Osebnosti rimske antike

Ne bi rad krivil svojih gimnazijskih profesorjev za občutek, da o grški in rimski antiki ne vem kaj dosti, čeprav so me učili latinsko in grško. Imam pač bolj trdo in rešetasto pamet. Kaj malega pa gre tudi na račun šole in veliko na račun družbenih okoliščin, ki niso bile pretirano naklonjene propagiranju starodavnih vrednot, saj smo vendar gradili vse na novo. Na račun profesorjev gre gotovo to, da so nas bolj matrali s slovnico, kot da bi nam pripovedovali zanimive zgodbe, ki se jih je v grško-rimskem tisočletju nabralo lepo število. Svoje pomanjkljivo znanje bi lahko kasneje dopolnil s kakim zgodovinskim pregledom, a tudi ti so suhoparni, kot da bi bilo strokovnjake sram povedati kakšno dobro zgodbico. Plutarhovi življenjepisi so zanimivi, a tudi niso prav lahko branje za modernega razvajenca s kratkimi sestavki.
"50 znamenitih rimske antike", prevod iz nemščine, je zato takoj, ko sem prebral naključni odstavek, pritegnila mojo pozornost. Prav to sem pogrešal: zgodovinsko zanesljive in privlačno napisane kratke življenjepise znamenitih osebnosti, v katerih so povsem nesramežljivo in razvidno opisane prav tiste podrobnosti, zaradi katerih so postali slavni in ki jih šolski učbeniki sramežljivo zamolčijo, ali pa tako povejo, da ne veš, za kaj gre.
Recimo Mesalina, nimfomanska cesarica. "Mesalina naj bi imela več kot sto ljubimcev. Rimski avtorji so z užitkom podrobno opisali, kako je prišla do te visoke številke. Tako lahko pri pesniku Juvenalu ... preberemo, da je ponoči skrivoma zapustila palačo in se s svetlo lasuljo, ki si jo je nadela čez svoje črne lase, ter v spremstvu služabnice splazila v javno hišo in tam pod skrivnim imenom Lycisca ("Volčica") drugega za drugim sprejemala moške. Na koncu, ko je lastnik javne hiše zabavišče zaprl in prostitutke poslal domov, se je Mesalina odpravila kot zadnja, in pesnik Juvenal zelo podrobno poroča, "da je še vedno vzburjena zaradi goreče sle žalostna odšla domov - sicer izčrpana zaradi številnih moških, a nepotešena" (str. 149).
In meni blizki Plinij Starejši, naravoslovec, deloholik. Njegov nečak, "Plinij Mlajši piše, da se je njegov stric vedno še pred svitom odpravil k cesarju in se na dvoru posvetil različnim uradniškim nalogam. Takoj ko jih je opravil, pa ni užival v prostem času, ampak je ... storil naslednje: Ko se je vrnil domov, je ves ostali čas posvetil študiju. Opoldne je kaj malega pojedel, tako kakor naši stari, in poleti je ležal na soncu, kadar je utegnil, si dal brati kako knjigo ter si zapisoval svoje pripombe in si delal zapiske. Ničesar namreč ni bral, česar ne bi ekscerpiral. Tudi je imel navado reči, da nobena knjiga ni tako slaba, da ne bi bilo v njej kaj dobrega" (str. 147).
Kratkim, živahno napisanim in slogovno izčiščenim esejem, ki imajo v naslovu ime osebnosti, v nadnaslovu zanjo značilno oznako, v podnaslovu letnici, ki omejujeta trajanje njenega življenja, sledijo leksikografski podatki o njenem življenju, prav kratek povzetek njenega pomena, ob robu pa napotki za nadaljnje branje. Knjiga je tudi oblikovno privlačna, bogato ilustrirana, v prikupni mehki vezavi.
Vir:
Sven Rausch, 50 znamenitih Rimska antika (prevedla Petra Finžgar). Založba Narava. Kranj 2011