"V tej drži (pričakovanja Boga, op. pis.) je (Weil) nazadnje zatrdila, da je dosegla nekakšno gotovost. ... ni se ustavila pri minimalni gotovosti." (str. 23)
"... se to mistično potovanje sicer lahko začne v negotovosti, toda konča se v gotovosti." (str. 26)
"Weilova in vsi mistiki se strinjajo, da je iz negotove molitve mogoče napredovati v blaženi občutek gotovosti." (str .27)
Na kakšno gotovost misli? Gotovost, da je Bog, da obstaja. Stari nasvet, kako doseči to gotovost, je bil: Pojdi v puščavo, posti se 40 dni, ali pa jej samo kobilice in med divjih čebel in izšel boš prepričan v obstoj Boga. Berger se drži nasveta mistikov, k njim prišteva Simone Weil. Potrpežljivo pričakuj kako znamenje božje navzočnosti. Ko teh znamenj ne bo, ko bo molk Boga očiten in nepreklicen in bo tvoje trpljenje zaradi Njegove odsotnosti neizrekljivo, bo prišlo do obrata: tvoja negotovost se bo spremenila v gotovost, da Bog je.
S čim vse se ubadajo ljudje!
Nobenega posta v puščavi, nobenega iskanja znamenj, nobenega trpljenja ni treba, da dosežemo absolutno gotovost - da bomo UMRLI. To ni "blaženi občutek gotovosti", je vednost o gotovosti SMRTI. Na to trdno točko opremo svoje življenje in ga živimo v zavesti, da je enkratno in neponovljivo. Samo zato, ker je minljivo, je življenje živo. Smrt je tragično dejstvo, a hkrati pogoj živosti življenja. Ne bi bilo lepo, ko bi se življenje nadaljevalo? Ko bi bilo večno?
Ne verjamete v večno življenje? Ne, ne verjamem in NOČEM verjeti. Ste kdaj pomislili, kaj bi to pomenilo, večno živeti? Recimo, da je moje življenje večno, vaše pa ne. Berete tole in pričakujete poanto, jaz pa imam za pisanje neskončno veliko ča
s
a
Med a in s in a sem počival tisočletja. In če bi bili vsi večni, bi se najprej zleknili v senco do naslednje večnosti. Kakšen dolgčas!
Naj se od slovitega sociologa Bergerja poslovim s podukom (kako prevzetno!):
VERO SE ŽIVI, VERE SE NE UTEMELJUJE.
Ni komentarjev:
Objavite komentar