Ta zapis posvečam spominu na doktorja Janeza Bečaja, svojega dobrega kolega, izvrstnega strokovnjaka in čudovitega človeka.
Zakaj so Khanovi videi privlačni? Kaj je Khanova inovacija?
Oblikovno so Khanova predavanja paradoks. Najsodobnejše tehnično sredstvo je spremenil v govorečo črno tablo, na katero piše, sicer ne s kredo ampak z elektronskim pisalom. Nobenega "powerpointa", nobenega "prezija" (program za dinamične prikaze), sploh nobenih gibljivih sličic. Edino, kar se giblje v Khanovih videih, so črke, ki jih oblikuje nevidno pisalo. Tabla in kreda. Tako kot pri našem profesorju Šolniku. Ta je vsaj korakal pred tablo sem in tja. Ej, ravno v tem je štos! Khan, profesor Khan, ne koraka pred tablo. Profesorja Khana sploh ni videti! A ni to čudovito? Profesor, ki ga ne vidiš in ki on tebe ne vidi. Samo piše po tabli in sliši se njegov glas. Idealno za vse, ki jim gre na živce, če je medtem, ko se učijo, kdo zraven - in bulji vate in te popravlja: ne tako ampak tako, butelj. Idealno za vse, ki jim gre na živce razred, sošolci levo in desno, spredaj in zadaj, hrup, nemir, učiteljevo vpitje - tako res ne more biti nič od učenja. Ste se že kdaj zalotili, da profesorja sploh niste poslušali, samo gledali ste, kako je oblečen, kako se giblje, kako gestikulira? "Torej torej, Evropa sega od tu..." teče na drugo stran, si popravi hlače - "do tu" - mu pade kreda na tla, jo pohodi, da naredi rrresk... Khanova didaktična inovacija je torej v tem, da je učno situacijo očistil vseh motečih dejavnikov, vseh distraktorjev, med njimi predvsem vizualno podobo učitelja, kot najbolj motečo. Učitelj je moteč tudi zato, ker nas neprestano ogroža. Nikoli ne veš, kdaj te bo nič hudega slutečega kaj vprašal; nikoli ne veš, kdaj bo iz tega ali onega razloga znorel.
Če je učitelj tako moteč, čemu ne ostaneš raje lepo pri knjigi, čemu si preprosto ne naložiš besedila in ga bereš na ekranu? Ja, to pa ne. Je pa le fino, če slišiš profesorjev glas, poudarke, vprašanja, ki si jih zastavlja, izmenjujoči se negotovost in gotovost v njegovem glasu. Kahn delno improvizira. Nariše preveč krivo črto, jo zbriše in popravi. Napiše obrazec, pa se spomni, da bi moral prej nekaj pojasniti. Zbriše obrazec, zapiše predhodni korak. Medtem ko govori, razmišlja. Učenec se prilagodi njegovemu ne prehitremu tempu in razmišlja z njim. Učitelj nas ne zasuje s svojim znanjem prehitro in preveč naenkrat. Eliminacija motečih in ohranitev funkcionalnih elementov učitelja, razmišljujoče podajanje snovi, preprosto pisanje in risanje, ki sledi misli in ga spremlja govor - to je osnova Khanove didaktike. Od klasičnega predavanja s tablo in kredo se razlikuje le po tem, da učitelja ni videti. Vsi ostali didaktični pripomočki so znani: možnost ustavljanja razlage na videu, ponovnega poslušanja, vračanja na predhodno snov ali hitrega napredovanja k naslednjemu konceptu, vaje, preskusi znanja, možnost spremljanja napredka, nagrajevanje delavnosti, uspeha itd.
Če je učitelj tako moteč, čemu ne ostaneš raje lepo pri knjigi, čemu si preprosto ne naložiš besedila in ga bereš na ekranu? Ja, to pa ne. Je pa le fino, če slišiš profesorjev glas, poudarke, vprašanja, ki si jih zastavlja, izmenjujoči se negotovost in gotovost v njegovem glasu. Kahn delno improvizira. Nariše preveč krivo črto, jo zbriše in popravi. Napiše obrazec, pa se spomni, da bi moral prej nekaj pojasniti. Zbriše obrazec, zapiše predhodni korak. Medtem ko govori, razmišlja. Učenec se prilagodi njegovemu ne prehitremu tempu in razmišlja z njim. Učitelj nas ne zasuje s svojim znanjem prehitro in preveč naenkrat. Eliminacija motečih in ohranitev funkcionalnih elementov učitelja, razmišljujoče podajanje snovi, preprosto pisanje in risanje, ki sledi misli in ga spremlja govor - to je osnova Khanove didaktike. Od klasičnega predavanja s tablo in kredo se razlikuje le po tem, da učitelja ni videti. Vsi ostali didaktični pripomočki so znani: možnost ustavljanja razlage na videu, ponovnega poslušanja, vračanja na predhodno snov ali hitrega napredovanja k naslednjemu konceptu, vaje, preskusi znanja, možnost spremljanja napredka, nagrajevanje delavnosti, uspeha itd.
Še en didaktični vidik je pomemben. Videi so kratki; trajajo največ 18 minut. Khan se je oprl na ugotovitve raziskav o trajanju pozornosti in zapomnjenju, ki niso v prid dolgim predavanjem. Ugotovili so namreč, da študentje kolidža potrebujejo v začetku 3 do 5 minut, da se umirijo in pripravijo na poslušanje, nato 10 do 18 minut zbrano poslušajo. Nato pa ne glede na zanimivost teme ali značilnosti predavatelja pozornost popusti. Študent se "izgubi". Čez čas se pozornost spet vrne, a v vedno krajših "paketih"; ob koncu 45 minutnega predavanja trajajo obdobja pozornosti le še po 5 minut. Tako so ugotavljali, preden so se pojavili esemesi in tvitanje. Danes je distrakcij več in trajanje pozornosti še krajše. Naj povzamem: odsotnost vizualne podobe učitelja, paradoksna uporaba "table in krede" (v mediju, ki omogoča mnogo bolj sofisticirane pripomočke), vztrajanje pri razmišljujočem podajanju snovi v obliki kratkih predavanj so osnovne značilnosti Khanove izobraževalne inovacije. Ob tem je uporabil tudi vse druge možnosti računalnika in medmrežja.
Khanovi videi v šoli. Khanove videe so začeli uporabljati v šolah. Opazovalci ugotavljajo, da se je obrnilo - flip-flop - zaporedje šolskega in domačega dela. Tradicionalno v šoli poslušamo razlago, vaje pa delamo doma v obliki domačih nalog. Ko so dijaki začeli gledati Khanove videe, so to počeli doma, v šoli pa so se o tem pogovarjali. Kjer so šole uvrstile Khanovo akademijo v svoj kurikul, si dijaki doma ogledajo video, v šoli pa v sodelovanju s sošolci in ob pomoči učitelja naredijo vaje, ki so jih prej reševali doma. Videti je, kot da je do tega prišlo samo od sebe, ker so dijaki pač gledali videe doma, v šoli pa so se o njih pogovarjali. Vendar je tako zaporedje mogoče tudi utemeljiti. Čemu bi posneta predavanja, ki jih lahko gledamo sami, gledali v množici, ki nas moti, naloge, pri katerih bi se radi posvetovali z drugimi, bi pa morali delati sami doma? Logično je, da je obratno zaporedje boljše.
Khanova vizija: revolucija izobraževanja? Khan pravi, da raziskovalci, ki so ugotovili, da študentje pozorno spremljajo predavanje le približno četrt ure, niso izvedli logične konsekvence te ugotovitve, namreč, da enourna ali celo večurna predavanja niso učinkovita in da ni smotrno, da prevladujejo kot oblika dela v šoli. Predlagali so le, naj učitelj popestri učno uro z različnimi sprostilnimi vložki, da bi se tako obnovila pozornost učencev. Vprašanje pa je, pravi Kahn, ali ne bi bilo mogoče dragocenega časa, ko so učenci skupaj z učiteljem, porabiti drugače, kot da pasivno poslušajo. V času interneta bi predavanja lahko razdelili na četrturne razdelke, ki bi si jih študentje ogledali doma oziroma pred poukom. Kahn pravi, da bi se morali zgledovati po seminarskem načinu, ki je uveljavljen v humanističnih vedah. Tam študentje berejo in preštudirajo snov zunaj šole, čas v razredu pa je namenjen razpravi, ki jo usmerja učitelj. Tak način je uveljavljen tudi v poslovnih šolah, kjer si študentje sami preberejo študijo primera, nato pa o primeru razpravljajo pod vodstvom učitelja. Skratka, v času, ko se ljudje zberejo, da bi se učili, moramo nadomestiti pasivnost z interaktivnostjo. Ko se osvobodimo predstave, nadaljuje Kahn, da informacije lahko posredujemo le tako, da en človek predava množici v razredu, začnemo čisto drugače gledati na možnosti, ki jih ponuja šola. Lahko si zamislimo, da je v razredu hkrati več učiteljev, ki delajo z učenci na različnih stopnjah.
Sedanje šole so usmerjene na povprečnega učenca. Za bistrejše učence poteka pouk prepočasi, manj bistri pa morajo preiti na novo snov, ko še niso obvladali prejšnje. Če bi si učenci ogledali video doma, bi jim v šoli lahko učitelj kot inštruktor pomagal pri nalogah, raziskovalnih projektih in podobnem. Šolski čas bi bil ves posvečen individualiziranemu pouku in razpravam v skupini. Pri tem bi lahko učenec in učitelj uporabila vse dodatne računalniške pripomočke za spremljanje in evalvacijo pouka. Če bi v šoli nehali predavati, bi šole študente bolj pritegnile in postale bolj človečne, sklene Kahn.
