O grobosti. - "Grobosti ne maram. Pri grobem človeku sem zelo previdna. Sicer pa je grobost lahko tudi izrečena v besedi. Sčasoma, ko spoznaš ljudi, si presenečen, kakšna grobost je v njihovem govorjenju. Skrita grobost... In bojim se vsakogar, ki je preveč prijazen. To ni normalno." - Res po nepotrebnem sem tudi sam včasih grob, tudi v pisanju. Šele če mi uspe misel izraziti v 'ljudskem' jeziku, včasih celo nizko pogovornem, se mi zdi, da je zadeva res do konca jasna. Kar mogoče celo drži, ni pa lepo. Ne zveni. Od kod ta razvada, saj me niso tako učili? Mislim, da smo nekaj časa v teh koncih prav namerno gojili primitivizem, da bi poudarili svoje preprosto proletarsko poreklo nasproti meščanskim polizancem, proletariat proti buržoaziji. Z načinom govorjenja in vedenja smo hoteli pokazati, da sodimo k ljudstvu, da smo proletariat, zgodovinsko najnaprednejši razred, kot so nas učili. Potem je sledilo obdobje, ko so poudarjali "avtentičnost", pristnost, in spet se nam je zdelo bolj pristno, če smo uporabili vulgaren izraz, namesto spodobnega. Bonton je veljal za nekaj zlaganega, za prijazno masko, ki skriva nasprotna čustva. Temu se je v sodobnosti pridružila "politična korektnost", ki tudi lika naše izrazoslovje, ne vedno v prid jasnosti, pristnosti in poštenosti izražanja. Pretekli časi? Zdaj so se vrnili časi "finoče", meščanskih manir v oblačenju, govorjenju, pisanju in vedenju. Grobost vsekakor ni zaželena in zanjo ni opravičila. "Spodobnost, spoštovanje, olika, upoštevanje pravil in zakonov" so zaželeni. Velja pa tudi, da mora biti omogočeno tudi direktno, necenzurirano izražanje v primernih okvirih, kot so literatura in druge umetniške dejavnosti. Cenzure, direktne ali indirektne, čistunov in hinavskih ali zatrtih spodobnežev, si ne želim.
Težnja po hitrem zaslužku. - "Starejši moramo mladim odpreti oči in povedati, da svet ni narejen tako, da bi brez dela prišli do česa." - Res je, pričakovanje hitrega zaslužka se je široko razpaslo. Temu botruje razvajenost v otroštvu, ko smo otroke zasipali z dobrinami in brezpogojno "ljubeznijo" ne glede na njihove dosežke. Tako smo ustvarjali pričakovanje, da so upravičeni do vsega, kar si zaželijo, ne da bi se jim bilo treba potruditi. Drugi vzrok vidim v družbeni anomiji, odsotnosti norm, ali - pogosteje - odsotnosti nadzora nad izvajanjem zakonov. Saj imamo nekoristno hiperregulacijo! V takem ozračju je vse več ljudi, ki si skušajo pridobiti gmotno korist na nepošten način. Neplačevanje davkov postane nacionalni šport; množijo se različne oblike nezakonitega služenja in bogatenja. Tisti, ki si je upal stopiti na prste delu na črno, je pogorel. Kdo si še upa zahtevati račun od obrtnika ali fušarja, ki pride na dom?
Izsiljevanje dobrodelnosti. - "Izsiljevanja ne maram. In tega je ogromno. Tudi pri dobrodelnosti." - Gospa V. navaja primer z začetka svoje poklicne poti v domovini, ko je bila članica delavskega sveta nekega podjetja. Delili so stanovanja in ona se je zavzela za zakonca, ki nista mogla imeti otrok, namesto za svojo vrstnico, mater s tremi otroki, češ da ima otroke zato, da bi izsilila stanovanje. V tem primeru se z njo ne strinjam. Ne glede na motiv matere so otroci tu, nič krivi, in bi jim morali omogočiti pogoje za rast in razvoj. Res pa je, da so med "socialnimi primeri" tudi taki, ki izkoriščajo socialo. Zaradi splošne anomije in naraščajoče revščine je takih mogoče zdaj več, kot jih je bilo nekoč.
