejstvo Božjega molka", dokaz obstoja Boga. Ne razumem. Kako to mislite? Če ni ničesar, po čemer bi lahko sklepal o obstoju Boga, nobenega znamenja, tudi ne nobenega odziva na moje prošnje in molitve, tedaj šele naj bi bil globoko prepričan, da Bog je, prepričan v obliki vere ne vednosti?
B. opisuje zgodbo Simone Weil, francoske filozofinje, ki je prišla do tega presenetljivega sklepa. Na tem mestu ne morem obnoviti razgibane življenjske zgodbe in zgodbe duhovnega razvoja te spoštovanja vredne ženske. B. pravi, da je "bila njena temeljna drža 'pričakovanje Boga'". B.: "Weilova reducira vprašanje Boga do točke, kjer je edino znamenje Njegove navzočnosti moje trpljenje zaradi Njegove odsotnosti. Tišina Boga, ki ne spregovori, in moja tišina spričo Njegove. Ne ene ne druge tišine jezik ne more izraziti, obe sta neizrekljivi." (str. 23) Vse to zveni skrivnostno globokoumno in je že samo zato privlačno za nekatere ljudi. Smo na robu tistega, kar lahko jezik izrazi. Res je, da jezik, naš jezik tu in zdaj, ne more izraziti vsega, kar je in kar šele nastaja. Ujet je v spone časa, ujet sam vase. Pesniki se trudijo, da bi izrekli, kar do tega trenutka še ni izrekljivo, kar nastaja in za kar še nimamo besed; da bi širili meje jezika, meje naše občutljivosti in vednosti. In mistiki. Zatorej ne gre kar zavrniti razmišljanja na robu izrekljivosti. "Ključna domneva tu je, da Boga ni mogoče doumeti s človeškim jezikom ali konceptualnim mišljenjem." Čemu torej debele knjige o tem?
Weilova predpostavlja Boga, ga pričakuje. Bog je, vendar molči. Sama beseda "molk" predpostavlja nekoga, ki molči. Ker Bog molči, ona trpi. Tudi v njej je TIŠINA, v njeni duši. Sama v sebi ostaja nerazgibana, tako rekoč duhovno mrtva. Želi si Boga, potrebuje ga, "lačna ga je". "Weilova ima prav: lakote (po Bogu, op. pis.) ni mogoče zanikati." (str. 27) Jap. Bog je, ker brez njega ne morem živeti. Četudi ne odgovarja na moje molitve, četudi mi ne pošlje nobenega znamenja, četudi ni dokaza, VERUJEM, DA JE, ker brez njega ne morem živeti. Credo quia absurdum. Prav zato, ker se upira razumu, verujem. Saj vse štima. Kjer razum odpove, ostane vera. To je narava vere, njena definicija. Tudi če odmislim, da se na ta način obstoj Boga dokazuje z voljo po Bogu (ker ga hočem, je), torej popolnoma subjektivno, ostane vendarle tudi vprašanje: Kako to, da obstajajo ljudje, ki jim ne moremo odrekati duhovne razgibanosti, bogatega "notranjega" življenja, tankočutnosti, intuicije, celo preroškosti - pesniki, pisatelji, drugi umetniki, filozofi - ki ne verujejo v Boga; ki ne čutijo lakote po Bogu; ki ne priklicujejo Boga?
Vir: Peter L. Berger, Vprašanja vere, Skeptična pritrditev krščanstvu. KUD Logos 33, Ljubljana 2011.