V dosedanjih raziskavah, ki še niso vključevale Khanovih videov, niso ugotovili, da bi uporaba računalnikov v šoli statistično značilno izboljšala uspeh pri matematiki in branju. Nekatere raziskave so ugotovile izboljšanje uspeha pri branju ne pa pri matematiki, druge pa ravno obratno.
Družbeni vidiki. Kako bodo program Khanove akademije povezali s šolskim poukom in s kakšnim uspehom, ostaja odprto. Ali se bo v resnici zgodil "flip-flop", zamenjava oblik domačega in šolskega učenja, ali ne, ne vemo. Khanova akademija je samo ena od medmrežnih izobraževalnih ponudb. Več ameriških univerz daje breplačno na voljo posnetke predavanj najvidnejših strokovnjakov na področju naravoslovnih, družboslovnih in humanističnih ved. Videe s posnetki celih ciklov predavanj ponujajo univerze Yale, Harvard, Princeton, Berkeley, Johns Hopkins, MIT. Priljubljena je spletna stran TED - Technology, Entertainment, Design - na kateri najdete kratka predavanja o najrazličnejših temah. Ta stran ima tudi svojo "podružnico" v slovenščini: v enakem okviru kot v ameriški različici predavajo domači strokovnjaki. Najbolje, da si to stran ogledate sami (gl. vire). To pomeni, da ima danes vsakdo na voljo najboljše znanje na planetu, znanje iz zanesljivih virov, ki je posredovano na dostopen in privlačen način. Pravijo, da je s tem nastopila zlata doba za samouke vseh starosti. Posebno vrednost take dostopnosti izobraževalnih vsebin vidim v andragogiki, izobraževanju odraslih in starejših. Popolnoma odprto je, kako se bodo temu dejstvu prilagodile izobraževalne institucije od osnovne šole do univerze. Opazovalci samo ugotavljajo, da je elitna izobrazba vse bolj cenena in dostopna, potrdila o taki izobrazbi (diplome) pa vse dražja.
Zanimivo vprašanje je tudi, kako je prišlo do te inovacije in kako se je uveljavila? Tudi v tem primeru moramo ugotoviti, da je do inovacije prišlo zunaj uveljavljenih šol in pedagoških institucij, zunaj kakršnega koli "establišmenta". Salman Khan ni učitelj, ni raziskovalec didaktike, pedagogike ali šolstva. Nobene formalne izobrazbe s teh področij nima, kar mu mnogi tudi očitajo. Druga značilnost te inovacije je, da je nastala pravzaprav naključno, zanjo je v veliki meri značilna "serendipity": je posrečen stranski produkt prizadevanja, da bi stric naučil nečakinjo nekaj matematike na daljavo. Tretjič, mož se ni zadovoljil s tem, da bi nečakinji izbrskal ustrezen učbenik, ampak ji je začel sam, osebno, razlagati poglavja, ki jih ni razumela, kar je storil na povsem preprost način. Ta preprostost je očarljiva, je pa značilna za mnoge genialne izume. In nazadnje: občudujemo Khanovo silno vedoželjnost, pripravljenost, da se poglobi v številna področja, pravo polihistrstvo, in izredno energijo, delavnost in vztrajnost. Vir njegove energije je užitek ob delu in uspehih. Naj ob tem omenim, da je mož poročen in ima sina in hčer - le kdaj ima kaj časa za družino?
In še tretji vidik - pro domo sua, za našo rabo. Kaj bi se zgodilo, če bi Khan živel pri nas (in bi bil povrh vsega črnikast ćefur, sicer rojen tu, a v bistvu cigan iz Indije)? Na YouTube bi dal tisti video v slovenščini. Bi ga kdo pogledal? Bi bil komu všeč? Bi mu kdo pisal: Ej, stari, hvala, šele zdaj razumem trigonometrične funkcije? Bi kdo primaknil 1000 €? 10.000 €? Teeeežka vprašanja. Če bi verjel v svojo iznajdbo in hotel iz nje narediti nekaj več, bi se naš Khan obrnil na državo: Dajte mi! Podprite me! In ko od države ne bi dobil nič, bi klel državo in vse skupaj pustil. Takoj ko je Američan Khan zbudil pozornost in dobil prvo večjo donacijo, je izbruhnil pravi bum milijonskih donacij bogatašev - ne države. Pri nas ni bogatašev? Ali pač so? Mogoče naš Khan ne bi potreboval milijonov ampak nekaj deset tisoč? Bi zbral toliko?
Viri:
Ni komentarjev:
Objavite komentar