Nedelavnost. - "Mislim, da so ljudje mnogo premalo energični, da bi poiskali pravo pot. In nihče noče delati. Zakaj taka otopelost?" - To njeno opažanje je nasprotno uveljavljenemu stereotipu o pridnih Slovencih, utegne pa biti še kako resnično. Ljudje bi res radi prišli do nečesa brez truda; do bogastva čez noč. Socializem nas je razvadil: ne z obiljem dobrin ampak z lagodnim življenjem. V službi se marsikdo ni ravno pretegnil, popoldne je doma zidal hišo, kmetoval ali fušal. Služba je bila tako rekoč zagotovljena, nekakšna plača tudi, sociala pa velikodušna; vse javne službe zastonj. Čudi me le, da se je ta lagodnost prenesla na generacije, ki niso doživele socializma. "Nihče noče delati"? Noče delati nižjih del, kot tisto, kar ustreza njegovi izobrazbi. Kar pomeni, da še ni tako hudo. Delovna energija je delno božji dar, delno pa posledica vzgoje. Vzgoja lahko energijo zavre, lahko pa jo poveča s primernim nagrajevanjem prizadevnosti in dosežkov.
Bogastvo, uravnilovka in zavist. - "Boli me, kako si upajo mediji pisati, koliko premoženja ima kdo. Kako je mogoče, da take intimnosti pridejo v medije? In povrhu so opremljene z negativnim predznakom. Kaj pa, če bi se začelo pisati takole: Fino je, da ta in ta ima denar, ker bodo s tem, kar ima, tudi drugi bogatejši. Ker bo drugim tudi kaj nudil. Država je tako bogata, kot so bogati njeni državljani, in tega bi se morali zavedati." - Prav ima. Podatki o premoženju naj bodo javni za državne funkcionarje, da se ne bi okoriščali z javnim denarjem. Podatki o vseh naj bodo dostopni pristojnim službam (davkariji, policiji), drugih pa nič ne brigajo. Gonja proti bogatim je izraz navadne zavisti in iz socializma podedovane uravnilovke. Smo država z najmanjšim razponom dohodkov, to je z najmanjšimi socialnimi razlikami v Evropi, pa nam še gre v nos vsakdo, ki zasluži več kot drugi, čeprav z delom in prizadevnostjo. Res je: obrniti bi morali ploščo. Država je bogata, kolikor so bogati njeni prebivalci. Bogataš vrača skupnosti z davki in dobrodelnostjo. Res pa je, da je dobrodelnost bogatih pri nas še močno omejena. Koliko imamo npr. zasebnih fundacij (ustanov) za podpiranje vzgoje in izobraževanja, zdravstva, kulture, prostovoljstva? Še podpiranje športa šepa.
Zveze in poznanstva. - "Z marsikom sva si že bila v laseh, ker ne ve, da sta znanstvo in prijateljstvo eno, drugo je delo. Slovenci večinoma vzamejo vse osebno. To je napačno." - Še vedno smo družba, ki se ni povsem izvila iz krvnih povezav rodovne skupnosti (Gemeinschaft) v družbo, ki temelji na zakonu (Gesellschaft). Še vedno ljudje pričakujejo, da bodo zaradi sorodstva ali znanstva s tem ali onim funkcionarjem ali direktorjem imeli prednost ali kake ugodnosti. Težko sprejmejo, da je "služba služba, družba pa družba", to je, da mora njihov sorodnik, ki je v državni službi, ravnati po zakonu ne na osnovi krvne vezi ali znanstva. In da zavrnitev sorodstvene ali podobne "usluge" ne pomeni čustvene zavrnitve osebe, njene naklonjenosti ali prijateljstva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar