Marginalije k Bergerju: vera in religiozna vera

Takoj v začetku svoje razprave B. poudari: "To je knjiga o vprašanjih religiozne vere." To pomeni, da razlikuje religiozno vero in "nereligiozno" vero. To pomeni, da so ljudje, ki so religiozno verni, in ljudje, ki so "samo" verni. Ob tem se vprašamo, kaj pomeni ena in druga vrsta vere; in drugo vprašanje, ali obstajajo tudi neverni, ljudje, ki nimajo ne religiozne vere ne nereligiozne vere. Opravimo najprej s tem zadnjim vprašanjem. Po mojem vedenju taki ljudje, ki so izgubili vsakršno vero, vsakršno upanje in zaupanje, obstajajo. Morda so v manjšini. Sami si v obupu vzamejo življenje. Da bi upanja in zaupanja nikoli ne bili imeli, pa se mi zdi na moč vprašljivo. Zdi se mi, da je nekakšna vera ljudem prirojena - a to bo postalo bolj razumljivo v nadaljevanju.

Kaj je vera, navadna vera, nereligiozna vera? Vsak človek (ne bom dlakocepil, gotovo so izjeme) ima neko temeljno zaupanje in upanje, ki presega njegovo gotovo vedenje. Upam, verjamem, verujem, da bom čez nekaj minut še živ (čeprav se lahko zgodi, da ne bom); verjamem, da bo jutri nov dan, podoben današnjemu; da ne bo Zemlje v doglednem času zadel komet in povzročil kataklizmo; da se bomo nekako prilagodili segrevanju planeta itd. Upam, da bosta moji vnukinji preživeli svoje življenje vsaj tako mirno, kot sem jaz svoje. Upam, da bo človeštvo še dolgo poseljevalo Zemljo. Zaupam ljudem okrog sebe, da se mi ne bodo izneverili, da me ne bodo izdali, ogoljufali, me poškodovali, me ubili. Zaupam, da se bodo ljudje na cesti držali prometnih pravil. Vse to so dogodki in dogajanja, ki niso gotova, za katera ne vem, ali se bodo zgodila ali ne. Ostane mi samo, da upam, da verujem, da se bodo, ali ne bodo zgodila.

Religiozna vera je po B. "vera v obstoj resničnosti onstran resničnosti navadnega vsakodnevnega življenja in da je ta resničnost dobronamerna." V začetku govori samo o obstoju onstranske resničnosti, ne še o Bogu. Tostranska resničnost je vsakdanje življenje, onostranska resničnost pa je neko drugo življenje. Religiozne vere torej v začetku ne definira kot vere v posebno bitje, v Boga, ampak v obstoj druge resničnosti, drugega življenja, ki ni tako kot vsakdanje. In sicer je to resničnost, ki "presega smrt in uničenje", za katera Berger ve, da čakata nas in vse vesolje. Religiozno neveren je torej tisti, ki ne verjame v obstoj te druge, dobronamerne in večne resničnosti.

Religiozna vera je torej nekakšna nadgradnja "navadne" nereligiozne vere, njena podmnožica. Ljudje, religiozni in nereligiozni, imajo vsi neko temeljno zaupanje v dobrost sveta. To temeljno zaupanje se oblikuje v zgodnjem otroštvu v odnosu med otrokom in starši, ker starši v glavnem zadovoljujejo otrokove potrebe, ga potešijo, uslišijo. V tem odnosu se razvije otrokova navezanost na starše. Starševsko skrb za naraščaj in navezanost mladičev lahko opazujemo že pri živalih. Religiozno verni poleg tega temeljnega zaupanja verujejo, da bo ta dobri svet trajal večno; poleg zaupanja, ki ga čutijo do staršev in drugih bližnjih pa jih navdaja še zaupanje v bitje, ki je nadčloveško, vsemogočno in neskončno dobrotljivo, tako kot noben živ človek.
Vir: Peter L. Berger, Vprašanja vere, Skeptična pritrditev krščanstvu. KUD Logos 33, Ljubljana 2011.